Pridiga nadškofa Zoreta, ki je razburila javnost

Pridiga, 22. december 2025, sveta maša za domovino ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Dragi bratje in sestre,

praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti nas je zbralo v stolnici sv. Nikolaja. Darujemo sveto mašo za domovino. Povezani smo najprej v hvaležnosti, potem pa tudi v odgovornosti za naše skupno dobro in v skrbi za Slovenijo in za njene prebivalce.

Jutri bo minilo 35 let od dneva, ko so naši ljudje na plebiscitu jasno in odločno povedali, da hočejo živeti v samostojni, svobodni, neodvisni in demokratični domovini. To je bil čas, ko se je v odvijanju zgodovine odprlo okno, skozi katero je v ljudi, v njihove misli in v njihove poglede začel pihati drugačen veter. To je bil veter, ki je napovedoval pomlad. V njem je bilo čutiti novo brstenje, novo veselje do življenja in vero v jutrišnji dan.

To je bil čas, ko se je v kronosu, v času, v katerem si dnevi, obdobja in dogodki sledijo drug drugemu, kot si sledijo nebesna znamenja na zvezdnatem nebu. Kot pa smo slišali v prvem berilu, se včasih v tem kronosu odpre trenutek, ki prekine ustaljeni tek in omogoči nastanek ali nastop nečesa novega. Kot se je to zgodilo v življenju Samsonove matere Ane, ki je leta in leta s solzami izlivala svojo prošnjo pred Boga, da bi dobila sina. »Gospod mi je spolnil prošnjo, smo slišali, s katero sem se nanj obrnila. Zato ga jaz izročam Gospodu; vse dni svojega življenja naj bo posvečen Gospodu.« Praznina njenega življenja je bila s tem otrokom zapolnjena.

Odločnost ljudi, ko jasno in odkrito povedo, kakšno je njihovo mnenje, kakšno državo hočejo in kakšno politiko hočejo, lahko in tudi dejansko prinaša napredek.

Zato se nocoj tudi mi posebno zahvaljujemo vsem, ki so zaslutili daljnosežnost trenutka ter zastavili svoje znanje, izkušnje, pa tudi svoje moči in v določeni meri tudi svoje življenje. Njihova vizija je prepričala ljudi, ki so povedali svoje mnenje. In 26. decembra 1990 so bili razglašeni rezultati plebiscita – mogočna narodova volja, da prevzame odgovornost za svoj danes in za svoj jutri. To pomeni, da odločnost ljudi, ko jasno in odkrito povedo, kakšno je njihovo mnenje, kakšno državo hočejo in kakšno politiko hočejo, lahko in tudi dejansko prinaša napredek.

Ena od nalog vseh v naši državi je, da ljudem pomagamo do spoznanja, da so za to državo odgovorni. Ne na posameznih mestih odločanja, pač pa so odgovorni vsak na svojem mestu, ko premisli, analizira, tehta in potem jasno pove svoje mnenje: ko ne nasede spuščanju megle, da ni mogoče nič spremeniti, ampak takrat, ko je povabljen povedati svoje mnenje, stopi iz cone udobja, se odpravi na volišče in pove, kakšno je njegovo mnenje in njegova pričakovanja. Če smo demokratična država, potem se moramo vzajemno osveščati, da demokracija ni pridržana samo posameznim plastem prebivalstva. Nikakor ne. Demokracija v pravem pomenu besede je šele takrat, ko vsak državljan pove svoje mnenje, odda svoj glas, odločevalci pa želijo in spodbujajo, da ljudje povedo, kakšno državo in kakšno politiko hočejo.

Demokracija v pravem pomenu besede je šele takrat, ko vsak državljan pove svoje mnenje, odda svoj glas, odločevalci pa želijo in spodbujajo, da ljudje povedo, kakšno državo in kakšno politiko hočejo.

Praznik samostojnosti je tudi praznik enotnosti. Enotnost ni odpoved različnosti in ustvarjanje nekakšne uniformiranosti znotraj naroda. Rezultat takšnega uniformiranega prizadevanja za enotnost je največkrat izločanje, morda bi lahko kar uporabili besedo izobčenje. Mnenje, politične opcije in nazadnje tudi ljudje so vedno bolj daleč vsaksebi, pa ne samo vsaksebi. V jadra duš začne pihati veter nasprotovanja, ki se stopnjuje v izključevanje in če se prej ne zavemo svojega početja, se začne zbujati sovraštvo.

Ko je Bog ustvarjal svet, je začel ločevati stvari med seboj, vendar jih ni postavil ene proti drugi, ampak drugo ob drugo. Ločil je svetlobo in temo ter ju poimenoval dan in noč, ki se vzajemno izmenjavata, ločil je kopno in morje, ki se drug drugega dotikata. V spoštovanju različnosti in hkratnem sobivanju in medsebojnem spoštovanju je moč ustvarjalnosti, moč novih začetkov: v takšnem medsebojnem odnosu lahko gradimo, sadimo, odkrivamo in oblikujemo svet, ki je vedno bolj prijazen za današnje rodove in za jutrišnje generacije.

V spoštovanju različnosti in hkratnem sobivanju in medsebojnem spoštovanju je moč ustvarjalnosti, moč novih začetkov.

In za jutrišnje generacije nas mora skrbeti. Domovine ni brez ljudi. Brez ljudi domovina postane samo zemljepisni pojem, z mejami ograjeno ozemlje. Domovina postane šele takrat, ko jo ljudje sprejmejo za svojo, jo obdelujejo in jo ljubijo. Kadar skrbijo zanjo, ker se zavedajo, da so jo prejeli od prejšnjih rodov in jo bodo zapustili prihodnjim rodovom.

Zato moramo svoje skrbi in prizadevanja uravnotežiti. Veliko je govora o podnebnih spremembah, o segrevanju planeta, o zelenem prehodu. Resno pa bi nas moralo skrbeti, ker smo se podali globoko v demografsko zimo. Poveličujemo smrt, borimo se za varen splav – mediji so polni tega zavajanja. Oprostite, ampak varnega splava ni. Splav je smrtno nevaren in otroček ga praktično nikoli ne preživi. In če ne bodo preživeli otroci, ne bomo preživeli kot narod. Imeli bomo polno pravic, vse ozračje bo brnelo od pravic, ne bo pa več tistih, ki so nosilci pravic, to je ljudi. Veste, kaj je v nekem intervjuju povedal pesnik Tone Pavček? Davno nazaj je to bilo, a se živo spomnim njegovih besed: »Kadar koli na cesti srečam nosečo mamico, pozdravim malega vesoljčka pod njenim srcem in mu rečem: Dobrodošel med nami! Isto storim tudi, kadar srečam otroški voziček: Dobrodošel med nami! Ko se bomo začeli veseliti življenja, ko bomo vsakemu otročku izrekli dobrodošlico, bo naš narod začela prevevati kultura življenja in kultura veselja. S tem pa tudi kultura zdravega optimizma in kultura prihodnosti.

Če ne bodo preživeli otroci, ne bomo preživeli kot narod. Imeli bomo polno pravic, vse ozračje bo brnelo od pravic, ne bo pa več tistih, ki so nosilci pravic.

Zato se zahvaljujem vsem tistim v naši domovini, ki ostajajo odprti za življenje, ki se jim ne zdi nemogoče, da jih pet živi v treh sobah, da bi sprejmejo življenje in skrbijo za družino. Njihova žrtev ni stvar prikrajšanosti, temveč svobode: ne zasledujejo individualne blaginje kot svojega končnega cilja, temveč veselje skupnega življenja.

Skupaj z mladimi ljudmi pojem Marijino hvalnico: Moja duša poveličuje Gospoda, ko v medsebojni ljubezni doživljajo izpolnitev in smisel življenja in se radujejo otrok.

Potem pa je potrebno, da tem otrokom, ki so prihodnja samostojnost in enotnost naše domovine, še več, ki so prihodnost naše domovine, omogočimo tudi vse, kar oni sami, pa tudi njihovi starši potrebujejo, da bodo rasli in odrasli v samostojne, ustvarjalne in vesele ljudi. V skladu z našo ustavo jim je potrebno omogočiti vzgojo in izobraževanje v skladu s prepričanjem ali vero njihovih staršev. Politika se mora odločiti, da ob vsem govorjenju o pravicah ne bo kršila pravice staršev, da svojim otrokom zagotavljajo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem. Zgolj deklarativna raven ni dovolj. Potrebno je tudi omogočiti pogoje, da bodo starši to svojo pravico tudi uresničevali: od vrtca in osnovne šole naprej.

Naša domovina bo v resnici samostojna in enotna v toliki meri, v kolikor bo vsakemu človeku omogočeno, da razvija svoje sposobnosti in jih ustvarjalno vključi v življenje družbe. Zato se ob tem praznovanju zahvaljujem vsem tistim ljudem, ki jim tudi včasih neugodno okolje ne vzame poguma in zanosa, da ustvarjajo delovna mesta in pravično plačujejo svoje ljudi, ki izumljajo nove proizvode na različnih področjih življenja, ki pošteno opravljajo svoje dolžnosti na katerem koli delovnem mestu v državni upravi in v različnih vejah oblasti, ki se ne dajo podkupovati in ne tudi sami ne podkupujejo. Zahvaljujem se vsem tistim ljudem, ki spoštovanje sočloveka postavljajo med temeljne naloge svojega delovanja in svojih medčloveških odnosov. Takšni ljudje ste prihodnost samostojnosti in enotnosti naše domovine.

Zahvaljujem se vsem tistim ljudem, ki spoštovanje sočloveka postavljajo med temeljne naloge svojega delovanja in svojih medčloveških odnosov. 

Svet je danes zaznamovan z negotovostjo in strahom. Vsak izmed nas ga lahko spreminja v boljši in pravičnejši svet. Božič nam govori, da nasilje, krivica, razdor in obup ne bodo imeli zadnje besede. Kristus, ki prihaja, nas uči, kako nekaj velikega in neodtujljivega je človekovo dostojanstvo.

Dragi bratje in sestre, vabim vas, da božične in novoletne praznike spremenimo v priložnost za našo domovino in ljudi v njej. Vsak naj bo z odgovornim izvrševanjem svojega poslanstva prinašalec upanja ljudem, za katere delamo in h katerim smo poslani.

Naj Bog blagoslovi našo domovino, naj blagoslovi naše izpolnjevanje dolžnosti in naše služenje skupnemu dobremu, da bo to zares lahko postajala dežela veselih ljudi. Blagoslovljen božič ter srečno in zadovoljno leto, v katerem se moramo zavedati, da je od vseh nas odvisno, kakšno bo. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Naj Bog blagoslovi našo domovino!