Je čas za bolj »vključujočo Cerkev« do LGBT skupnosti?

dr. Gabriel Kavčič
Photo: Tobias Hase/dpa (Profimedia.si)


Kardinal Reinhard Marx, sicer tesni svetovalec papeža Frančiška, je sredi marca daroval sveto mašo za »münchensko queer skupnost«, pri pridigi pa pojasnil, da si glede odnosa do LGBT skupnosti želi bolj »vključujoče Cerkve«.

V intervjuju za revijo Stern je Marx pozneje to konkretneje pojasnil in pozval k »vključujoči etiki«: »To, da se dva človeka, v veselju in žalosti, zavzameta drug za drugega, ne glede na spol, je v skladu s krščansko držo«, meni Marx, saj da je treba priznati »prvenstvo ljubezni«.

Priznal je, da si še »pred desetimi ali petnajstimi leti ne bi mogel niti predstavljati, da bi nekega dne lahko obhajal takšno bogoslužje«, sicer pa se zaveda, da s svojim stališčem vznemirja tradicionalne kroge Katoliške cerkve. Pa vendar se počuti svobodnega, »da lahko pove, kar misli«, in sicer s ciljem »razvijanja nauka Cerkve«, saj so po njegovem LGBT osebe del stvarstva in ljubljene od Boga. Trenutno učenje Cerkve pa jih temu nasproti iz nje same izriva, saj homoseksualna dejanja označuje kot nedopustna.

Na drugi strani vidi več greha prav v tem izrivanju, kar se po njegovem posebej kaže v odnosu tistih, ki jim »grozijo s peklom«, »ti namreč niso razumeli ničesar«.

Marxovo mnenje sicer med nemškimi škofi ni osamljeno. Tudi nemška »sinodalna pot« je pred kratkim z veliko večino izglasovala podoben predlog; podobno stališče je zavzel tudi luksemburški nadškof in predsednik Evropske škofovske konference Jean-Claude Hollerich, ki bdi tudi nad Sinodo o sinodalnosti.

Gre za nemško in zahodno problematiko


Zelo očitno je, da želja po spremembi katekizemskega učenja glede moralne spornosti istospolnih dejanj prihaja predvsem iz nemških dežel, čeprav tudi v drugih zahodnih državah tlijo podobne ideje. Vendar je opozicija zelo močna. Prva opozicija je seveda Katekizem, vrhovni povzetek katoliškega stališča glede vere in morale.

Posebej glede vprašanja istospolnih parov je nauk zelo jasen; stališče je bilo s podpisom papeža Frančiška poudarjeno še pred kratkim. Pa tudi »živega nasprotovanja« ne manjka, na primer s strani škofov severne Evrope ali denimo s strani duhovnika, ki se ukvarja s pastoralo istospolnih oseb. Ob tem je treba omeniti, da se večina Katoliške cerkve, pa tudi krščanskega sveta, s tem vprašanjem pravzaprav ne ubada ali pa spremembam po tihem nasprotuje.

Nova svoboda izražanja lastnega mnenja


Drugič, kardinal Marx je zelo pravilno pripomnil, da si takega bogoslužja, kot so ga pred slabim mesecem obhajali v Münchnu, še nekaj let nazaj ne bi mogel niti predstavljati. Lahko bi povedal še več, namreč, da si še nekaj let nazaj česa podobnega niti ne bi smel predstavljati, saj je Kongregacija za nauk vere v času prefekta Josepha Ratzingerja skrbela za jasno obsodbo takih stališč in neredko tudi za kazen, običajno v obliki prepovedi učenja na katoliških izobraževalnih ustanovah. Kaj šele, da bi tako razmišljujoč duhovnik postal škof.

To nam govori, da se je v slabem desetletju pontifikata papeža Frančiška odnos do »nestrinjanja« s cerkvenim učenjem precej spremenil, in marsikdo si šele sedaj upa na glas povedati, kaj pravzaprav misli. To nam kažeta prav oba omenjena kardinala, ki sta bila za škofa, paradoksalno, imenovana od Josepha Ratzingerja – Benedikta XVI.

Nekateri ob tem pravijo, da je »trda linija« Frančiškovih predhodnikov zagotovo bolj prava, ker »čisti Cerkev«; drugi pa seveda prav na podlagi omenjenih primerov trdijo, da bo – ne glede na to, kaj si kdo misli o istospolnih parih – bolje, če vsaj vemo, kdo kaj misli, in na tem delali naprej. »Trda roka« sankcioniranja moralnih teologov in »skrbna izbira pravovernih škofov« več kot očitno Cerkvi zaenkrat nista pomagali pri grajenju edinosti glede teh vprašanj.
Spremeniti učenje Cerkve glede istospolnih odnosov pomeni na prvo mesto postaviti ljubezen, kar seveda današnjemu zahodnemu človeku zveni odlično in edino pravilno, a pomeni tudi »obrat za 180°« celotne katoliške zakramentalne in moralne tradicije

»Ljubezen na prvo mesto«


Za konec dodajmo še eno opažanje, tokrat bolj s stališča katoliške etike. Mnenje glede istospolnih dejanj se je gradilo stoletja in tisočletja. Težave se pojavljajo v zadnjih desetletjih, ko je Cerkev, v skladu z ugotovitvami sodobnih znanosti, začela razlikovati med (1) istospolno usmerjenimi osebami, (2) istospolnimi spolnimi odnosi in (3) ideologijo LGBT. Prvo je nevtralno dejstvo, drugo Cerkev obsoja, pred tretjim pa zaradi ideološke naravnanosti vztrajno svari.

Iz vsega tega sledi, da se mnogim zdi, da stoletno učenje Cerkve »ne pokriva« več vsega, kar o pojavu istospolnih parov vemo danes, in da bi se v luči teh novih odkritij moralo prilagoditi.

Pri vsem tem pomembno vlogo igra tudi prenovljeno učenje o krščanski poroki med možem in ženo, ki v prejšnjih stoletjih ni priznavalo pomembnejše vloge ljubezni med njima. Če poenostavimo: dovolj je bila pravilno sklenjena (lat. ratum) in s spolnim odnosom »izvršena« (consummatum) pogodba. Več kot očitno je, da istospolni odnos temu drugemu elementu nikoli ne more zadostiti.

Ko se v to enačbo po II. Vatikanskem koncilu vstavi še »element ljubezni«, se ta sistem seveda zamaje: ljubezen ni nekaj, kar lahko spravimo v kanonsko-pravni predalček. In točno na to se sklicuje tudi kardinal Marx: na ljubezen med partnerjema kot bistveni element, ne glede na njun spol. Vse ostalo gre na stranski tir.

Zato sprememba katekizemskega učenja, kot jo predlagajo zgoraj omenjeni škofje, dejansko pomeni veliko več, kot povedo na glas: spremeniti učenje Cerkve glede istospolnih odnosov pomeni na prvo mesto postaviti ljubezen, kar seveda današnjemu zahodnemu človeku zveni odlično in edino pravilno, a pomeni tudi »obrat za 180°« celotne katoliške zakramentalne in moralne tradicije. Ne zadeva samo istospolnih parov, ampak tudi kup drugih vprašanj, na primer katoliško razumevanje zakonske zveze in ponovno poročenih. V bistvu zadeva vse, kar se tiče »ljubezni«, ki pa si jo seveda vsak predstavlja po svoje.

Rokohitrske rešitve se zato ne zdijo najboljša pot v prihodnost. Prinašajo namreč tveganje cerkvenega razkola, ki je sedaj očiten že med škofi, predvsem pa so ti predlogi premalo dodelani. Neredko temeljijo na legalističnem prepričanju, da lahko Cerkev pač spremeni zakon in bo nekaj drugače; če pa komu še kaj ne bo všeč, se zakon zamenja še enkrat in še enkrat.

Izkupiček


Izkupiček te nove debate v Katoliški cerkvi zato ni slab: omogoča, da vsak pove, kar si dejansko misli, tudi pastirji Cerkve. Na dolgi rok morda omogoča tudi nov razmislek, ki bo našel novo ravnotežje med različnimi ekstremi: tistimi, ki istospolne pare nekritično »pošiljajo v pekel«, in onimi, ki se predajajo preveč čustvenemu razglabljanju o ljubezni, kakorkoli že to kdo razume.

Predvsem pa bi morale te teme ponuditi novo možnost za katehezo, da bi kristjani bolje spoznavali, kaj pravzaprav verujemo, katere vrline gojimo in zakaj sploh zastopamo določeno stališče.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Vatikan jasen: posvečenje žensk in sprememba stališča do istospolnih partnerstev ne prideta v poštev
  • 10. 12. 2023
Cerkev torej po novem lahko blagoslavlja istospolne pare? Ne tako hitro ...
  • 02. 01. 2024
Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?
  • 06. 01. 2024