Interpelacija ministrice in slovensko zdravstvo: ko politika ugrabi zdravje naroda

V sredo smo lahko v DZ spremljali 15 ur dolgo razpravo o drugi interpelaciji zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc, ki jo je na koncu kljub mnogim očitkom tako opozicije kot koalicije ministrica na glasovanju brez težav preživela.

Kako je ob interpelaciji ravnala koalicija

Za interpelacijo je glasovalo 23 poslancev, proti 42. Poleg predlagateljev SDS so zanjo glasovali tudi v NSi ter poslanec SD Janko Veber. Kljub temu da je bilo na delo ministrice izrečenih veliko kritik in pozivov k odstopu tudi iz koalicijskih strank, so te ravnale zelo "modro" in preračunljivo ter se izognile neposredni konfrontaciji z največjo partnerico SMC, iz čigar kvote prihaja ministrica.

Pozorno preberite, kako sta ravnali koalicijski SD in DeSUS: v DeSUS so izjavili, da bodo sicer glasovali proti interpelaciji, ampak ne v podporo ministrici, temveč premieru Cerarju (kljub temu je bilo nekaj poslancev na glasovanju odsotnih), v SD pa so šli glede vsebinskosti še korak dlje - prostodušno so povedali, da interpelacije ne bodo podprli, ampak ne ker bi podpirali Kolar Celarčevo, temveč zaradi "nasprotovanja politiki SDS".

Ja, prav ste prebrali. To je bila uradna razlaga ravnanja teh dveh strank, tako so njihovi predstavniki svoje odločitve prijazno razložili novinarjem in javnosti. Za SMC je nekako le logično, da bodo podprli svojo ministrico (čeprav so bile pripombe tudi s strani nekaterih njihovih poslancev), osebno predvsem nikakor ne morem pristati na opisano obnašanje SD in DeSUS ter njihovo "obrazložitev", sploh ker gre pač za vprašanje zdravstva in zdravja, ki bi moralo imeti v vsaki glavi in "strategiji" poseben status.

Podoba zdravstva v javnosti in celotno vzdušje

Kaj si naj torej glede na izpričano aroganco in "dajanje zdravja v nič" velikega dela politike (in to ravno tistega, ki ima sicer vedno polna usta leporečja o plemenitem boju za javno zdravstvo) Slovenci posledično mislimo o svojem javnem zdravstvenem sistemu?

Gotovo je dogajanje ob interpelaciji tako le še voda na mlin vsej negativni javni podobi zdravstva in zdravstvenih delavcev, katerih večina dela po najboljših močeh ali pa še preko tega, pogosto z resnimi posledicami za lastno fizično in psihično zdravje (v branje priporočamo Domovinin intervju z mladim zdravnikom).

Vse to ustvarja zelo negativno atmosfero, v kateri se povečujejo napetosti v vsakdanjem življenju zdravstvenih ustanov (prihaja celo do kriminalnih dejanj), tako med pacienti in osebjem kot tudi znotraj kolektivov zavodov. In v končni fazi ima to seveda negativne posledice na zdravje Slovencev, ki že je tako zaradi organizicijskih in finančnih problemov slabše, kot bi glede na razvitost lahko bilo.

In ko smo že pri delu po najboljših močeh - tako kot v začetku poletja, ko je bila interpelacija napovedana, še vedno mislim, da bi kljub delu po najboljših zmožnostih ministrica morala oditi, saj zdaj pač ni več dvoma, da situacije nikakor ne obvladuje.

Kaj storiti oz. kaj lahko storimo državljani?

Dejstvo je, da se zdravstvo tiče vseh nas, saj prej ali slej vsi potrebujemo neke zdravstvene storitve. To je gotovo tudi eden od razlogov, da SMC in vlada ministrico tako ščitita oz. delata vse, kar je možno, da 10 mesecev pred volitvami ne bi prišlo do "cirkusa" z zamenjavo.

Hkrati pa to tudi pomeni, da smo tu vsi lahko aktivni državljani, kolikor utopično se že morda to sliši. To pomeni, da si kot uporabniki storitev lahko ustvarimo svoje mnenje, ki naj bo kritično, a argumentirano, in s svojim prispevkom dodamo h konstruktivni javni razpravi o potrebnih spremembah v zdravstvu.

Tudi sicer se lahko obnašamo konstruktivno in odgovorno, saj gre vendar za naše zdravje - živimo kar se da zdravo, hodimo na priporočene kontrole, se ne obnašamo otročje, ko čakamo v vrsti, in pa sami pokličemo še kakšno številko ter poiščemo alternativo, denimo namesto zdravstvenega doma v Ljubljani tistega v Kranju.

Predvsem pa kot ljudje z volilno pravico lahko kličemo na odgovornost politike, ki si jih vedno izvolimo sami - kaznujemo denimo omenjeno aroganco, ne nagrajujemo populizma in dvoličnega zavzemanja za "vsem dostopno zdravstvo" ter razmislimo o razmerju javno-zasebno v tej izjemno občutljivi panogi oz. pogledamo, kako je to urejeno v članicah EU, po katerih se (vsaj načeloma) zgledujemo.