Je sveta maša dolgočasna ali smo dolgočasni mi sami?

Jaz sem pri maši spoznala Jezusa (oziroma se mi je razodel) in se spreobrnila. In to šele pri 33 letih. Res pa je, da sem ga iskala in se trudila razumeti, Božjo besedo sem ''požirala''. Od takrat naprej sem njegova in ko enkrat veš, kaj maša je, ne veš, kaj bi bilo v življenju bolj pomembno.
Še to: pri maši so prisotni tudi vsi nebeščani. Pri vsaki.

Dragi moji, da, še vedno je in bo še dolgčas, še dolgo bo dolgčas...
Zakaj?
Eno od razglabljanj, ki daje tudi odgovore je tole:

Razmišljanje o problemu tu zgoraj je absolutno zvezano z vprašanjem katastrofe osipa od evharistije, od verovanja, od potrebe po veri, potrebe po življenju občestva v župniji in tako dalje, ker se vse bivanje mladega človeka po sv.Birmi transferira, bolje preskoči v enem sunku, v "civilno" samostojno, družbeno, študijsko, zaposlitveno, ljubezensko, pridobitniško-svobodno-življenje, juhuhuuuu!akaj se zgodi "odklop" , ki v veliki večini ne pomeni takojšnjega odpada od vere, ne! Gre za enostaven preklop na "izi, mi gremo na svoje!", odmet vseh bremen, veronauka, obhajila, birme, zdaj smo pa frej- ajde gremo na svoje, svoboda! ITD...
To ali je maša dolgočasna ali ne, to pride potemmmmm....
TRDIM PA, VSAJ DOUMEVAM TAKO, PA GRE ZA OBOJE, ZA OSIP PO BIRMI IN ZA DOLGOCAJTJE PRI MAŠI ZA SKUPEN IMENOVALEC, KI NE DAJE VSEBINE, NE DAJE VREDNOT, NE NUDI SPOZNANJA, VEDENJA, ZAVEDANJA IN NE TERJA ODGOVORNOSTI, KI RAZŽIRA, RAZVODENJUJE, RAZOBLIČI, RAZVREDNOTI, IZPRAZNI IN UNIČUJE. EN FRDAMAN HUDIČEK JE, EN ŠKRAT HUDOBEC JE - KOMODIDETA VEROUČNIH VSEBIN , KI SE RAZBEŽIJO, JE NEZNANJE IN JE NEZAVEDANJE. Na koncu solskih let veronauka ostane neosvojeno BISTVO VEČNOSTI in bistvo navezanosti na Stvarnika v čisto vsakodnevnih traparijah in v smrtnoresnih zadevah...
ljudje pa potem kot slepci drvijo vsi osvetljeni k jasnovidcem in jogistom, čarovnikovim vajencem in k božanstvom z modernimi avijoni v polnem zasanjanem komfortu za prevelike denarje in iščejo razvetljenja, ozdrvitve, srečne ljubezni duše dvojčice in podobne neumnosti.
Pa imajo vse to v izobilju doma, ob sebi. Vsak dan kličejo zvonovi, pa ne slišimo...Ave Marija
za lahko noč, nihče ne sliši, ne čuje, ne upošteva, ne izkoristi in ne prosi pomoči in se ne zahvaljuje za preživeti dan, Bog pomagaj !

Cerkev in starši porečejo, da so naredili vse kar vedo znajo in zmorejo, da so njihovi otroci dobili popotnico za življenje na tak način in tako kakovostno, da imajo garancijo za naprej...

Kako "za naprej, za življenje"? Narobe!
Treba je izreči edino pravilno : " ZA VEČNOST!" Gre za dokončnost, za največjo stvar bivanja.

Ne, ni res, ne mi in ne naši otroci niso dobili dovolj, niso dobili vedenja o absolutni pomembnosti zavedanja vsakdana, sleherne sekunde sobivanja z Bogom,s Sv.Duhom in z Jezusom Kristusom in z vsem pripadajočim nebeškim zborom, ki je dejaven.

Ne niso in nismo jih naučili, privadili na to, da sobivajo s Stvarstvom in s Stvarnikom, ki je vse.
Je vladar, je vojskovodja, je Usmiljenje, je pomoč, je opora, je tisti,ki komunicira vsako milijoninko mikrosekunde s teboj in ti daje vse , čisto vse odgovore, nasvete, usmeritve,napotke in absolutno neposredno pomoč za čisto vsak gib, če je to potrebno.

Dobro jutro, moj Gospodar, moj Bog, moj kolega, moj p'rjatu, kako si kaj, kaj bova pa danes
počela?
O p'rmej, krasno, da si me zbudil, da užijem še morda ves današnji dan !

Če te bom kej rabu, Te pocukam, povprašam, da mi potrdiš,. če ravnam prav?
Preden užgem avto, da peljem svoje na morje, Te povprašam, če je prav, da gremo?
Ačli je prav , da krenemo, povej prosim!
Daj mi signal, če je varno!
Ali je bolje, da ostanemo doma?
Naj krenemo uro kasneje , kaj? Tudi to ne?
OK, razumem, ostali bomo tokrat doma.

Kaj pa zdravje mojega Janeza, kaj bova naredila, prosim?
Dohtrarji ne vejo kaj mu je, iščejo in iščejo, pa nič od tega in je špe naprej bolan in trpi, kaj se da narediti?
V redu, razumem, lahko pomagaš.
Pa ne takoj, praviš, ja?
Da moram še veliko potrpeti v čakanju in v iskanju rešitve...da naj delam zastonj dobra dela, ne vem kaj, cerkev obnavljamo, naj grem delat in spotoma se bova pogovarjala kaj se da narediti? Prav. Težko, ma odlično, če je temu tako.
Delal bom kot črn'c in se bova menila in iskala izhode...in bilo je tako...delal sem in delal, malo molil, saj je bilo treba misliti, da se ne kresnem po roki, mešati je bilo treba malto, mešati frabe, materiale nabavljati, čas je tekel kot namazan v pričakovanju in v garanju.
Delka so se odpirala eno za drugim in stvari so letele skupaj kot nore, cele dneve od jutra do večera, dva meseca in pol in še malo več, poletna vročina, v cerkvi pa mraz in vlaga, nič počitnic, nobenega odmora, samo letelo je in rezultati, fantastično so se kopičili.
Sin pa po treh in pol letih še ni bil ozdravljen, kaj zdaj, kaj čakaš Gospod, vse in š4e več sem naredil nemogoče zadeve sem opravil za tvojo cerkev, vsa sijoča je znotraj in še delno zunaj sem jo počistil in pofarbal, da ne zijajo več zaplate odpadlega ometa. nato je bila svečana otvoritev in sin je bil še kar naprej velik revež in jaz nisem dobil plačila...ja potrpeti bo še treba...
Ok, dovolj nakladsanja za Uvod...pogovarjala sva se še nekaj mesecev in dogajale so se zadeve spiralno počasi in zadeva se je razodevala in sin je naposled ozdravel čez noč.
Toliko Vam povem. Ni edini primer, še jih imam.
Zato se gre.
On je vse.
24 ur na dan od Spočetja do Prehoda v Večno.
On vse ve, On lahko vse da in vse tudi vzame.
Čim bolj na gosto se pogovarjašp z Njim, toliko več in toliko bolje je, popolnoma v svobodi - ja to je malo bolj relativno našopirjena tema, ampak se da, Bog ne terja tvoje absolutnosti, vedno pušča vrata odprta, da se vračaš...znova in znova...
Škoda, težko kateremu dušnemu pastirju uspeva to vsaditi mlademu svetu...
Ne bom o tem, zakaj je tako, nisem kvalificiran.
Vem pa, da lahko ne bi bilo toliko "preklopa", pavze, odmika, ospipa, odpada in sv.maše bi absolutno ne bi bile dolgočasne. V Južni Ameriki imajo zanimive, žive sv.maše, marsikaj se da najti na internetu, če niste bili še tam, tam živijo evharistijo čisto po svoje in strašno poučno za nas, zmrznjene Zahodnjake...pa lepo se imejte, aja, če je vse živetje na Zemlji en sam pogovor z Bogom, tudi sv.maša je točno taka zadeva,of course- tam sploh lahko sprašuješ, se kregaš, prosiš, se zahvaljuješ, saj ga imaš izpostavljenega pred nosom in še večerjaš lahko z Njim, tako nekako, točk za zapisnik kolikor hočeš, brez konca in kraja,
pa še zbor poje vmes ...hvala g.Jona.
Aleluja !
Zanimivo.Aleluja.Gospod je resnično vstal, ojaja! Je vedno dejal prezgodaj pokojni znanec, dobričina, gospod Andrej Žigon, ki sem ga včasih pobral v avto ob Petkih napoti iz službe v Ljubljani, čakal je na bus postaji na Tržaški na poti proti morju .. je točno vedel zakaj je takrat, še v globokem sockomunizmu uporabljal ta pozdrav in se ga je prijelo ime Aleluja. Naj se še naprej in večno veseli pri Njem.Amen.

Nekaj ljudi dojema Boga, kot je opisano v tem prispevku, večina pa ne. Celo življenje sem poslušala, kako se pustimo tepsti po desnem licu, šele nekaj let nazaj sem naletela na razlago, kaj to v resnici pomeni. Takih izrekov je v sv. pismu malo morje, ki se jih ne da razumeti brez poznavanja okoliščin v katerih so nastali. Vsi pač nimamo teološke izobrazbe, pa tudi o zgodovini vemo bolj malo in tako se nam dogaja, da nas vsak cepec najde na levi nogi s kakšnim izrekom iz sv. pisma. Naši preljubi razlagalci svetih vsebin nam dopovedujejo, kako nas Bog ljubi, kako smo zaradi tega srečni. Življenje pa vendarle zahteva, da se najprej znamo postaviti zase, šele potem lahko poskrbimo za tiste okrog nas in osrečuje nas to - sobivanje z drugimi ljudmi.

So velike rezerve, da bi lahko bila maša bolj zanimiva in smiselna:
- preveč se poudarja in ponavlja vsebina svetopisemskih dogm in prigod, premalo pa njihovo praktično uresničevanje v vsakdanjem življenju,
- preveč se poudarja obžalovanje krivde za grehe, premalo pa, kako spremeniti svoje ravnanje, da se jim izognemo,
- preveč se poudarja pomen srca, ki je materialno bistvo človeka, premalo pa duša, ki je duhovno bistvo človeka in je odsev delovanja svetega duha ob naši pomoči, da smo čimbolj v ravnovesju s stvarstvom, z Bogom ( včasih imaš občutek, da so duhovniki srčniki, ne pa duhovniki, saj se le sklicujejo na srce, ne pa tudi na dušo človeka preko katere deluje sveti duh, da smo vrednotno naravnani),
- premalo je medgeneracijskega sodelovanja, tako da je občestvo slabo povezano in slabo medgeneracijsko sodeluje pri različnih aktivnostih,
- premalo je animatorjev, poleg tega preslabo obvladajo veščine sodelovanja in angažiranja vernikov pri različnih aktivnostih,
- vse je preveč formalizirano in premalo dušno v pozitivnem smislu,
- prisotna je odklonilna drža do koristnih predlogov...

- Preveč se poudarja Jezus, skorajda nič pa Bog. Nekoč je bilo ravno obratno.

Kot reden nedeljnik, ki se kar druži in izmenjuje mnenja s podobno mislečimi, lahko rečem, da ima Jezus težave s svojo prisotnostjo predvsem v duhovniku. In to da ne bo pomote, ne vsakokrat in pri vsakomur. Sam vidim težavo v pridigi, kjer imam včasih občutek, da smo zbrano občestvo skupina (vsaj naglušnih) butcev, ki jim je treba vsaj trikrat ponoviti isto stvar in ji dodati kolikor se le da raznih pridevnikov, da vsebina postane solzava ali... Podobno se dogaja z oznanili. In tako namesto da bi odšli od maše domov polni milosti, zmaga slaba volja.