Jaslice se vračajo na javna mesta. Četudi predčasno in ob partizanske spomenike

Evropski parlament je letos na začetku decembra prvič v svoji zgodovini dovolil postavitev jaslic na svojem sedežu v Bruslju. Do zdaj so uradniki evropske institucije menili, da je to »potencialno žaljivo«.

Letos pa so prizadevanja poslanke Isabele Benjumee vendarle obrodila sad: že od svoje izvolitve leta 2019 si ta španska poslanka prizadeva za to, da bi tudi Evropski parlament krasile jaslice, pri čemer pa sta jo seveda ovirala birokracija in časovni roki. Žal (pa tudi pričakovano) pa je bila njena prošnja kmalu zavrnjena, saj so v uradu predsednika parlamenta ugotovili, da jaslic ni mogoče postaviti, ker so »potencialno žaljive« za neverne in drugače verne.

Tokrat – po treh letih prizadevanj – pa je bilo drugače. Januarja se je na čelo Evropskega parlamenta povzpela maltežanka Roberta Metsola, ki je jaslice odobrila. Ker drugače ni šlo, vsaj kot »posebno razstavo«.

S tem se je Evropski parlament – po fiasku leta 2007, ko ga je Benedikt XVI. ostro kritiziral, ker ob 50. obletnici ustanovitve Evropske unije Bog ali krščanske korenine stare celine niso bili niti omenjeni – vsaj simbolično približal svojim kulturnim in verskim koreninam, ne glede na to, kar je EU postala v zadnjih desetletjih.

V Evropski parlament se je torej vendarle naselila tradicija postavljanja jaslic, ki so tudi pri nas – sicer ne vedno iz verskih razlogov – pomemben del božične »dekoracije«. Ko so Jožef, Marija in Jezušček postavljeni v hlev, lahko nastopi božič.

Slišati je bilo sicer kakšno mnenje, da sedaj še ni čas za postavljanje jaslic, kar v bistvu drži. Vsako leto znova se adventni čas spreminja v veseli december, kar pomeni, da se čas priprave spremeni v ceneno, razvlečeno dvomesečno božičkovanje, oropano krščanskega bistva.

Za kristjana se vsekakor bolj spodobi, da s postavljanjem jaslic po slovenski šegi počaka vse do konca adventnega časa, je pa treba priznati, da so tudi slavne vatikanske jaslice vsako leto – in to že desetletja – postavljene ves december, čakajo le na trenutek, ko se jim na sveti večer pridruži še bistvo – učlovečeni, mali Bog.

V javnem življenju pa je tradiciji in adventnemu času navkljub treba dati prednost temu, da jaslice sploh postavljamo. Sredi razvodenelega božičkovanja in obsedenega prepevanja »All I Want For Christmas Is You« so jaslice lep poskus ponovnega pokristjanjenja božiča.

V javnem življenju pa je tradiciji in adventnemu času navkljub treba dati prednost temu, da jaslice sploh postavljamo. Sredi razvodenelega božičkovanja in obsedenega prepevanja »All I Want For Christmas Is You« so jaslice lep poskus ponovnega pokristjanjenja božiča. Morda pa jaslice, ki ves december čakajo na podobo Jezusa, vendarle koga opomnijo, za kaj pri božiču pravzaprav gre.

Zato si je prav za zgled vzeti omenjeno špansko poslanko Benjumea ter predsednico Evropskega parlamenta Metsolo, obe izraziti katoličanki, in na ravni občin, javnih ustanov in drugih organizacij prositi in predlagati, da se jaslice postavljajo. Slovenski tradiciji poznega postavljanja navkljub naj stoje čim prej in čim dalj, da vsaj koga opomnijo, čemu advent in božič pravzaprav služita.

Spomnim se primera izpred nekaj let, ko so v neki slovenski župniji jaslice po dogovoru z občino postavljali prav zraven partizanskega spomenika. Kombinacija je bila pravzaprav čudovita, dokler je trajala: sporočilo miru zraven vojnega in revolucionarnega spomenika. No, saj ni trajalo dolgo. Kmalu je prišla pritožba od neke tovarišice, ki so se ji jaslice verjetno zdele »potencialno žaljive« do partizanskega spomenika.

Minimalistično opozorilo na krščansko opozorilo

In to nas vrača na misel o jaslicah v Evropskem parlamentu. Kot je dejala španska poslanka, ki si je prizadevala za njihovo postavitev, Evropski parlament nikakor »ne sme pasti v past, ko se mu zdi žaljivo spomniti se, da je to, kar praznujemo ob božiču, rojstvo krščanstva«, ali v »past, ki nam jo nenehno nastavlja levica, ki želi biti užaljena, če se prizna nekaj tako preprostega, kot je zgodovinska dediščina Evrope«. Mimogrede, stroškov postavitve jaslic sicer ni plačal Evropski parlament, temveč sami španski poslanci Evropskega parlamenta iz Ljudske stranke

Ob tem je poslanka Benjumea tudi povedala, da so zanjo jaslice »najlepši način oznanjevanja evangelija. Postavljanje jaslic s čudovitimi podobami otroka Jezusa, Device Marije in svetega Jožefa je najboljši način za predstavitev sporočila mimoidočim«.

Misel je sicer utopična, a morda bomo, tudi po zaslugi takšnih ljudi v Evropskem parlamentu, čez nekaj let kje drugje, kot smo danes, ko Evropska unija služi predvsem nekim drugim interesom, kot pa je načrtovanje prihodnosti v skladu z evropskimi tradicijami in vrednotami.

Dokler bo Evropska unija uvajala pravne akte, ki državam članicam vsiljujejo politične agende, zlasti glede vprašanj, povezanih z življenjem in spolom; dokler bo njen Parlament de facto poznal samo en glavni in dovoljeni tok prepričanj, ki se mu morajo pod prisilo finančnih sankcij podrejati vse države članice, mu bodo jaslice s svojim minimalističnim opozorilom na krščansko zgodovino Evrope vsekakor koristile, ker trpi za hudim pomanjkanjem krščanskega navdiha.

Vse to pa je končno tudi dobro sporočilo tudi za našo, slovensko stvarnost: vzemimo si za zgled špansko poslanko Benjumeo ter predsednico parlamenta Roberto Metsolo. Celo v takšno ustanovo, kot je Evropski parlament, sta ti dve odločni katoličanki prinesli nekaj krščanstva. Mar ne bi mi mogli podobnega doseči tam, kjer to lahko dosežemo – v naši lokalni skupnosti, podjetjih in organizacijah?