Je čas za bolj »vključujočo Cerkev« do LGBT skupnosti?

Photo: Tobias Hase/dpa (Profimedia.si)

Kardinal Reinhard Marx, sicer tesni svetovalec papeža Frančiška, je sredi marca daroval sveto mašo za »münchensko queer skupnost«, pri pridigi pa pojasnil, da si glede odnosa do LGBT skupnosti želi bolj »vključujoče Cerkve«.

V intervjuju za revijo Stern je Marx pozneje to konkretneje pojasnil in pozval k »vključujoči etiki«: »To, da se dva človeka, v veselju in žalosti, zavzameta drug za drugega, ne glede na spol, je v skladu s krščansko držo«, meni Marx, saj da je treba priznati »prvenstvo ljubezni«.

Priznal je, da si še »pred desetimi ali petnajstimi leti ne bi mogel niti predstavljati, da bi nekega dne lahko obhajal takšno bogoslužje«, sicer pa se zaveda, da s svojim stališčem vznemirja tradicionalne kroge Katoliške cerkve. Pa vendar se počuti svobodnega, »da lahko pove, kar misli«, in sicer s ciljem »razvijanja nauka Cerkve«, saj so po njegovem LGBT osebe del stvarstva in ljubljene od Boga. Trenutno učenje Cerkve pa jih temu nasproti iz nje same izriva, saj homoseksualna dejanja označuje kot nedopustna.

Na drugi strani vidi več greha prav v tem izrivanju, kar se po njegovem posebej kaže v odnosu tistih, ki jim »grozijo s peklom«, »ti namreč niso razumeli ničesar«.

Marxovo mnenje sicer med nemškimi škofi ni osamljeno. Tudi nemška »sinodalna pot« je pred kratkim z veliko večino izglasovala podoben predlog; podobno stališče je zavzel tudi luksemburški nadškof in predsednik Evropske škofovske konference Jean-Claude Hollerich, ki bdi tudi nad Sinodo o sinodalnosti.

Gre za nemško in zahodno problematiko

Zelo očitno je, da želja po spremembi katekizemskega učenja glede moralne spornosti istospolnih dejanj prihaja predvsem iz nemških dežel, čeprav tudi v drugih zahodnih državah tlijo podobne ideje. Vendar je opozicija zelo močna. Prva opozicija je seveda Katekizem, vrhovni povzetek katoliškega stališča glede vere in morale.

Posebej glede vprašanja istospolnih parov je nauk zelo jasen; stališče je bilo s podpisom papeža Frančiška poudarjeno še pred kratkim. Pa tudi »živega nasprotovanja« ne manjka, na primer s strani škofov severne Evrope ali denimo s strani duhovnika, ki se ukvarja s pastoralo istospolnih oseb. Ob tem je treba omeniti, da se večina Katoliške cerkve, pa tudi krščanskega sveta, s tem vprašanjem pravzaprav ne ubada ali pa spremembam po tihem nasprotuje.

Nova svoboda izražanja lastnega mnenja

Drugič, kardinal Marx je zelo pravilno pripomnil, da si takega bogoslužja, kot so ga pred slabim mesecem obhajali v Münchnu, še nekaj let nazaj ne bi mogel niti predstavljati. Lahko bi povedal še več, namreč, da si še nekaj let nazaj česa podobnega niti ne bi smel predstavljati, saj je Kongregacija za nauk vere v času prefekta Josepha Ratzingerja skrbela za jasno obsodbo takih stališč in neredko tudi za kazen, običajno v obliki prepovedi učenja na katoliških izobraževalnih ustanovah. Kaj šele, da bi tako razmišljujoč duhovnik postal škof.

To nam govori, da se je v slabem desetletju pontifikata papeža Frančiška odnos do »nestrinjanja« s cerkvenim učenjem precej spremenil, in marsikdo si šele sedaj upa na glas povedati, kaj pravzaprav misli. To nam kažeta prav oba omenjena kardinala, ki sta bila za škofa, paradoksalno, imenovana od Josepha Ratzingerja – Benedikta XVI.

Nekateri ob tem pravijo, da je »trda linija« Frančiškovih predhodnikov zagotovo bolj prava, ker »čisti Cerkev«; drugi pa seveda prav na podlagi omenjenih primerov trdijo, da bo – ne glede na to, kaj si kdo misli o istospolnih parih – bolje, če vsaj vemo, kdo kaj misli, in na tem delali naprej. »Trda roka« sankcioniranja moralnih teologov in »skrbna izbira pravovernih škofov« več kot očitno Cerkvi zaenkrat nista pomagali pri grajenju edinosti glede teh vprašanj.

Spremeniti učenje Cerkve glede istospolnih odnosov pomeni na prvo mesto postaviti ljubezen, kar seveda današnjemu zahodnemu človeku zveni odlično in edino pravilno, a pomeni tudi »obrat za 180°« celotne katoliške zakramentalne in moralne tradicije

»Ljubezen na prvo mesto«

Za konec dodajmo še eno opažanje, tokrat bolj s stališča katoliške etike. Mnenje glede istospolnih dejanj se je gradilo stoletja in tisočletja. Težave se pojavljajo v zadnjih desetletjih, ko je Cerkev, v skladu z ugotovitvami sodobnih znanosti, začela razlikovati med (1) istospolno usmerjenimi osebami, (2) istospolnimi spolnimi odnosi in (3) ideologijo LGBT. Prvo je nevtralno dejstvo, drugo Cerkev obsoja, pred tretjim pa zaradi ideološke naravnanosti vztrajno svari.

Iz vsega tega sledi, da se mnogim zdi, da stoletno učenje Cerkve »ne pokriva« več vsega, kar o pojavu istospolnih parov vemo danes, in da bi se v luči teh novih odkritij moralo prilagoditi.

Pri vsem tem pomembno vlogo igra tudi prenovljeno učenje o krščanski poroki med možem in ženo, ki v prejšnjih stoletjih ni priznavalo pomembnejše vloge ljubezni med njima. Če poenostavimo: dovolj je bila pravilno sklenjena (lat. ratum) in s spolnim odnosom »izvršena« (consummatum) pogodba. Več kot očitno je, da istospolni odnos temu drugemu elementu nikoli ne more zadostiti.

Ko se v to enačbo po II. Vatikanskem koncilu vstavi še »element ljubezni«, se ta sistem seveda zamaje: ljubezen ni nekaj, kar lahko spravimo v kanonsko-pravni predalček. In točno na to se sklicuje tudi kardinal Marx: na ljubezen med partnerjema kot bistveni element, ne glede na njun spol. Vse ostalo gre na stranski tir.

Zato sprememba katekizemskega učenja, kot jo predlagajo zgoraj omenjeni škofje, dejansko pomeni veliko več, kot povedo na glas: spremeniti učenje Cerkve glede istospolnih odnosov pomeni na prvo mesto postaviti ljubezen, kar seveda današnjemu zahodnemu človeku zveni odlično in edino pravilno, a pomeni tudi »obrat za 180°« celotne katoliške zakramentalne in moralne tradicije. Ne zadeva samo istospolnih parov, ampak tudi kup drugih vprašanj, na primer katoliško razumevanje zakonske zveze in ponovno poročenih. V bistvu zadeva vse, kar se tiče »ljubezni«, ki pa si jo seveda vsak predstavlja po svoje.

Rokohitrske rešitve se zato ne zdijo najboljša pot v prihodnost. Prinašajo namreč tveganje cerkvenega razkola, ki je sedaj očiten že med škofi, predvsem pa so ti predlogi premalo dodelani. Neredko temeljijo na legalističnem prepričanju, da lahko Cerkev pač spremeni zakon in bo nekaj drugače; če pa komu še kaj ne bo všeč, se zakon zamenja še enkrat in še enkrat.

Izkupiček

Izkupiček te nove debate v Katoliški cerkvi zato ni slab: omogoča, da vsak pove, kar si dejansko misli, tudi pastirji Cerkve. Na dolgi rok morda omogoča tudi nov razmislek, ki bo našel novo ravnotežje med različnimi ekstremi: tistimi, ki istospolne pare nekritično »pošiljajo v pekel«, in onimi, ki se predajajo preveč čustvenemu razglabljanju o ljubezni, kakorkoli že to kdo razume.

Predvsem pa bi morale te teme ponuditi novo možnost za katehezo, da bi kristjani bolje spoznavali, kaj pravzaprav verujemo, katere vrline gojimo in zakaj sploh zastopamo določeno stališče.

36 komentarjev

  1. Strinjam se z avtorjem, da je potrebno vprašanje istospolnih v Cerkvi na novo prevprašati v smislu sprejemanja njihove drugačnosti. Da pa na oltar postaviš mavrično zastavo je po mojem poklek pred ideologijo teorijo spola in izraz duhovno izvotljenosti, izraz Cerkve v globokem zatonu. Nemška Cerkev je dobro naoljen stroj z veliko denarja, odličen sistem, a duh nemške Cerkve je pust in prazen, njihove cerkve so prazne in z obešanjem mavričnih zastav jih ne bodo napolnili – mogoče samo ob paradi ponosa.

  2. Sodoma in Gomora.
    Ta papež ni moj papaž.
    On niti ni kristjan,
    Njegovega glasu ne slišimo v času ruske invazije na Ukradjino, ko bi kot kristjan moral biti prvi in jasno povedati: To je bratomorna vojna, Kajn hoče ubiti Abel-a.
    Vse kar ta tip počne je, da podpira pedre, islam in naval črncev, arabcev v Evropo. Ter nosi idole (pachamama) v sveto baziliko v Rimu.
    Kam smo prišli?!

  3. Predlagam preložitev te teme na bolj primerno mesto in na bolj primeren čas. Sploh se mora o odnosu katoliške cerkve do te tematike najprej opredeliti vrh RK CERKVE Zdaj je velikonočni teden. Mislim, da si tisti dogodek v Nemčiji – ne zasluži tolikšne javne pozornosti. Tematika populacije LBGTITD. vsebuje namreč toliko izjemno resnih in spornih značilnosti te skupnosti, ki je poznana tudi kot moralno in pravno dokaj ekscesen del populacije, kar je dokazljivo z veliko pravno-sodnimi primeri iz naše Slovenije in iz celega sveta. Nedomišljen odnos in prehitro vključevanje oseb te skupnosti bi zagotovo povzročilo velik osip klasično usmerjenih vernikov. In tudi nas, ki imamo zlasti do slovenske RKC KAKRŠNO SMO POZNALI – SPOŠTLJIV ODNOS.
    Tak spoštljiv odnos do slovenske in tudi do RKC vere in Cerkve – bi mnogi od nas dosedanjih spoštovalcev in podpornikov- slovenske RKC – zagotovo izgubili.
    Tisti, ki si želimo religijsko dopolnitev naših življenj – pa bi oz. bomo primeru oddaljitve slovenske RK Cerkve od dosedanjih načel in načinov v splošnem pozitivno vzgojnega delovanja pač samostojno našli pot in načine za korektno religijsko dopolnitev naših življenj. Nepremišljen pristop in vsiljevanje teh vsebin in te populacije v delovanje slovenske RKC bi utegnilo pomeniti tudi konec obstoja te doslej ljube nam Cerkve.
    Izključno moj osebni zapis na to temo – je zgornje.
    L.r.
    Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.

  4. Mislim, da ste beroči razumeli – moj zgornji zapis.
    Pojmovanje tistega nemškega kardinala vsebuje eno, po mojem mnenju – eno zelo veliko – “MISELNO NAPAKO” . Namreč domnevna “ljubezen” med osebami LBGTITD.
    in KLASIČNA LJUBEZEN MED MOŠKIM IN ŽENSKO – STA SI ZELO RAZLIČNI.
    To vemo vsi: prava ljubezen med moškim in žensko – je osnova normalnih družin rojstev in vzgoje otrok,
    Nič takega ni v “ljubezni” med LGBT “osebki”.
    Upam, da bo duhovno osebje in vodstvo slovenske RKC to doumelo. Slepo sledenje temu “zgledu” iz Nemčije bi zagotovo pomenilo – konec slo RKC.
    ČE KRISTUS NE BO VEČ PRAVA “LUČ SVETA” BODO CERKVE, KI NE BODO SLEDILE IZVIRNI LUČI KRISTUSOVEGA NAUKA – PAČ – POTONILE V TEMO.
    In – kdo je slovenski avtor tega zapisa?
    L.r.
    Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.

  5. Odlična novica,zavel je nov veter. Vsi smo bratje in sestre,in dajmo se temu primerno obnašati v letu 2022.
    Nismo več v času kamene dobe,inkvizicije,srednjega veka,vsaj v Evropi ne. Vsi smo si enakovredni,spoštujmo vsako življenje. Ni važno od kod prihajamo,katere vere smo,katerega položaja.
    Človeški odnos je najbolj pomemben.

    Zaradi predsodkov,strahu,večvrednosti nekaterih ljudi se dogajajo vojne po svetu.
    Vsi pa ki obsojate to gesto,papeza,nadaljnje dogodke,vedite,da zagovarjate diktaturo in si mislite da ste nekak več od drugih ljudi.

  6. “Predvsem pa bi morale te teme ponuditi novo možnost za katehezo, da bi kristjani bolje spoznavali , kaj pravzaprav verujemo, katere vrline gojimo in zakaj sploh zastopamo določeno stališče.”
    S to ugotovitvijo avtorja se zelo strinjam in jo podpiram. Absolutno se tudi strinjam, da predlagane spremembe pomenijo veliko več kot samo nov odnos do isto spolno usmerjenih oseb. Gre za vprašanje ljubezni do bližnjega, ki zame osebno pomeni spoštovanje dostojanstva vsakega človeka, njegove svobode in zasebnosti, ter svetosti življenja. Tak odnos je zame glavni in bistveni del naše ljubezni do bližnjega. Spada v glavno božjo zapoved ljubezni in pomeni prepoznavnost katoličanov in katoliške vere. Kristus je rekel: “Po medsebojni ljubezni vas bodo prepoznali da ste moji učenci,”

      • Točno tako!
        Šolali bi LGBT-jevci tuje otroke, ker svojih tako nimajo. To je potrebno preprečiti.
        “Parada ponosa” je njihova maškerada in potem pričakujejo, da jih bodo ljudje spoštovali? Nihče jih ne preganja, če počnejo to, kar počnejo, v zavetju svojega doma. Tega se ne počne na cestah, LGBT scena!

  7. Nekateri komentatorji tu se mi zdijo “površno-preoptimistični”
    Tiste Kristusove besede o “ljubezni, “bratstvu”, ki preinterpretirane nekoliko sumljivo spominjajo na ex polit vsiljevano na stalinistično-titoistično “bratstvo in enotnost” – zagotovo ne pomenijo kar avtomatične in vsiljene “ljubezni”, “bratstva” itd.
    Jaz imam namreč samo eno “pravo sestro”, ki je OK, od ostalih žensk, ki bi mi hotele biti kar “sestre” pa bi “sestrstvo” in “ljubezen” sprejel le, če so tudi zares POŠTENE, če imajo še kaj ostalih vrlin – KOT SO SKRB ZA SMISELNA POZITIVNA ZNANJA, DELAVNOST, VOLJO D LASTNE DRUŽINE itd. Tudi ne bi želel, da me “ljubijo” razni kriminalci, zasvojenci, lenuhi itd.. Mar ne? . Toliko od mene. L.r. Janez KK
    p.s. v evangelijski Priliki o sejalcu – so prispodobno omenjeni tudi LBGTITD-ji – kot “seme, ki pade na kamen”

  8. Pravi avtor tega članka, da nekateri katoliki pošiljalo te lgtb….., kar koli že, v pekel. To ni res. V pekel se pošiljajo sami, če se ne spreobrnejo, in tega tudi ti pametnjakoviči, ki pišete takšne vele pametne članke, ne morete spremeniti. Pašete pa vsi, ki zagovarjajo te po II. Vatikanske zmote, skupaj s temi ljubečimi lgtb…., veste kam, če se ne spreobrnete. In kaj je katastrofa, je da praktično ves kler podpira II. Vatikanski koncil in posledično vse te satanistične ”novosti”.

  9. Khmmm…
    Ljubezen. Kaj že to je?
    Zgolj čustvo, afiniteta, privlačnost? Mar res nič več?

    Med 97 različnimi ‘spoli’ se najde marsikatera deviacija. Določenih zaenkrat še niso vključili (pedofilija, nasilne spol. prakse…), zaenkrat.

    Ljubezen ni le čustvo, nujno mora biti tudi odločitev. Torej podvržena človekovi razsodnosti.
    Pojdimo še korak naprej: čemu intimnost? Da se globlje povežeta oče in mati. Da si ostaneta zvesta.
    Čemu povezava in zvestoba? Ker to otroci nujno rabijo!!!

    Ni prave ljubezni brez resnice!
    Čeprav mi je lahko soseda všeč in mislim, da jo zato že kar ljubim, pa se njen mož ne bo strinjal, saj je njemu obljubila zvestobo.

    Pravijo, da je ljubezen brez resnice slepa, resnica brez ljubezni pa brutalna.
    Obe skupaj pa sta tisto edino tapravo.

  10. Civilizacije v svojem življenjskem loku prehajajo skozi različna obdobja.
    Nastanek, rast, plato, dekadenca, propad.
    In v dobi dekadence pride do razkroja vrednot, do spolnega razvrata.
    To je doba, ki že vodi v fizični propad civilizacije…
    Žal, tukaj nekje je zahodna družba.

    Ne vidim pa nobene potrebe, da se Cerkev prilagaja tej dekadenci.
    Če smo Božje ljudstvo, Izvoljen rod, smo lahko naddružbeni.
    Da ne bomo skupaj z dekadenco zgrmeli v propad. Ni potrebe!

  11. Gabriel Kavčič predlaga spremembo Katekizma zato, ker se je na tisoče škofov in duhovnikov podalo v to službo s figo v žepu?

    Če bi Marx & Co. že prej jasno povedali, kaj si v resnici mislijo, bi si zagotovo uničili kariero. Ker so pa s figo v žepu priplezali tako visoko, bomo zdaj vsi sprejeli ta njihova “razodetja” kot čisti evangelij?

  12. Iz Katoliške cerkve v Nemčiji že dolgo ni prišlo nič dobrega, v bistvu ravno nasprotno: propad, upad, herezija, zmeda, sektaštvo. Ne razumem, zakaj se Slovenci ne zgledujemo po bolj zdravih Cerkvenih sredinah, kot je npr. francoska?

    Še več, menim, da LGBTQitd področje sploh ni “tema” za Cerkev. Cerkev je tu vse povedala. Nauki ter dogme so popolnoma jasni, papeške okrožnice in izjave tudi. Nič ni narobe, če je nekdo drugače usmerjen, če se je tak res rodil (in to ni sad nekih osebnih kapric ali družbenih modnih muh enodnevnic), že to je za takšno osebo velik križ, ki ga mora nositi. Ampak nehajmo zamenjevati spolno usmerjenost ter spolno grešno življenje. To pa sta dve popolnoma neprimerljivi stvari. Tudi homoseksualci so namreč poklicani k svetosti preko življenja v čistosti in zvestobi Kristusu.

    In da zaključim: Cerkev se pri spolnosti ne “premakne”, ker je pač tako, da največ ljudi gre v pekel ravno zaradi ‘grehov mesa’. Naša Gospa v Fatimi je to Jacinti Marto jasno povedala.

  13. JAZ TRENUTNO DOKONČUJEM LEPO BROŠURO O VRLIH KATOLIŠKIH
    t.i. ORLIH (1906-1929) telovadno-kulturni zvezi – dr. J.E. KREKA in dr. A KOROŠCA.
    To generacijo odličnih naših slovenskih katoliških duhovnkov naj si sedanji slovenski kaplani, župniki in ostali ljudje
    iz naše slo RK Cerkve – VZAMEJO za svoj VZGLED.
    v NAŠI SLO DALJNI PRETEKLOSTI IN V POLPRETEKLOSTI JE RES POZITIVNO
    DELOVALO NA STOTINE RES ODLIČNIH RK duhovnikov,
    ki jih je mogoče iskreno spoštovati.
    Tudi njih literature – je precej: spisi dr. J.E. Kreka, škofa A.B. Jegliča,
    prof. dr. A. Ušeničnika..
    VSI SO BILI TUDI ODLOČNO – SLOVENSKO NARODNI.
    Glede te
    t.i. LGBTITD. populacije ?
    Oni so pač “stranski rokav reke življenja”.
    Preden bi se naša RKC kakorkoli resneje začela angažirati okrog njih
    bi jih morala sploh realno poznati – take kot res so..
    VELIKO LGBTITD. LJUDI JE POTENCIALNO – ZELO EKSCESNIH.
    DOKAZLJIVO Z VELIKO REALNIMI DOKAZNIMI – PRIMER !
    TOLIKO OD MENE . TU.
    LBGTITD. populacija je bolj primerna za delo v okviru kakšnih
    specialnih socialnih oblik dela, necerkvenih
    in le potencialno cerkvenih.
    Slo RKC naj se posveča raje življenjsko perspektivni populaciji Slovencev.
    Moje osebno mnenje.
    L.r.
    Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

  14. Kdor želi, lshko vstopi v Cerkev in je dobrodošel. Cerkev je Kristusova ustanova in deluje po njegovem nauku. Kristus
    je rekel en mož in ena žena.Tega Cerkev ne more spremeniti. LGBTQ pač mora sprejeti to ljubezen in poziv k življenju v čistosti. Cerkev daje pomoč pri tem naporu.

  15. S cerkvene strani LGBTQ skupnosti nihče ne pošilja v pekel, pošiljanje v pekel vseh, ki se ne strinjajo z njihovo miselnostjo se pa še kako dogaja. Vsi vemo, da se nekaj ljudi rodi z gensko okvaro in te ljudi je potrebno razumeti in jim po najboljših močeh pomagati, pri njih je vsekakor prav, da se pokaže kako smo si bratje in sestre med seboj. To, kar počne LGBTQ je pa navadno nasilje nad ljudmi. Nobeden nima pravice vnašati zmedenosti med male otroke, še manj pa med že tako zmedene najstnike. Ko odrastejo, ko postanejo izgrajene osebnosti, naj se odločijo kot se jim zdi prav. Lahko se otrokom pove, da obstajajo različni ljudje, da je potrebno spoštovanje do vseh, nikakor pa ni sprejemljivo spreminjanje spola po trenutnem navdihu. Zaradi takšnega razmišljanja se ne počutim prav nič zaostalo.

  16. Na splošno je pri nas mnogo preveč ukvarjanja s t. i. LGTB osebami. Genska loterija, je vzrok, da določen del ljudi odklanja, oz ne zmore normalne spolnosti. To pa je lahko samo med moškim in žensko, ker samo takšen odnos lahko rodi sad – otroka. In v tesni zvezi naravno spolno privlačnostjo med moškim in žensko je ljubezen. Razmerje med ljudmi LGTB zato ne more biti prava ljubezen, je samo njena replika, če že ne karikatura. Tu gre za kvečjemu tesna, lahko tudi dolgoletna partnerstva za skupno življenje in medsebojno nudenje užitkov, kar samo po sebi ni nič narobe.
    Zelo narobe pa je agresivno vsiljevanje svoje LGTB usmerjenosti vsem drugim in celo otrokom ter mladoletnikom. Prav nobenega razloga pa nimajo LGTB osebe za ponos in paradiranje. Naj so ponosni na medicinske dokaze, da je aids pri teh ljudeh bistveno pogostejši, kot med ostalim prebivalstvom. Narava je pač poskrbela za to, da so prav spolni organi in nič drugega najbolj primerni za spolno občevanje. Poroka in s tem povezani obredi so v navadi pri vseh ljudstvih. Zakonca in njuni bližnji slavijo nov par, ki bo predvidoma imel tudi otroke za nadaljevanje družine, rodu, naroda, človeštva. Sedaj je izvenzakonska spolnost brez poroke že vsakdanja in banalna. Čemu naj se ravno ljudje LGTB poročajo, ko se tudi ostali ljudje vse manj. Zakaj celo cerkveno poročati take partnerje, ali je takšno partnersko vredno obreda cerkvene poroke?
    LGTB ljudje so sicer lahko normalni verniki, zavedati pa bi se morali, da njihova partnerstva niso enaka zvezi moškega in ženske. Seveda se za socialno varnost LGTB partnerjev lahko civilno sklepajo takšne ali drugačne pravno obvezujoče partnerske pogodbe. Cerkev naj pač tolerantno sprejema posebnosti LGTB oseb, ni pa prav, da jih cerkveno poroča, ker s tem razvrednoti pomen prave poroke moškega in ženske

Komentiraj