Izkušnja poročenega katoliškega duhovnika: ne bomo nosilci praporja odprave celibata

(vir foto: www.cruxnow.com/)
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred časom smo na Domovini pisali o tesnem prijateljstvu papeža Janeza Pavla II s Poljakinjo Anno-Tereso Tymieniecko,  ki so ga, za nekatere v kontroverzni luči, osvetlila javno objavljena zasebna pisma.

Med drugim je razkritje njunega dopisovanja na površje ponovno prineslo vprašanje smiselnosti duhovniškega celibata, ki je v katoliški cerkvi pravilo, vendar ne, kot smo takrat pisali, brez izjem, saj znotraj nje delujejo tudi nekateri poročeni duhovniki.  

Zgodbo enega izmed njih predstavljamo danes.

"Moja miza je prekrita z zapiski za pridige, študijami Svetega pisma in raznimi župnijskimi evidencami. To za katoliškega duhovnika ni nič nenavadnega, nekoliko drugače pa je z dejstvom, da se v moji pisarni vsako popoldne moja mlada sinova prepirata, kdo bo duhovnik in kdo ministrant v njuni izvedbi 'igramo se cerkev'," za spletno stran Crux razlaga častiti Jonathan Duncan iz katoliške župnije Janeza Vianeja v mestu Cleburne, Teksas, ZDA.

A v svoji mladosti se sam ni mogel tako igrati, ker v binkoštni Cerkvi, v kateri je pridigal njegov oče, niso poznali kelihov in ministrantov."Če sem želel biti kot oče, sem lahko zlezel na skromno prižnico in treniral dolge pridige ter oltarne molitve," se spominja Duncan.

"Sedaj sem del manjše skupine ljudi, ki jim je bilo dovoljeno da se starodavnim katoliškim bratom pridružimo skupaj s svojimi ženami in otroki. Za ženo je to poklic, ki jo pogosto dela zelo ponosno, pogosto pa tudi razdraženo, za moje otroke pa zgolj nekaj, kar oče počne. Nekateri očetje so gasilci in policaji, njun pač glasno poje in nosi okoli velik kelih," slikovito opisuje svojo življenjsko situacijo.

 Zakaj spreobrnitev v katoliško vero


Kot pravi, zanj prihod v katoliško Cerkev ni pomenil bežanja pred drugačno versko tradicijo, ampak spoznanje o nujnosti združitve s poslanstvom sv. Petra, ki je danes zastopan v papeški avtoriteti in spoznanja, da katoliško duhovništvo ni breme, ampak dar.

"Ključno sporočilo, oziroma verz je bil zame iz evangelija po Luku 22, 32, ko Jezus Petru pravi: "Ko se boš spreobrnil, utrdi svoje brate." Papeštvo sem začel razumevati kot Jezusov dar za krepitev Cerkve," pojasnjuje in dodaja, da te besede zanj pomenijo poziv k utrditvi v čaščenju, poslanstvu in predvsem v nauku.

"Po študiju teologije in življenju anglikanskega duhovnika sem prišel do spoznanja, da se katoliško resnico in življenje da resnično najti in v njej polno živeti le v okviru katoliške Cerkve, pod vodstvom in krepitvijo naslednika sv. Petra, daru vrhovne avtoritete."

Razlike med episkopalnim in katoliškim duhovništvom


Navzven sicer duhovništvo v episkopalni Cerkvi ne zgleda dosti drugače kot v katoliški, a pod površjem so opazne razlike, pravi Duncan.

Odnos med episkopalnim duhovnikom in pripadajočo Cerkvijo (s posebnim komitejem škofov) je zastavljen tako, da pogosto prihaja do nasprotij . Medtem ko je v pristojnosti episkopalnih duhovnikov predvsem duhovnost, kot je pridiganje, podajanje nauka in izvedba liturgije, ima cerkveno vodstvo v rokah finance in stvarno premoženje, kar jim omogoča uveljavljanje avtoritete nad duhovnikom in njegovim pastoralnim delovanjem.

To v praksi pomeni, da boste od episkopalnih duhovnikov manj verjetno slišali trde resnice. Tovrstno duhovništvo zato izhaja iz prepričevanja in ne iz avtoritete, razlaga Duncan.

"V katolištvu sem spoznal drug tip duhovništva, ki nosi breme in odgovornost tako v duhovnem kot v stvarnem smislu."

Kljub temu, da je poročen, je zagovornik celibata


Kot pravi, ljudje na njegovo situacijo največkrat reagirajo na dva načina.

Za nekatere poročeni duhovniki pomenijo odpravo vsega gorja in problemov zgodovinsko in drugače povezanih s katoliško Cerkvijo.

"Upadanje števila duhovnikov? Ni problema, odpravimo celibat. Spolni in pedofilski škandali?  Odgovor je v poročenih duhovnikih ..." trdijo.

Zato so ljudje, ko ga slišijo braniti celibat, vedno presenečeni. "Vedno jim povem, da se naj v iskanju najbolj zagretega zagovornika celibata obrnejo kar na mojo ženo, ki se mora soočiti z mojim polno zasedenim urnikom," pravi. "Ona najbolje razume racionalne razloge Cerkve za življenje njenih duhovnikov v celibatu," še dodaja.

Za druge pa poročeni duhovniki enostavno niso resnično katoliki. "Nekateri katoliški verniki se bojijo, da smo v resnici protestantski trojanski konji, ki v katolištvo prinašamo vseh vrst idej in praks za spodkopavanje njegovih korenin," razlaga in pojasnjuje, da so ti ob obiskih njegovih maš mnogokrat presenečeni nad pridigami in izvedbo obredja povsem v skladu z nauki katoliške Cerkve.

Poročeni katoliški duhovniki bodo v prihodnje zagotovo pomembno vključeni o Cerkvenih razmišljanjih o odpravi celibata. A Duncan pravi, da od njih ne gre pričakovati, da bodo nosilci prapora na tem področju: "Mi, naše žene in otroci bolje od vseh poznamo probleme in težave, ki jih poročeno duhovništvo s seboj prinaša." 

"Po mojem mnenju poročeni duhovniki nismo nikakršni znanilci naslednjih cerkvenih idealov, ampak zgolj predstavljamo njeno raznovrstnost. Ljudi spominjamo, da je katoliška Cerkev veliko več kot zgolj njihova župnija in izkustvo, ki ga tam dobijo. Da prav v tem trenutku, ko v rokah držim svojega dvoletnega sina, milijoni vernikov v vzhodnih katoliških skupnostih prejemajo krst, obhajilo ali zadnje maziljenje od poročenih duhovnikov. Mnogi od njih živijo in umirajo v izjemno težkih okoliščinah, v katerih so jim v oporo in pomoč predani - in ja, poročeni - duhovniki in njihove družine," zaključuje častiti Jonathan Duncan is Teksasa za katoliško stran www.cruxnow.com. 

Poročeni duhovniki v katoliški Cerkvi danes

Malo je znano, da znotraj katoliške Cerkve deluje kar nekaj poročenih duhovnikov. Med njimi so tisti, ki se v katoliško spreobrnejo iz denimo anglikanske ali evangeličanske vere in so pred tem že bili poročeni.

Prav tako znotraj katoliške Cerkve, predvsem na vzhodu, obstajajo razmeroma neodvisne ločine z drugačno liturgijo, tradicijo, teologijo, kanonskim pravom ... ki prav tako dopuščajo poročanje duhovnikov. Denimo Latinska Cerkev, Ukrajinsko-Grška katoliška Cerkev, Sirsko-Malabarska Cerkev in Maronitska Cerkev.

A praviloma se duhovniki v teh Cerkvah ne morejo poročiti po mašniškem posvečenju, ampak so lahko poročeni le, če so v sveti zakon stopili, preden so postali duhovniki. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike