Evropa se prebuja: proti Rusom in Kitajcem z razvojem in investicijami
Nesposobnost EU, da bi kot institucija predstavljala enovit dejavnik na mednarodnem in globalnem prizorišču, se je do sedaj izkazala za eno večjih slabosti integracije. Nezmožnosti so, tako stroka, botrovala notranja razhajanja in parcialni interesi posameznih držav, kar je EU oddaljilo od statusa vodilne sile na globalni ravni.
V vse bolj zaostreni tekmi za globalno pogačo pa se je ob vzponu Kitajske in v luči energetske krize kot posledice vojne v Ukrajini zbudila tudi Evropa. Tako EU kot močnejše države, predvsem Nemčija in Francija, so začele svojo zunanjepolitično ofenzivo.
V torek je EU sprejela novo ekonomsko varnostno strategijo. "Ob rasti geopolitičnih napetosti in najgloblji globalni ekonomski povezanosti do sedaj lahko določeni ekonomski tokovi in dejavnosti predstavljajo grožnjo naši varnosti," je zapisano v dokumentih. Čeprav je jasno, kot za Euractiv ugotavlja Alexandra Brzozowski, da je cilj dokumentacije zagotoviti smernice za boj proti kitajskemu vplivu, se vrh EU trudi izogibati "besedi na K", saj noče dodatno zaostrovati napetosti med Kitajsko in Zahodom.
Čeprav je še pred kratkim dokumentacija EU Kitajsko opredeljevala kot "strateškega nasprotnika", pa je šef evropske diplomacije Joseph Borrell zagotovil, da temu tokrat ni tako. Kot je znano, je EU s predsednico Komisije von der Leynovo na čelu do Kitajske zavzela milejša stališča, kot jih je slišati iz Washingtona.
A Borrellove trditve je odločno zavrgla evropska komisarka za konkurenco Margarethe Vestager, ki je povedala, da dokumentacija očitno obravnava Kitajsko, poleg nje pa tudi Rusijo. Ne glede na retoriko pa se evropski vrh boji neenotnosti na mednarodnem parketu, ki jo bodo na temo postopkov do omenjenih dveh držav po pričakovanjih pokazali voditelji članic EU, od katerih ima vsaka svoje poglede in interese.
Kot poizkus omejevanja vpliva rusko-kitajskega bloka pa je ob prizadevanjih EU za pomiritev strasti na Balkanu moč razumeti tudi približevanje Moldavije in Ukrajine v povezavo. Državi sta status kandidatk za vstop dobili lansko leto in, kot ugotavlja Brzozovski, gre za simbolno gesto (vpliv nad njima si hoče lastiti Rusija).
V nedavnem poročilu Evropske komisije lahko preberemo, da sta državi z reformami naredili precejšen napredek, vsaka pa mora izpolniti še dobršen del obveznosti, preden se bodo lahko pričela pristopna pogajanja. V nekoliko drugačnem položaju je Gruzija, ki statusa kandidatke še ni dobila, vendar komunikacija med Brusljem in Tbilisijem poteka, s čimer EU pošilja jasen signal, da je kavkaška država zaželena v evropski druščini.
EU se vse bolj usmerja tudi v Afriko, ki v zadnjih letih velja za domeno Kitajske. Alfonso Menidilla in Poorva Karkare, strokovnjaka iz Evropskega centra za razvojne politike, tako pojasnjujeta, da med interesi Evrope in Afrike obstaja presečna množica, v kateri je možno sodelovanje v obojestransko korist.
Namreč, Evropa v svoji fazi razvoja teži za zeleno tehnologijo, Afrika pa za industrializacijo in s tem večjim ekonomskim napredkom. Rešitev naj bi bila vzpostavitev soodvisnega partnerstva v korist obeh kontinentov, po katerem bi EU lahko udejanjala svojo podnebno politiko, Afriki pa bi omogočila zelene tehnologije in s tem razvoj. Nasprotniki tovrstno povezovanje označujejo za "zeleni imperializem", pojavljajo se tudi nekateri tehnične in birokratske ovire, a stroka ocenjuje, da je glede na podnebne, demografske, energetske in varnostne trende predlagano sodelovanje možno in potrebno.
Ob omenjenih geopolitičnih projektih EU pa se odvijajo tudi pobude (predvsem) Nemčije in Francije, s katerimi želita utrjevati oziroma širiti svoj vpliv na globalni ravni. Francija pričakovano ostaja v Afriki, kjer se prav tako odraža tekma med rusko-kitajskim in zahodnim blokom. Francija naj bi organizirala tajne operacije, s katerimi želi "pregnati Skupino Wagner iz Afrike", kot trdijo uporniki v Srednjeafriški republiki.
Francozi so po njihovih navedbah izvedli uboje več kitajskih državljanov, in sicer v rudniku zlata, iz katerega naj bi se financiral Wagner, a to je le en primer krvavega rivalstva med blokoma. Poleg oboroženih spopadov (vojna v Sudanu, itd.) poteka na črni celini tudi propagandna vojna, v kateri je z rusko-kitajske strani Zahod prikazan kot morilski kolonizator, kar predstavlja moment mobilizacije Afričanov proti Franciji in njenim zaveznikom.
Kljub temu je Francija pred kratkim potrdila rekordnih 15,1 milijarde evrov razvojne pomoči državam "globalnega juga". Gre za projekt, ki ga Francija izvaja v okviru zaveze skupine G20, ki naj bi letno namenila sto milijard dolarjev za najrevnejše države, in poteka multilateralno v sodelovanju z državami prejemnicami ter nevladnimi organizacijami.
Eden od ciljev, ki si ga je zastavila administracija predsednika Macrona, je tudi prestrukturiranje financiranja revnih držav s strani Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Prihodnost naj bi šla v smeri udeležbe zasebnega kapitala pri razvojnih projektih ter ustanovitev razvojnih bank na multilateralni ravni, ki bi lažje in bolj transparentno delovale.
Na drugi strani pa se Nemčija usmerja v Srednjo Azijo. Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki se je pred dnevi mudil v Kazahstanu, je naznanil odprtje obrata za proizvodnjo zelenega vodika; pri izdelavi naj bi izkoriščali bogate "zaloge" sončne in vetrne energije, ki jih premore omenjena država.
Pogovori so tekli tudi o sodelovanju na področjih kmetijstva in financ ter o vzpostavitvi posebnih ekonomskih con. Ena najpomembnejših točk Steinmeierjevega obiska pa je bila brez dvoma debata o logistiki: Kazahstan se je uveljavil kot najpomembnejše transportno vozlišče, zaradi lege med Kitajsko in Evropo pa se preko njegovega ozemlja letno prepelje 80 % vsega kopenskega transporta med Kitajsko in EU.
Kazahstan se je pokazal kot velik podpornik formata "Srednja Azija + EU", ki evropskemu kapitalu predstavlja vzvod za vstop v to celinsko regijo.
V vse bolj zaostreni tekmi za globalno pogačo pa se je ob vzponu Kitajske in v luči energetske krize kot posledice vojne v Ukrajini zbudila tudi Evropa. Tako EU kot močnejše države, predvsem Nemčija in Francija, so začele svojo zunanjepolitično ofenzivo.
V torek je EU sprejela novo ekonomsko varnostno strategijo. "Ob rasti geopolitičnih napetosti in najgloblji globalni ekonomski povezanosti do sedaj lahko določeni ekonomski tokovi in dejavnosti predstavljajo grožnjo naši varnosti," je zapisano v dokumentih. Čeprav je jasno, kot za Euractiv ugotavlja Alexandra Brzozowski, da je cilj dokumentacije zagotoviti smernice za boj proti kitajskemu vplivu, se vrh EU trudi izogibati "besedi na K", saj noče dodatno zaostrovati napetosti med Kitajsko in Zahodom.
Neenotno proti Rusom in Kitajcem
Čeprav je še pred kratkim dokumentacija EU Kitajsko opredeljevala kot "strateškega nasprotnika", pa je šef evropske diplomacije Joseph Borrell zagotovil, da temu tokrat ni tako. Kot je znano, je EU s predsednico Komisije von der Leynovo na čelu do Kitajske zavzela milejša stališča, kot jih je slišati iz Washingtona.
A Borrellove trditve je odločno zavrgla evropska komisarka za konkurenco Margarethe Vestager, ki je povedala, da dokumentacija očitno obravnava Kitajsko, poleg nje pa tudi Rusijo. Ne glede na retoriko pa se evropski vrh boji neenotnosti na mednarodnem parketu, ki jo bodo na temo postopkov do omenjenih dveh držav po pričakovanjih pokazali voditelji članic EU, od katerih ima vsaka svoje poglede in interese.
EU se bo širila
Kot poizkus omejevanja vpliva rusko-kitajskega bloka pa je ob prizadevanjih EU za pomiritev strasti na Balkanu moč razumeti tudi približevanje Moldavije in Ukrajine v povezavo. Državi sta status kandidatk za vstop dobili lansko leto in, kot ugotavlja Brzozovski, gre za simbolno gesto (vpliv nad njima si hoče lastiti Rusija).
V nedavnem poročilu Evropske komisije lahko preberemo, da sta državi z reformami naredili precejšen napredek, vsaka pa mora izpolniti še dobršen del obveznosti, preden se bodo lahko pričela pristopna pogajanja. V nekoliko drugačnem položaju je Gruzija, ki statusa kandidatke še ni dobila, vendar komunikacija med Brusljem in Tbilisijem poteka, s čimer EU pošilja jasen signal, da je kavkaška država zaželena v evropski druščini.
Sodelovanje ali imperializem?
EU se vse bolj usmerja tudi v Afriko, ki v zadnjih letih velja za domeno Kitajske. Alfonso Menidilla in Poorva Karkare, strokovnjaka iz Evropskega centra za razvojne politike, tako pojasnjujeta, da med interesi Evrope in Afrike obstaja presečna množica, v kateri je možno sodelovanje v obojestransko korist.
Namreč, Evropa v svoji fazi razvoja teži za zeleno tehnologijo, Afrika pa za industrializacijo in s tem večjim ekonomskim napredkom. Rešitev naj bi bila vzpostavitev soodvisnega partnerstva v korist obeh kontinentov, po katerem bi EU lahko udejanjala svojo podnebno politiko, Afriki pa bi omogočila zelene tehnologije in s tem razvoj. Nasprotniki tovrstno povezovanje označujejo za "zeleni imperializem", pojavljajo se tudi nekateri tehnične in birokratske ovire, a stroka ocenjuje, da je glede na podnebne, demografske, energetske in varnostne trende predlagano sodelovanje možno in potrebno.
Ob omenjenih geopolitičnih projektih EU pa se odvijajo tudi pobude (predvsem) Nemčije in Francije, s katerimi želita utrjevati oziroma širiti svoj vpliv na globalni ravni. Francija pričakovano ostaja v Afriki, kjer se prav tako odraža tekma med rusko-kitajskim in zahodnim blokom. Francija naj bi organizirala tajne operacije, s katerimi želi "pregnati Skupino Wagner iz Afrike", kot trdijo uporniki v Srednjeafriški republiki.
Francozi so po njihovih navedbah izvedli uboje več kitajskih državljanov, in sicer v rudniku zlata, iz katerega naj bi se financiral Wagner, a to je le en primer krvavega rivalstva med blokoma. Poleg oboroženih spopadov (vojna v Sudanu, itd.) poteka na črni celini tudi propagandna vojna, v kateri je z rusko-kitajske strani Zahod prikazan kot morilski kolonizator, kar predstavlja moment mobilizacije Afričanov proti Franciji in njenim zaveznikom.
Francozi dajejo revnim ...
Kljub temu je Francija pred kratkim potrdila rekordnih 15,1 milijarde evrov razvojne pomoči državam "globalnega juga". Gre za projekt, ki ga Francija izvaja v okviru zaveze skupine G20, ki naj bi letno namenila sto milijard dolarjev za najrevnejše države, in poteka multilateralno v sodelovanju z državami prejemnicami ter nevladnimi organizacijami.
Eden od ciljev, ki si ga je zastavila administracija predsednika Macrona, je tudi prestrukturiranje financiranja revnih držav s strani Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Prihodnost naj bi šla v smeri udeležbe zasebnega kapitala pri razvojnih projektih ter ustanovitev razvojnih bank na multilateralni ravni, ki bi lažje in bolj transparentno delovale.
... Nemci investirajo v posle
Na drugi strani pa se Nemčija usmerja v Srednjo Azijo. Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki se je pred dnevi mudil v Kazahstanu, je naznanil odprtje obrata za proizvodnjo zelenega vodika; pri izdelavi naj bi izkoriščali bogate "zaloge" sončne in vetrne energije, ki jih premore omenjena država.
Pogovori so tekli tudi o sodelovanju na področjih kmetijstva in financ ter o vzpostavitvi posebnih ekonomskih con. Ena najpomembnejših točk Steinmeierjevega obiska pa je bila brez dvoma debata o logistiki: Kazahstan se je uveljavil kot najpomembnejše transportno vozlišče, zaradi lege med Kitajsko in Evropo pa se preko njegovega ozemlja letno prepelje 80 % vsega kopenskega transporta med Kitajsko in EU.
Kazahstan se je pokazal kot velik podpornik formata "Srednja Azija + EU", ki evropskemu kapitalu predstavlja vzvod za vstop v to celinsko regijo.
Zadnje objave
Življenje pod žarometi
4. 5. 2026 ob 6:00
Janko Kersnik: Kmetska slika, ki nam je še vedno v veliko sramoto
3. 5. 2026 ob 19:00
Slovenska šola iz otrok dela žrtve
3. 5. 2026 ob 17:00
Dr. Matej Tušak: Dovolili smo, da nam državo vodijo nekompetentni ljudje
3. 5. 2026 ob 14:30
Vito Muženič – profesor z narodno-zabavnim klarinetom
3. 5. 2026 ob 12:00
Medijska nesvoboda pod odhajajočo Svobodo
3. 5. 2026 ob 11:03
Miltiad, starogrški junak našega časa
3. 5. 2026 ob 9:00
[Duhovna misel] Božja resnica ni znanstvena resnica
3. 5. 2026 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Življenje pod žarometi
4. 5. 2026 ob 6:00
Janko Kersnik: Kmetska slika, ki nam je še vedno v veliko sramoto
3. 5. 2026 ob 19:00
Slovenska šola iz otrok dela žrtve
3. 5. 2026 ob 17:00
Prihajajoči dogodki
MAJ
06
Vabilo na predstavitev romana: Trst, 1974
19:00 - 20:00
MAJ
08
Odprtje fotografske razstave Arzenal dediščine – 20 let
15:30 - 16:30
MAJ
16
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 249: Dovolili smo, da nam državo vodijo politični aktivisti
29. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 248: S kanalizacijo in nasiljem proti zdravju v Ljubljani
22. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
4 komentarjev
Andrej Muren
Sedanja Komisija EU je svoje delo začela z razmišljanjem ali imajo pedri in drugi deviantneži v Evropi dovolj pravic. Na tak način ni mogoče postati gospodarsko uspešen na globalnih trgih v razmerah zaostrene konkurence. Mogoče bodo zaradi kitajske ekspanzivnosti odgovorni v Evropi sedaj prišli k pameti. Bomo videli, je pa že skrajni čas za ustrezno ukrepanje (pa ne v smislu razmišljanja, koliko ukrivljene morajo biti banane).
Peter Klepec
Ja, EU se bo sirila, a sele potem, ko bo spremenila status v Zdruzene Drzave po ameriskem vzoru.
Samo norec bi vclanil npr. neko Srbijo, ki bi imela pravico veta.
MEFISTO
Kar se tiče Srbije, se strinjam!
APMMB2
Članek je eno samo licemerje. Evropa je razcepljena, saj ni nobene iniciative, da bi se poenotila. Skoraj vs ečlanice težijo za tem, da so čim bolj samostojne in da potegnejo iz evropskih fondov čim več, če so prejemnice, če pa so plačnice,pa da prispevajo čim naj.
Razem te razklanosti pa Evropo bremenijo še zablode zelenega gibanja, prebujanstva in spone iztirjenosti.
Del teh neumnosti je sicer uvoženih, je pa težav v tem, da se Evropa odločno pogreza v ta kaos.
Opazen je tudi razkol med Evropo in ZDA. Evropa je lahko močna samo v bipolarnem svetu in ji je zato mesto z ZDA in Veliko Britanijo,za katero ni storila popolnoma nič, da bi jo ohranila v skupnosti.
Dokler se Evropa ne bo streznila in spoznala, da lahko ohrani svoj status le v bipolarnem svetu, po njena prihodnost vprašljiva.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.