Kaj je Sloveniji ukradlo poštenost in resnicoljubnost

Tino Mamić
18

“Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašenostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti,” je o Slovencih leta 1813 zapisal Francoz Charles Nodier. Čeprav je bil citat že neštetokrat objavljen, pa je zadnje dneve še posebej odmeval po spletnih omrežjih. Mnogi namreč citata sploh niso poznali.

Nič posebnega ni bilo, da so tujci, ki so v zgodovini potovali skozi slovenske dežele, alpsko ljudstvo opisovali z izbranimi in pohvalnimi besedami. To ni bil samo francoski pesnik Charles Nodier, ki bi si tu želel umreti, ampak še mnogi drugi. V 19. stoletju jih najdemo več in če potegnemo črto, so si opisi podobni v tem, da so Slovenci pošteni, pridni in da ne marajo novotarij.

Da danes temu ni več tako, razen odpora do novotarij, bi lahko sklepali iz precejšnje reakcije na citat iz Francozovega dnevnika na družbenih omrežjih. Ponovitev citata  v oddaji Faktor je delovala kot presenečenje. Ali res? Ali so res bili naši predniki tako pošteni, da vhodnih vrat sploh niso zaklepali? Kaj se je zgodilo z nami, da temu ni več tako? Odgovor je preprost.

Posnetek komentarja Tina Mamića je na voljo na koncu prispevka.

Slovenci nekoč

Tujci so o Slovencih v zgodovini imeli zelo dobro mnenje tudi v preteklem, ne le predpreteklem stoletju. Poglejmo znamenite Aleksandrinke. Primorke, ki so zaradi revščine morale v svet, od koder so pošiljale zaslužek domov, da družini ni bilo treba tolči lakote. Ali se izseliti. V drugi polovici 19. stoletja se je izselila slaba tretjina Slovencev. Večinoma mladih in nadpovprečnih. Če bi izjemne revščine ne bilo, bi bilo danes Slovencev več kot pet milijonov. Ne gre za matematiko, ampak za primerjavo. Dancev, kjer je bila revščina znosna, je bilo pred 220 leti toliko kot Slovencev. Danes jih je dobrih pet milijonov. Pa to le mimogrede.

Aleksandrinke, prenekatere tudi za ceno odstavitve od prsi lastnega otroka, so zato marsikatero slovensko družino ohranile na domači zemlji. O njih je ohranjenih precej poročil. Le tu in tam se je mogoče katera »izgubila«, pa še to, ker ji je bila narejena sila. Povsem drugače kot Italijanke ali Francozinje ali druge Evropejke. V Egiptu so jih cenili zaradi urejenosti, pridnosti, poštenosti in čistosti. Čistosti tudi v nravstvenem pogledu. Zaradi notranje lepote.

Slovenci so v tujini zasloveli kot pridni delavci. Posebej na Zahodu. Včasih se sliši tudi pohvala glede iznajdljivosti. A iznajdljivost se je kot pohvala bolj slišala na vzhodu. Drugi Slovani v Avstriji so Slovence videli kot iznajdljive. A je to bilo bolj zato, ker so bili bolj iznajdljivi in uspešni od njih. Počasi se je ta ocena, posebej s strani sodržavljanov, ki so bili stoletja po turškim škornjem, ne pa habsburškim žezlom, spremenila v ljubosumnost. Včasih celo do karikaturne razsežnosti – če se spomnimo na recital Balaševića, ki nam, »rojenim za klečeplazenje« napoveduje, da nas bodo Avstrijci zavrgli.

V ranjki Jugi pa je nazoren primer slovenskega karakterja videti v nabornikih. Srbi, ki se hvalijo kot zmagovalci v obeh svetovnih vojnah, čeprav so bili popolnoma poraženi v obeh in so jim zmago prinesle šele tuje armade tik pred koncem vojne, so na Slovence gledali zviška. Čeprav so bili »kranjski janezi« izjemno uspešni v avstrijski vojski, so v jugoslovanski postali nebodigatreba. Posebej zadnja leta pokojne diktature so do same armade – ene najbolj neurejenih na planetu, ki se je hvalila, da je ena najmočnejših – gojili tudi vzvišen, omaloževajoč odnos.

Slovenec je bil vzoren vojak, zato so ga častniki velikokrat hoteli povišati, on pa je to praviloma odklanjal. Če pa je sprejel, je postal najbolj pedanten častnik, ki so se ga zaradi doslednosti in discipline vsi bali. Zato je tako malo Slovencev postalo desetarjev.

Kako je zgodovina ironično neusmiljena, so srbski generali videli po slovenskem plebiscitu, saj so bili poraženi najprej od Slovencev, nato od Hrvatov, nato od Bosancev in slednjič, kar jih je najbolj bolelo, od Albancev. Brez vojne pa so »izgubili« še Makedonijo in Črno goro. Zanimivo pa je, da sodobne sociološke študije kažejo, da Slovenci sebe vidimo kot manj samozavestne od Hrvatov, Hrvatje pa sebe kot manj samozavestne od Srbov. Če ti zmaga v vojni ne da samozavesti, je v narodu nekaj hudo narobe.

Revolucija, ki je prinesla komunizem, je v Sloveniji najedla poštenost, čistost in nravnost

Slovenci danes

Dandanes Slovenci še vedno v tujih očeh veljamo za dosledne in marljive. Tako v Bruslju, Rimu in Zagrebu. O poštenosti in čistosti pa se ne sliši več veliko.

Zadnje daljše poročilo tujca, ki nas je videl kot nravne, čiste in poštene, je nastalo leta 1945. Napisal ga je Anglež, britanski vojak, ki je Slovence spoznal v begunskem taborišču pred Celovcem. Nekaj tisoč beguncev, ki so se bali, da bi jih partizani po osvojitvi dežele pobili. Upravičeno so zbežali, saj bi sicer končali v kakem breznu sredi gozda, kjer bi še leta 2021 njihove kosti raznašale živali. To se je namreč zgodilo tistim »razrednim sovražnikom«, ki niso zbežali in tistim, ki jih je Winston Churchill poslal nazaj Josipu Brozu tostran Karavank.

Odgovor, zakaj Slovenci danes nismo več taki kot Charles Nodier leta 1821 ali John Corsellis leta 1945, je na dlani. Revolucija, ki je prinesla komunizem, je v Sloveniji najedla poštenost, čistost in nravnost. Poštenosti nam niso odvzele ne kuge ne lakote. Ne Turki ne Napoleon ne dve svetovni vojni. Celo revščina, v kateri najbolj trpi poštenje, ne.

Poštenost ostaja

A spet je treba poudariti najpomembnejše. Lahko, da večina laže. Lahko, da imamo politike, ki so ponaredili magisterij. Lahko je v tujini na varnem več kot 50 ukradenih milijard. A to še vedno ne pomeni, da smo Slovenci tatovi in lažnivci. Če je elita pokvarjena, niso pokvarjeni tudi vsi običajni ljudje.

Osebno vidim večino Slovencev kot poštene in čiste ljudi. Ki ne kradejo in ne lažejo. To je treba povedati na glas.

Družbene elite se namreč menjujejo, narod pa ostane.

18 KOMENTARJI

  1. Jaz pa menim, da gre v tem članku za osebno doživljanje, ki ne temelji na dejstvih ampak čustvih avtorja. Kolikor imam sam stike s tujci, lahko rečem da ne drži, da imajo tujci o nas slabo mnenje . Samo poglejte tudi, kako hvaležna in presenečena je bila družina iz Oregona, ki ji je pogorel dom in so ji vsi hiteli pomagat. In se zaradi ljudi v Sloveniji počuti doma. Kozarec je lahko napol prazen ali napol poln. Jaz osebno menim, da bi se marsikateri tujec tudi danes strinjal z besedami Charlesa Nodiera, in prav bi bilo, da bi se tudi sami kdaj pa kdaj videli v tej luči in ne v večni delitvi na leve in desne.

    • Morda pa tudi ti podlegaš čustvom in zanemarjaš dejstva. Eno so ljudje, ki so morda pripravljeni nesebično pomagati sosedu, drugo pa je korumpirana oblast in njena plenilska klientela. Med tranzicijskim veleropom se je pokazalo, da se naša kleptokracija lahko kosa s scilijansko mafijo.

  2. Kaj je Sloveniji ukradlo poštenost in resnicoljubnost? Ne kaj, ampak kdo. Iskati zgolj krivca in vzrok zgolj zunaj sebe se pri reševanju konflikta ponavadi ne obnese.

    Smo bili Slovenci kdaj nadljudje in nadčloveško dobri? Dvomim. Je vzrok današnjega stanja zgolj revolucija? Premoremo učiteljev, ki bi zmogli “postrgati do dna”? Kaj je nudilo plodno zemljo za prenekatero sprevrženo idejo in dejanje revolucije? Kaj je tista vstopna rana?

    Se je dovolj spraševati o deležu današnjih lažnivcev in kradljivcev? Za spregledati tega res ni. Kaj pa o ranjenosti vseh nas? Skupni imenovalec bi lahko bil prav v travmi.

    Poštenost je Sloveniji ukradla naša (vsakega od nas) nepoštenost do samega sebe. Je potem tudi vsaj del rešitve znotraj vsakega izmed nas? Lahko to zgodbo, v kateri nam ni dobro bivati, začnemo pisati v bolj konstruktivno smer? Učiteljev drame je veliko – učiteljev kvalitetne samorefleksije pa primanjkuje.

    Rešitev ni v barvah (tudi v zatiskanju oči pred barvami ne), temveč pri Učitelju. Kako bi se pred Njim/z Njim pogovarjali o slovenski aktualni problematiki? Politično korektno ali korektno?

  3. “Pozdravljena Slovenija svetla zvezda Evrope”

    Tako je sestra Lucija vidkinja Marije in ena od treh pastirčkov iz Fatime, pozdravila slovenske romarje, ki so prišli po kipec Fatimske Marije.

    Mogoče pa Slovenijo čaka svetla prihodnost, kar je tudi obljuba iz Kureščka. “Tudi Kurešček je milostni kraj. Vrelec milosti bo vedno močnejši, zato bo zgrajena nova velika cerkev, posvečena Sveti Trojici. Noben človek ne more ustaviti tega vetra. Obljubljam, da bo z gradnjo novega svetišča na Kureščku, posvečenega Sveti Trojici, rasla tudi Cerkev in se duhovno bogatila. Ne samo tukaj, na mnogih mestih po svetu bodo oživele Cerkve, ki so že skoraj mrtve.”

    V zgodovini zdesetkano prebivalstvo.. Sloveniji in dobrim ljudem v njej je Bog zaupal posebno mesto. Ni čudno da se je zlo v Slovenijo tako zaganjalo. Še to. Uvodne besede ustoličevanja so bile enake besedam drugemu členu Ameriške ustave, ki je najstarejša na svetu.

  4. “Odgovor, zakaj Slovenci danes nismo več taki kot Charles Nodier leta 1821 ali John Corsellis leta 1945, je na dlani.”

    Tudi v Sv. Pismu je. “Jaz sem tvoj Bog … in pokorim grehe očetov na otrocih do tretjega in četrtega kolena”

    • in to je tudi stvar, zakaj je tvoj bogec nemoralen…

      sodobna družba je že vsaj 100 let dojela, da otrok nemore bit kriv za zločine staršev…

      le kako je možno, da tvoj bogec, ki je vseveden in najbolj pameten, pa vendar ne zmore dojet, da je kaznovanje otrok za grehe staršev nemoralno?

  5. Slovence so laži, pokvarjenosti in zločinstva naučili v sovjetski “akademiji” Dzeržinskega. Te “veščine” so začeli v Slovenijo prinašati že nekateri slovenski vojaki, ujetniki, v avstrijski vojski med prvo svetovno vojno. Potem pa slovenski komunisti, ki so bili natrenirani v SZ in so pokvarjenost ter zločine udejanjali od leta 1941 naprej, zadevo 1945 postavili kot državno “religijo”. Danes to nadgrajujejo njihovi potomci in zvesti učenci ter “uvoz” iz juga. In vedno več jih je.

  6. To niso več Slovenci moje mladosti.

    Sedemdeset let Srboslavije in petdeset let komunizma je neporavljivo na slabše spremenilo slovensko dušo.

    Pošteno povedano, obojega se pa sploh nismo znebili.

  7. Večina ljudi je še vedno poštena in resnicoljubna. Tudi med našimi politiki. Naroda ne moremo soditi po nekaterih lažnivcih in lopovih. Ti sicer izstopajo, ker jih mediji promovirajo, a niso večina. Tudi v prejšnjem režimu je bilo tako.
    Meni se zdi, da ima Slovenija ima hujši problem, kot pomankanje poštenosti in resnicoljubnosti. Ta se imenuje politična nepismenost. Politike ne razumemo. Verjetno je krivda za to, da se je nam ni bilo treba naučiti, ker so vedno drugi skrbeli za nas. Kateri narod, na primer, je pri 2. milijonih še tako prismojen, da izvoli v parlament 8 strank? Saj se v takem parlamentu ne da nič narediti. Ta lekcija nas še čaka.

    • Se pridružujem vašemu mnenju.
      Problem je res to, da pred TV ekran povabijo več nepoštenih (alla Ližina, Zlatko, Rogovci….), kot pa poštenih DOMOLJUBOV – Slovencev.
      Zato večina državljanov – pozna bolj pokvarjene, ki jih mediji promovirajo in spravijo celo v PARLAMENT. In tak parlament potem nastavlja tudi USTAVNE SODNIKE in stvar se nadaljuje…..

  8. “Aleksandrinke, prenekatere tudi za ceno odstavitve od prsi lastnega otroka, so zato marsikatero slovensko družino ohranile na domači zemlji. O njih je ohranjenih precej poročil…”

    To je daleč stran od resnice. Če primerjam, kakšna bitka za preživetje je potekala po slovenskem hribovju, kjer sta zrasla samo zelje in krompir, pol leta pa so kidali sneg, je bila vipavska dolina od nekdaj dežela obilja. Domačin mi je pripovedoval, da so moški denar s kartanjem zapravljali po gostilnah, zemljo pa očitno niso znali izkoristiti. Uspevalo je čisto vse, od kje torej lakota?? Odstaviti otroka od prsi po takšni poti je zame zločin.
    Da o tipičnem slovenskem, tako opevanem poštenju in resnicoljubju, v večni vlogi žrtve in v večnem iskanju krivcev izven sebe, raje ne govorim. Takšno mnenje ima pač oseba, ki si ne upa pogledati izza lastnega plota.

  9. Oj kje so tiste stezice, ki so včasih bile, zdaj pa raste grmovje je zapisal Tino.
    Pridnost delavnost in poštenost so vrednote, ki jih od svojih podložnikov želijo in zahtevajo elite. V resnici pa imajo te iste elite take ljudi za naivne, pohlevne in neumne.
    Poglejmo samo ključno lastnost Slovencev, ko se kot narod zgledujemo po velikih, kar je povsem zgrešena strategija. Za velike je dobro in izvedljivo povsem nekaj drugega kot za majhne mi pa slepo sledimo že znotraj EU diktatu velikih, vse direktive so namreč napisane v njihovo korist, oz. so zanje če že ne drugega za velike lažje izvedljive kot za nas majhne.
    To je tako kot bi v živalskem svetu vrabček kopiral slona. Slon pravi pametno se je prehranjevati tako, da z rilcem zviješ drevo in obereš banane. Vrabček sklene tudi jaz bom delal tako. Vsi bi se mu smejali. Vrabček mora ubrati povsem drugo strategijo in to je ko bo Slon jedel banane bom stal dovolj blizu, da bom lahko pozobal drobtine banan, ki bodo priletela od slona in to zelo hitro, da mi jih ne ukrade sraka.
    Majhen mora biti, če hoče preživeti bolj zvit in hiter kot slon. Ta pregovorna poštenost pa očitno ostaja vrednota Slovecev samo poglejte kako nas vsakič nategnejo Hrvati, ki očitno razmišljajo precej drugače. Mi jim še vedno sveto verjamemo, da se bodo držali, kar so obljubila in ali celo zapisali.
    Nato pa čakamo na banane. Poštenost ima še drugi del obraza in sivcer naivnost in neumnost, zato se s tem ne gre pretirano hvaliti, čeprav mi boste očitalim kje pa je tukaj morala.
    Morala velikih je, da vrabčka brez najmanše slabe vesti pohodijo, če se jim ne umakne pravočasno. Poteptan ne dovolj hiter vrabček je morala, ki jo opazujemo vsak dan v domačih in EU institucijah, ki bi morale biti vzgled morale poštenosti in delavnosti..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime