Hotena nevednost in splav

Nedavno sem prebral bistroumno in pregledno zapisano ter zelo aktualno razpravo slovenskega filozofa in profesorja Tomaža Grušovnika z naslovom Hotena nevednost. Ta je na prvi pogled paradoks, “leseno železo” – kako lahko hočemo nekaj, česar sploh ne poznamo? –, in prav s tem se avtor ukvarja. Raziskuje, zakaj se ljudje tako radi, namensko ali nezavedno, izogibamo resnici, zakaj pred njo bežimo, pa čeprav je jasna in vsem na očem.

V monografiji, izdani lani pri Slovenski matici, avtor najprej predstavi, kako so se s problemom soočali filozofi v preteklosti, in ugotovi, da je v pristopih najti veliko raznolikost. Za ponazoritev naj omenim dva primera; na eni strani imamo denimo Platonovo prispodobo o votlini: Platon govori, da bi jetniki ubili tistega, ki bi jih skušal osvoboditi in voditi na svetlobo (v svet, kjer bi namesto senc spoznali resnične stvari), saj je njihov strah pred nesluteno bolečino spoznavanja resnice – in svoje zmote – premočan. Dobrih 2000 let pozneje pa Nietzsche hoteni nevednosti pripisuje povsem pozitivno vlogo, češ da je v obliki pozabe nujna za zadnjo preobrazbo v njegovem Also sprach Zarathustra, za preobrazbo leva v otroka, ki je z novo kreatorsko močjo zmožen brez slabe vesti ustvariti nov svet.

Ko nas seznani z zgodovino, se Grušovnik posveti analizi samega pojma in razčlenitvi že omenjenega paradoksa, nato pa vse skupaj dopolni v najbolj aktualnem delu: poglavju o etiki in hoteni nevednosti. Slednjo predstavi v navezavi na dve problematiki: to sta okoljska etika in etika živali. Ob branju tega poglavja pa mi je vedno bolj stopala pred oči še ena (milo rečeno) družbena anomalija, ki v razpravi ni omenjena, a je v mnogih aspektih srhjivo podobna obravnavanim. To je etičnost splava, abortusa, ki bi jo rad v nadaljevanju pretresel z enakimi argumenti, kot jih uperja avtor zoper mesnopredelovalno industrijo.

Moralno nelagodje

Grušovnik tako najprej govori o tem, kako je proces masovnega klanja živali umaknjen z oči javnosti (klavnice so zgrajene na obrobjih itd.) in ugotavlja, da je vse to skrivanje potrebno zato, ker imamo živali radi in nočemo, da bi trpele, a jih hkrati jemo. Da bi se izognili temu moralnemu nelagodju, spremenimo zaznavanje svojega vedênja tako, da se ujema z vrednotami – preprosteje povedano: nujna je “sistematična in načrtna ignoranca in zanikanje glede realnosti”, dejansko kot družba porinemo glavo v pesek in se obnašamo, kot da realnost, takšna kot je, ne obstaja.

Podobno kot pri živalih se vsakdo razneži ob pogledu na novorojenega otroka, a to večinski javnosti ne postavlja težave, ko je potrebno braniti “pravico do izbire”, za čimer se, in to moramo priznati občutljivosti téme navkljub, skriva težnja po popolni seksualni osvoboditvi. Zato zgrožanje sproži že prikaz filma, ki prikazuje otrokov razvoj v maternici, da niti ne govorimo o tem, kako skrit je sam proces splava, ki ga mnogi od zunaj vidijo le kot odpravljenje drobca tkiva, le tisti, ki ga sami izvajajo, pa v resnici vedo, kaj počnejo, ko morajo po vsakem postopku prešteti dele razkosanega telesa.

O tem govori tudi nekdanja direktorica aborcijske klinike Planned Parenthood Abby Johnson, ki je, potem ko je na ultrazvoku prvič videla sam proces, podala odpoved in postala pro-life aktivistka.

Če je “karnizem” tista ideologija, ki omogoča sistematično uporabo oz. zlorabo živali v prehranjevalne namene, pri splavu takšno ideologijo že imamo – to je  feminizem 2. in 3. vala. Ta krutost abortusa zakrije pod pretvezo pravic žensk, da same odločajo o svojem telesu, kar v resnici ni nič drugega kot poskus racionalizacije, utemeljitve, ki ženskam povzroči mnogo več škode kot koristi, saj jih ne dela moškim enakopravne, ampak jih v vseh pogledih poskuša napraviti njim enake, tako da izniči njihove posebnosti in prednosti.

Krute podrobnosti iz abortivne industrije – denimo človeški ostanki na smetiščih ali prepuščanje novorojenčka smrti po neuspelem splavu – pa tudi primeri, kot je že omenjeni videoposnetek pred frančiškansko cerkvijo, v javnosti trčijo ob to racionalizacijo, v “matrici” napravijo luknje, zato tudi sprožijo takšen pogrom in v ljudeh povzročijo še intenzivnejše postavljanje čustev v oklepaj ter sklicevanje na domnevne ustavne pravice, s čimer se pozornost spelje od bistva stvari.

Pri mesarjih klavcih zanikanje in dnevno izpostavljanje rutinskemu izvajanju nasilja ne ostane brez psiholoških posledic, nadaljuje avtor razprave. Nič drugače ni pri splavu: vse opravljene raziskave, ki jih je v članku zbrala R. M. MacNair in so bile – mimogrede – opravljene s strani podpornikov splava, so pri medicinskih sestrah in zdravnikih, ki so ga redno opravljali, ugotovile simptome posttravmatske stresne motnje, pri mnogih pa tudi nočne more in hujše psihološke posledice.

Še ena vzporednica, ki jo moremo najti, je v preinterpretaciji: za lažjo vest dele mrtvih živali preimenujemo (“govedina” ...), preimenujemo pa tudi otroka v maternici (“plod”, “blob of tissue” ...). Čeprav se znanost strinja, da se individualno, novo življenje začne ob spočetju, edinstveni osebi v maternici ne priznamo enakovrednosti, povzdignemo se nadnjo in odmahnemo z roko nad “skupkom celic”, ki v resnici živi svoje življenje in še zdaleč ni le “del telesa”.

Pri vseh naštetih argumentih bi bila potrebna podrobnejša in bolj poglobljena analiza, a mislim, da sem s prispevkom vsaj nakazal način, s katerim lahko gledamo na marsikomu težko razumljivo dejstvo, da je splav v večini sveta legaliziran in dojet celo kot pravica. Ta način je teorija hotene nevednosti, sistematično zakrivanje oči in bežanje pred resnico, ki je, kot nam kaže Tomaž Grušovnik, v naši družbi močno prisotno.