Odnos Janeza Pavla II. z Anno-Tereso Tymieniecko sprožil vprašanja o celibatu v katoliški Cerkvi

POSLUŠAJ ČLANEK

Poročali smo že o tesnem prijateljstvu med papežem Janezom Pavlom II. in poročeno poljsko filozofinjo Anno-Tereso Tymieniecko, ki se je odražalo tudi v njuni korespondenci, o kateri je poročal BBC.

Čustvena pisma so ponudila nov pogled na papeževo osebno življenje in odprla vprašanja o pomenu celibata. 

Ni namigov, da bi papež prelomil zaobljubo celibatu. Poznavalci so takoj zavrnili pomisleke in odnos pozdravljali kot znak papeževe človečnosti in dobrega odnosa do žensk.   "Bil je zelo globok človek ... strasten tip osebnosti. Ne preseneča me, da bi imel tako vrsto razmerja, toda nikoli ne bi videla kaj preko tega," je za BBC komentirala Breda Ennis, profesorica na Ameriški univerzi v Rimu.

Nekateri pa so podvomili ali je bil odnos lahko samo platonski in se vprašali ali je kot tak primeren za voditelja svetovne rimskokatoliške Cerkve.

"Menim, da je glede odnosa nekaj resnih vprašanj. Prvič, če pogledam nanj s stališča njenega moža, zagotovo ne bi bil sproščen pri vsej zadevi. Imel sem vtis, kot da je zaljubljena v papeža, kar bi zanj moral biti znak, da se umakne, vendar ne zgleda, da bi se," je dejal Clifford Longley, komentator o religiji.

"Pravi" celibat pomeni življenje brez spolnih odnosov, žene ali moža oziroma partnerja. Longley hkrati opominja, da lahko bolečino povzroči tudi čustven in ne samo fizični odnos.

Celibat ni doktrina ali dogma, "vrata so vedno odprta"


Za nekatere komentatorje katoliške Cerkve bo zgodba še en primer potrebe po razmisleku o spremembi obveze k celibatu, piše BBC.

Celibat je namreč disciplina in ne doktrina ali dogma, zato lahko Cerkev poljubno spremeni to prakso, ko se ji zdi to potrebno.

Jezusove besede v evangelijih malo povedo o spolnih odnosih, večjega pomena so Pavlove besede iz prvega pisma Korinčanom.

Lani je papež Frančišek dejal, da je celibat: "darilo Cerkve, ampak ker ni dogma, so vrata vedno odprta." Papež Benedikt XVI. pa je izjemo naredil pri poročenih angličanskih duhovnikih, ki so prestopili v katoliško Cerkev. Janez Pavel II. je na temo celibata veliko pisal, predvsem o ideji poroke s Cerkvijo.

Poročenih duhovnikov je bilo veliko še v 10. st. in šele leta 1139, na drugem laterantskem koncilu, je bilo v zahodni Cerkvi določeno, da duhovnik ne more prejeti zakramenta svetega zakona.

S celibatom je leta 1525 na Zahodu prekinil Martin Luther, ki se je sam poročil z nekdanjo redovnico, Katharino von Bora,. V protestantskih Cerkvah je celo toplo sprejeto, da je pastor poročen in da s svojim zakonom daje zgled celotni skupnosti.

V pravoslavnih Cerkvah (ki po cerkvenem razkolu 1054 niso bile vezane na laterantski koncil) poročeni moški lahko sprejme mašniško posvečenje, ne more pa se poročiti že posvečen duhovnik.


Poročeni duhovniki v katoliški Cerkvi danes

Malo je znano, da znotraj katoliške Cerkve deluje kar nekaj poročenih duhovnikov. Med njimi so tisti, ki se v katoliško spreobrnejo denimo iz anglikanske ali evangelijske vere in so pred tem že bili poročeni.

Prav tako znotraj katoliške Cerkve, predvsem na vzhodu, obstajajo razmeroma neodvisne ločine z drugačno liturgijo, tradicijo, teologijo, kanonskim pravom ... ki prav tako dopuščajo poročene duhovnike. Denimo Latinska Cerkev, Ukrajinsko-Grška katoliška Cerkev, Sirsko-Malabarska Cerkev in Maronitska Cerkev.

A praviloma se duhovniki v teh cerkvah ne morejo poročiti po mašniškem posvečenju, ampak so lahko poročeni le, če so v sveti zakon stopili preden so postali duhovniki. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike