Februar, mesec očiščenja in obetavnih začetkov

Starorimski koledar se je začenjal z marcem; februar je bil zadnji mesec v letu in zaradi težav z izračunavanjem časa tudi najkrajši. Julijanski in gregorijanski koledar izhajata iz starorimskega in vključujeta nekaj prastarih izrazov. Takšno je tudi ime za februar, ki prihaja iz latinske besede februa za obredno očiščevanje domov in hlevov.

Sredi februarja, ko v sredozemskih krajih zima jemlje slovo, se je začelo staro pastirsko obredje luperkalija. Povezano je bilo s kultom volka, plenilca, ki naravo očisti bolnih in ranjenih živali ter omogoči zdrav razplod. V duhu starega sveta je bilo praznovanje namenjeno odvračanju zla, kar naj bi zagotovilo plodnost in zdravje čred. Obredje je budilo življenjske sile narave, ki jih je utelešal rogati, repati in kopitasti Favn. Ker je bil zadolžen za oplajanje, je bil upodobljen falično, s karseda očitno in štrlečo plodilno pritiklino. Praznik se je začel z obrednim žrtvovanjem kozla in psa. Svečenika, imenovana luperkula, sta se po zakolu s čelom dotaknila krvavega noža in ga ob smehu dveh mladih mož obrisala z volno, namočeno v mleko. Iz odrte kože žrtvovanih živali so odrezali trakove, s katerimi so mladci, napravljeni v volkove in kozle, tekaje udarjali po ženskah. Rimski zgodovinar Plutarh je slavje opisal kot čas golih mladeničev aristokratskega rodu, ki so dirjali z dolgimi usnjenimi jeziki po ulicah in spravljali množico v smeh. Ženske so jim rade prečile pot, udarci s kosom krvavega usnja naj bi pripomogli pri zanositvi in k srečnemu porodu.

Demetra in perzefona

Toda februar je bil tudi čas potovanja duš umrlih na plano, ki so po prastarem verovanju tajale zemljo v novo plodnost. Februarski prazniki so potekali tudi v čast pokojnih. Kako tudi ne bi, saj je Februus veljal tudi za božanstvo podzemlja. Gospodaril je s silnim bogastvom, podobno kot v stari Grčiji mogočni Had, ki je preko lepolase Demetre in njene hčere Perzefone prav tako povezan z naravo.

Demetra je bila pšenična boginja, zavetnica rodovitnosti zemlje in boginja žetve, njej posvečeni kulti so prinašali v naravo božanski red. Veljala je za nosilko civilizacije, Grke je naučila poljedelstva. Imela je hčerko Koro. Ko sta se mudili na žitorodni Siciliji, je deklico, omamljeno od narcis in krokusov, ugrabil Had, ki je s četverovprego pridivjal iz žrela Etne. Mati, ki je slišala obupne krike, je dolgo iskala svojo hčer. Iz obupa in jeze je udarila Zemljo s hladom in nerazpoznavna tavala po deželi. Pod streho jo je vzel kralj Kelej za pestunjo slabotnemu sinu Triptolemeju. Boginja je bolnega kraljeviča ozdravila in ga v zameno za gostoljubje naučila kmetovanja.

Demetra je bila pšenična boginja, zavetnica rodovitnosti zemlje in boginja žetve, njej posvečeni kulti so prinašali v naravo božanski red. Veljala je za nosilko civilizacije.

Nazadnje je Helios, ki vsak dan obsije Zemljo, Demetri izdal vsem znano skrivnost. Koro je Zevs namenil Hadu za ženo, saj ji bogatejšega moža tudi sama nikoli ne bi našla. Ker velja, da bogat moški nikoli ni grd, bi se tudi Demetra morala sprijazniti s svojim zetom. Vendar je uporno terjala svojo hčer in Zemlji odrekala rast. Zavladali sta lakota in smrt, Zevsa je močno zaskrbelo. Ni ga ganilo trpljenje ljudi, skrbeli so ga prazni oltarji brez žgalnih daritev. O, kako znano! Vdal se je in zaukazal Hadu, da vrne deklico na Zemljo. Toda Had je Kori ob slovesu skrivoma vsilil peško granatnega jabolka, da bi se nenehno vračala k njemu. Kora se vrne kot Perzefona, vsako jesen, ko se vrača v podzemlje, rastje ovene in Zemlja pomrzne. Je boginja rasti in umiranja, je kraljica podzemlja, ki skrbi, da duše umrlih najdejo pot v Had.

Skrivnostnim, sodobnemu času nerazumljivim februarskim obredjem očiščenja in plodnosti je leta 494 storil konec papež Gelazij. Rajanja in brezmejna veseljačenja s popivanji in obrednim oplajanjem je spremenil v svečnico. Praznik se obhaja 40. dan po božiču. Je simbolno Jezusovo darovanje, ponazorjeno s prižiganjem sveč, ki hkrati prinašajo tudi očiščenje.

Sodobnemu času nerazumljivim februarskim obredjem očiščenja in plodnosti je leta 494 storil konec papež Gelazij. Rajanja in brezmejna veseljačenja s popivanji in obrednim oplajanjem je spremenil v svečnico.

Pustno rajanje

A svečnica vendarle ni vse, kar je ostalo oskubljenemu februarju. Priprave na pustno rajanje trajajo tedne dolgo in prikrivajo marsikaj, česar ni bilo moč pregnati s križem. Poglejmo cerkljanske laufarje! Prvi laufar krene na pot že prvo ponovoletno nedeljo in vsako naslednjo jih je več. Rajanje traja vse do pustnega torka, s smrtjo Pusta preženejo zimo, da lahko pride pomlad. Glavni lik v laufarski družini je Pust, ki je grešni kozel in kriv vsega. »Ta star« je gospodar laufarske družine, na pustni torek odkoplje bat in z njim pokonča Pusta. »Ta stara« z brezovo metlo odmete zimo in vse pregrehe skupnosti. »Lámant« ima edini larfo iz kozličje kože (vsi drugi imajo leseno), iz ust pa mu štrli, glej zlomka, rdeč jezik. Ne moremo prezreti podobnosti s starim obredjem, vključno s tekanjem in z zelenjem. Rogovi spominjajo na peklenščka. Kako tudi ne bi, saj je v krščanstvu Favnova podoba služila za model. Je od mogočne Demetre ostala le še »ta stara« z metlo? Morda, saj tudi nevesta ne manjka v nobenem pustnem sprevodu. Ne gre niti brez krste in žalujočih, četudi je le farsa Pustove pogrebne slovesnosti. A ne gre le za posnemanje, temveč za močno okleščene ostanke prastarih poganskih obredij, ki so zagotavljala naravni red življenja in smrti.

Toda poleg Pusta je ostalo še nekaj navad in besed sumljivega izvora. Fascinantno, kajneda? Toda fascinus ali fascinum je bilo v starem Rimu utelešenje božanskega falusa, moške štrline, ki pooseblja plodnost in rodnost živega sveta. Obeski te sorte so imeli moč božanske zaščite in uroka. Še celo resni enciklopedist Plinij ga imenuje lek za zavist in zli pogled. Skrb za kult svete podobe moškosti vsega rimskega ljudstva, ki je zagotavljala imperiju varnost in prosperiteto, je pripadala vzvišenim vestalkam. S podobami božanskih otrdlin so okrasile triumfalne vozove vojnih zmagovalcev. Toda svete podobe utelešenja moških rodovnih moči so krasile tudi domača ognjišča, pa vhode v trgovine in delavnice, ladje in vozove. Obešali so jih tudi otrokom okoli vratu. Skrivnost učinkovite obrambe je ležala v ekstatičnem izbrizgu obilja, rasti in novega življenja … naravnost v zrklo zla. Vse je prešlo! Ostalo je le še nekaj besednih zvez, ki bledo odsevajo sočne poganske pomene, kot npr. »te nekaj gleda« in »ti bom že pokazal« ter nekaj kretenj s prsti in rokami.

Navsezadnje še dobro, da imamo politiko, ki edina zares skrbno neguje staroveške prežitke. Vloga grešnega kozla in njegovo žrtvovanje je pri nas zelo domač obred. Očiščuje celotno družbo nakopičene jeze in jo »čudežno« združuje ter prenavlja. Pa tudi krvavo rdeči pasovi, s katerimi so nekoč svečeniki mahali po babnicah, niso povsem izginili, le preselili so se za srajčne ovratnike ... Pa veselo pustovanje!

Še dobro, da imamo politiko, ki edina zares skrbno neguje staroveške prežitke. Vloga grešnega kozla in njegovo žrtvovanje je pri nas zelo domač obred.

(D189: 54-55)