Kot smo na Domovini v seriji člankov že prikazali, je boj levo usmerjenih medijev proti desnosredinski vladi v največji meri povezan s strahom pred zmanjšanjem obilnega kolača davkoplačevalskih sredstev, ki se preko različnih javnih blagajn stekajo do številnih prejemnikov, ki so z leti od njih postali praktično odvisni.

A podatki iz aplikacije za prikaz porabe javnega denarja Erar dokazujejo, da ljub občutku ogroženosti “zima”, kar se kanaliziranja javnih sredstev tiče, za večino teh medijev še ni prišla.

Mladina

Po nakladi in dosegu razmeroma obroben radikalno levičarski medij ostaja med bolj financiranimi z davkoplačevalskih sredstev. Samo v letu 2020 je iz različnih javnih blagajn za takšne in drugačne storitve (naročnine, razpisi, oglasi …) ter namene prejel skoraj 228 tisoč evrov.

Največji “financer” med javnimi institucijami je Ministrstvo za kulturo z  29 tisoč evri letnih nakazil, sledi RTV Slovenija z 12.500 evri (spomnimo, pred časom smo razkrili, da imajo na RTV Slovenija naročenih kar 73 različnih izvodov Mladine in njenih edicij).

Mestna knjižnica Ljubljana je s svojimi 8.200 evri letnih nakazil Mladini po svoje razumljiv uporabnik njihovih storitev, čeprav recimo za konkurenčen tednik z druge politične strani, Demokracijo, namenijo nekajkrat manj (1.900 €), za tednik Reporter, ki je nekje vmes, pa denimo 2.300 €.

Manj razumljivo je, zakaj Mladini 7.900 € s strani Agencije za raziskovalno dejavnost, pa 6.100 € z Elesa, 3.900 z Univerze v Mariboru, pa recimo 4.200 evrov iz Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, 2.700 € iz Centra javne kulture Šiška in 1.500 € iz Slovenske filharmonije, ko pa večino leta predstav, koncertov in drugih dogodkov sploh ni bilo.

V zadnjem desetletju je iz javnih blagajn različnih javnih institucij Mladina potegnila več kot 2 milijona evrov.

Dnevnik

Še veliko bolje financiran s strani države je eden od trojice nacionalnih tiskanih časopisov, Dnevnik. Ta je lani s strani državnih institucij in podjetij prejel 551.209 EUR.

Najvišji znesek mu je, najverjetneje za objavo novic o pokojnih, nakazalo Javno podjetje ŽALE. 31.263 EUR je podjetju nakazalo Ministrstvo za kulturo (medijski razpis), dobrih 24 tisočakov RTV Slovenija, par sto evrov manj Mestna Občina Ljubljana, 17 tisočakov Festival Ljubljana itd.

Ob pregledu seznama hitro dobimo vtis, da so do podjetja močno darežljive tudi druge kulturne institucije. Tako med njimi najdemo Slovensko mladinsko gledališče, ki je hiši v letu koronavirusa, kdo ve zakaj, plačalo 14.269 EUR, Cankarjev dom 7.104 EUR, Slovensko narodno gledališče opera in balet Ljubljana pa 4.496 EUR. Ti zneski niso namenjeni samo za plačilo naročnin, vendar o tem, za kaj so bili porabljeni, ERAR ne navaja.

V zadnjem desetletju je Dnevnik iz javnih sredstev dobil skoraj 6,5 milijona evrov.

Večer

Dnevnikov sestrski časopis na Štajerskem, Večer (napovedi o združitvi so sicer potihnile), za pretežno ljubljanskim Dnevnikom v javnih prihodkih nekoliko zaostaja.

V letu 2020 je iz javnih sredstev prejel dobrih 350 tisoč evrov. Največ, okoli 60 tisočakov iz Zavoda za zaposlovanje, 21 tisoč s strani Ministrstva za kulturo (medijski razpis) in 17 tisoč od Pošte Slovenije. Vsaka po približno 10 tisočakov sta mu v 2020 izplačala Mestna občina Maribor in Univerza v MB. Med plačniki Večeru s 7,3 tisočaki najdemo tudi Slovensko tiskovno agencijo (STA).

Zadnje desetletje se je v podjetja, ki so izdajala časopis Večer, prelilo 4,7 milijona evrov davkoplačevalskih sredstev.

Delo

Osrednji slovenski časopis Delo je v letu 2020 prejel 1.6 milijona evrov javnih sredstev. Njegovi osrednji finančni viri, ki se napajajo iz javnih sredstev so Javno podjetje Žale, ki mu je nakazalo 107.056. Sledi RTV Slovenija s 53.106 EUR, Cankarjev dom s 47.306 EUR in MOL s 46.016 EUR.

Da so zaporniki, ki nimajo dostopa do spleta, vseeno ustrezno informirani, poskrbi Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij s 35.607 evri. Med plačniki tudi tu, tako kot pri časopisu Dnevnik izstopajo številne kulturne institucije (Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Festival Ljubljana, SNG Opera in balet Ljubljana… 30.056 evrov je časopis Delo prejel tudi s strani Ministrstva za kulturo, oziroma iz medijskega razpisa.

Reporter

Poglejmo še medij, ki se je iz desnega ciljnega prostora pod lastništvom podjetij Martina Odlazka pomaknili proti sredini ali celo preko.

Revija Reporter je v letu 2020 s strani z državo povezanih financerjev prejela 82.372 evrov. Največ, 24.700 EUR ji je bilo nakazanih s strani Ministrstva za kulturo za medijski razpis, 8.768 evrov je družba prejela od državnega upravljavca elektroomrežja ELES, 5.393 EUR s strani Javne agencije za varnost prometa, 4.182 EUR pa so v družbi prejeli tudi od RTV Slovenija.

V zadnjem desetletju je Reporter iz javnih sredstev pridobil 650 tisoč evrov.

Drugi mediji Martina Odlazka

Reporter je del izredno razvejane in prepletene lastniške skupine Media24 z več kot deset različnimi izdajatelji, ki jo, kot so zapisali na portalu Podčrto, pa domnevno obvladuje ena oseba: Martin Odlazek. Gre za konglomerat, ki združuje vse tri medijske dejavnosti, saj med drugim izdaja splošnoinformativni dnevni časopis (Svet24), številne radie (RGL, Salomon, Aktual …) in televizijo (TV Veseljak). Domnevno Odlazek stoji tudi za novim spletnim medijem, ki je, tako kod večina drugih iz skupine, blizu levi opoziciji, političnem portalu Necenzurirano.

Ob tem izdajajo še približno šestdeset drugih medijev, med katerimi so športni dnevnik Ekipa/SN, več regionalnih tiskanih časopisov (Dolenjski list, Novi tednik …), številne znane revije (Zarja/Jana, Zvezde/Lady, Vklop/Stop, Obrazi …), radijske postaje (RGL, Aktual, Veseljak …) itd. Več na Podčrto.si.

Koliko javnega denarja letno počrpajo vsi ti mediji, je zaradi razvejane strukture težko ugotoviti. Po oceni enega najboljših poznavalcev slovenske medijske scene pri nas, Bojana Požarja, pa na bi samo iz lanskega medijskega razpisa ti mediji počrpali polovico razpoložljivih sredstev, to je okoli milijon evrov.

Družina

Velik delež javnih sredstev in sicer 323.953 EUR je v letu 2020 prejela tudi založba Družina. Njen največji plačnik je bila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije z 61.000 evri. Tu je treba poudariti, da znotraj Družine deluje tudi knjižna založba, čemur je treba pripisati ta sredstva. Obenem ima Družina ob osrednjem tedniku večje število samostojnih revij in publikacij.

Sledi ji Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje z 53.023, Mestna knjižnica Ljubljana s 24.490 evri in Ministrstvo za kulturo z 22.329 evri. V nadaljevanju so s tremi izjemami na seznamu le še splošne knjižnice. Primarna dejavnost založbe Družina namreč ni izdaja časopisa, temveč knjig, zato je ta delež tudi razumljiv.

V zadnjem desetletju je založba Družina za svoje edicije in knjižni program prejela dobra 2 milijona evrov, od tega pol milijona iz Javne agencije za knjigo.

Demokracija (založba Nova obzorja)

Založba Nova obzorja, ki med drugim izdaja revijo Demokracija, je po podatkih aplikacije ERAR prejela 58.331 evrov. Najvišji znesek, 19.178 evrov ji je nakazalo Ministrstvo za kulturo. 5.079 evrov je bilo založbi nakazanih s strani holdinga slovenske elektrarne, 2.873 EUR pa ji je nakazal tudi Državni zbor.

Na seznamu plačnikov pozornost vzbujajo predvsem nekatere občine (Vransko, Grosuplje, Gorenja vas-Poljane). Preostali dohodki so manjša plačila s strani splošnih knjižnic, namenjena tako naročnini na revijo, kot za knjige, ki jih izdaja založba.

Nova24TV

Če vsi do sedaj navedeni mediji iz javnih sredstev dobivajo kar znaten delež sredstev, pa to ne velja za Novo TV24, ta je namreč iz njih v letu 2020 prejela le drobiž. Podjetju Nova hiša, ki izdaja spletno stran nova24TV.si, je bilo tako s strani Občine Grosuplje, Slovenskih železnic in Zavoda za gozdove Slovenije nakazanih 7.400 evrov, NTV24.si, ki izdaja televizijo, pa je s strani državnih podjetij v letu 2020 prejela okroglih 10 tisočakov. Sredstva so ji nakazali Slovenske železnice, Javna agencija RS za varnost prometa in STA.

In medij Domovina.je? Za delovanje našega medija iz javnih sredstev, ki jih beleži Erar.si, od ustanovitve septembra 2015 do sedaj ni prišel niti en evro. V primerjavi z zgornjimi pa smo neznatne vsote pridobili iz oglaševanja Slovenske vojske in progama medgeneracijskega sodelovanja. Delež Domovine v tem medijskem oglaševalskem kolaču se meri v promilih. Samo tisti za promocijo Slovenske vojske je znašal nekaj čez milijon evrov. Kako so si tega razdelili zgornji in drugi mediji, ni zabeleženo v Erarju in nam tudi ni znano.

Koliko so to realne potrebe, koliko pa pomoč ideološko sorodnim medijem?

Jasno je, da tudi država, lokalne skupnosti, državna podjetja, zavodi itd., imajo interes oglaševati v medijih in s tem ni nič narobe. Še posebej, ko gre za osmrtnice. Drugo vprašanje pa je, koliko gre pri pretakanju javnega denarja v nekatere medije za dejansko smiselno potrebo, koliko pa “pomoč” medijem, ki so županom, direktorjem zavodov, podjetij … ideološko blizu, oziroma si kupujejo splošno “prijazno” obravnavo.

Sum za ideološko pomoč nedvomno pade na RTV Slovenija, kar smo že raziskovali, kar najbolj bizarno slika razmerje med 65 naročninami na tednik Mladina in eno samo naročnino na Požareport na drugi strani. Ampak kot vidimo, tudi Dnevnik, Delo in ostali iz javnega medija prejemajo lepe vsote prihodkov, zato delovanje “z roko v roki” ni nikakršno presenečenje. Glede na doseg in relevantnost je nadpovprečno podprta tudi Mladina, letos še posebej iz razmeroma visokih sredstev raznih prireditvenih zavodov, kjer prireditev zaradi zaprtja sploh ni. Po vsej logiki bi Mladina po višini sredstev morala biti nekje v kategoriji Reporterja in Demokracije.

Ali pa celo nižje, saj levo bralsko sceno pokrivajo že ostali dnevni in tedenski časopisi oziroma edicije Dela, Dnevnika in ostalih, desna, oziroma konservativnejša populacija, ki teh časopisov ne bere, pa je razmeroma slabo pokrita. Kot vidimo so medijski izdajatelji, ki so blizu SDS, iz javnih sredstev v letu 2020 zelo nizko financirani.

V oči bodejo tudi številna nakazila sredstev s strani slovenskih občin in kulturnih ustanov. Kdor mediju nakaže več kot deset tisoč evrov, ni več nepomemben finančni vir.

Morda z večino nakazil ni nič narobe, a vsekakor velja to vzeti v obzir, ko boste v časopisu prebrali občutno preidilično recenzijo gledališke predstave ali pohvale na račun (ne samo) ljubljanskega župana.

Preberite še intervju o slovenskih medijih z enim največjih strokovnjakov s področja javnega komuniciranja, profesorjem s FDV, dr. Dejanom Verčičem: Slovenski mediji vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta

13 KOMENTARJI

    • Toni, jaz (ki nisem Igor) sem prepričana, da Levici in Igorju so v napoto vsi ministri, ki ne dajejo IZKLJUČNO LEVIM.

      Se spomnimo kako je ravnala Šerčeva-LMŠ, ki si danes upa kazati prst v Ciglerja in ga interpelira, samo zato, ker njegovo (vloge pregledala 5-članska komisija)ministrstvo, ni preprečilo odobritve Desno usmerjenemu zavodu.
      Zakaj je med vsemi, ki so sredstva dobili problem samo Iskreni?

      Ko je ZAVLADAL ŠAREC, je celo dal PISNI-UKAZ, naj delijo IZKLJUČNO LEVIM. Tudi naj država oglašuje izključno v LEVIH MEDIJIH. Tako je delal Šarec in vsa koalicija KUL, kar bi lahko poimenovali DIKTATURA, ali pa rasizem do DRUGAČE-MISLEČIH. Tako pač dela Levica.

      Čeprav več ne vlada Levica, hoče, da se Šarčev ukaz še vedno spoštuje.
      Cigler, kot DEMOKRAT, ni dal navodila komisiji (pa tudi Janša ni dal ukaza, kot Šarec SAMO MOJIM). Če je vloga za odobritev JAVNIH sredstev bila spoznana za dobro, temu minister ni oporekal.
      In kaj je s tem narobe?
      Samo to, da tokrat ni dobila IZKLJUČNO Levica.

  1. Igor ne more komentirati, ker ve, da omenjena dejstva govorijo o korupciji medijskega prostora v Sloveniji. Saj to vsi vemo. In potem ni kaj reči glede Nova24TV, ker se očitno financira popolnoma sama kot tudi ta portal. Pomeni, da smo državljani prisiljeni financirati leve medije in potem še dodatno plačujemo tiste, ki jih želimo, da se sliši še nas glas. In tukaj se skriva vsa hinavščina naših levičarjev. Zdaj jim gre v nos, ker so poleg njihovih, dobili denar na razpisu še nekatere druge organizacije. Torej, denarje lahko samo za nas, za druge pa ga ne sme biti. In tukaj res nimaš nobenega pametnega argumenta, če si na levi strani. Zato pa je vsak intervju s kakšnim predstavnikom levice takšna blamaža. Stalno neko ideološko napadanje brez argumentov. Ko jih pa postaviš pred dejstvo s številkami, pa rečejo, da oni podpirajo napredne organizacije medtem ko se nazadnjaških pa ne sme. Ve pa se, kdo je za njih napreden in kdo nazadnjaški. Bi pa na tem mestu predlagal, da se na ustavno sodišče vloži pobuda o ustavnosti financiranja medijev pri nas. Za rezultat že vem ampak potem se gre lahko na Evrospko sodišče. Tam bi pa bila zgodba lahko drugačna. Ker ga ni pravnika, ki bi mi lahko dokazal, zakaj moram recimo financirati časopisno hišo Dnevnik preko državnih institucij medtem ko moram dodatno plačevati za druge medije, ki tega financiranja nimajo.

  2. Grafikon o javnih sredstvih za posamezne medije v minulem letu zgovorno kaže neravnovesje pri javnem financiranju medijev, ki se samoumevno vleče še iz časov ideološkega, političnega in medijskega enoumja v SFRJ.
    Srditi in nenavadno učinkoviti branilci “statusa quo” so očitno polna tri desetletja samostojnosti in ustavno zagotovljenega demokratičnega družbenega razvoja uspeli braniti in ohranjati nedopustne finančne in materialne privilegije državnega medijskega kombinata RTV Slovenija, državne tiskovne agencije STA, nekdaj osrednjih dnevnikov (Dela, Dnevnika, Večera), zvestega tednika Mladina itd., itn.
    Samoumevnost njihovega permanentnega finančnega parazitiranja na javnih finančnih virih vseh davkoplačevalcev je iz teh uredništev ustvarila samopašne medijske narcise ter trmoglave ljudomrznike, ki v imenu populistično mitizirane medijske samostojnosti in neodvisnosti še naprej zvesto služijo starim političnim in ideološkim gospodarjem in zaščitnikom družbenega “statusa quo” in ki so svojo profesionalno “medijsko/posredniško” vlogo že zdavnaj prostovoljno zamenjali za neprikrito ideološko in politično pristran(kar)ski politični aktivizem, ki so si samovoljno in prostovoljno sami izbrali eno od strani na aktualni politični fronti in ki so se trajno izneverili svoji profesionalni medijski in novinarski samostojnosti, neodvisnosti ter distanci do vseh legalnih in legitimnih družbenih sil in aktualnih družbenih pojavnosti.
    V Sloveniji leta 2021 le še stežka in le deloma še morda kdaj najdemo in komaj še lahko prepoznavamo morebitne sledove svobodne, neodvisne, zgledno profesionalne in etične medijske/posredniške hiše oz. pravne osebe, saj se je velika večina medijev preživetveno prilagodila ideološki in politični ter kapitalski razklanosti slovenskega družbenega prostora ter preživetveno prevzela vlogo agit-propovskega trobila ene od strani na brezkompromisno sovražni “frontni črti”.
    Več upanja dajejo posamezne svobodne, pokončne in nepodkupljive osebnosti med novinarji in publicisti, ki vztrajajo s svojimi medijskimi stvaritvami na strogih načelih nedotakljive medijske distance, svobode, skromne spoštljivosti do vseh družbenih pojavov in protagonistov ter skromne spoštljivosti do bralcev, poslušalcev in gledalcev.
    Kot zgled in otipljivo utelešenje takega svobodnega, pokončnega, strokovno zgledno podkovanega in široko svetovljansko razgledanega, a tudi skromnega, spoštljivega in nenehoma tudi samokritičnega novinarja in publicista, kolumnista in pronicljivega družbenega analitika z velikim spoštovanjem navajam dr. Bernarda Nežmaha.

  3. Podpiram uravnoteženi medijski prostor, ne podpiram pa 95 % financiranja levih medijev, seveda s strani države. Jezi pa me, da je RTV, ki gosti in nabija izključno proti aktualni vladi, financirana iz naših obveznih naročnin.
    Spomnimo se samo predvolilnih soočenj na RTV, kjer so novinarji imeli glavno vprašanje – KDO NE BI ŠEL Z JANŠO? Program jih sploh ni zanimal!
    To ni moj medij, to je zavajanje in manipulacija – tudi z mojim denarjem!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime