Izzivi mladostnika in staršev ob vstopu v srednjo šolo

Mladostniki, t. i. fazani, ki so letos prvič stopili skozi srednješolska vrata, so s tem zakorakali v novo obdobje izzivov pri povezovanju z vrstniki, učenju, razvoju samostojnosti, vzpostavljanju odnosa z novimi učitelji, na splošno pa pri iskanju sebe ter svojega mesta v svetu. 

Nekateri se pri takih življenjskih mejnikih in spremembah znajdejo dobro; novi izzivi jih poživijo ter spodbudijo k razvoju novih vidikov osebnosti, medtem ko se marsikateri težje vključijo v družbo ter integrirajo nova pravila in zahteve v življenje, ob novostih pa čutijo veliko stresa že ob manjših zahtevah ali spremembah, težko ujamejo šolski ritem in red, ne povežejo se z vrstniki ali pa to storijo le preko zabav, kjer uživajo različne nezdrave substance …  

Velika prelomnica 

Vstop v srednjo šolo je velika prelomnica, saj osnovna šola otroku praviloma predstavlja postopen razvoj povezanosti in pripadnosti, skupen razvoj drug ob drugem in svojevrstno domačnost. V srednjo šolo pa mladostnik vstopa v letih negotovosti in iskanja samega sebe. Mnogi starši in odrasli so glede pomoči in podpore mladostniku negotovi, ali mu bo škodila in je morda potuha, ki bo peljala v to, da ne bo nikoli zares samostojen. Sprašujejo se, ali je to normalno in naj le zamižijo na eno oko, da bo vse čim hitreje minilo, ali pa naj bodo še vedno močno vpeti v njegovo življenje in mu pomagajo tudi ob manjših stiskah. Še vedno se doživljajo kot pomembne osebe pri oblikovanju svojega otroka, sedaj mladostnika. Mladost je res posebno obdobje v življenju vsakega posameznika in dvomi glede tega, koliko in kako naj starši pri mladem še posegajo v vzgojo, so zelo pogosti in intenzivni. 

Povezovanje z vrstniki je ena od temeljnih potreb mladostnika in mu predstavlja nenehen izziv, lahko pa mu povzroča tudi skrbi. Sprašuje se, kako ga vidijo drugi, ali je dovolj simpatičen, poseben, lep, pameten, dobro oblečen … da ga bodo sošolci vzljubili, sprejeli medse in da bo priljubljen. Včasih se odraslim zdi, da za to mladostnik porabi kar precej (preveč?) časa, da vse to uredi in uskladi. Počasnost in njegova negotovost lahko starše vznemirjata, zdi pa se jim tudi, da z negotovostjo pretirava.  

Starši lahko hitro izgubijo potrpljenje, češ, saj ve, da je v redu, saj smo mu to že večkrat povedali. Ob tem jih skrbi tudi, da bo postal nečimrn, da se bo vedno ukvarjal samo s sabo ipd. Za starše je zato dobro, da se zavedajo, da je ob vzpostavljanju novih odnosov in uveljavljanju med novimi ljudmi občutek stiske naraven. Mladi vse stvari močneje čustveno doživljajo, z razumom pa si težje pomagajo, saj njihovi možgani za to še niso povsem dozoreli. Celo nasprotno, mladostniki so celo dezorganizirani, saj v tem obdobju določene povezave med nevroni propadejo in je potrebne še toliko več podpore ter razumevanja s strani staršev, da se bodo ob njih lahko spoznavali, razumeli svoje odzive ter se naučili zrelejšega ravnanja in razumevanja samega sebe. Mladostnik se bo čez leto praviloma sprostil ter razvil določeno suverenost. Bistveno lažje mu bo in razvoj bo praviloma bolj celosten, če mu starši pri tem pomagamo tako, da ga v tem prepoznamo, začutimo, pomirimo ter se ob njem obnašamo tako, da bo čutil, da čutimo z njim in da nam pripada in je ljubljen tak, kot je – prikupno zmeden.  

Ob mladostniku se obnašajmo tako, da bo čutil, da čutimo z njim in da je ljubljen tak, kot je – prikupno zmeden. 

(Ne)samostojnost 

Pri teh letih je naravno, da je glede določenih zadev, ki jih je razvijal že v osnovni šoli, že zelo samostojen in tudi odgovoren, npr. da sam kakovostno vadi inštrument, naredi naloge pri predmetih, predvsem tistih, ki mu ustrezajo, redno hodi na športne treninge, sodeluje v projektih … vendar pa po drugi strani samostojnost na vseh področjih še ni dozorela. Pri tej starosti stremljenje k samostojnosti za vsako ceno oz. kot glavna vrednota niti ni zdravo. Pretirana samostojnost mladega obremeni, mu povzroča stisko, zahteva le osredotočanje nase, na svoje izkušnje, miselne in čustvene procese ter vedenje. Ob tem mladostnik nima možnosti, da bi zadeve predebatiral, preveril, dobil nasvete, spodbude, opomnike, pomoč … in se v miru odločil.  

Samostojnost se lahko kmalu sprevrže v samozadostnost, ki pa je nezdrava in obremenjujoča za telo, psiho in tudi odnose. Ni se nam treba bati, da bo mlad človek nesamostojen, če mu pri šolskih obveznostih tudi v srednji šoli še pomagamo, ga spodbujamo, na določene zadeve opomnimo ipd. Tako bo utrdil občutek, da se na nas lahko zanese, da mu takrat, ko je v stiski, pomagamo, ga pomirimo, usmerimo … V primeru, da mu pomagamo regulirati njegova čustvena stanja, se bo bolj zdravo razvijal, njegovi možgani se bodo bolje integrirali, bolje se bo počutil ter bo bolj suveren in zadovoljen. Tako bo veliko manj možnosti, da bi se pretirano oddaljil od družine, katere okolje je, v primeru, da je ustrezno, sicer optimalno za zdrav razvoj.  

Večkrat se zgodi, da se mladostniku ne zdi pomembno delati domačih nalog ali se sproti učiti. Na to temo je v družinah veliko pregovarjanja ali celo kreganja. Tudi pri tem je pomembno, da se odrasli zavedamo, da smo edini, ki naj bi bili zgled zrelega sporazumevanja, vodenja in prijetnega, toplega vzdušja v družini. V takem okolju bo mlad človek naredil največ, kar zmore, ne da bi se mu kopičili škodljivi učinki na telesu in duševnosti, izpadel bo tudi bistveno manj »problematičen«. Slednje je zagotovo krivična opazka, pogosto pripisana prav mladim, čeravno je v resnici največkrat odraz »problematičnosti« staršev, ki jim manjka čustvene zrelosti, primerne odzivnosti na stisko, potrpežljivosti in sposobnosti čustvenega vživljanja.  

Samostojnost se lahko kmalu sprevrže v samozadostnost, ki pa je nezdrava in obremenjujoča za telo, psiho in tudi odnose. 

Varen in sproščen odnos 

Jesenski semester lahko predvsem starši vzamemo za trening – kot zgled, kako se v življenju lotevamo izzivov in sprememb. Če še nismo prepričani, da kaznovanje in strašenje s kaznijo dolgoročno nimata pozitivnih učinkov, lahko ponovno premislimo, zakaj nam je to tako domače, in se skušamo temu odpovedati.  

Ko se odpovemo temeljnim zmotam, pa se starši zagotovo lahko še bolje naučimo prepoznavati svoj nemir in čustvena stanja ter se zavedamo, da se moramo pred pogovorom z mladostnikom najprej umiriti, saj je sicer nevarno, da smo v odnosu zajedljivi, napeti, odrezavi ali celo poniževalni. Ko vzpostavimo zaupen, varen in sproščen odnos, šele omogočimo prostor za pogovor, kjer se lahko v miru poglobimo v situacijo. Dobro je postavljati podvprašanja in se iskreno zanimati. Tako treniramo čustveno uglašenost in iskrenost oz. pristnost. Mladi so na slednje zelo občutljivi in glede na to nehote presojajo, ali smo vredni zaupanja ali ne.  

Ni redko, da smo starši v odzivanju na mladega impulzivni, kar je res škoda, saj to kaže na nezrel mehanizem uravnavanja stresa. Pomaga nam lahko trening zavestnega pomirjanja, dihanja, predvsem pa je nujno, da to težavo želimo odpraviti. Mladi namreč že zaradi narave razvoja možganov življenje doživljajo čustveno intenzivno, zato je za prepoznavanje čustev in ugotavljanje, kaj nam mladostnik sporoča, pogosto potrebno »branje med vrsticami« in ne direktno naslavljanje in zapletanje, kaj je kdo rekel … Bolje je, da se potrudimo poiskati ter razumeti globino in bistvo sporočila. Tako se mladostnik ob nas umiri in nam zaupa. Potem ga lažje povabimo k sodelovanju, skupnemu razmišljanju in tako se skupaj lahko najbolj polno razvijamo! 

Ko se odpovemo temeljnim zmotam, se starši lahko naučimo prepoznavati svoj nemir in čustvena stanja ter se zavedamo, da se moramo pred pogovorom z mladostnikom najprej umiriti. 

(D168: 54-55)