Dr. Dejan Verčič: Slovenski mediji vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta (2. del)

Peter Merše
17
Dejan Verčič, foto: osebni arhiv

V prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se s profesorjem komunikologije s FDV dr. Dejanom Verčičem pogovarjali o obvladovanju pandemije, vladni komunikaciji ter ravnanju leve opozicije v času koronavirusne krize. Prvi del pogovora si preberite tukaj.

Danes pa govorimo o družbeni situaciji, vplivu družbenih omrežij, polarizaciji, in prelomnosti zgodovinskega trenutka, v katerem živimo.

Kakšno vlogo pri komunikaciji politikov z javnostjo igra Twitter? Pogosto slišimo očitke na »prehitre prste« nekaterih politikov na Twitterju, hkrati pa jim omogoča neposreden stik z ljudmi, brez »filtra« novinarjev, kar je znal do zdaj spretno izrabiti predvsem predsednik ZDA Donald Trump.  Kakšna je »pametna« uporaba Twitterja, ki bi jo svetovali politikom, še posebej, če so v nemilosti medijev?

Če začnem pri Trumpu, ki velja za najbolj izpostavljenega politika na Twitterju. Vsi se zgražajo, kaj on tam počne, ampak brez Twittterja verjetno ne bi postal ameriški predsednik.

Twitter, še posebej v Sloveniji, ni tako velik obvod mimo osrednjih medijev za stik z množicami, ker je njegov domet v primerjavi s Facebookom sorazmerno majhen. Če bi to bil glavni namen, bi se to dogajalo na Facebooku.

Twitter je pri nas medij, v katerem novinarji in politiki in del politično aktivnih državljanov komunicirajo drug z drugim. Zabavno pri njem je, da nek politik tam uspe tako sprovocirati novinarje in politike, ki ga spremljajo, da potem kot odziv na njegove objave začnejo objavljati novice o njem v osrednjih medijih in na ta način prej relativno zablokiran človek pride v osrednje medije.

Pri komuniciranju moramo upoštevati, da poteka na dveh ravneh. Racionalni – informacija, ki jo želim povedati, in čustveni – ustvariti stališča, odnose. Na čustveni ravni komunikacija pri recimo temu najbolj izpostavljenih uporabnikih poteka relativno dobro. Govoriti, da Twitter ni služil interesom Donalda Trumpa, zveni smešno.

Problem pa je, da trenutno ne vemo, kaj se z našo družbo dogaja in so nekatere norme vedenja v javnosti, ki so veljale še pred nedavnim, v tem trenutku enostavno izginile.

Zabavno pri Twitterju je, da nek politik tam uspe tako sprovocirati novinarje in politike,  začnejo objavljati novice o njem v osrednjih medijih in na ta način prej relativno zablokiran človek pride v osrednje medije.

Kako vi vidite komuniciranje predsednika vlade preko Twitterja?

S stališča politične učinkovitosti Janezu Janši ni mogoče  očitati, da ne komunicira dobro. Uspel je preživeti celo politično kariero pod baražo kakršne pred njim ni videl noben politik niti od blizu.

Po vsem tem ostaja eden ključnih igralcev in ta trenutek razen Boruta Pahorja nimamo osebe njegovega ranga tako visoko. Nekaj torej mora delati prav in komuniciranje je del tega, kar počne prav. Ali se vsi ostali ob tem počutimo dobro ali ne in kakšne bodo dolgoročne posledice tega, je pa drugo vprašanje. S stališča učinkovitosti mu ni mogoče očitati, da ne obvlada posla.

Ali pa je cela družba zato kaj bolj prijazna ali ne? Tukaj pa je spet na mestu vprašanje, kje so vzroki za vso to neprijaznost. Ali ne poteka ta neprijaznost v več smereh z različnih polov te razstavljene družbe, v kateri imamo neko stanje anomije.

Če bi vas nek politik vprašal za nasvet, kako uspešno uporabljati Twitter, bi mu svetovali zgledovanje po Janši ali Trumpu, ali bi mu svetovali kaj drugega?

Vse je odvisno od ciljev, ki jih želiš doseči. Osebno se mi zdi, da na Twitterju dobro komunicira Sebastian Kurz. Jaz bi ob tem neposrednem ciljanju tarč skušal ohraniti srednje-evropsko uglajenost, ki jo pogrešam v Sloveniji. Slovenski Twitter je zelo robat, celo prostaški. V tem smislu je bližje ameriškemu divjemu zahodu kot pa dunajski uglajenosti.

So po vaše očitki o nedopustnih pritiskih politike na račun medijev, ki jih je nazadnje v javnem pismu strnilo 22 urednikov, upravičeni? Je Janez Janša glavni problem tradicionalnih medijev danes, ali pa imajo tudi druge, javnosti manj znane probleme?

Najprej je potrebno vedeti, da ni bilo in tudi ne bo vlade, ki ne bi skušala vplivati na medije. Problem pa je v tem, da slovenski mediji imajo tradicionalno strukturo, ki jo lahko imenujemo kontinuiteta, in vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta. Tu je velik problem slovenskega političnega življenja, ker levi politični prostor desnega ne doživlja kot legitimnega.

To vidimo na primeru imena, ki si ga je nadela opozicija v Sloveniji. Govorim o koaliciji ustavnega loka. Če se levica proglasi za ustavni lok, pomeni da smatrajo, da vse, kar je desno od sredine, je zunaj ustave. To je zelo nevarna izjava.

Velik problem slovenskega političnega življenja je, ker levi politični prostor desnega ne doživlja kot legitimnega

Pa je pritisk pod desno vlado večji kot  pod levimi, ali gre zgolj za percepcijo – kot ste omenili, da jo doživljajo kot a priori nelegitimno?

Problem je, da imamo opozicijo, ki je vajena biti pozicija in pozicijo, ki je vajena biti opozicija. Sedanja vlada zaradi svoje dolgoletne opozicijske drže in zelo kratkih trenutkov, v katerih se lahko približa vladi, bolj grobo in brez potrebne prefinjenosti lomasti po medijih.

Čeprav tudi leve vlade, ko so na oblasti, počnejo natanko isto stvar, ampak, ker so na vladi dovolj časa, lahko to počnejo bolj elegantno. Razliko vidim samo v tej robatosti oz. eleganci. Ene in druge vlade bi rade vladale medijem.

Če pa se novinarji ob tem borijo za svojo samostojnost, je to dobro.

Pa gre za boj za samostojnost ali je to le politični boj?

Mislim, da gre za oboje. Veliko ljudi verjame v neodvisnost novinarstva in bi radi dobro opravljali svoj posel. In obstaja del ljudi, ki doživlja novinarstvo kot preddverje politike. To ni nič novega. Odkar obstaja novinarstvo, je to eden osnovnih bazenov za rekrutiranje novih politikov.

Predsednik Zveze nemških časopisnih založnikov, Mathias Döpfner, je v nedavnem članku v Deutsche Welle izpostavil dva predpogoja za novinarsko neodvisnost. Najprej finančno neodvisnost od državnih institucij ter raznolikost, oziroma medijski pluralizem. Kako po teh kriterijih uspeva slovenskim medijem? 

Slovenski prostor je zelo majhen. Splet je v fazi tehnološkega razvoja pojedel tradicionalne medije. Začeti bomo morali razmišljati na nov način, ki pa ga še ne poznam. Na trgu, z naročninami in oglasi, mediji ne bodo nikoli več zaslužili dovolj, če sploh kdaj so, da bi razvijali kakovostne vsebine, ki jih kot družba potrebujemo. O tem se je treba začeti sploh pogovarjati.

Večina oglasnega denarja danes potuje v ZDA, ker je oglaševanje na loku FANG (Facebook, Amazon, Netflix in Google). Kako del tega denarja obdržati v Sloveniji za razvoj svojih medijskih vsebin? Za kakovostne medije pa bomo morali najti tudi nove načine financiranja. Lepo se sliši, da morajo biti novinarji neodvisni od javnega denarja in politične oblasti, ampak realnost je takšna, da sta v tem trenutku to skoraj edina vira financiranja, ki sta na razpolago.

Mediji so dividenda neodvisnosti. Glede na pomen za slovenski jezik, kulturo in način življenja bi morali imeti mediji enako prioriteto kot zdravstveni sistem. Nam pa se je medijski prostor sesedel, kar za družbo in državo ni dobro. S tem se, odkar imamo državo, nihče ni hotel resno ukvarjati.

Pa je rešitev državno financiranje? Kaj je dolgoročna rešitev?

Najprej se moramo začeti o tem dovolj odkrito pogovarjati. Vsak medij trenutno skuša ohraniti svoj položaj, pa čeprav se ta položaj hitro slabša. Z drugimi majhnimi narodi moramo sesti za isto mizo in najti pravo rešitev.

Danes mlajši bolj obvladajo kulturne finese Kalifornije kot pa dogajanja v Sloveniji, ker si na družbenih omrežjih bolj priklopljen na dogajanja, ki niso tukaj. Mi danes spuščamo svojo kulturo iz rok. Nepremišljena raba medijskega prostora nam lahko odnese več miselne suverenosti kot kdorkoli drug. Na to nimam odgovora. Prvi korak bo že postavljanje vprašanj na to temo.

Nedvomno je največji komunikator v slovenski politiki Borut Pahor, kralj Instagrama brez primere.

Kdo je trenutno komunikacijsko najboljši politik v vladnih in kdo v opozicijskih vrstah?

Nedvomno je največji komunikator v slovenski politiki Borut Pahor, kralj Instagrama brez primere. Kakorkoli se posamezniki v medijih nad tem zgražajo, je dejstvo, da je z lahkoto pridobil glasove, dokler jih je rabil. Uspel mu je veliki tris, bil je predsednik parlamenta, vlade in države. Njemu absolutno ni za očitati nesposobnosti komunikacije.

Po učinkovitosti pri doseganju svojih ciljev Janez Janša vseskozi dosega več, kot mu pripisujejo, da je sposoben. Res da polarizira, ampak uspeva pa s svojim političnim programom. Na opozicijski strani pa je največji komunikator Zoran Janković, ker ima nekatere osebnostne predispozicije za to. Ne glede na to, kaj si kdo o njem misli, je s stališča nastopa eden redkih naravnih talentov v slovenski politiki.

V Ameriki smo priča finalu kampanje pred predsedniškimi volitvami. V čem ste opazili ključne razlike v komuniciranju obeh kandidatov in kateremu ta uspeva bolje?

V ZDA samo en kandidat komunicira aktivno. To je Donald Trump. Na koncu bo zaradi tega zmagal ali pa jih bo zaradi tega izgubil. Če bo izgubil, bo zaradi sebe, ne zaradi Bidena. Bidenova kampanja pa je utemeljena na tem, da naj se skrije in ne dela napak in počaka, da se Trump spotakne sam. Ali se mu bo ta računica izšla, ne vemo.

Bi pa opozoril na nekaj drugega. Oba kandidata sta zelo stara. Imamo zelo zanimivo situacijo gerontokracije v ZDA. Zamenjava generacije, ki se je nakazala z Barrackom Obamo, očitno ni uspela. Pri naslednjih volitvah bomo verjetno priča resnemu generacijskemu preskoku, sicer bo imel cel zahodni svet resne probleme.

Ugotavljam, da kar se dogaja v ZDA, sčasoma pride k nam. Zato se splača gledati ameriške volitve. Situacija popolne polarizacije, kjer ljudje med seboj zdaj tudi že fizično obračunavajo zaradi političnih stališč, je nekaj zelo nevarnega. Biti moramo pozorni, da se ne pripeti tudi nam.

Bidenova kampanja je utemeljena na tem, da naj se skrije in ne dela napak in počaka, da se Trump spotakne sam. Ali se mu bo ta računica izšla, ne vemo

Zakaj se mlajši kandidati ne prebijejo v ospredje, da bi se potegovali za predsedniški mandat? V čem je razlog za prevlado starostnikov v politiki?

Za republikance je jasno, da podprejo obstoječega predsednika, zanimivejša pa je situacija v demokratski stranki. V politologiji je to znano kot železni zakon oligarhije, ki se zgodi v okostenelih organizacijah, ki niso več sposobne proizvajati dovolj žive elite. Pričakujem precejšen prelom v nadaljnjem razvoju demokratske stranke v ZDA.

Sovjetska zveza je imela pred razpadom serijo starih predsednikov. Napovedujete tudi Demokratom razpad v prihodnjih letih?

Vsekakor bodo morali temeljito pretresti svoj način dela. Naboj mladih, ki bi ga človek pričakoval bolj pri demokratih kot republikancih odpira vprašanje, ali ni morda zdaj demokratska stranka stranka establišmenta, Trump pa simbol upornika, ki obljublja, da bo ta status quo podrl.

Primerjava s Sovjetsko zvezo je po svoje zanimiva. Tudi čas miru je bil v obeh primerih podobno dolg, okrog 70 let (od oktobrske revolucije do razpada Sovjetske zveze oz. od druge svetovne vojne do danes). Mene situacija delno spominja tudi na čas med obema svetovnima vojnama, kjer je star sistem, ki se je oklepal oblasti, sprožil veliko energijo, ki je pritisnila na pokrov piskra, ki ga je odneslo s fašizmom in nacizmom.

Pri tem je dejansko šlo za en upor množic. Ta zadeva se ni rešila enkrat za vselej. Zato so institucije EU tako občutljive na to, kar se dogaja.

Dejan Verčič, foto: osebni arhiv

V Evropi in v ZDA se zdi, da se dogaja vse večja polarizacija. Kakšno vlogo pri tem igrajo nova komunikacijska orodja kot so Facebook, Twitter, Instagram, ali je ozadje bistveno globlje? 

Ozadje je bistveno globlje in je povezano s spremembo dobe v kateri živimo. Dejansko se končuje neko obdobje, ki je trajalo od konca druge svetovne vojne, kjer je bilo približno razumljeno, kaj je vloga posameznika, družbe, države. V Evropi smo imeli socialno partnerstvo, ki je bilo urejeno in je reševalo konflikte.

Večina ljudi je v tem času s časom živela boljše. Danes smo se znašli v situaciji, ko se zdi, da otroci mnogih staršev ne bodo živeli boljše od njih. Lahko je filozofsko razpravljati o razvoju in podobnem, ampak evolucijsko je razmišljanje, da boš ustvaril svet, v katerem bo šlo tvojim otrokom slabše kot tebi, v nasprotju z zdravo pametjo. Ko na to dodamo okoljske in geopolitične spremembe, ki se dogajajo, nezmožnost upravljanja migracij in izgubljanje smisla, ugotavljamo, da smo na prelomnici. Naša civilizacija je sicer nekaj takšnih že preživela.

Lahko gledamo pridušanje Platona nad mladimi v Stari Grčiji, lahko omenjamo pridušanje Rimljanov nad vdorom barbarov, lahko gledamo 20. stoletje. Bojim se, da smo na robu nekega novega podobnega mešanja kart, kjer nam ni povsem jasno, kaj nas čaka jutri.

Vsem obdobjem, ki jih omenjate, so sledili veliki družbeni pretresi. Nas čaka hud družben pretres?

Enega pravkar živimo. Ta pandemija prinaša hude družbene posledice. Spremenila bo naša življenja, obnašanje, odnose. Ne potujemo več, veliko bo brezposelnosti, povečale se bodo družbene razlike. Mnoge spremembe so se začele zdaj.

Evropska unija je napovedala več pretresljivih stvari, ki jih morda ne opazimo, ker smo znotraj dogajanja, denimo reindustrializacijo Evrope. Ko je Trump to napovedal, so se mu Evropejci smejali. Prihaja še več epohalnih sprememb.

Pri vseh zgodovinskih dogodkih lahko rečemo, da je bilo nekaj strašnega, ampak kar je sledilo, ni bilo nujno strašno. Pri zatonu Grčije je Grkom zgledalo slabo, Rimljanom zagotovo ne. Zaton Rima je omogočil razcvet srednje Evrope, renesanse, razsvetljenstva. Tudi razvoj po drugi svetovni vojni je prinesel izjemno kakovost življenja, ki jo je užival praktično cel svet.

Zato se mi zdi pomembneje, kaj dobrega bomo iz tega potegnili, ne objokavati, kaj se nam je zgodilo.

Svojo medijsko svobodo smo v resnici prepustili multinacionalkam (Facebook, Google in podobni). Ti so danes tisti, ki nadzirajo meje našega izražanja.

Vloga in vpliv  tradicionalnih medijev v družbi močno zmanjšuje. Kako brez tega zagotoviti osnoven skupen pogled na družbo, ki je predpogoj za skupno sobivanje – vsaj v časih krize, kakršni smo ta trenutek priča? Zdi se, kot da smo zaprti v svoje balončke. kako v taki družbi najti skupni imenovalec za sobivanje?

Ta polarizacija se mi ne zdi bistveno večja, kot je bila v preteklih letih. Ko sem pred leti začel razlagat rabo medijev in odnose z mediji svojim študentom, sem razlagal tako: »Slovenija je razdeljena na polovico. Imate tiste, ki berejo Mladino in tiste, ki berejo (takratni) Reporter. Človeka vprašajte kaj bere in vam bo vse jasno.

Tisti, ki v Mladini prebere, da je Janša ukradel denar, bo to razumel: »Janša je ukradel denar.« Bralec Reporterja v Mladini ne bo prebral istega. On bo prebral »Levičarske barabe v Mladini spet lažejo, da je Janša ukradel denar, s čimer ga skušajo zatreti do konca.«

Temu v psihologiji rečemo izborna izpostavljenost, izborno zaznavanje in izborno pomnjenje. Ta selektivna percepcija poskrbi, da mi v svetu vidimo, razumemo in pomnimo to, kar v osnovi potrjuje našo identiteto. To je v naravi človeka. V človeški naravi ni, da se bom raztrgal z različnimi mnenji.

Zato se družimo s tistimi, ki mislijo podobno kot mi. Skozi zgodovino so družbe razvijale prostore, institucije in organizacije, zato, da bi se različno misleči ljudje srečali in pogovarjali. Za to je potrebna določena civilizacijska zrelost.

Nam te zrelosti danes tako primanjkuje?

Naučiti se bomo morali samoomejevati. Znašli smo se v poznem narcizmu, kjer nam gre vsem skupaj na otročje. Obnašamo se kot otroci, ki mislimo, da je svet lahko takšen, kot si ga želimo, ker mi tako hočemo.

Upam, samo, da ne bo potrebna velika nesreča, da bodo ljudje doumeli, da moramo živeti skupaj, ker je to edina možnost. V zgodovini smo se že prevečkrat spopadli in šele ko smo bili vsi na kolenih ugotovili, da polovica ne more premagati polovice in da je najbolj pametno, da se naučimo živeti skupaj.

Kakšno sporočilo daje blokada tednika Družina na Facebooku v tem tednu?

To je povezano z epohalnimi prelomi, o katerih sva govorila. Svojo medijsko svobodo smo v resnici prepustili multinacionalkam (Facebook, Google in podobni). Ti so danes tisti, ki nadzirajo meje našega izražanja.

Da je pa situacija še bolj absurdna, je danes levica tista, ki od zasebnih korporacij zahteva, da nadzoruje svobodo govora. Mislim, da korporacije nimajo zlobnih namenov, ampak so, kakršne so. Imajo algoritme, ki temeljijo na ne dovolj dobri umetni inteligenci, ki nekatere objave briše kar sama, in na fizičnih cenzorjih, ki spremljajo objave in po nekih smešnih priročnikih poročajo, kaj umakniti in česa ne.

Prepuščeni smo na milost in na nemilost mednarodnim medijem, ki jih ne obvladamo in jih nihče ne nadzoruje (morda jih bo zdaj ameriški kongres poskusil). Facebook je nastal zaradi tega, ker je Mark Zuckerberg iskal punco, potem pa videl, da lahko iz tega še kaj zasluži. Iz tega je nastala ogromna korporacija, ki je danes v Sloveniji najbolj pomemben medij, mi pa o tem, kaj počne z nami in kaj lahko na njem vidimo, ne vemo nič. Svojo medijsko svobodo smo prepustili nekomu, ki ga ne poznamo. V tej situaciji se ne znajdemo.

Preberite še nič manj zanimivi prvi del intervjuja z dr. Verčičem:
Nekaj izsekov:
Kaj za uporabo aplikacije #ostanizdrav pomeni, da je voditelji štirih strank leve opozicije zavračajo ?
To je škodoželjno in neodgovorno ravnanje, ki ne bo ostalo neopaženo …

Kako gledate na poskus zamenjave vlade s Koalicijo ustavnega loka?
Če gledate posnetke tiskovne konference, na kateri so najavili pobudo, je bilo iz njihove telesne govorice mogoče opaziti, da še sami v to ne verjamejo…

Več na tej povezavi.

17 KOMENTARJI

  1. “Tisti, ki v Mladini prebere, da je Janša ukradel denar, bo to razumel: »Janša je ukradel denar.« ”
    —————————–
    Tisti, ki na Večeru preberejo “ne volit Janšeja, toti vam bo pobral penzije!”, ne volijo desnih strank.

    • First Name, imate prav.
      Informacije za ovce! Še sedaj pa ne razumem, zakaj je toliko ljudi prepričanih, da pa levica dela za njih, za večino.
      Ne dela za večino, dela za svoje privilegije in da se nič ne spremeni. Komunizem je v vseh državah spravil sistem in državljane v revščino. Ti sistemi pa vedno kažejo na druge krivce. Hkrati pa imajo komunistični režimi izredni smisel za preživetje – s pomočjo medijskih obrekovanj. Ovce pa jih volijo.

      • Ja komunizem res spravi ljudi v revščino. Želite dokaz? Ebvo vam ga:
        Ko smo se pred cca 30 leti odločili da se razidemo z Jugo, nekateri drugi evropski narodi pa, da se razidejo s takrstno SZ smo bili po BDP je pred Ooljaki, Slovaki, Čehi, Litvijci, Latvijci, Estonci.
        Ampak ti so zamenjali sistem, pri nas Slovencih se je pa komunizem obdržal preoblečen sicer v demokracijo ampak de facto se je obdržal v vseh strukturah najbolj pa v šolstvu, sodstvu, javni RTV, pa še kje.
        Vsi zgoraj našteti narodi, ki živijo v okviru svojih nacionalnih državah, so v zadnjih 30 letih napredovali mnogo bolj kot Slovenija. Večini gre danes bolje kot nam, prehiteva nas celo Srbija, še malo pa nas bo prehitela še Hrvaška. Če bo šlo tako naprej bodo naši otroci dočakali, da nas bo prehitela celo Albanija.
        In kako potem Fabjonka lahko govori, da bo popeljala Slovenijo med 10 najboljših držav?
        Večino tega časa zadnjih 30 let so bili na oblasti, mi pa smo nazadovali!

      • …in Karl Erjavec ni tega preprečil!!??
        Hudo pa je, ker podpiraš tiste za katere niti ne slutiš, da so nam vsem pokradli milijarde!!

  2. Hvala Domovini za ta interviju. Oba dela. Inteligentna vprašanja in inteligentni odgovori.
    Taki so moderni časi. Naj to preberejo predvsem vsi tisti, ki še vedno živijo v času hladne vojne ali v času še pred tem.
    Delo, Dnevnik, Večer, RTV, POP…bi, če ne bi bili tako narcistično zaljubljeni sami vase, lahko pozeleneli od zavisti, da je temu portalu uspelo objaviti interviju, ki ga bodo prebrali vsi intelektualci v Slovenji.

  3. Ja, naslov je v redu, zgleda da je tudi nekaj dobrih misli.
    Mediji !
    Niso problem samo mediji. Še večji problem je zagaman folk ki jim verjame.
    In stotine plačancev, ki pisarijo kot nori, na vseh mogočih forumih ! Tudi tem verjamejo, posebej mladi brez znanja in brez spoštovanja avtoritet !
    Poglejte si samo RTV forume in podobne…
    Ko nek tujec to preleti, si lahko misli samo, da je ta folk ubrisan !
    Ker pač ne ve, da pišejo plačanci globoke države !

    • A niste bili vi tisti, ki ste dotičnemu doktorju namenili kar nekaj žaljivk in dejali, da je pez**? A sedaj, ko je napisal nekaj, kar vam je všeč, pa kar naenkrat ni več pez**? Diskreditacije na osebni ravni, za vsakega, ki ima drugačno mnenje, najbolj diskreditirajo prav pisca takšnih enoumnih mnenj.

  4. Oba dela intervjuja sta odlična.

    Mene v nasprotju z ‘LJUBLJANO’ prvi del intervjuja ni prav nič zmotil. Odgovori so poglobljeni, gospod ve o čem govori (v nasprotju z veliko poslanci v DZ-ju). Kot je napisal uporabnik ‘Morda pa’ , ni treba vedno skočiti na prvo žogo. Kar nekaj sredinskih posameznikov na tem portalu je bilo užitek brati in me prav nič ne motijo oz. se mi zdi da dejansko razumejo tudi konservativni/desni pol. Kar je osvežujoče.

    V Sloveniji je dejansko nek pretres, ker se počasi le dogaja pluralizacija medijskega prostora (ki bi se morala zgoditi že v začetku devetdesetih!). Ker levi pol to doživlja kot katastrofo, ter ker ob tem za njih vzporedno poteka krčenje finančnih (!) sredstev in boj za deleže, ter ker nasprotno desni pol to doživlja kot končno zmago Pravice, ki prihaja 30 let prepozno, sta obe strani tu zelo netaktni, vsak se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom.

    Vseeno so trendi razširitve medijskega prostora potrebni in nujni.

  5. ZDA se morajo “prestrukturirati” sicer jih v območju Tihega oceana ne bo prehitela le Kitajska. Napačno so ocenile tudi, da jim je lahko Evropa konkurent. Kar nekaj nerazumevanja, kam se svet suče. Pika na i k temu streznjenju je ta kriza in vendarle, čprav zamujeno spoznanje, da so preveč strateških podjetji pustili oditi na Kitajsko in drugam v tretji svet. Kako jih privabiti nazaj, če imajo tam bistveno manj proizvodnih stroškov-bistveno več dobička, nekonkurenčnega udobja? Bo država dala milijarde še za to stimulacijo, oprostila davkov, carine za druge dvignila? To že ni uspelo!

  6. “Slovenski mediji vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta”

    pa.. le katera vlada je bila desna, in je ni dominiral presvetli precednik brez ograničenja mandata, najvecji sine slovenački JJ?

    bajuk za pol leta? in kdo še?

    kolk časa se boste še sprenevedali in navajali vse druge razloge razen pravega, zakaj ne maramo desnice?

  7. “Najprej je potrebno vedeti, da ni bilo in tudi ne bo vlade, ki ne bi skušala vplivati na medije. Problem pa je v tem, da slovenski mediji imajo tradicionalno strukturo, ki jo lahko imenujemo kontinuiteta, in vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta. Tu je velik problem slovenskega političnega življenja, ker levi politični prostor desnega ne doživlja kot legitimnega.
    To vidimo na primeru imena, ki si ga je nadela opozicija v Sloveniji. Govorim o koaliciji ustavnega loka. Če se levica proglasi za ustavni lok, pomeni da smatrajo, da vse, kar je desno od sredine, je zunaj ustave. To je zelo nevarna izjava.”

    Problem, ki ga odlično zazna in ubesedi profesor komunikologije s FDV UL, je še mnogo hujši in globlji. Saj “vsakič, ko pride do desne vlade”, tega ne “doživljajo kot konec sveta” le najglasnejši in najbolj privilegirani tranzicijski mediji levičarskega kartela, člani levičarskega stanovskega društva DNS in med njimi zlasti uredniki, podpisniki zadnjega protivladnega pamfleta 22 samopašnih aktivističnih dreserjev javnega mnenja.
    Njihovo vedno enako in vedno bolj samo-plagiatorsko fantazmagorično prerokovanje “konca sveta” oz. “svetovne kataklizme” na eni strani javno delijo v svojih javnih pismih, pozivih, apelih in javnih intervjujih tudi samooklicani “levi intelektualci”, med njimi še posebej katastrofično in kataklizmično pretiravajo nekateri nekdanji (in sedanji) univerzitetni profesorji, rektorji, dekani in predstojniki nekaterih kateder z Univerze v Ljubljani, celo nekateri akademiki in nekdanji politiki oz. visoki državni funkcionarji.
    Po drugi strani svojim medijsko vsiljenim in promoviranim karizmatičnim krivim prerokom in lažnim oznanjevalcem “resnice” čredno sledijo rekreativni ulični in polit-kolesarski vstajniki, spletni influencerji ter tako rekoč soglasno vsi nazadnjaško zadrti, omejeni in samooklicani “protifašisti”. Pri čemer je “fašizem” za skrajne levičarje pri nas vse, kar je drugo in drugačno od njih ter vse, kar sovražno etiketirajo in izključujejo iz vsakršnega demokratičnega pluralnega političnega dialoga tako aktualni politični voditelji in ideologi iz parlamentarne levičarske “protifašistične” opozicije kot tudi varno prikriti in le posredno vplivni ter navdihujoči nedotakljivi ideološki (ob)lastniki in ideologi proti-demokratične ohranitve družbenega “statusa quo” iz znanega mafijskega politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime