Janez Pogorelec: Prav nikomur ni v interesu, da vlada pade (2. del)

Peter Merše
23
Foto: Osebni arhiv

V prvem delu pogovora, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se dotaknili tem, kot so pogojevanje evropskih sredstev z “vladavino prava”, spor med zahodom in vzhodom EU, vloga Slovenije in njenega predsednika vlade pri tem, status NSi znotraj 3. Janševe vlade, kongres te stranke v soboto z izvolitvijo starega-novega predsednika …

Izpolnjevanje ustavne odločbe o volitvah in zasebnih šolah, kadrovanje, imenovanje sodnikov in obvladovanje pandemije … vse to so teme, ki jih odpiramo v drugem delu pogovora z ustavnim pravnikom, nekdanjim direktorjem službe za zakonodajo DZ in vidnim članom NSi, dr. Janezom Pogorelcem.

Vrniva se k uspešnosti in učinkovitosti aktualne koalicije. Povedali ste že, s čim vas prepriča. V čem pa po vašem mnenju ni uspešna, kaj ste ali bi od nje pričakovali, pa še ni uresničeno?

Če je ta koalicija kje neuspešna, je to področje komuniciranja in vzbujanja zaupanja v svoje ukrepe. Za to se lahko zahvalimo tudi opoziciji in medijem, ki zelo agresivno in na nož opravljajo svoje delo. Še pred prisego smo že imeli proti-vladne proteste, ki trajajo ves čas te vlade.

To je povzročilo nekaj živčnosti, vlada pa je tudi sama prilila nekaj olja na ogenj. Denimo z odpiranjem stvari, ki bi jih lahko pustili pri miru. Denimo razne medijske zgodbe, izseljevanje Metelkove in podobno.

To podžiga polarizacijo, kar morda radikalnemu delu obeh polov prinaša politične točke, sredini in celotni Sloveniji pa škoduje. Prijaznejše komuniciranje bi lahko izboljšalo tudi spoštovanje ukrepov. Danes pa mnogi ukrepov ne spoštujejo, ker to dojemajo kot upor proti vladi.

Kako pa gledate na kadrovanje, ki je pogost očitek tej vladi?

Poslušamo opozicijo, ko se zgraža nad menjavami. Pa bi bili pripravljeni sprejeti moratorij na menjave za pet let? Bilo bi zelo koristno, posebej če bi to storili v času, ko je neka vlada prišla nekje do polovice svojih menjav. A tega skoraj zagotovo nobena stran ne bi želela sprejeti, čeprav bi bilo zelo blagodejno. Zdi se mi, da je prav zaradi nestabilnosti vrha državne uprave, zaradi stalnega kadrovanja na ta mesta, v naši državi vse postalo tako zelo politično. Dejansko vsaka vlada zamenja politično nastavljene ljudi s svojimi politično nastavljenimi ljudmi. Karierno-meritorni princip pa skorajda ne obstaja več.

Virantova reforma je želela vzpostaviti sistem ključnih uradniških položajev, ki so ločeni od političnih položajev in zagotoviti večjo strokovnost uprave, da bi bilo malo političnih funkcij, ki bi bile podvržene menjavam, večino pa bi jih opravljali profesionalni uradniki. Žal pa se je reforma sfižila prav na točki zagotavljanja stabilnosti vrha državne uprave, ki ji ni posvetil dovolj pozornosti.

Foto: posnetek zaslona

Zaradi enoletnega roka, ki ga je dal na voljo vsaki vladi, da zamenja položajne uradnike, in je po mojem mnenju enako neustaven, kot če ga sploh ne bi bilo (slednje je Ustavno sodišče tudi že ugotovilo), se nam dogaja, da so položajni uradniki tako rekoč ves čas v položaju popolne politične odgovornosti, kar seveda uničujoče vpliva na njihovo neodvisnost, njihov petletni mandat pa je le teoretičen, saj se vlada zamenja še pred njegovim iztekom, zamenjan je lahko tudi v prvem letu po imenovanju.

Prav zaradi nestabilnosti vrha državne uprave, zaradi stalnega kadrovanja na ta mesta, v naši državi vse postalo tako zelo politično.

V preteklih letih je prišlo tudi do zniževanja kriterijev oz. pogojev za zasedbo položajnih uradniških delovnih mest. Tako da v bistvu ostajata le še dva kriterija za imenovanje: izpolnjevanje razmeroma nezahtevnih pogojev in politična bližina. Takšen pristop pa iz izbire skoraj vedno izloči ljudi, ki formalne kriterije presegajo, prav tiste najboljše ljudi, izkušene državne uradnike, ki so potem odrinjeni nekam na rob, do te mere, da se jim pogosto niti ne zdi več smiselno prijavljati na razpise. Temeljna posledica takšnega načina kadrovanja je spolitiziranost državne uprave, ki nima več nekega jasnega strokovnega vrha, ne znamo več našteti na primer 50 najpomembnejših slovenskih državnih uradnikov, niti več nima svoje lastne, jasno izražene identitete in kulture in zato tudi ne samostojnosti.

Mesta položajnih uradnikov bi morala biti karierni vrh državnega uradništva. Ker pa kadriramo pretežno politično, se to nazadnje najbolj lomi prav na hrbtih vlad, ki ne dobijo tako strokovnih  in kakovostnih politik in suporta, kot bi ga potrebovale. Ob nastopu funkcije na teh položajih, namesto profesionalnega, politično nevtralnega državnega uradnika, ki zna delati svoj posel, pogosto najdejo svojega političnega nasprotnika …

In seveda menjajo, s svojim, pogosto ne najbolje usposobljenim človekom, ki včasih sploh ne zna delati, uradniki ga gledajo, on pa se počuti kot pes v cerkvi … Ampak kot šef seveda mora voditi in da bi prikril svojo nesposobnost, začne reformirati, kar pa je le še zadnji žebelj v to krsto in ves sistem spravi v krč in v ukvarjanje s samim seboj.

Ministri bi morali malce tvegati in reči: nikogar ne bomo spraševali, čigav je, ampak, kaj zna in ali hoče delati. Ob takem, meritornem kriteriju, bi kaj hitro dobili za sabo celotno javno upravo, saj ljudje hočejo delati in biti osmišljeni, nihče ni rad odrinjen, posebej ne iz političnih razlogov in nikomur več ne bi manjkalo kadra, vzpostavile bi se pravilne piramide pozitivne kadrovske selekcije. Večina vladanja je itak tehnikalija. Dobro, vztrajno, strokovno delo. Ideologija je le smer, odgovor na vprašanje, kam želimo stvari peljati.

In dober državni uradnik, dokler so stvari znotraj pravil stroke, ustave in zakonov, s tem nima nobenih težav. V svoji dolgoletni karieri sem le redko naletel na to, da nečesa res ni bilo mogoče narediti, navadno gre samo za to, da je treba narediti na drugačen način, z drugim aktom, morda bolj premišljeno in zato nekoliko počasneje. Politiki pa se seveda vedno mudi.

Moratorij na kadrovanje ali vsaj nekoliko oteženo razreševanje položajnih uradnikov (na primer vrnitev nekdanjega tri mesečnega roka po nastopu vlade) bi koristila vsej državi, posebej pa politiki, ker bi dobila boljšo podporo za svoje politike. To bi prineslo večjo odpornost državne uprave, odpornost na samovoljo, nezakonitosti, tudi na krize, kakršna je sedanja.

Ena od konkretnih neuresničenih zadev ostaja ustavna odločba o financiranju zasebnih šol. Stranke aktualne koalicije so bile v času opozicije uveljavitvi naklonjene. Zakaj po skoraj enem letu delovanja vlade po vašem mnenju ta odločba še ni izpolnjena?

Ne vem, zakaj to še ni rešeno. Upam, da bo kmalu in ne morem verjeti, da še ni, ker je jasno, da je to treba urediti. To je postalo stvar političnega prestiža, ne gre za vprašanje denarja. Žal se lomi na otrocih, čeprav gre v bistvu za versko svobodo, torej za človekove pravice. Sklepam, da v koaliciji za sprejetje tega zakona ni dovolj glasov.

Druga stvar, ki časovno zelo visi, je sprejetje nove volilne zakonodaje, ki jo zaradi neustavnosti trenutnega stanja zahteva ustavno sodišče. Rok je do konca leta, enotne rešitve pa še vedno ni na obzorju. Ali je realno pričakovati rešitev tega problema še letos?

Glede tega sem precej pesimističen. Zgolj sprememba meja volilnih okrajev ne bi ničesar rešila, le formalno bi zadostila odločbi ustavnega sodišča, pa še to je vprašljivo, saj, kot kaže, ne bo mogoče dovolj izenačiti volilnih okrajev po številu prebivalcev in bo ureditev ostala še naprej neustavna. Ne da bi ukinili volilne okraje in uvedli preferenčni glas pa volilci, kljub taki spremembi, še vedno ne bodo imeli nobenega resnejšega vpliva na izvolitev kandidatov znotraj strankinih list.

Še vedno bodo stranke lahko v nek volilni okraj postavile tudi »kozo« pa bo izvoljena, nekateri volilni okraji pa bodo zanje vedno neizvoljivi. Poleg tega je treba vedeti, da izenačitev števila volilcev v volilnih okrajih kaj lahko postane tudi pomemben korak v smeri večinskega volilnega sistema. Ta bi po mojem mnenju ustrezal radikalcem na obeh polih, ker bi volilno bazo prisilil, da se konsolidira v dva tabora, ne bi pa nam prinesel nič dobrega.

Ukinil bi volilne okraje in naredil 20 volilnih enot, vsaka bi imela po 85.000 volilcev in vsaka bi izvolila po 6 poslancev. To je močno zastopstvo, blizu ljudem.

Kritičen sem tudi do politizacije tega problema s strani predsednika republike, ki pravi, da bi ne-rešitev tega vprašanja vrgla senco na naslednje volitve. To je škodljivo, saj jim z najvišjega mesta vnaprej jemlje legitimnost. Poglejte, kaj se dogaja v ZDA! Širjenje nezaupanja v volitve zamaje ves sistem.

Volitve so demokratična svetinja in ni večje neustavnosti, kot da volitev ni.  Če državni zbor ne bo zmogel večine za sprejetje sprememb volilnega sistema ali vsaj volilnih okrajev, bomo seveda tudi naslednjič volili po sistemu, po katerem brez težav volimo že 30 let. Postavljanje vprašanja legitimnosti volitev v tem primeru je nesmiselno, saj bi bila alternativna možnost, če ne uspe Državnemu zboru sprejeti sprememb – kaj, da nimamo volitev?

Jasno (vsaj prevladujoče) zavedanje, posebej v stroki in pri mnenjskih voditeljih je, da morajo biti volitve v tem primeru izvedene po veljavnem volilnem sistemu. In da bodo kot take povsem legitimne in ustavnoskladne, saj bo ustavno sodišče lahko pretehtalo ustavne vrednote na en sam način, in to »in favorem« volitvam po veljavnem sistemu, je zelo pomembno za normalen tek demokratičnih procesov v naši državi. Druge možnosti pa tako ni in vsako razpihovanje problema, vsako politikantstvo, namesto umirjanja žogice, je na to temo povsem odveč.

Foto: Osebni arhiv

Kakšno rešitev problema vidite vi? Odprava volilnih okrajev in uvedba preferenčnega glasu?

Sam imam zelo preprost predlog. Tako kot v ekonomski krizi v sistem dodaš svež denar, da se gospodarstvo spet premakne, moramo v tej naši krizi, ko nismo zmožni drugače doseči sprememb volilnega sistema, v parlament dodati 30 novih poslancev. Ampak ko predlagam, da bi parlament povečali na 120+2 poslancev, vsi “popadajo v nezavest”.

Po mojem ni boljše rešitve kot ukiniti volilne okraje in narediti 20 volilnih enot. Vsaka bi imela po 85.000 volilcev in vsaka bi izvolila po 6 poslancev. To je močno zastopstvo, blizu ljudem. Predvsem pa bi to bilo enakomerno zastopstvo, po vsej Sloveniji bi bilo na vsakih 85000 volilcev zagotovljenih po 6 poslancev. Rešitev bi Slovenijo letno stala približno dodaten milijon evrov, kar bi bilo glede na koristi, ki bi jih prineslo naši demokraciji, vsekakor vredno. Tudi dvorana Državnega zbora je že prilagojena za takšno število poslancev, to je bilo ves čas nekako predvideno.

S tem bi najverjetneje odpravili nasprotovanje spremembam volilnega sistema s strani tistih poslancev, ki so bili izvoljeni v majhnih volilnih okrajih in vedo, da če ukinemo volilne okraje ob obstoječih volilnih enotah, po novem verjetno ne bi več imeli možnosti za izvolitev. Po mojem predlogu, v teh, zmanjšanih volilnih enotah in ob povečanem številu poslancev, pa bi imeli zelo realno možnost za izvolitev. Rešitev bi imela tudi vrsto drugih pozitivnih učinkov, saj bi parlament lažje organiziral svoje delo. Zmanjšali bi tudi vpliv raznih, »kljukcev«, ki so vedno in povsod izvoljeni v parlament, le da drugje ostanejo kljukci, pri nas pa postanejo tudi člani in celo predsedniki odborov, ker je naš parlament tako majhen.

Strankam pa bi to povečanje števila poslancev omogočilo lažje preživetje časov v opoziciji, saj bi vodilni kadri postali opozicijski poslanci, ne pa da morajo iskati službo (in nam potem rinejo tudi na najvišja mesta v državni upravi) in se zato v negotovo politiko mnogi sposobni sploh ne podajo, ker imajo pač boljše možnosti.

Ampak ko omeniš zvišanje števila poslancev, vsi kar otrpnejo. Pred 30 leti nas ni bilo strah narediti lastne države, zdaj pa si ne upamo več niti dvigniti števila poslancev za 30? In to kljub očitnim prednostim, rešitvi resnega problema, ki ga imamo z volilnim sistemom (ne le ugotovljene neustavnosti, ampak predvsem popolne neustreznosti volilnih okrajev, ki strankam omogočajo, da točno vedo, v kateri okraj morajo postaviti poslanca, da bo izvoljen) in relativno nizkim dodatnim stroškom, ki bi jih to povzročilo … O tem sem napisal obsežen članek »Kaj z volilnimi okraji ter kako urediti volilne enote in preferenčni glas?« v Pravni praksi, št. 17-18, 2019.

Ampak tudi tu velja tisti: “When everything else fails …” Ko bodo izčrpane vse druge možnosti, bo, upam, prišel na vrsto tudi moj predlog. Prepričan sem, da bi z njim postala Slovenija precej boljša in bolj legitimna demokracija.

V državnem zboru je padel že drugi kandidat za ustavnega sodnika. Za Andražem Terškom še Anže Erbežnik. Zakaj Slovenski državni zbor ni zmožen imenovati ustavnega sodnika?

Morda zato, ker ne predlagajo mene. (Smeh)

V čem je bil problem v teh dveh primerih? Je šlo za problematičnost kandidatov ali politično kupčkanje?

Vse to po malem. Velik problem je, ker nekateri poslanci očitno pred glasovanjem govorijo eno, potem pa glasujejo drugače. To jim res ne dviga ugleda in meče senco na ves državni zbor.

Ali lahko po teh fiaskih sploh pričakujemo od kredibilnega kandidata, da se bo prijavil na razpis?

Verjetno se bo predsednik republike moral potruditi in koga prositi, da pristane na kandidaturo, ga sam predlagati in se postaviti za njega s svojo avtoriteto. Vedno se je komu namignilo, da se prijavi. Če ne gre drugače, se pač na Vrh pri Sveti Trojici pošlje kočijo, če se potrebuje Krpana.

Problem, ki ga vidim pri trenutni sestavi ustavnega sodišča pa je ta, da ni nihče od sodnikov strokovnjak s področja ustavnega prava. Imamo strokovnjake za različna področja, filozofe, kazenske pravnike, civiliste, evropske pravnike, strokovnjake za človekove pravice, nimamo pa ustavnega pravnika. To je slabo in se pozna.

Komu je v interesu, da noben kandidat ne dobi večine?

To je po moje posledica razmerja moči v parlamentu. Vprašanje je, kaj politika išče. Pogosto na te funkcije nazadnje pridejo zelo neizraziti ljudje, ki se niso nikomur zamerili in politika misli, da ne bodo nič po svoje naredili. Problem je, če potem ne naredijo sploh nič. Ker naloga teh ljudi je, da s strokovnostjo in energijo, odločno, pošteno in modro spreminjajo stvari na bolje.

Mesto ustavnega sodnika pa ni edino, kjer imamo težave z imenovanjem. Proces imenovanja sodnika na Splošno sodišče EU se vleče že več kot dve leti. V čem je tu problem?

Tukaj pa se postavlja tudi vprašanje za odbor za imenovanja sodnikov, ki daje mnenja o ustreznosti sodnikov in je zavrnil že dva naša kandidata zapored: Ali se to dogaja tudi nemškim kandidatom? So naši kandidati res toliko slabši? Ali Slovenija res nima človeka, ki bi ustrezal tej funkciji? Ali je kakšna zamera iz preteklosti, recimo zgodba z našim sodnikom, ki bi mu država lahko podaljšala mandat, pa mu ga ni hotela …

Tukaj so stvari, vsaj zame, zelo čudne. Če nam odbor zavrne še enega kandidata, se moramo res vprašati, ali je kaj narobe z nami ali z odborom.

Ali bo vlada zdržala do konca mandata? Ji bo uspelo izpeljati zaveze iz koalicijske pogodbe? Kako v tem smislu vidite Koalicijo ustavnega loka in njene možnosti, da zruši vlado ter se povzpne na oblast? Kje vidite šibke točke koalicije, da se kaj takega lahko uresniči?

Če bo vlada komunicirala bolje in delovala bolj enotno, če bo dala dovolj kisika vsem partnerjem, ne le enemu, če bo normalno funkcionirala, je po mojem (iskrenem, a ne nujno povsem objektivnem mnenju) zmožna bolje voditi Slovenijo, kot bi jo v tem trenutku leva vlada. Tudi bolje predsedovati Evropski uniji. Ampak potem se bo treba o vseh akcijah, ne le o zakonodaji, ampak tudi o vseh drugih ravnanjih, za katera je nazadnje odgovorna vsa koalicija, pogovarjati in usklajevati. Preprosto nič, kar je v sferi odgovornosti koalicije, se ne bi smelo zgoditi, ne le brez tega, da koalicijski partnerji to vnaprej vedo, ampak tudi brez tega, da z vsemi pomembnejšimi in kontroverznimi stvarmi tudi soglašajo.

V Sloveniji potrebujemo več zmernosti, normalnosti, tudi sproščenosti in humorja v politiki.

Mislim pa tudi, da KUL ni tako »kul«, da bi lahko postavili svojo vlado. Mandat je tudi pri koncu. Mislim, da niti nočejo prevzeti vlade, ker bi se jim kaj lahko zgodila podobna situacija, kot se je Bajukovi vladi leta 2000, ko se je po njej Drnovšek vrnil močnejši kot kdaj prej. Lahko pa morda dosežejo, da se v parlamentu postavi »slamnatega« mandatarja, ki niti ne postavi ministrov in gremo potem na predčasne volitve. To je po mojem večja nevarnost. Nekaj podobnega je uspelo gospe Bratuškovi, ki se je dala izvoliti za predsednico vlade, ko dejansko za seboj še ni imela »konstruktivne« koalicije, ki bi se že poenotila o čem drugem, kot o rušenju prejšnje vlade.

Ampak mislim, da se NSi in SDS ni treba bati volitev, za SMC in Desus pa v tem trenutku nisem tako prepričan. Možno pa je prav vse.

Foto: Osebni arhiv

Bi lahko prihod Karla Erjavca na vrh Desusa zamajal koalicijo?

Lahko, ampak mora najprej priti na vrh Desusa. In če mu uspe, bomo videli, kaj bo naredil. Idile ni za nikogar v politiki. Levičarji predstavljajo situacijo, kot da imamo črno, grdo desno vlado, ki jo je treba na vsak način zamenjati in bo potem prišla krasna, lepa, leva vlada. Ampak ta leva ni tako idealna, kot nam jo želijo naslikati. Nasprotno, verjetno ima še več slabosti kot Janševa. Če ne bi bilo tako, verjetno v tem mandatu ta ista zasedba ne bi že enkrat prišla ob svojo vlado.

Komu je v največjem interesu, da vlada pade?

To se bo slišalo smešno, ampak mislim, da prav nikomur.

Opozicija, osrednji mediji, petkovi protestniki, zaskrbljeni levi profesorji, celo nekateri akademiki zatrjujejo, da imamo v Sloveniji avtokratsko oblast, ki jo je zato treba čim prej zamenjati. Koliko so po vašem mnenju njihove trditve utemeljene?

Kolega je enkrat rekel: »Demokracija je en sam boj za totalitarizem«. Ampak čar demokracije je ravno v tem, da nihče ne more trajno prevladati. Janša morda res ni najbolj sodelovalen voditelj, ampak to samo pomeni, da moramo biti koalicijski partnerji bolj profilirani in jasni pri (ne)prevzemanju odgovornosti za tisto, čemur nasprotujemo ali s čimer se ne strinjamo.

Pa je Slovenija pod Janšo bolj avtokratska, kot je bila prej?

Kaj pa se je sploh takega zgodilo? Je bilo kaj sprejeto v parlamentu, kar bi spreminjalo Slovenijo v bolj avtokratsko?

Pač pa v Sloveniji potrebujemo več zmernosti, normalnosti, tudi sproščenosti in humorja v politiki. Ni čisto vse usodno. Lahko si kaj tudi odpustimo in sprejmemo z razumevanjem.  Da do napak pristopamo z zavedanjem, da smo vsi zmotljivi. Ni treba iz preklicanega nepreklicnega odstopa ministra delati psihološkega trilerja. Lahko se ob čem tudi samo zabavamo.

Kaj pa obvladovanje pandemije; na levici zdaj vladi očitajo, da ji je koronavirusna situacija povsem ušla iz nadzora ter jo malodane krivijo za porast smrtnih primerov zaradi covida. Koliko so takšne kritike na mestu in ali imajo po vaše voditelji leve opozicije lahko čisto vest, da jih izrekajo?

Kolikor nam je ušla izpod nadzora, nam je ušla že poleti in v zgodnji jeseni, ko smo jo prepozno začeli omejevati in v nezanemarljivi meri tudi zaradi političnega nasprotovanja, ker so nekateri izražali svojo politično pripadnost z nespoštovanjem ukrepov. Direktor klinike na Golniku je rekel, da se obnašamo kot poredni otroci do avtoritarnih staršev. Je nekaj na tem, namesto da bi se obnašali kot razumni, sodelujoči, odrasli ljudje.

Demokracija je narejena za pogumne, ponosne in pokončne ljudi, ki jih ni strah izpostaviti se za prav in dobro.

Zelo slabo je, da ukrepi v drugem valu očitno »puščajo«, da se obseg epidemije, seveda tudi zaradi nesodelovanja ljudi, to je ves vpliv, ki ga imamo, ne zmanjšuje tako hitro, kot se je v prvem valu. Ampak razmere so se poslabšale tudi drugod, kjer tega problema nimajo. Izgleda, da gre val čez Evropo in možno je, da ga lahko nadzorujemo manj, kot si morda mislimo. Vsi bi razumeli, da gre za naravno nesrečo, če bi Ljubljano prizadel potres. Ampak tudi epidemija je v bistvu naravna nesreča, celo zelo draga in zahteva nekaj discipline in odrekanja.

Kaj nam odziv na pandemijo na evropski ravni pove o evropski povezanosti in prihodnosti Evropske unije? Je to lahko večja kriza Evropske unije?

Evropska unija je v krizi, odkar ji ni uspelo sprejeti Evropske ustavne pogodbe leta 2007.  Ni več tiste energije, vizij, tako povezane Evrope, tistega navdušenja, ampak imamo brexit, naval migrantov, ekonomsko krizo, zdaj še covid …

Evropska unija je neke vrste konfederacija. Vse konfederacije v zgodovini pa so postale (tudi skozi zelo nasilne procese) federacije, ali pa so razpadle. Sam sem kar prepričan federalist, s tem da bi morale zvezne države imeti velike pristojnosti, tako kot v ZDA. Drugače kot tam pa Evropska unija nikoli ne bi smela postati »talilni lonec«, ampak mora Evropa ostati Evropa nacionalnih držav. Vprašanje pa je, če je takšna vizija Evrope sploh uresničljiva, če so že zdaj nasprotja med nekaterimi državami tako velika.

Skrbi me, da danes nimamo več pravih politikov, kot so bili ustanovni očetje Evropske unije, ali pa še pred desetletji Helmut Kohl, Miterrand … Kam je izginilo gospostvo, ali že vsaj dostojnost v politiki? Imamo kar bolj eno revščino te čase. Kot pred sto leti, v gospodarski krizi, ko smo imeli šibke politike, potem pa so se našli veliki populisti kot recimo Hitler in Mussolini, in svet pripeljali v svetovno vojno. Ampak ravno zato je prav, da smo aktivni državljani. Demokracija je, to vedno ponavljam, narejena za pogumne, ponosne in pokončne ljudi, ki jih ni strah izpostavitiza  tisto, kar prepoznavajo kot prav in dobro.

Preberite še prvi del intervjuja z dr. Pogorelcem: O Janezu Janši sem se zmotil.

23 KOMENTARJI

  1. “Prav nikomur ni v interesu, da vlada pade”

    No, to pa ni res. Ker precej ljudi se obupno trudi, da bi Janez spokal. Lahko se pa pogovarjamo, ali bi bilo to slabo ali dobro.

    • Trudijo se predvsem tisti, ki so prisesani na državne jasli in niso sposobno denarja zaslužiti na trgu. Vsekakor glede na trenutno kadrovsko zasedbo na levici, bi prihod leve vlade bil za Slovence zelo slab, če ne katastrofalen. Najvišja izobrazba je faliran študent. Največja izkušnja je kandidatura za EU komisarko, ki se je končala z blamažo.

  2. Predlog nujne spremembe neustavnega in nedemokratičnega sorazmernega volilnega sistema, ki ga predlaga dr. Janez Pogorelec, je vsekakor vreden razmisleka kompetentnih strokovnjakov in politologov, čeravno se trenutno zdi vsem nadležno “prezgodnje petelinje petje”.
    Zasilna in izsiljena pobuda vladajoče koalicije s ponudbo novega zarisa volilnih okrajev, ki le na videz in komaj za silo sledi intencam veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS in ki absolutno ne odpravlja diskriminatorne neenakosti med volilnimi okraji oz. med volivci oz. kandidati po posameznih volilnih okrajih, se zdi že ta čas kljub možni uveljavitvi z normalno večino 46 poslanskih glasov “strel v prazno”.
    Ponovljena pobuda skupine poslancev, ki poskuša odpraviti sporne in med seboj nesprejemljivo neenake volilne okraje ter uveljaviti pravico do prednostnega glasu oz. prednostne izbire posameznega kandidata na kandidatni listi katere od strank, pa terja ustavno večino glasov (60+), ki se zdi ta čas zaradi globljih političnih posledic vztrajnega in nenehoma pospeševanega “vojnega izključevanja” med strankami koalicije in opozicije – nedosegljiva.
    Dr. Janez Pogorelec ponuja parlamentarnim strankam ustavno-pravno zelo vprašljiv in demokratično skrajno kratkoviden alibi za njihovo vztrajno ne-sporazumevanje ter za njihovo neproduktivno medsebojno zanikanje, stigmatiziranje in sovražno izključevanje, ko trdi, da bo mogoče izvesti legalne in legitimne demokratične volitve po ustavno sporni zakonodaji tudi po koncu decembra letos, ko bo sicer potekel tudi formalno zadnji rok iz odločbe Ustavnega sodišča RS za uskladitev veljavnega sorazmernega volilnega sistema z veljavno ustavo. Njegova trditev, da so boljše volitve po vsakršnem volilnem sistemu, četudi je ta veljavno razglašen za ustavno spornega s strani najvišjega pravno kompetentnega interpreta veljavne Ustave RS, kot pa organi oblasti, ki bi bili postavljeni brez vsakršnih volitev, se zdi še dodaten alibi za tiste politike in politične stranke, ki bi želele ohraniti tudi z ustavno spornim volilnim sistemom politični in družbeni – “status quo”.
    Sam se sprašujem, zakaj ne bi v primerih, ko izvršilna in zakonodajna veja oblasti v zakonsko dopustnem ali zapovedanem roku ne spoštujeta, ne uveljavljata in ne izvršita veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS, zakonodajno pobudo prevzelo neposredno Ustavno sodišče RS ter predložilo ustrezen nujen popravek ustavno spornega zakona ali drugega akta na zakonodajni referendum. V tem primeru bi imelo zadnjo besedo o sporni zadevi ljudstvo kot “suveren” po ustavi, ki bi dokončno z veljavno večino glasov razrešilo pravni in politični zastoj, zaplet ter omogočilo veljavni demokratični razplet.
    Seveda pa bi taka “poslednja” demokratična možnost, namreč, da v zadnji konsekvenci zakonodajno pobudo od preverjeno in očitno nesposobnih parlamentarnih političnih strank in od preverjeno nesposobnega parlamenta prevzame neposredno Ustavno sodišče RS in ponudi svoj zakonski predlog v veljavno potrditev ali odklonitev volivcem na zakonodajnem referendumu, dodatno povečala pritisk na odgovornost parlamentarnih političnih strank in parlamenta v celoti, da se alibično ne izmika svojim ustavnim in zakonskim obveznostim, pristojnostim, dolžnostim in zavezam.

  3. Mene, kot zvestega volivca NSi ( do kdaj še?) zanima kaj je vsebina te, novo proklamirane sredine? Ali je to malo LGTB+++ vsebine, malo pa ne, malo migracija, malo pa ne, malo tega , malo onega? Stranka bi že lahko malo bolj poskrbela za jasna stališča, da mi, volivci in potencialni volivci ne bi bili zmedeni. res ne vem, kaj naj bi to v naših razmerah bila “sredina”. Sredina česa? Sredina med čem?

    • NSi ne more biti sredina. NSi je povsod normalna desna stranka. To pomikanje k sredini je odraz nesposobnosti ljudi, da bi našli dovolj glasov na terenu. Na koncu veliko ljudi da glas, ker ima nekdo lepe oči, lepo govori ipd. To nima veze ne s sredino, ne levo ali desno.
      Če mene vprašate, je prihodnost NSi v podjetniškem sektorju, konzervativnih in razumskih ljudeh, deloma vernikih in ostane največji del, ki pa se odloča malo pred volitvami. Te je treba nagovoriti z dodatki, ki jih je potrebno naštudirati, kaj ljudje rabijo.

      • Tudi jaz mislim, da mora NSi ostati na Desnice, ker ima v večini konservativne Desne volilce.
        Levičarji jo sicer spodbujajo, naj zapusti koalicijo z JJ in se poda v levo. Toda 100% je Levi ne bodo nikoli volili.
        Večina njenih volilcev, smo bili člani Peterletovih Krščanskih demokratov, za tem pa Bajukove NSI. Če se ta duh odstrani in se vodstvo premakne proti Levi, naj računa na poraz. Tako meni večina povprečnega članstva in volilcev NSI.k

        Dobro namerno svetujem: “NOVA Slovenija, ostani to kar si”!

    • Jaz pa kot zvesti volivec NSi nisem nikoli zaznal pro LGBT politike v njihovih stališčih, tako da mislim, da jim simpatizerstva z levico glede tega ne morete očitati. So pa sredina glede tega, da se pogovarjajo z levo in desno pozicioniranimi od sebe, kar je v Sloveniji velika redkost. Ni pa vse, kar ne podira 100% SDS avtomatično levica. Zanimivo, da trdite, da ste njihov zvesti volivec in tega ne veste.

  4. Pogorelec : “Janša morda res ni najbolj sodelovalen voditelj,itd ” : LAŽ
    —————————————————————————————————————————————————–
    utemeljitev na hitro roko, brez študije:
    Janez janša je sodelovalen.
    Janša je ekstremno odgovoren človek. Ekstremno natančen, za živčne dlakocepski.
    Janša živi po Matrici multiznanja in posledičnosti in ne samo po horizontu in navpiku ali po
    enostavni tabeli, njegove Gausove krivulje so velika uganka.
    Je kooperativno produkcijski-sodelovalno zahteven orientiran k rezultatom
    Je sposoben in multidisciplinaren.
    Je organizator in je koordinator.
    Je odličen vodja.
    Je direktorski tip, morda manj menedžerski zaradi res nekaterih extra posebnih znanj.
    Je odličen snemalec stanja , je analitik in je super organizator izboljšav in nadzora.
    Je brilianca načrtovalec, je vztrajen, je trmast in prodoren, maratonsko naravnan.
    Kompromis mu je orodje do uspeha vodenja.
    Vzrok in posledica sta mu odličen par zakonitosti vrtenja Vesolja.
    Strahu ima toliko kot odličen pilot, ravno prav.
    Naravnanost Alpinista v njemu pozna malo samo ena Urška.
    Je odločen, dovolj strpen, dovolj nepopustljiv, toleranten v okviru toleranc projekta z fokusom v uspeh, nepopustljiv kjer treba in brezkompromisen ko je to pogoj uspeha projekta…
    ———————————————————————————————————————————————–
    Seveda Udbokučanisti takšnega kompleksnega uspešnega človeka nimajo in ga ne rabijo in Kučan se ga boji bolj kot Hudič Križa, že od afere “Precednik ZSM SRS 1988 dalje”, ko mu je nalepil na čelo in hrbet etiketo “sovražnik št.1″ in ga dal pod okularje Udbe, Milice in še koga, saj je delovanje Janše diamantno vezano za uspeh Netranzicije v Nikamor Kučana & Co.

    Komunizem takih ljudi ne rabi, dokler se ne odločijo – saj svojega gaulajterja& general komisarja Kučana imajo in v posle uvaja drugega človeka, recimo Golobiča, to je zdaj jasno.
    In taglavni komisar ali naslednik ne more biti kompatibilen z še enim, ki je njemu opozicija. Je motnja, ki jo je treba eliminirati, kot je že kot potencialno grožnjo odstranil Krambergerja z njegovo opico vred in je Ivan končal v dobrodelnem skladu Slovenskih Novic-genijalno pokritje satanskega umora.
    Spomnite se , ko je Kučan odgovarjal na novinarska vprašanja, večkrat, bi moral uporabiti nazivanje Janeza Janše, pa njegovega imena in /ali priimka ni izustil niti slučajno, povsem kot javno ni še izrekel besede Bog, ljubezen, in še kaj. V KPS, ki je v bistvu evolucijski izrodek z imenom stvarnega aparthajd KPUdbokučanizma je lahko en sam močan na vrhu, ki ne sme biti ogrožan niti slučajno, enako malo drugače kot Papež-nedotakljivi diktator -kar se tiče političnega vladanja Vatikanu in okolici-ne tisto kar vodi Sv.Duh, da se razumemo.Da ne bom šel na grmado.
    Partija ima zadolženosti za posamezn področja vladavine, dispergira po za to zadolženih komisarjih , ki imajo svoje podporne piramide, ki podpirajo, predvsem pa nadzirajo in krmilijo komisarja – zato navzven naredijo urejeno bojno skrukturo, ki je zalizano zlizana sama s seboj, da so vdori svobodomiselnosti in avtokracije zminimalizirani v nulo.

    Torej ,Pogorelec, da smo si na jasnem, ker nismo od včeraj – KPU Slovenistana je že davno, najmanj 1978-88 Janši nalimala etiketo iz vseh štirih strani. Sovražnik.Tej osnovni etiketi pa zadnjih 30 let dodajajo pomožne nazive, med njimi , diktator, kaplar, avtokrat, orožar, vojni profiter, nedemokrat, Orbanist, bodoči EU poslanec, Odpisani in tako dalje, odvisno od potreb in ciljev Kučanove KPU.V novogoriški fatvi pa ima JJ še rdečo podetiketo Žrtev.Golobič bi jo že zdavnaj prelepil, če bi imel dovoljenje, da se mu ne bi bilo treba matrat. Zdaj imata oba težave z Milanom, Janezov glas je šel premočno predaleč in na Brniku lahko hitro pristane še kak federalni avijon brez izstopajočih potnikov.

    In, ko berem Pogorelca ” da Janša ni najbolj sodelovalen” me zmrazi v jetrih in strese v režnju, saj podzavestno gonjenje preživetvenega udinjanja in dobrikanja na dve strani ne prebavim niti v pocukrani z vanilijo posladkani varianti. Sladkobno lagati sam sebi je pasja komisarsko hudičeva lastnost in nikogar ne ubrani pred Satanom, ker to je tlakovanje “dobrih namenov”. Amen.
    Pogorelec. Ne bo kruha iz tega šmorna.Pa če se slikaš na Abramovičevi jahti.

    • Mislim, da trenutno res nimamo bolj primernega kandidata, da bi vodil SLOVENSKO vlado, kot je Janša.
      Vsekakor je zelo pozitivno, da se mladi ministri “kalijo” ob nekoliko starejšemu in odločnemu vodji.
      Jaz gledam na Janšo, kot direktorja (bila sem zaposlena v večjem podjetju), v nekem podjetju. Dober direktor, ne išče v podjetju prijateljev, ampak poštene in sposobne sodelavce. Z vodji sektorjev se pogovarja o programih in uresničitvah le teh . Toda naslednji dan, prav legitimno pošlje pismo direktorju drugega podjetja in poslovnim partnerjem, tudi če pred tem ne skliče kolegija.
      Kdor pa je samo vršilec dolžnosti, ima običajno še PROKURISTA, ki brez njega ne sme samostojno narediti določenih korakov.

      Janša pa je PREDSEDNIK vlade s polnimi pooblastili.
      Kot se meni zdi, Janša nima prokuristov in dovoliti mu moramo, da s svojimi kolegi po Svetu lahko komunicira. Zakaj ga takoj napade RTV in ščuva še partnerje? Zato, da bi partnerji zrušili vlado! Mislim, da so poslanci NSI dovolj pametni, da temu ne nasedajo.

      • Korošec, tako je! Nekaj nas je še “nepoškodovanih” ( po Justinu Stanovniku) in na nas je, da odpiramo oči nezainteresiranemu populusu sodobnega časa, kShalotki ga osrečujejo le še bleščeče veleblagovnice in rumeni tisk!

    • Tako je, gospod Korošec! Nekaj nas je še “nepoškodovanih” po Justinu Stanovniku in na nas je, da odpiramo oči sodobnemu populusu katerega domet so le še bleščeče veleblagovnice, užitki vseh sort in rumeni tisk!

  5. V obeh delih je bil g. Pogorelec bolj jasen kot po navadi in bistveno bolj povezovalen, kot je to včasih na Twitterju, kjer velikokrat (po nepotrebnem) dviga prah.

    Težava NSI-ja je po mojem mnenju dejstvo, da je nemajhen del katolikov po letu 1992, še bolj pa po letu recimo 2008 presedlal med trdne volivce SDS-a (čeprav ta stranka ni zgodovinsko tako povezana s katolištvom in s Cerkvijo, kot je bila NSI ob nastanku). To še vedno velja, čeprav je prišlo vmes do menjave generacij ter do sprememb v Cerkvi itd.

    To sproža pri voditeljih stranke povsem po nepotrebnem (podzavesten) bes v smislu, da bi NSI morala biti stranka z najmanj 20% dometom glasov, ki bi jo volili slovenski verniki in NE SDS. Zato je bivše vodstvo NSI-ja napačno čakalo na nek magični trenutek, ko se bo velik del volivcev SDS-a (ko Janša ne bo več sestavil vlade) avtomatsko preselil k NSI-ju, ki bo postala prva stranka konservativnega pola.

    Rešitev za NSI ter posledično močno rast ob SDS-u in ne na račun SDS-a (kar okrepi celoten konservativni blok!) je pristop, ki ga predlagata Friderik ter Slovenecsm:

    1. konservativna stališča v smislu tržno-socialnega gospodarstva ampak ne v smislu libertarstva, ki stranki in širšim volivcem NSI-ja ni naravno (in ni delovalo na prejšnjih volitvah)
    2. nagovarjanje konzervativnih in razumskih ljudi, podjetniški sektor (poudarek bi dal na malih podjetij in obrtnikih), deloma verniki (pomembno: ne razdiralno v smislu kraje glasov) + največji del, ki se odloča malo pred volitvami (te se pridobi z zmernim a določnim nastopom in jasnostjo stališč, tu bi jaz dodal glede npr. korupcije, davkov).
    3. Ob omembi, da je ‘potrebno naštudirati, kaj ljudje rabijo’ bi NSI lahko potegnila z bolj močno kampanjo na terenu ‘od vrat do vrat’ v okoljih, ki so bolj konservativna a imajo nizko volilno udeležbo.
    4. In predvsem prenehanje z igro ‘Samo-da-ni-Janša’, ker to zmede tudi trenutne (!) volivce NSI-ja (kot je to napisal Friderik)
    To je pot do 10%

  6. NSi – ju se po zakonih vesoljne pravičnosti tolčenje po Janši ne more obrestovati! Leta in leta že poslušam s strani volivcev NSi žalitve in slaboumne trditve na račun Janše. Opazujem, preverjam in poskušam misliti s svojo glavo in pokaže se mi jasna slika, da gre tu le za navadno ljubosumje. V isti družini sta zrasla brata dvojajčna dvojčka, čas pa je pokazal, da je eden mnogo bolj talentiran od drugega. Obdarjen je z izjemnimi darovi in spretno z njimi upravlja. Ob tem je človeško spoštljiv, hkrati pa inteligentno oster, ko ga žalijo duhovni pritlikavci. Za svojim prepričanjem stoji z besedo in dejanjem. Ne uklanja se ne zavržnim dejanjem sistema, ne posameznikom, ki ga predstavljajo. Voljno odsedi svoj čas v zaporu, ampak nase vzame ta križ, ker ve, da je izbran za velike stvari.
    Kje je bila gospa Ljudmila leta 1994, ko smo pred sodiščem protestirali z Odborom!? Aja, Janša ” ni bil politični zapornik”!? Smo morda tam videli Pogorevca, Peterleta, Tonina….!!???Halo, krščanski demokrati, ste kdaj slišali za Kristusa, križanega…. ,Primerjava ne zdrži!?? Osebno mislim, da je krščanska dolžnost podpreti zatiranega, za hip odložiti delo v boju za oblast, ker ČLOVEKU SE GODI KRIVICA!
    Sprijaznite se s tem, da krščanska srenja enkrat bolj podpira SDS kot NSi! Ali tu morda ni kaj jasno!?
    Sem pa žalostna ob vsem tem dogajanju!
    Njega dni sem bila varuška obeh dvojčkov. Dobro vem , da ima tudi oni drugi svoje darove, le samozavesten ni dovolj! Se pa njegova samopodoba izboljšuje in trenutno mu gre v življenju prav dobro.Za našo vojsko me trenutno ne skrbi, železnica bo, sociala in družine vzorno oskrbovane….Pa kaj bi še radi!? Poglejte, kako smo močni in uspešni, če stopimo skupaj!! Pa tako različni…!

  7. V 1. intervjuju, se mi je zdelo razmišljanje dr. Pogorelca še kar pozitivno.

    V 2. intervjuju, pa ga težko razumem, ko pravi, da je dobro, če so mediji kritični do vlade. Toda eno je kritični (do Levih vlad niso bili – tudi do LDS niso bili ker niso nič kritizirali divjega lastninjenja in ne ROPANJA BANK), drugo pa je NAPADALNI, kot so sedaj do vlade JJ.

    Drugo pa je KULTURA, kar me je njegovo razmišljanje zelo ZBODLO.

    Nekdanji direktor RTV, pokojni Žarko Petan, je nekoč dejal: “Narod ne propade, ko mu zmanka “kruha”, narod in DRŽAVA propadeta, ko mu UMANKA KULTURA”.

    Kako nizko je padla kultura, pa nam pokažejo “Ne-kulturniki na Ljubljanskih protestih”, ki nam uničujejo državo! Tu razumem, da jim agresivnost dr. Pogorelec nekako tolerira. Jaz mislim, da je ta AGRESIVNOST po ulicah Ljubljane nedopustna.

    In kaj pravi o glasnih NE-kulturnikih, gospod Pogolelec: “Zakaj se je vlada lotila Metelkove in tam delujočih”?
    Kot pravnik (sama nisem pravnik, vem pa, da smo pred zakonom vsi enaki) bi moral razumeti, da če vsa društva in zavodi plačujejo NAJEMNINO, zakaj bi tej peščici AGRESIVNEŽEV – bilo dovoljeno, da uporablja tuje premoženje, kot, da bi bilo njeno. Namesto, da bi se državi zahvalili, za velik privilegij, ki so ga imeli v dvajsetih letih z neplačevanjem najemnine, se sedaj NESRAMNO spravljajo na aktualno vlado in zmerjajo, napadajo policijo….. To je noro.

    Ko je bilo javno objavljeno, koliko so ta društva in zavodi na Metelkovi. denarja prejemali od države, bi se človek “prijel za glavo”.
    In kaj so ti iz Metelkove, naredili za kulturo?
    Mislim, da skoraj nič, ker v glavnem širijo NE-kulturo. So pa iz DRŽAVNIH JASLI prejemali MILIJONE.

    Več, kot 50 let sem bila članica v raznih društvih. Vedno smo plačevali članarino, s katero smo poravnavali tudi najemnino prostorov. Od države dobimo le kako “drobtino”. Kakšno leto smo imeli tudi 40 nastopov in več, pa nismo dobili nikoli niti po 5.000, kaj šele 10.000.000, kot omenjena društva iz Metelkove. Vedno smo delali prostovoljno ob nastopu pa dobili kak “prostovoljni prispevek”, dvorano pa smo vedno plačali.
    OHRANJAMO in ŠIRIMO pa IZKLJUČNO SLOVENSKO KULTURO.

    In kaj izrednega dobimo Slovenci iz Metelkove, da si dovoli “pojesti” toliko denarja iz kulturnega fonda? Gospod USTAVNI PRAVNIK, ali je pravično dovoliti Metelkovi, da poje mnogokratni delež “POGAČE”, glede na druge kulturnike ?

    Podpiram MINISTRA za KULTURO – Simonitija, da naredi med KULTURNIKI red, tako glede na KULTURNI PROGRAM, število nastopov in PREJEMU denarja. Najemnine pa naj bodo za vse enake.
    Ali USTAVA pravi, da so eni BOLJ ENAKI, kot DRUGI ?

  8. Tako je, gospod Korošec! Nekaj nas je še “nepoškodovanih” po Justinu Stanovniku in na nas je, da odpiramo oči sodobnemu populusu katerega domet so le še bleščeče veleblagovnice, užitki vseh sort in rumeni tisk!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime