Francoske regionalne volitve pošiljajo predsedniško kampanjo v negotovost

Letošnja pomlad je bila prav napeta v drugi vodilni države Evropske unije. Skoraj vsak mesec je Francija doživljala napade islamskih ekstremistov na policiste, politične shode, stavke, proteste, ipd. Vse to se je dogajalo med začetkom dolge politične kampanje za volitve svetega grala francoske politike: predsednika republike.

Brez presenečenja lahko ugotovimo, da je bila do sedaj glavna tema, o kateri so pisali vodilni mediji, problemi javne varnosti in napetosti v francoski družbi. S tem so vodilni mediji želeli predstaviti Francozom jasno sliko, da je edina rešitev za te problematike sedanji predsednik republike Emmanuel Macron.

Hkrati so želeli dokazati, da je Macron edina logična rešitev, ker ni ekstremist. Kljub temu je prvi krog nedeljskih letošnjih regionalnih volitev (zadnje so potekale leta 2015) prikazal drugačno sliko in zasejal seme dvoma v vse dosedanje raziskave javnega mnenja in politične analize.

Nizka udeležba povsod, razen v Korziki

Na celotnem francoskem ozemlju se je prvega kroga regionalnih volitev udeležilo samo 34% volilnih upravičencev. V nekaterih regijah je na volišča prišlo celo manj kot 30% volivcev. Analitiki so v svojih analizah našli veliko razlogov za tako majhno udeležbo, a večina jih je vedno navedla vsaj te tri razloge.

Prvi je seveda epidemiološko stanje, ki je preprečilo javne politične dogodke in tudi prepričalo ljudi, naj ostanejo varno doma. Kljub temu pandemija COVID-19 verjetno ni bila edini razlog za tako velik volilni absentizem. Neskončna politizacija in napetost, ki so jo v prejšnjih mesecih širili mediji, je povzročila ravno nasprotno od tega, kar so si želeli. To se je še posebej opazilo pri volivcih Macronove stranke in volivcih, ki so na prejšnjih regionalnih volitvah leta 2015 podprli skrajno desnico.

Prav ti politični stranki sta doživeli velik poraz. V vseh regijah je skrajno desno »Nacionalno združenje« Marine Le Pen izgubilo od 10 do 20% glasov v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Po drugi strani pa Macronova stranka skoraj v nobeni regiji ni prejela dovolj glasov, da bi se uvrstila v drugi krog.

Drugi politični analitiki po tiho opozarjajo na druge trende, ki so prisotni že dalj časa. Udeležba na regionalnih volitvah že dolgo počasi pada zaradi majhnega števila pristojnosti, ki jih francoski politični sistem daje regionalnim vladam. Izjema je Korzika, ki potrjuje pravilo, saj je ena redkih francoskih regij, ki ima večje število pristojnosti od drugih regij, ki so zgodovinsko utemeljene.

Ravno Korzika je edina francoska regija, kjer se je v nedeljo večina volilnih upravičencev udeležila volitev. Iz tega primera se lahko učimo tudi v Sloveniji, saj bomo v naslednjih desetletjih verjetno tudi mi uvedli pokrajine, ki pa bi morale dobiti realna pooblastila in pristojnosti, drugače bomo iz pokrajin dobili samo še eno proračunsko luknjo, v katero se bodo brez učinka stekali naši davki.

Stava novega sistema ni uspela

Pred dvema tednoma je mladi francoski monarhist oklofutal predsednika Macrona, kar je v francoski javnosti povzročilo val novih medijskih debat o varnosti. Veliko analitikov je v tem videla višek politične napetosti, hkrati pa je spomnila na klofuto iz prejšnjega predsedniškega mandata, ko je antisemitski aktivist oklofutal tedanjega predsednika francoske vlade Manuela Vallsa. Oba napada sta bila takoj kaznovana. Macronov napadalec je bil po hitrem postopku obsojen na 18 mesečno zaporno kazen. Francoski sistem je s tem pokazal svojo ničelno toleranco do fizičnih napadov na predstavnike demokratično izvoljene oblasti, kar je nekaj, kar bi se naš slovenski pravosodni sistem lahko naučil od francoskega.

Ne glede na hitro reakcijo francoskega sistema pa so rezultati regionalnih volitev uničili umeten pogled, ki so ga vodilni francoski mediji v zadnjih dveh letih posredovali volilnemu telesu. Iluzija, da je na francoskem političnem odru poleg Macrona in njegove liberalne čete prisotni le še skrajna desnica, združena okoli Marine Le Pen, je izginila.

Po vseh regijah sta zmagovali tradicionalna desnica in levica. V treh regijah so že v prvem krogu lepo se pokazali trije možni kandidati francoske desne sredine za predsedniške volitve naslednje leto: Xavier Bertrand na severu Francije, Valérie Pécresse v Parizu in njegovi okolici v regiji Île-de-France in Laurent Wauquiez v veliki regiji Auvergne - Provansa – francoske Alpe.

Na drugi strani pa je francoska klasična levica (socialisti) pokazala, da je še vedno živa kljub uničujočemu porazu na predsedniških in parlamentarnih volitvah leta 2017, četudi je še vedno razdeljena. Izid je tudi pokazal tudi soliden rezultat Zelenih in poraz skrajne levice, ki je prejela zgolj 4% podporo volivcev.

Brez dvoma je sedaj Macronov tabor v krizi, ki bo s seboj odnesla tudi trenutnega predsednika vlade, Jean Castexa. Podobno se dogaja tudi na skrajni desnici, kjer Marine Le Pen grozi možna predsedniška proti-kandidatura Erica Zemmourja, francoskega skrajno desnega intelektualca in TV zvezdnika, o katerem smo na Domovini že pisali. Njegova kandidatura sicer nima možnosti za uspeh, bi pa kradla glasove Marine Le Pen in ji onemogočila uvrstitev v drugi krog predsedniških volitev pomladi 2022.