Janez Pogorelec: Prav nikomur ni v interesu, da vlada pade (2. del)

V prvem delu pogovora, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se dotaknili tem, kot so pogojevanje evropskih sredstev z “vladavino prava”, spor med zahodom in vzhodom EU, vloga Slovenije in njenega predsednika vlade pri tem, status NSi znotraj 3. Janševe vlade, kongres te stranke v soboto z izvolitvijo starega-novega predsednika …

Izpolnjevanje ustavne odločbe o volitvah in zasebnih šolah, kadrovanje, imenovanje sodnikov in obvladovanje pandemije … vse to so teme, ki jih odpiramo v drugem delu pogovora z ustavnim pravnikom, nekdanjim direktorjem službe za zakonodajo DZ in vidnim članom NSi, dr. Janezom Pogorelcem.

Vrniva se k uspešnosti in učinkovitosti aktualne koalicije. Povedali ste že, s čim vas prepriča. V čem pa po vašem mnenju ni uspešna, kaj ste ali bi od nje pričakovali, pa še ni uresničeno?

Če je ta koalicija kje neuspešna, je to področje komuniciranja in vzbujanja zaupanja v svoje ukrepe. Za to se lahko zahvalimo tudi opoziciji in medijem, ki zelo agresivno in na nož opravljajo svoje delo. Še pred prisego smo že imeli proti-vladne proteste, ki trajajo ves čas te vlade.

To je povzročilo nekaj živčnosti, vlada pa je tudi sama prilila nekaj olja na ogenj. Denimo z odpiranjem stvari, ki bi jih lahko pustili pri miru. Denimo razne medijske zgodbe, izseljevanje Metelkove in podobno.

To podžiga polarizacijo, kar morda radikalnemu delu obeh polov prinaša politične točke, sredini in celotni Sloveniji pa škoduje. Prijaznejše komuniciranje bi lahko izboljšalo tudi spoštovanje ukrepov. Danes pa mnogi ukrepov ne spoštujejo, ker to dojemajo kot upor proti vladi.

Kako pa gledate na kadrovanje, ki je pogost očitek tej vladi?

Poslušamo opozicijo, ko se zgraža nad menjavami. Pa bi bili pripravljeni sprejeti moratorij na menjave za pet let? Bilo bi zelo koristno, posebej če bi to storili v času, ko je neka vlada prišla nekje do polovice svojih menjav. A tega skoraj zagotovo nobena stran ne bi želela sprejeti, čeprav bi bilo zelo blagodejno. Zdi se mi, da je prav zaradi nestabilnosti vrha državne uprave, zaradi stalnega kadrovanja na ta mesta, v naši državi vse postalo tako zelo politično. Dejansko vsaka vlada zamenja politično nastavljene ljudi s svojimi politično nastavljenimi ljudmi. Karierno-meritorni princip pa skorajda ne obstaja več.

Virantova reforma je želela vzpostaviti sistem ključnih uradniških položajev, ki so ločeni od političnih položajev in zagotoviti večjo strokovnost uprave, da bi bilo malo političnih funkcij, ki bi bile podvržene menjavam, večino pa bi jih opravljali profesionalni uradniki. Žal pa se je reforma sfižila prav na točki zagotavljanja stabilnosti vrha državne uprave, ki ji ni posvetil dovolj pozornosti.

Zaradi enoletnega roka, ki ga je dal na voljo vsaki vladi, da zamenja položajne uradnike, in je po mojem mnenju enako neustaven, kot če ga sploh ne bi bilo (slednje je Ustavno sodišče tudi že ugotovilo), se nam dogaja, da so položajni uradniki tako rekoč ves čas v položaju popolne politične odgovornosti, kar seveda uničujoče vpliva na njihovo neodvisnost, njihov petletni mandat pa je le teoretičen, saj se vlada zamenja še pred njegovim iztekom, zamenjan je lahko tudi v prvem letu po imenovanju.

Prav zaradi nestabilnosti vrha državne uprave, zaradi stalnega kadrovanja na ta mesta, v naši državi vse postalo tako zelo politično.

V preteklih letih je prišlo tudi do zniževanja kriterijev oz. pogojev za zasedbo položajnih uradniških delovnih mest. Tako da v bistvu ostajata le še dva kriterija za imenovanje: izpolnjevanje razmeroma nezahtevnih pogojev in politična bližina. Takšen pristop pa iz izbire skoraj vedno izloči ljudi, ki formalne kriterije presegajo, prav tiste najboljše ljudi, izkušene državne uradnike, ki so potem odrinjeni nekam na rob, do te mere, da se jim pogosto niti ne zdi več smiselno prijavljati na razpise. Temeljna posledica takšnega načina kadrovanja je spolitiziranost državne uprave, ki nima več nekega jasnega strokovnega vrha, ne znamo več našteti na primer 50 najpomembnejših slovenskih državnih uradnikov, niti več nima svoje lastne, jasno izražene identitete in kulture in zato tudi ne samostojnosti.

Mesta položajnih uradnikov bi morala biti karierni vrh državnega uradništva. Ker pa kadriramo pretežno politično, se to nazadnje najbolj lomi prav na hrbtih vlad, ki ne dobijo tako strokovnih  in kakovostnih politik in suporta, kot bi ga potrebovale. Ob nastopu funkcije na teh položajih, namesto profesionalnega, politično nevtralnega državnega uradnika, ki zna delati svoj posel, pogosto najdejo svojega političnega nasprotnika …

In seveda menjajo, s svojim, pogosto ne najbolje usposobljenim človekom, ki včasih sploh ne zna delati, uradniki ga gledajo, on pa se počuti kot pes v cerkvi … Ampak kot šef seveda mora voditi in da bi prikril svojo nesposobnost, začne reformirati, kar pa je le še zadnji žebelj v to krsto in ves sistem spravi v krč in v ukvarjanje s samim seboj.

Ministri bi morali malce tvegati in reči: nikogar ne bomo spraševali, čigav je, ampak, kaj zna in ali hoče delati. Ob takem, meritornem kriteriju, bi kaj hitro dobili za sabo celotno javno upravo, saj ljudje hočejo delati in biti osmišljeni, nihče ni rad odrinjen, posebej ne iz političnih razlogov in nikomur več ne bi manjkalo kadra, vzpostavile bi se pravilne piramide pozitivne kadrovske selekcije. Večina vladanja je itak tehnikalija. Dobro, vztrajno, strokovno delo. Ideologija je le smer, odgovor na vprašanje, kam želimo stvari peljati.

In dober državni uradnik, dokler so stvari znotraj pravil stroke, ustave in zakonov, s tem nima nobenih težav. V svoji dolgoletni karieri sem le redko naletel na to, da nečesa res ni bilo mogoče narediti, navadno gre samo za to, da je treba narediti na drugačen način, z drugim aktom, morda bolj premišljeno in zato nekoliko počasneje. Politiki pa se seveda vedno mudi.

Moratorij na kadrovanje ali vsaj nekoliko oteženo razreševanje položajnih uradnikov (na primer vrnitev nekdanjega tri mesečnega roka po nastopu vlade) bi koristila vsej državi, posebej pa politiki, ker bi dobila boljšo podporo za svoje politike. To bi prineslo večjo odpornost državne uprave, odpornost na samovoljo, nezakonitosti, tudi na krize, kakršna je sedanja.

Ena od konkretnih neuresničenih zadev ostaja ustavna odločba o financiranju zasebnih šol. Stranke aktualne koalicije so bile v času opozicije uveljavitvi naklonjene. Zakaj po skoraj enem letu delovanja vlade po vašem mnenju ta odločba še ni izpolnjena?

Ne vem, zakaj to še ni rešeno. Upam, da bo kmalu in ne morem verjeti, da še ni, ker je jasno, da je to treba urediti. To je postalo stvar političnega prestiža, ne gre za vprašanje denarja. Žal se lomi na otrocih, čeprav gre v bistvu za versko svobodo, torej za človekove pravice. Sklepam, da v koaliciji za sprejetje tega zakona ni dovolj glasov.

Druga stvar, ki časovno zelo visi, je sprejetje nove volilne zakonodaje, ki jo zaradi neustavnosti trenutnega stanja zahteva ustavno sodišče. Rok je do konca leta, enotne rešitve pa še vedno ni na obzorju. Ali je realno pričakovati rešitev tega problema še letos?

Glede tega sem precej pesimističen. Zgolj sprememba meja volilnih okrajev ne bi ničesar rešila, le formalno bi zadostila odločbi ustavnega sodišča, pa še to je vprašljivo, saj, kot kaže, ne bo mogoče dovolj izenačiti volilnih okrajev po številu prebivalcev in bo ureditev ostala še naprej neustavna. Ne da bi ukinili volilne okraje in uvedli preferenčni glas pa volilci, kljub taki spremembi, še vedno ne bodo imeli nobenega resnejšega vpliva na izvolitev kandidatov znotraj strankinih list.

Še vedno bodo stranke lahko v nek volilni okraj postavile tudi »kozo« pa bo izvoljena, nekateri volilni okraji pa bodo zanje vedno neizvoljivi. Poleg tega je treba vedeti, da izenačitev števila volilcev v volilnih okrajih kaj lahko postane tudi pomemben korak v smeri večinskega volilnega sistema. Ta bi po mojem mnenju ustrezal radikalcem na obeh polih, ker bi volilno bazo prisilil, da se konsolidira v dva tabora, ne bi pa nam prinesel nič dobrega.

Ukinil bi volilne okraje in naredil 20 volilnih enot, vsaka bi imela po 85.000 volilcev in vsaka bi izvolila po 6 poslancev. To je močno zastopstvo, blizu ljudem.

Kritičen sem tudi do politizacije tega problema s strani predsednika republike, ki pravi, da bi ne-rešitev tega vprašanja vrgla senco na naslednje volitve. To je škodljivo, saj jim z najvišjega mesta vnaprej jemlje legitimnost. Poglejte, kaj se dogaja v ZDA! Širjenje nezaupanja v volitve zamaje ves sistem.

Volitve so demokratična svetinja in ni večje neustavnosti, kot da volitev ni.  Če državni zbor ne bo zmogel večine za sprejetje sprememb volilnega sistema ali vsaj volilnih okrajev, bomo seveda tudi naslednjič volili po sistemu, po katerem brez težav volimo že 30 let. Postavljanje vprašanja legitimnosti volitev v tem primeru je nesmiselno, saj bi bila alternativna možnost, če ne uspe Državnemu zboru sprejeti sprememb - kaj, da nimamo volitev?

Jasno (vsaj prevladujoče) zavedanje, posebej v stroki in pri mnenjskih voditeljih je, da morajo biti volitve v tem primeru izvedene po veljavnem volilnem sistemu. In da bodo kot take povsem legitimne in ustavnoskladne, saj bo ustavno sodišče lahko pretehtalo ustavne vrednote na en sam način, in to »in favorem« volitvam po veljavnem sistemu, je zelo pomembno za normalen tek demokratičnih procesov v naši državi. Druge možnosti pa tako ni in vsako razpihovanje problema, vsako politikantstvo, namesto umirjanja žogice, je na to temo povsem odveč.

Kakšno rešitev problema vidite vi? Odprava volilnih okrajev in uvedba preferenčnega glasu?

Sam imam zelo preprost predlog. Tako kot v ekonomski krizi v sistem dodaš svež denar, da se gospodarstvo spet premakne, moramo v tej naši krizi, ko nismo zmožni drugače doseči sprememb volilnega sistema, v parlament dodati 30 novih poslancev. Ampak ko predlagam, da bi parlament povečali na 120+2 poslancev, vsi "popadajo v nezavest".

Po mojem ni boljše rešitve kot ukiniti volilne okraje in narediti 20 volilnih enot. Vsaka bi imela po 85.000 volilcev in vsaka bi izvolila po 6 poslancev. To je močno zastopstvo, blizu ljudem. Predvsem pa bi to bilo enakomerno zastopstvo, po vsej Sloveniji bi bilo na vsakih 85000 volilcev zagotovljenih po 6 poslancev. Rešitev bi Slovenijo letno stala približno dodaten milijon evrov, kar bi bilo glede na koristi, ki bi jih prineslo naši demokraciji, vsekakor vredno. Tudi dvorana Državnega zbora je že prilagojena za takšno število poslancev, to je bilo ves čas nekako predvideno.

S tem bi najverjetneje odpravili nasprotovanje spremembam volilnega sistema s strani tistih poslancev, ki so bili izvoljeni v majhnih volilnih okrajih in vedo, da če ukinemo volilne okraje ob obstoječih volilnih enotah, po novem verjetno ne bi več imeli možnosti za izvolitev. Po mojem predlogu, v teh, zmanjšanih volilnih enotah in ob povečanem številu poslancev, pa bi imeli zelo realno možnost za izvolitev. Rešitev bi imela tudi vrsto drugih pozitivnih učinkov, saj bi parlament lažje organiziral svoje delo. Zmanjšali bi tudi vpliv raznih, »kljukcev«, ki so vedno in povsod izvoljeni v parlament, le da drugje ostanejo kljukci, pri nas pa postanejo tudi člani in celo predsedniki odborov, ker je naš parlament tako majhen.

Strankam pa bi to povečanje števila poslancev omogočilo lažje preživetje časov v opoziciji, saj bi vodilni kadri postali opozicijski poslanci, ne pa da morajo iskati službo (in nam potem rinejo tudi na najvišja mesta v državni upravi) in se zato v negotovo politiko mnogi sposobni sploh ne podajo, ker imajo pač boljše možnosti.

Ampak ko omeniš zvišanje števila poslancev, vsi kar otrpnejo. Pred 30 leti nas ni bilo strah narediti lastne države, zdaj pa si ne upamo več niti dvigniti števila poslancev za 30? In to kljub očitnim prednostim, rešitvi resnega problema, ki ga imamo z volilnim sistemom (ne le ugotovljene neustavnosti, ampak predvsem popolne neustreznosti volilnih okrajev, ki strankam omogočajo, da točno vedo, v kateri okraj morajo postaviti poslanca, da bo izvoljen) in relativno nizkim dodatnim stroškom, ki bi jih to povzročilo … O tem sem napisal obsežen članek »Kaj z volilnimi okraji ter kako urediti volilne enote in preferenčni glas?« v Pravni praksi, št. 17-18, 2019.

Ampak tudi tu velja tisti: "When everything else fails …" Ko bodo izčrpane vse druge možnosti, bo, upam, prišel na vrsto tudi moj predlog. Prepričan sem, da bi z njim postala Slovenija precej boljša in bolj legitimna demokracija.

V državnem zboru je padel že drugi kandidat za ustavnega sodnika. Za Andražem Terškom še Anže Erbežnik. Zakaj Slovenski državni zbor ni zmožen imenovati ustavnega sodnika?

Morda zato, ker ne predlagajo mene. (Smeh)

V čem je bil problem v teh dveh primerih? Je šlo za problematičnost kandidatov ali politično kupčkanje?

Vse to po malem. Velik problem je, ker nekateri poslanci očitno pred glasovanjem govorijo eno, potem pa glasujejo drugače. To jim res ne dviga ugleda in meče senco na ves državni zbor.

Ali lahko po teh fiaskih sploh pričakujemo od kredibilnega kandidata, da se bo prijavil na razpis?

Verjetno se bo predsednik republike moral potruditi in koga prositi, da pristane na kandidaturo, ga sam predlagati in se postaviti za njega s svojo avtoriteto. Vedno se je komu namignilo, da se prijavi. Če ne gre drugače, se pač na Vrh pri Sveti Trojici pošlje kočijo, če se potrebuje Krpana.

Problem, ki ga vidim pri trenutni sestavi ustavnega sodišča pa je ta, da ni nihče od sodnikov strokovnjak s področja ustavnega prava. Imamo strokovnjake za različna področja, filozofe, kazenske pravnike, civiliste, evropske pravnike, strokovnjake za človekove pravice, nimamo pa ustavnega pravnika. To je slabo in se pozna.

Komu je v interesu, da noben kandidat ne dobi večine?

To je po moje posledica razmerja moči v parlamentu. Vprašanje je, kaj politika išče. Pogosto na te funkcije nazadnje pridejo zelo neizraziti ljudje, ki se niso nikomur zamerili in politika misli, da ne bodo nič po svoje naredili. Problem je, če potem ne naredijo sploh nič. Ker naloga teh ljudi je, da s strokovnostjo in energijo, odločno, pošteno in modro spreminjajo stvari na bolje.

Mesto ustavnega sodnika pa ni edino, kjer imamo težave z imenovanjem. Proces imenovanja sodnika na Splošno sodišče EU se vleče že več kot dve leti. V čem je tu problem?

Tukaj pa se postavlja tudi vprašanje za odbor za imenovanja sodnikov, ki daje mnenja o ustreznosti sodnikov in je zavrnil že dva naša kandidata zapored: Ali se to dogaja tudi nemškim kandidatom? So naši kandidati res toliko slabši? Ali Slovenija res nima človeka, ki bi ustrezal tej funkciji? Ali je kakšna zamera iz preteklosti, recimo zgodba z našim sodnikom, ki bi mu država lahko podaljšala mandat, pa mu ga ni hotela …

Tukaj so stvari, vsaj zame, zelo čudne. Če nam odbor zavrne še enega kandidata, se moramo res vprašati, ali je kaj narobe z nami ali z odborom.

Ali bo vlada zdržala do konca mandata? Ji bo uspelo izpeljati zaveze iz koalicijske pogodbe? Kako v tem smislu vidite Koalicijo ustavnega loka in njene možnosti, da zruši vlado ter se povzpne na oblast? Kje vidite šibke točke koalicije, da se kaj takega lahko uresniči?

Če bo vlada komunicirala bolje in delovala bolj enotno, če bo dala dovolj kisika vsem partnerjem, ne le enemu, če bo normalno funkcionirala, je po mojem (iskrenem, a ne nujno povsem objektivnem mnenju) zmožna bolje voditi Slovenijo, kot bi jo v tem trenutku leva vlada. Tudi bolje predsedovati Evropski uniji. Ampak potem se bo treba o vseh akcijah, ne le o zakonodaji, ampak tudi o vseh drugih ravnanjih, za katera je nazadnje odgovorna vsa koalicija, pogovarjati in usklajevati. Preprosto nič, kar je v sferi odgovornosti koalicije, se ne bi smelo zgoditi, ne le brez tega, da koalicijski partnerji to vnaprej vedo, ampak tudi brez tega, da z vsemi pomembnejšimi in kontroverznimi stvarmi tudi soglašajo.

V Sloveniji potrebujemo več zmernosti, normalnosti, tudi sproščenosti in humorja v politiki.

Mislim pa tudi, da KUL ni tako »kul«, da bi lahko postavili svojo vlado. Mandat je tudi pri koncu. Mislim, da niti nočejo prevzeti vlade, ker bi se jim kaj lahko zgodila podobna situacija, kot se je Bajukovi vladi leta 2000, ko se je po njej Drnovšek vrnil močnejši kot kdaj prej. Lahko pa morda dosežejo, da se v parlamentu postavi »slamnatega« mandatarja, ki niti ne postavi ministrov in gremo potem na predčasne volitve. To je po mojem večja nevarnost. Nekaj podobnega je uspelo gospe Bratuškovi, ki se je dala izvoliti za predsednico vlade, ko dejansko za seboj še ni imela »konstruktivne« koalicije, ki bi se že poenotila o čem drugem, kot o rušenju prejšnje vlade.

Ampak mislim, da se NSi in SDS ni treba bati volitev, za SMC in Desus pa v tem trenutku nisem tako prepričan. Možno pa je prav vse.

Bi lahko prihod Karla Erjavca na vrh Desusa zamajal koalicijo?

Lahko, ampak mora najprej priti na vrh Desusa. In če mu uspe, bomo videli, kaj bo naredil. Idile ni za nikogar v politiki. Levičarji predstavljajo situacijo, kot da imamo črno, grdo desno vlado, ki jo je treba na vsak način zamenjati in bo potem prišla krasna, lepa, leva vlada. Ampak ta leva ni tako idealna, kot nam jo želijo naslikati. Nasprotno, verjetno ima še več slabosti kot Janševa. Če ne bi bilo tako, verjetno v tem mandatu ta ista zasedba ne bi že enkrat prišla ob svojo vlado.

Komu je v največjem interesu, da vlada pade?

To se bo slišalo smešno, ampak mislim, da prav nikomur.

Opozicija, osrednji mediji, petkovi protestniki, zaskrbljeni levi profesorji, celo nekateri akademiki zatrjujejo, da imamo v Sloveniji avtokratsko oblast, ki jo je zato treba čim prej zamenjati. Koliko so po vašem mnenju njihove trditve utemeljene?

Kolega je enkrat rekel: »Demokracija je en sam boj za totalitarizem«. Ampak čar demokracije je ravno v tem, da nihče ne more trajno prevladati. Janša morda res ni najbolj sodelovalen voditelj, ampak to samo pomeni, da moramo biti koalicijski partnerji bolj profilirani in jasni pri (ne)prevzemanju odgovornosti za tisto, čemur nasprotujemo ali s čimer se ne strinjamo.

Pa je Slovenija pod Janšo bolj avtokratska, kot je bila prej?

Kaj pa se je sploh takega zgodilo? Je bilo kaj sprejeto v parlamentu, kar bi spreminjalo Slovenijo v bolj avtokratsko?

Pač pa v Sloveniji potrebujemo več zmernosti, normalnosti, tudi sproščenosti in humorja v politiki. Ni čisto vse usodno. Lahko si kaj tudi odpustimo in sprejmemo z razumevanjem.  Da do napak pristopamo z zavedanjem, da smo vsi zmotljivi. Ni treba iz preklicanega nepreklicnega odstopa ministra delati psihološkega trilerja. Lahko se ob čem tudi samo zabavamo.

Kaj pa obvladovanje pandemije; na levici zdaj vladi očitajo, da ji je koronavirusna situacija povsem ušla iz nadzora ter jo malodane krivijo za porast smrtnih primerov zaradi covida. Koliko so takšne kritike na mestu in ali imajo po vaše voditelji leve opozicije lahko čisto vest, da jih izrekajo?

Kolikor nam je ušla izpod nadzora, nam je ušla že poleti in v zgodnji jeseni, ko smo jo prepozno začeli omejevati in v nezanemarljivi meri tudi zaradi političnega nasprotovanja, ker so nekateri izražali svojo politično pripadnost z nespoštovanjem ukrepov. Direktor klinike na Golniku je rekel, da se obnašamo kot poredni otroci do avtoritarnih staršev. Je nekaj na tem, namesto da bi se obnašali kot razumni, sodelujoči, odrasli ljudje.

Demokracija je narejena za pogumne, ponosne in pokončne ljudi, ki jih ni strah izpostaviti se za prav in dobro.

Zelo slabo je, da ukrepi v drugem valu očitno »puščajo«, da se obseg epidemije, seveda tudi zaradi nesodelovanja ljudi, to je ves vpliv, ki ga imamo, ne zmanjšuje tako hitro, kot se je v prvem valu. Ampak razmere so se poslabšale tudi drugod, kjer tega problema nimajo. Izgleda, da gre val čez Evropo in možno je, da ga lahko nadzorujemo manj, kot si morda mislimo. Vsi bi razumeli, da gre za naravno nesrečo, če bi Ljubljano prizadel potres. Ampak tudi epidemija je v bistvu naravna nesreča, celo zelo draga in zahteva nekaj discipline in odrekanja.

Kaj nam odziv na pandemijo na evropski ravni pove o evropski povezanosti in prihodnosti Evropske unije? Je to lahko večja kriza Evropske unije?

Evropska unija je v krizi, odkar ji ni uspelo sprejeti Evropske ustavne pogodbe leta 2007.  Ni več tiste energije, vizij, tako povezane Evrope, tistega navdušenja, ampak imamo brexit, naval migrantov, ekonomsko krizo, zdaj še covid …

Evropska unija je neke vrste konfederacija. Vse konfederacije v zgodovini pa so postale (tudi skozi zelo nasilne procese) federacije, ali pa so razpadle. Sam sem kar prepričan federalist, s tem da bi morale zvezne države imeti velike pristojnosti, tako kot v ZDA. Drugače kot tam pa Evropska unija nikoli ne bi smela postati »talilni lonec«, ampak mora Evropa ostati Evropa nacionalnih držav. Vprašanje pa je, če je takšna vizija Evrope sploh uresničljiva, če so že zdaj nasprotja med nekaterimi državami tako velika.

Skrbi me, da danes nimamo več pravih politikov, kot so bili ustanovni očetje Evropske unije, ali pa še pred desetletji Helmut Kohl, Miterrand ... Kam je izginilo gospostvo, ali že vsaj dostojnost v politiki? Imamo kar bolj eno revščino te čase. Kot pred sto leti, v gospodarski krizi, ko smo imeli šibke politike, potem pa so se našli veliki populisti kot recimo Hitler in Mussolini, in svet pripeljali v svetovno vojno. Ampak ravno zato je prav, da smo aktivni državljani. Demokracija je, to vedno ponavljam, narejena za pogumne, ponosne in pokončne ljudi, ki jih ni strah izpostavitiza  tisto, kar prepoznavajo kot prav in dobro.