Hotena nevednost in splav
POSLUŠAJ ČLANEK
Nedavno sem prebral bistroumno in pregledno zapisano ter zelo aktualno razpravo slovenskega filozofa in profesorja Tomaža Grušovnika z naslovom Hotena nevednost. Ta je na prvi pogled paradoks, “leseno železo” – kako lahko hočemo nekaj, česar sploh ne poznamo? –, in prav s tem se avtor ukvarja. Raziskuje, zakaj se ljudje tako radi, namensko ali nezavedno, izogibamo resnici, zakaj pred njo bežimo, pa čeprav je jasna in vsem na očem.
V monografiji, izdani lani pri Slovenski matici, avtor najprej predstavi, kako so se s problemom soočali filozofi v preteklosti, in ugotovi, da je v pristopih najti veliko raznolikost. Za ponazoritev naj omenim dva primera; na eni strani imamo denimo Platonovo prispodobo o votlini: Platon govori, da bi jetniki ubili tistega, ki bi jih skušal osvoboditi in voditi na svetlobo (v svet, kjer bi namesto senc spoznali resnične stvari), saj je njihov strah pred nesluteno bolečino spoznavanja resnice – in svoje zmote – premočan. Dobrih 2000 let pozneje pa Nietzsche hoteni nevednosti pripisuje povsem pozitivno vlogo, češ da je v obliki pozabe nujna za zadnjo preobrazbo v njegovem Also sprach Zarathustra, za preobrazbo leva v otroka, ki je z novo kreatorsko močjo zmožen brez slabe vesti ustvariti nov svet.
Ko nas seznani z zgodovino, se Grušovnik posveti analizi samega pojma in razčlenitvi že omenjenega paradoksa, nato pa vse skupaj dopolni v najbolj aktualnem delu: poglavju o etiki in hoteni nevednosti. Slednjo predstavi v navezavi na dve problematiki: to sta okoljska etika in etika živali. Ob branju tega poglavja pa mi je vedno bolj stopala pred oči še ena (milo rečeno) družbena anomalija, ki v razpravi ni omenjena, a je v mnogih aspektih srhjivo podobna obravnavanim. To je etičnost splava, abortusa, ki bi jo rad v nadaljevanju pretresel z enakimi argumenti, kot jih uperja avtor zoper mesnopredelovalno industrijo.
Grušovnik tako najprej govori o tem, kako je proces masovnega klanja živali umaknjen z oči javnosti (klavnice so zgrajene na obrobjih itd.) in ugotavlja, da je vse to skrivanje potrebno zato, ker imamo živali radi in nočemo, da bi trpele, a jih hkrati jemo. Da bi se izognili temu moralnemu nelagodju, spremenimo zaznavanje svojega vedênja tako, da se ujema z vrednotami – preprosteje povedano: nujna je “sistematična in načrtna ignoranca in zanikanje glede realnosti”, dejansko kot družba porinemo glavo v pesek in se obnašamo, kot da realnost, takšna kot je, ne obstaja.
Podobno kot pri živalih se vsakdo razneži ob pogledu na novorojenega otroka, a to večinski javnosti ne postavlja težave, ko je potrebno braniti “pravico do izbire”, za čimer se, in to moramo priznati občutljivosti téme navkljub, skriva težnja po popolni seksualni osvoboditvi. Zato zgrožanje sproži že prikaz filma, ki prikazuje otrokov razvoj v maternici, da niti ne govorimo o tem, kako skrit je sam proces splava, ki ga mnogi od zunaj vidijo le kot odpravljenje drobca tkiva, le tisti, ki ga sami izvajajo, pa v resnici vedo, kaj počnejo, ko morajo po vsakem postopku prešteti dele razkosanega telesa.
O tem govori tudi nekdanja direktorica aborcijske klinike Planned Parenthood Abby Johnson, ki je, potem ko je na ultrazvoku prvič videla sam proces, podala odpoved in postala pro-life aktivistka.
Če je “karnizem” tista ideologija, ki omogoča sistematično uporabo oz. zlorabo živali v prehranjevalne namene, pri splavu takšno ideologijo že imamo – to je feminizem 2. in 3. vala. Ta krutost abortusa zakrije pod pretvezo pravic žensk, da same odločajo o svojem telesu, kar v resnici ni nič drugega kot poskus racionalizacije, utemeljitve, ki ženskam povzroči mnogo več škode kot koristi, saj jih ne dela moškim enakopravne, ampak jih v vseh pogledih poskuša napraviti njim enake, tako da izniči njihove posebnosti in prednosti.
Krute podrobnosti iz abortivne industrije – denimo človeški ostanki na smetiščih ali prepuščanje novorojenčka smrti po neuspelem splavu – pa tudi primeri, kot je že omenjeni videoposnetek pred frančiškansko cerkvijo, v javnosti trčijo ob to racionalizacijo, v “matrici” napravijo luknje, zato tudi sprožijo takšen pogrom in v ljudeh povzročijo še intenzivnejše postavljanje čustev v oklepaj ter sklicevanje na domnevne ustavne pravice, s čimer se pozornost spelje od bistva stvari.
Pri mesarjih klavcih zanikanje in dnevno izpostavljanje rutinskemu izvajanju nasilja ne ostane brez psiholoških posledic, nadaljuje avtor razprave. Nič drugače ni pri splavu: vse opravljene raziskave, ki jih je v članku zbrala R. M. MacNair in so bile – mimogrede – opravljene s strani podpornikov splava, so pri medicinskih sestrah in zdravnikih, ki so ga redno opravljali, ugotovile simptome posttravmatske stresne motnje, pri mnogih pa tudi nočne more in hujše psihološke posledice.
Še ena vzporednica, ki jo moremo najti, je v preinterpretaciji: za lažjo vest dele mrtvih živali preimenujemo (“govedina” ...), preimenujemo pa tudi otroka v maternici (“plod”, “blob of tissue” ...). Čeprav se znanost strinja, da se individualno, novo življenje začne ob spočetju, edinstveni osebi v maternici ne priznamo enakovrednosti, povzdignemo se nadnjo in odmahnemo z roko nad “skupkom celic”, ki v resnici živi svoje življenje in še zdaleč ni le “del telesa”.
Pri vseh naštetih argumentih bi bila potrebna podrobnejša in bolj poglobljena analiza, a mislim, da sem s prispevkom vsaj nakazal način, s katerim lahko gledamo na marsikomu težko razumljivo dejstvo, da je splav v večini sveta legaliziran in dojet celo kot pravica. Ta način je teorija hotene nevednosti, sistematično zakrivanje oči in bežanje pred resnico, ki je, kot nam kaže Tomaž Grušovnik, v naši družbi močno prisotno.
V monografiji, izdani lani pri Slovenski matici, avtor najprej predstavi, kako so se s problemom soočali filozofi v preteklosti, in ugotovi, da je v pristopih najti veliko raznolikost. Za ponazoritev naj omenim dva primera; na eni strani imamo denimo Platonovo prispodobo o votlini: Platon govori, da bi jetniki ubili tistega, ki bi jih skušal osvoboditi in voditi na svetlobo (v svet, kjer bi namesto senc spoznali resnične stvari), saj je njihov strah pred nesluteno bolečino spoznavanja resnice – in svoje zmote – premočan. Dobrih 2000 let pozneje pa Nietzsche hoteni nevednosti pripisuje povsem pozitivno vlogo, češ da je v obliki pozabe nujna za zadnjo preobrazbo v njegovem Also sprach Zarathustra, za preobrazbo leva v otroka, ki je z novo kreatorsko močjo zmožen brez slabe vesti ustvariti nov svet.
Ko nas seznani z zgodovino, se Grušovnik posveti analizi samega pojma in razčlenitvi že omenjenega paradoksa, nato pa vse skupaj dopolni v najbolj aktualnem delu: poglavju o etiki in hoteni nevednosti. Slednjo predstavi v navezavi na dve problematiki: to sta okoljska etika in etika živali. Ob branju tega poglavja pa mi je vedno bolj stopala pred oči še ena (milo rečeno) družbena anomalija, ki v razpravi ni omenjena, a je v mnogih aspektih srhjivo podobna obravnavanim. To je etičnost splava, abortusa, ki bi jo rad v nadaljevanju pretresel z enakimi argumenti, kot jih uperja avtor zoper mesnopredelovalno industrijo.
Moralno nelagodje
Grušovnik tako najprej govori o tem, kako je proces masovnega klanja živali umaknjen z oči javnosti (klavnice so zgrajene na obrobjih itd.) in ugotavlja, da je vse to skrivanje potrebno zato, ker imamo živali radi in nočemo, da bi trpele, a jih hkrati jemo. Da bi se izognili temu moralnemu nelagodju, spremenimo zaznavanje svojega vedênja tako, da se ujema z vrednotami – preprosteje povedano: nujna je “sistematična in načrtna ignoranca in zanikanje glede realnosti”, dejansko kot družba porinemo glavo v pesek in se obnašamo, kot da realnost, takšna kot je, ne obstaja.
Podobno kot pri živalih se vsakdo razneži ob pogledu na novorojenega otroka, a to večinski javnosti ne postavlja težave, ko je potrebno braniti “pravico do izbire”, za čimer se, in to moramo priznati občutljivosti téme navkljub, skriva težnja po popolni seksualni osvoboditvi. Zato zgrožanje sproži že prikaz filma, ki prikazuje otrokov razvoj v maternici, da niti ne govorimo o tem, kako skrit je sam proces splava, ki ga mnogi od zunaj vidijo le kot odpravljenje drobca tkiva, le tisti, ki ga sami izvajajo, pa v resnici vedo, kaj počnejo, ko morajo po vsakem postopku prešteti dele razkosanega telesa.
O tem govori tudi nekdanja direktorica aborcijske klinike Planned Parenthood Abby Johnson, ki je, potem ko je na ultrazvoku prvič videla sam proces, podala odpoved in postala pro-life aktivistka.
Če je “karnizem” tista ideologija, ki omogoča sistematično uporabo oz. zlorabo živali v prehranjevalne namene, pri splavu takšno ideologijo že imamo – to je feminizem 2. in 3. vala. Ta krutost abortusa zakrije pod pretvezo pravic žensk, da same odločajo o svojem telesu, kar v resnici ni nič drugega kot poskus racionalizacije, utemeljitve, ki ženskam povzroči mnogo več škode kot koristi, saj jih ne dela moškim enakopravne, ampak jih v vseh pogledih poskuša napraviti njim enake, tako da izniči njihove posebnosti in prednosti.
Krute podrobnosti iz abortivne industrije – denimo človeški ostanki na smetiščih ali prepuščanje novorojenčka smrti po neuspelem splavu – pa tudi primeri, kot je že omenjeni videoposnetek pred frančiškansko cerkvijo, v javnosti trčijo ob to racionalizacijo, v “matrici” napravijo luknje, zato tudi sprožijo takšen pogrom in v ljudeh povzročijo še intenzivnejše postavljanje čustev v oklepaj ter sklicevanje na domnevne ustavne pravice, s čimer se pozornost spelje od bistva stvari.
Pri mesarjih klavcih zanikanje in dnevno izpostavljanje rutinskemu izvajanju nasilja ne ostane brez psiholoških posledic, nadaljuje avtor razprave. Nič drugače ni pri splavu: vse opravljene raziskave, ki jih je v članku zbrala R. M. MacNair in so bile – mimogrede – opravljene s strani podpornikov splava, so pri medicinskih sestrah in zdravnikih, ki so ga redno opravljali, ugotovile simptome posttravmatske stresne motnje, pri mnogih pa tudi nočne more in hujše psihološke posledice.
Še ena vzporednica, ki jo moremo najti, je v preinterpretaciji: za lažjo vest dele mrtvih živali preimenujemo (“govedina” ...), preimenujemo pa tudi otroka v maternici (“plod”, “blob of tissue” ...). Čeprav se znanost strinja, da se individualno, novo življenje začne ob spočetju, edinstveni osebi v maternici ne priznamo enakovrednosti, povzdignemo se nadnjo in odmahnemo z roko nad “skupkom celic”, ki v resnici živi svoje življenje in še zdaleč ni le “del telesa”.
Pri vseh naštetih argumentih bi bila potrebna podrobnejša in bolj poglobljena analiza, a mislim, da sem s prispevkom vsaj nakazal način, s katerim lahko gledamo na marsikomu težko razumljivo dejstvo, da je splav v večini sveta legaliziran in dojet celo kot pravica. Ta način je teorija hotene nevednosti, sistematično zakrivanje oči in bežanje pred resnico, ki je, kot nam kaže Tomaž Grušovnik, v naši družbi močno prisotno.
Povezani članki
Zadnje objave
V Velenju vzklikali: "Lopovi! Lopovi!"
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
12 komentarjev
Rajko Podgoršek
Meni osebno pa je recimo ob vprašanju splava v Sloveniji popolnoma nezamisljivo oz. nelogično, da ob izrazito padajoči rodnosti ter negativnem naravnem prirastu (še v začetku osemdesetih je bilo več kot 30.000 rojstev) država ne sprejme neke nacionalne politike in naredi jasen načrt, da se splav prepove (ter hkrati z programi posvojitev poskrbi za te "nezaželene" otroke ter se jim da parom, ki po biološki poti ne morejo imeti otrok) oz. drastično omeji, ker si ga ob katastrofalni demografiji ne more privoščiti. Radikalno padajoča rodnost in splav - to ne gre skupaj; vsaka pametna vlada bi tu implementirala resno demografsko politiko.
irena
Žensko v stiski zaradi neželene nosečnosti briga demografija in padajoča rodnost. Če že želimo kot družba z državno ureditvijo kaj za to narest, se mi zdi priznanje materinstva v obliki, ki ga imajo baje madžari, na pravem mestu. Ženska s štirimi ali več otroki, ima lahko plačane prispevke in zagotovljeno penzijo do konca življenja. To bi bi bilo nekaj konkretnega in dalo družbeno veljavo materinstvu.
rozmarinka
Logično je to dobra izbira. Res pa je, da je stigma za ženske, ki bi otroka donosile, ga pa ne bi obdržale, pri nas večja od stigme splava, celo če okolica ve zanj. Paradoksno je uboj nerojenega otroka sprejemljiv, če pa ženska rodi, se to obravnava idealizirano in romanticizirano in se npr. oddajo otroka v posvojitev obravnava kot pomanjkanje materinskega čuta ali kot kake druge vrste manjvrednost ženske, ki bi to storila. V večini primerov pa se splav tako ali tako lažje prikrije kot 9-mesečna nosečnost brez otroka na koncu. Če bi želeli zgornji način uresničit, je sprememba te miselnosti in družbenega pritiska prva, ki bi jo potrebovali.
irena
Ja, veliko ljudi je na polno proti nošenju orožja, za pravico žensk do splavov, ki jih placamo vsi,ki placujemo zzzs, hkrati pa so zaprisezeni vegetarijanci ali celo vegani z najvecjim socutjem, kiga premorejo,do hisnega ljubljencka.
Drugace verjamem,da veliki vecini ljudi res ni jasno, kako zgleda clovek pri npr. 7. tednu starosti, da je to izoblikovan človeček, vejo samo da je "moje telo moja izbira" ker so jih samo to naucili v soli in samo to iz medijev poberejo... Saj se stvari spreminjajo tudi z osvescenostjo glede splava kot krivicnega uboja cloveka ter glede pomoci in podpore mamicam v taki stiski. Mamicam je potrebna pomoc, na pa splav. Hvala vsem, ki pomagate. Res upam, da bo enkrat vsaka zenska vedela, da obstajate in ste tam zanjo, da ni sama v stiski in splav ne bo nikoli njena izbira.
MEFISTO
Zakaj naši propagandisti splava ne pošljejo odvečene aktiviste v Afriko,kjer bi lahko propagirali prednosti splava, saj menda tudi afričankam priznavajo, da so svojih teles gospodarice.
S tem bi se zmanjšalo število otrok, ki stradajo in zmanjšalo bi se tudi število migrantov, ki v Evropi ne iščejo dela, ampak boljše življenje.
Slovenski narod pa itak že brez splavov pospešeno izumira.
helena_3
Se moram res naučiti bolj vegetarijansko kuhati. *
*V tem prispevku je govora tudi o klavnicah za živali. Verjamem, da tisti, ki tam delajo, imajo posledice. Jaz sem doma zmeraj ušla, ko je bilo potrebno pomagati pri kolinah. Še zmeraj mi je nočna mora, ko moram peljati živali v klavnico. Ampak drugače ne gre, če dopuščaš reprodukcijo.
Kraševka
V prispevku, je zelo lepo razložena teorija HOTENE-NEVEDNOSTI in sprenevedanja.
Kje so NARAVOVARSTVENIKI, ki v predvolilni kampanji poudarjajo, da moramo naravo varovati?
Kot so mene, že kot otroka učili, spadajo v naravo: rastline, živali in ljudje.
GRETA, ki hodi "predavat" celo na sedež Združenih narodov, pa ugotavljam, da ima POMANKLJIVO vedenje o naravi. To, da moramo varovali človeka od spočetja dalje, pa tudi naši ZELENI programi - posameznih strank ne omenjajo.
Sama zagovarjam splav le, če je ogroženo življenje matere. Sicer pa mora NOSEČNICI, če ja ta v stiski, družba priskočiti na pomoč. Mnogo bolje je, da da otroka (mnogi neplodni pari, bi bili veseli) v POSVOJITEV. Tako bi živela bolj mirno.
Pred 45 leti mi je pripovedovala znanka, ki je naredila splav pri 3. nosečnosti na prigovarjanje moža, kako jo vest peče. Dejala je: "Veš trpim za migreno in me strašno preganja občutek, da sem nekoga umorila". Zato se mi smilijo ženske, ki to naredijo na željo drugih. Sicer pa bi morali tudi v bolnišnicah ženskam povedati, za vse negativne stvari, ki ji splav pusti. Tako, da bi skušali najprej nosečnico od tega odvrniti. Sicer res zmaga NEVEDNOST, ki botruje poznejšim traumam.
Kaj pa vem
Na žalost je tako,da moramo v življenju sprejemati kompromise.Splavi so se dogajali skozi vso zgodovino človeštva,zdaj se dogajajo vsaj v bolj varnem okolju.To še ne pomeni,da jaz splav podpiram,sem pa proti prepovedi,ker prepoved ne reši ničesar.Tudi umor in samomor bi prepovedala,če bi to pomagalo,pa ne pomaga.Pomaga edinole pomoč parom ali ženskam,ki se znajdejo v zanje tisti hip nerešljivi situaciji in pa seveda ozaveščanje,kaj splav sploh je.Ta članek je droben kamenček v pravo smer.
MR
Samo eno provokativno vprašanje za razmislek: Ste torej tudi za legalizacijo umora ali posilstva, ker prepoved ne pomaga? Vse dobro vam želim.
slovenc sm
Ne gre samo za dilemo glede prepovedi splava. To vedno predstavijo, kot glavno dilemo. Osnovni problem je v tem, da imamo mnogo preventivnih možnosti, ki pa se jih ne upošteva, še manj izvaja. Recimo, da bi že v šoli pokazali, kaj abortus je (z vsemi stranskimi posledicami, ki so strokovno dokazane) in da sicer ga zakonodaja ne prepoveduje vendar pa kot družba poznamo bistveno boljše preventivne ukrepe, ki ti dajo možnost, da do vprašanja abortusa sploh ne pride. Danes vsi govorimo o stranskih posledicah cepljenja (seveda so tudi stranske posledice necepljenja) a nihče ne sme govoriti o stranskih posledicah iizvedbe splava, pa kontracepcijskih tabletk, .... Vsaka odločitev v življenju ima posledice. Nobena ni samo pozitivna. Zato moramo tehtati s pomočjo svoje vesti. Naše odločitve pa so potem večinoma povezane s prevlado ego ali ne-ego razmišljanja.
debela_berta
Jaz pa tebi zastavim eno provokativno vprašanje: bi za svojega bolnega otroka vzel kri homoseksualca, ali bi ga zaradi homofobije raje pustil umreti?
AlojzZ
Ja, tu je satan dobil vrliko bitko. Zaveden je mnoge, mnoge.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.