Ivan Malavašič: »Če delaš, te nič ne zebe«

V zimskem času, še posebej v času okoli slovenskega kulturnega praznika, se pogosteje ustavljamo ob naših izjemnih domačih ustvarjalcih, največ ob pesnikih in pisateljih, s katerimi se lahko srečujemo na domačem zapečku. Tovrstno kulturno blago je namreč dostopno tudi tam.

Eden od tistih slovenskih avtorjev, ki bi mu morala biti vsekakor dodeljena Prešernova nagrada, je bil Ivan Malavašič, vsestranski kulturni ustvarjalec. O njem je pripravila lično likovno mapo gospa Sonja Malovrh z naslovom Od samouka do vsestranskega umetnika. To je storila ob Malavašičevi 90-letnici z namenom, da bi veliko nagrado prejel. Na žalost je ni, čeprav si jo je zaslužil bolj kot nekateri drugi, ki se norčujejo iz slovenske zastave ipd. Ivanu, svojemu velikemu prijatelju, se zato vsaj ob prazniku lahko na kratko oddolžim s tem drobnim zapisom.

Iz osebne izkaznice

Ivan Malavašič je eden naših najbolj vsestranskih umetnikov. Poleg 1.800 besedil za narodno-zabavno glasbo je napisal več kot 120 povesti, naslikal je več kot 1.000 slik, bil je izjemen pritrkovalec, organist in pevovodja, pa tudi vnet publicist.

Rodil se je 30. septembra 1927 v Rovtah nad Logatcem, kot najstarejši sin v sedemčlanski družini. Za njim so se rodili sestre Mici, Francka, Anica ter brat Rajko. Pri hiši se je reklo Pri tišlerju, saj je več rodov pred njim obvladalo mizarsko obrt. Materi je bilo ime Helena (1904–1989), očetu Johan (1900–1945). Takoj po končani drugi svetovni vojni se je očetova pot, ker ni bil na komunistični strani, tragično končala. Ivan ni nikoli izvedel niti tega, kje so storilci zagrebli očetovo truplo.

Ivan se je leta 1955 poročil z Ančko Krvina, ki je zadnjih dvanajst let bolehna preživela v Domu za starejše občane Vrhnika. Rodili so se jima štirje otroci: Janez (1956), Marija (1958–2000), Branko (1961) in Andrej (1966), ki je po njem povzel največ glasbenega daru. Veselo igra kitaro in prepeva pri Ansamblu Javor.

Osnovno šolo je obiskoval v Podlipi pri Vrhniki, kjer sta si z ženo leta 1950 postavila novo hišo; tam se je pozneje odvijalo vse drugo Ivanovo bogato kulturno in siceršnje življenje. Kot mladenič brez očeta ni imel možnosti nadaljnjega šolanja, zato je naredil tečaj za usnjarja in se leta 1948 zaposlil v UIV (Usnjarska industrija Vrhnika), kjer je opravljal delo nianserja. Izdeloval je recepture za barvne mešanice, s katerimi so barvali kože (usnje).

Bil je zelo nadarjen glasbeni samouk. Že kot mladenič je igral na orglice, kitaro in klavirsko harmoniko. Po smrti organista in vodje cerkvenega zbora Antona Železnika leta 1976 je prevzel njegovo delo in ga opravljal skorajda do konca svojega življenja. Leta 1995 je prevzel tudi vodenje pevskega zbora Zarja v domu upokojencev, pet let je pel tudi v pevskem zboru Usnjar.

Strastno je pisal povesti in romane. Največ jih je objavil pri založbah Kmečki glas, Ognjišče, Mohorjeva družba in Koščak itn. Napisal je več kot 120 povesti in romanov ter več kot 130 črtic. Objavljenih je 17 njegovih knjig. Pisal je tako za mladino kot za odrasle. V svoja dela je vnašal primesi humorja, sicer pa je najraje pisal zgodbe iz preteklosti in polpreteklosti domačih krajev. Enako se je s takimi temami oglašal kot publicist v časnikih, na začetku največ v glasilu Usnjar.

Ivan Malavašič je eden naših najbolj vsestranskih umetnikov. Poleg 1.800 besedil za narodno-zabavno glasbo je napisal več kot 120 povesti, naslikal je več kot 1.000 slik, bil je izjemen pritrkovalec, organist in pevovodja, pa tudi vnet publicist.

Pesem slovenskih zvonov

Ivan Malavašič je bil daleč naokrog znan kot izvrsten pritrkovalec, napisal je tudi prvi tovrstni priročnik z naslovom Pesem slovenskih zvonov. Leta 1987 je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi.

Ker je tudi pritrkavanje eno od najlepših glasbenih doživetij, se za nekaj trenutkov ustavimo pri tem.

»Pritrkavati sem začel že leta 1942 kot petnajstletni fantič. Zanimivo se mi zdi, da med vojno proti pritrkavanju niso bili niti Italijani, pa čeprav se je nekoč pripetilo, da smo malce okajeni zvonili ob štirih zjutraj.«

V strokovnem priročniku Pesem slovenskih zvonov je Ivan zbral kar 257 melodij, ki se jih da pričarati iz zvonov.

»Največ jih je iz domačih krajev, nekaj tudi od drugod, nekaj pa sem si jih izmislil kar sam. Vse pa sem zapisal zato, da se napevi ne bi pozabili. Nekoč so me na pritrkavanje povabili na Dolenjsko, pa sem se branil, da njihovih napevov ne poznam. Pa so mi rekli, da jih že moram, ko pa so iz moje knjige.«

Dejaven slikar

Moj delovni prostor v kletni etaži hiše krasita dve njegovi sliki: Prešernova podoba in travniške cvetlice. Dobrodušni Ivan je tako vse dni z menoj. O slikanju mi je pred leti povedal naslednje:

»Začel sem tako, da sem prerisoval razglednice in druge motive. Opazil sem, da mi gre to dobro od rok, zato sem se že kot otrok začel ukvarjati z akvareli.«

Verjetno bi se razvil v velikega slikarja, če ne bi vmes prišla druga svetovna vojna. Podlipo so zasedli Italijani, ki so mu uničili prav vse slike.

»Ves navdušen sem naslikal nekaj slik za našo gostilno Pri vrtnarju. Zelo sem bil ponosen, da so visele na steni. Ko pa so prišli Italijani, so požgali velik del Podlipe, z njo vred pa tudi gostilno in vse moje slike.«

Ivan je po vojni seveda slikal naprej.

»Navadno naredim na terenu skico ali – poleti, na morju – akvarelno sliko. V svojem ateljeju, ki je hkrati tudi delovni kabinet oziroma pisarna in dnevna soba, pa iz tega naredim sliko v olju. Tako imam skoraj za vse slike duplikat.«

Moj delovni prostor v kletni etaži hiše krasita dve njegovi sliki: Prešernova podoba in travniške cvetlice. Dobrodušni Ivan je tako vse dni z menoj.

Pisanje besedil

Prav Ivan Malavašič je napisal prvo besedilo za Trio Lojzeta Slaka. Napisal ga je kot poklon kraju Podlipa, zato se imenuje Domači vasici. Sicer pa je drugi ali tretji najbolj plodovit tovrstni avtor nasploh.

Spomnimo se nekaterih Ivanovih najbolj priljubljenih besedil, ki so že tako rekoč ponarodela. Najbolj je bil ponosen na tista, ki jih izvajajo Ansambel Lojzeta Slaka s Fanti iz Praprotna (poleg prvega z naslovom Domači vasici še Poštar, Šmentano dekle, Sosedov Francelj), Ansambel Franca Miheliča (Dekle iz Ribnice), Ansambel Ottavia Brajka (Smo pevci in godci), Ansambel bratov Poljanšek (Harmonika, Najmlajši), Ansambel Franca Flereta (S harmoniko na vas sem hodil), Ansambel Toneta Rusa (Zvon želja) itn.

O pisanju besedil mi je nekoč zaupal:

»Navdih dobim iz vsakdanjega življenja. Živim na podeželju. To je zame največja prednost in najgloblji navdih. Ko najdem nov motiv, besedilo nastane sorazmerno hitro. Seveda pa je koristno, če besede malce odležijo in jih pozneje znova pregledam, ali so na pravem mestu.«

Na Radiu Ljubljana oz. Radiu Sloveniji so mi – kadar sem jim v vpogled poslal več besedil – vedno potrdili tri. Ker pa se mi niso zdela slaba tudi druga, sem zavrnjene znova pretipkal in so bila brez težav potrjena.

Ivan Malavašič je bil leta 2016 imenovan za častnega občana občine Vrhnika, v Knjižnici Vrhnika imajo Malavašičevo sobo, njegova besedila so bila velikokrat nagrajena, dobil je tudi Souvanovo nagrado za življenjsko delo (1997).

V tem času je na veliko pisal knjige. Ko sem ga vprašal, ali mu ob pisanju v hladni sobi kaj drevenijo prsti, je odvrnil:

»Če delaš, te nič ne zebe.«

Vse njegovo delo je prežeto s slovenskim ponosom in trdoživostjo. Bil je eden najbolj srčnih in zavednih Slovencev. Prej ko slej bo treba to posthumno potrditi tudi s kakšno najvišjo nagrado!

(D237: 58-59)