Evropske volitve: boj za prestiž in preživetje

Po supervolilnem letu 2022 in volilno abstinenčnem letu 2023 nas na začetku poletja čakajo prve letošnje volitve. Čeprav evropske volitve med slovenskimi volivci veljajo za tradicionalno najmanj zanimive in imajo običajno tudi najnižjo udeležbo, utegnejo letos pritegniti nekoliko več zanimanja ter biti tudi nekoliko bolj odločilne – tako z vidika same Evrope kot tudi razmer na slovenskem političnem parketu.

Evropsko gledano smo se znašli pred razpotjem. Ali se dokončno predamo zeleno-politično korektni levičarski agendi, ki prevladuje v evropskih institucijah, pa so tudi tiste, ki dajejo evropskim direktivam, ki vse bolj krojijo naša življenja – na boljše in na slabše – barvo in okus, ali pa se vrnemo k dejanskim evropskim vrednotam in ostanemo relevanten svetovni igralec.

Temeljni evropski premisleki

Povedano drugače: ali se zavemo svojega demografskega problema in se začnemo aktivno z njim ukvarjati ali pustimo, da kulturno propademo in se prepustimo kulturam, ki so invazivnejše od naše. Zaščitimo evropskega kmeta ali se prepustimo uvozni odvisnosti od nizkokakovostne hrane. Zaščitimo družino, narode, veroizpoved, svobodo govora ali se predamo politični korektnosti, multikulturnosti in LGBT-izmu. Začnemo prehod v federalno naddržavo ali ostanemo zveza suverenih držav, ki deluje po načelu subsidiarnosti.

Pred evropskim volivcem je težka izbira, saj mu mainstream politika ponuja predvsem v tak ali drugačen celofan zelene, strpne in socialno čuteče politike zavit zaton, proti kateremu se na bolj ali manj primerne in sprejemljive načine borijo razni populisti, mnogi brez resne vizije, iščoč svojih 5 minut slave. Med obojimi pa je svojevrsten izziv najti tiste, ki evropske vrednote res živijo in se zavedajo tudi dejstva, da je za njihovo ohranitev potrebno sklepati različne koalicije na obe strani ter ne popuščati pri bistvenem.

V zadnjih mesecih se zdi, da se je tudi del Evropske ljudske stranke začel zavedati tega in se ne pusti več slepo voditi socialistom. Vprašanje pa je, ali je spoznanje prišlo dovolj zgodaj in je dovolj jasno, da ga bodo volivci razumeli. Da v Evropi vre in utegne priti do večjih sprememb, kaže tako nekaj volitev, denimo nizozemske, kot tudi protestniško vrenje, predvsem kmetov, po vsej Evropi.

Slovenska politična igra

Slovenski volivec ima v splošnem dve izbiri. Ali izbere Evropsko ljudsko stranko, ki v Sloveniji predstavlja en blok – bolj desno pri nas ne gre – ali pa izbere enega izmed odtenkov leve, med katerimi pa gre, roko na srce, predvsem za odtenke radikalnosti.

Oba pola pa se pri nas na evropske volitve podajata v precej različnih situacijah. Na levi gre v veliki meri za spopad prestiža. Po velikem naskoku v supervolilnem letu se je pokazalo, da je Svoboda Slovence znova peljala na led. Tokrat še bolj globoko in na še tanjšega. Dejansko je na preizkušnji slovenski zdravstveni sistem, gospodarstvo, obnova po poplavah in odgovori na resne svetovne izzive, vlada pa se obnaša kot izrazito najbolj nesposobna v zgodovini. In to ob dejstvu, da smo že imeli vlado Marjana Šarca in Alenke Bratušek pred tem.

Za Svobodo bodo te volitve tako grenak pokazatelj, kako globoko so padli. To bo tista edina merodajna anketa, na katero so se še pred nekaj tedni sklicevali. Tudi v tej luči gre razumeti mrcvarjenje Socialnih demokratov, ki se kot etablirana politična stranka, edina na levi z resnim terenom in članstvom, nadejajo pridobiti vsaj del razočaranih svobodnjaških volivcev. 

Pri tem niso posebej prepričljivi, saj sta ob madežu afere in spora, ki ga je prinesla, njihova glavna pretendenta trenutno dolgočasni sivi mož brez karizme in maneken, ki ne razume evropskega vrenja in mu je glavna skrb podpora Palestini pod vodstvom Hamasa. Za SD in Svobodo bo to v veliki meri boj prestiža.

Levica ob tem upa, da ji bo deveti slovenski poslanec omogočil, da se končno prebije tudi v Evropo, kamor si že dolgo želi, da pridobi dodaten denar in vpliv za svojo rušilno agendo. Pri tem se jim utegne zgoditi, da se v pohlepu in ambiciji nekaterih enostavno razletijo. A kdo bo dejansko vložil listo, je na levem polu, kjer gre dejansko bolj za prestiž, še vprašanje, ki ga bo odgovoril čas.

Evropske volitve kot ključne za preživetje več kot enega na desnici

Na desni so z razkrivanjem kandidatov nekoliko bolj pohiteli. Tudi stave so tukaj nekoliko višje. Prva je nosilca liste razkrila SLS. NSi je prva razkrila ključne akterje liste, SDS pa je kot prva predstavila celotno listo.

Prvo in drugo mesto držita zdajšnja evroposlanca Romana Tomc in Milan Zver – v obratnem vrstnem redu kot prejšnjič, a skladno s tedanjimi preferencami volivcev, pa tudi rezultati v Evropskem parlamentu. Da je nosilka liste Tomčeva, ni presenečenje, za Zvera pa se je nekaj časa celo govorilo, da ne bo kandidiral.

Na tretjem, sorazmerno izvoljivem mestu je Aleš Hojs, ki se je pred desetimi leti opekel na listi NSi, kjer ga je nato iz ozadja prehitel Franc Bogovič s preferenčnimi glasovi. Četrto, potencialno izvoljivo mesto zaseda poslanec Franc Breznik, na lokalne preferenčne glasove pa za njim verjetno računata Branko Grims (Gorenjska) in Franc Kangler (Štajerska). Na koncu najdemo še predsednico sveta za zdravstvo Alenko Forte in mladi influencerki Karin Planinšek in Zalo Tomašič, ki bo poslansko mesto naskakovala z zadnjega mesta, računajoč na vpliv Nove24TV, kjer ima svojo oddajo.

Lista SDS ne prinaša velikih presenečenj. Igrajo varno igro uveljavljenih imen, brez večjih presenečenj, kot bi bilo, če bi se v Evropo elegantno umaknil Janez Janša, kar se je že večkrat ugibalo. Z vidika stranke sorazmerno raznolika imena, z uveljavljenimi na začetku in poskusi nagovarjanja mladih na koncu liste. Lista hkrati verjetno cilja tudi na njeno dominantnost znotraj pola, ki jo bo skušala zadržati, brez eksperimentov.

Nova Slovenija je po raziskavah javnega mnenja z nekoliko drugačno, samostojnejšo držo, zamenjala približno tretjino svojih volivcev, a dobila tudi nekaj novih. Koliko je katerih in kakšen je dejanski domet stranke z novo usmeritvijo, bodo pokazale prve volitve, kjer poraz za aktualno vodstvo ni opcija, ki bi jim omogočala preživetje. Izbrali so pot in zdaj morajo dokazati, da se niso zmotili, sicer se utegne Mateju Toninu zgoditi scenarij Ljudmile Novak, ravno ko se je "naredil" kot politik. Ob tem je vendarle uspeh, da so na listo pridobili Novakovo, ki hkrati verjetno ne bo njena nosilka.

SLS je na drugi strani že dalj časa zunajparlamentarna stranka, z izjemo evropskega parlamenta. A prav njih si je za začetek svoje politične poti izbral Peter Gregorčič, ki pa ga čaka resen preizkus, ali lahko priljubljenost in pronicljivost političnega komentatorja pretvori tudi v volilne glasove. Za stranko pa uspeh na teh volitvah lahko resno pomeni vprašanje preživetja, sicer jo utegne dejansko »požreti« kakšna druga, večja stranka na tem polu. Vsaj ena resne ambicije za to že ima.

Ne le prihodnost Evrope, tudi slovenske politike

Evropske volitve so hkrati tudi volitve, kjer drobljenje najbolj škoduje, saj je prag višji. Da gre na volitve samostojno, je z razkritjem celotne liste nakazala SDS. NSi in SLS pa svojih v celoti še nista razkrila, kar še daje možnost, da bi vendarle nastopili skupaj in poiskali sinergije, za katere pa bo potrebno sprejeti udarec za katerega izmed egov. Pred desetimi leti je bila osnova za to dobro zastavljena, a je načrte prekrižal predčasni razpad vlade in serija političnih napak, ki je privedla do zunajparlamentarnega desetletja SLS.

Ob tem ostaja vprašanje še drugih političnih akterjev, od Pavla Ruparja do Anžeta Logarja, ki bi lahko glasove drobili ali pa s premišljenim nastopom omogočili sinergije.

Junija bomo Slovenci odločali o več kot le prihodnosti Evrope. Rezultat evropskih volitev utegne, posebej na desni, odločilno krojiti politično prihodnost mnogih ključnih akterjev.