[Duhovna misel] Božja resnica ni znanstvena resnica
Duhovna misel za 5. velikonočno nedeljo: Jn 14, 1–12
Evangelist Janez poudarja resnico kot osrednji pojem, ki se v polnosti razodeva v Jezusu kot »poti, resnici in življenju«. Pilatovo vprašanje, »kaj je resnica«, izraža trajno človeško iskanje, ki ga sodobni človek pogosto usmerja v znanost. Sveto pismo razume resnico drugače kot znanost: ne kot preverljivo dejstvo, temveč kot Božje odrešujoče delovanje. Resnica ni stvar ali ideja, ampak oseba – Bog, ki se razodeva v Jezusu Kristusu. Človek lahko to resnico doseže le z osebno vero in s predanostjo, ki vodita v večno življenje.
Jezus je pot k Očetu
»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.
Komentar: Božja resnica ni znanstvena resnica
Evangelist Janez pogosto uporablja besedo resnica. V Stari zavezi je rečeno, da se je Bog razodel z besedami: »Jaz sem, ki sem.« Jezus kot Božji Sin, to je posebej močno poudarjeno pri evangelistu Janezu, reče o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« S temi zelo močnimi in konkretnimi besedami je o Bogu povedano več kot zgolj to, da je, da obstaja.
Evangelist Janez pogosto uporablja besedo resnica.
V enem od ključnih trenutkov Jezusovega življenja, ko je bilo vse odvisno od rimskega namestnika Poncija Pilata, ta vpraša Jezusa: »Kaj je resnica?« To vprašanje mu je zastavil po tem, ko mu je Jezus rekel, da je prišel na svet, da priča o resnici, in ne zato, da bi konkuriral komurkoli, ki ima oblast na tem svetu. Pilatovo vprašanje je vprašanje, ki si ga človeštvo neprestano postavlja. Odgovore nanj, v obdobju po razsvetljenstvu, išče človek s svojo razumno naravo po znanstvenih poteh. A bolj ko nas obvladuje znanost prek tehnologije, manj je znanstvenih odgovorov na vprašanje, kdo je človek v svojem bistvu. Še slabše, tisto, kar je o človeku znanstveno popolnoma razvidno, nima teže, ki bi jo moralo imeti, ko človek opredeljuje sebe in svojo naravo.
Bolj ko nas obvladuje znanost prek tehnologije, manj je znanstvenih odgovorov na vprašanje, kdo je človek v svojem bistvu.
Za kakšno resnico torej gre, ko Jezus sebe opredeli kot pot, resnico in življenje? Tudi grški filozofi so iskali resnico in prišli do spoznanja, da je resnica tisto, kar ostane, kar ima trajno vrednost. V tem smislu je grška filozofija blizu bibličnemu razumevanju resnice, ki seveda ni to, kar v novem veku razumemo pod resnico, ko gre za vprašanja spoznanja, logike in konsistentne misli. Resnica v Svetem pismu zadeva vprašanje Boga in ne pozitivnih znanosti, niti kakršnegakoli eksperimentiranja in s tem dokazovanja, kar je metoda naravoslovja. Sveto pismo govori o Bogu, o njegovem načinu razodevanja in o moči, ki jo ima v odnosu do drugih božanstev.
Resnica v Svetem pismu zadeva vprašanje Boga in ne pozitivnih znanosti, niti kakršnegakoli eksperimentiranja in s tem dokazovanja, kar je metoda naravoslovja.
»Resnica je moč, ki človeku pomaga, da sprejme in ponotranji vprašanje življenja in smrti,« pravi Klaus Berger. V duhu grške filozofije smo navajeni resnico razumeti v kontekstu soglasja in ujemanja med trditvami in obstoječimi dejstvi. Argumenti določene trditve morajo biti preverljivi in dokazljivi, sicer ni mogoče govoriti o resničnosti nekega pojava. Sveto pismo ni naravoslovni učbenik ali enciklopedija znanosti, zato se tudi pojem resnice razume v drugačnem smislu. Resnica je nekaj, kar prihaja od Boga. Ni odločilna vzročna spoznavnost in dokazljivost, ampak odrešujoče delovanje. Resnica ni stvar in ne zgolj spoznanje o njej, ampak je Bog sam ta resnica.
»Resnica je moč, ki človeku pomaga, da sprejme in ponotranji vprašanje življenja in smrti,« pravi Klaus Berger.
Kdor utemeljuje svoje življenje v veri v resničnega Boga, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, ima tudi moč in milost, da se bori proti smrti in jo končno premaga z večnim življenjem. To pa ni dokazljivo na kratek rok. Delež človekovega spoznanja pri tem ni podoben deležu, ki ga ima na področju spoznavnih teorij. Samo kdor se osebno odloči, da je Jezus njegova pot, ima delež v tej njegovi resnici. Jezusova resnica o človekovem življenju je, da je to življenje večno in da je smrt kot zadnja beseda zemeljskega življenja premagana.
Pilat je dejansko postavil napačno vprašanje, ko je rekel: kaj je resnica. Bolj pravilno bi bilo, da bi vprašal: kdo je resnica. A to je presegalo njegov horizont razumevanja in to težavo imajo znanstveniki vse do danes, ker se o Bogu sprašujejo kot o stvari in ne kot o osebi. V veri ne molimo in ne častimo niti teorije, niti besed, niti knjig ali spoznanj, temveč častimo osebo – troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Ta Bog je resnica; tega Boga je razodel Jezus, ki je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
Tudi na ravni medosebnih odnosov ni mogoče graditi zgolj na razumu.
Resnica je torej oseba in približanje tej osebi je možno, če se z njo podamo na pot, tako kot je to edina pot v naših medosebnih odnosih. Tudi na ravni medosebnih odnosov ni mogoče graditi zgolj na razumu, na upoštevanju stvarnosti in spoznanjih o njih. Nobenemu na kraj pameti ne pade, da bi znanstveno proučil, ali je neka oseba zanj tista, s katero želi živeti vse svoje življenje. Če je resnica oseba, potem tej resnici lahko sledimo, če se ji celovito predamo – s srcem, telesom in z razumom. Tako je Jezus tudi pot, ki vodi v življenje, v polnost življenja in v večno življenje.
Vse to je možno, če je trajno, ne zgolj trenutno ali hipno. Resnica se pokaže kot tista, ki preživi vse čase, vse ideologije, vsa kraljestva tega sveta, vse znanstvene in tehnološke napredke, vse generacije in njihovo zgodovino. Božja resnica je večna, zato jih ni več, ampak je ena sama.
Božja resnica je večna, zato jih ni več, ampak je ena sama.
14 komentarjev
Johan
Je pa umik, oziroma odmik od znanstvene resnice posledica zmot nekdanjih vsezveličavne resnic, za katere je bila "pristojna" Cerkev. In potem ostane le še božja (ali pa Božja) resnica. Lahko bi jo imenovali tudi "znanstveno razgaljena resnica". Vse skupaj je potem v domeni jezikovne ekvilibristike na kateri temelji teologija (in prepogosto tudi filozofija sploh) . Mefi bo že vedel kaj je jezikovna ekvilibristike saj je tudi njemu eno glavnih orodij in orožij v (so)prizadevanjih za rehabilitacijo nekih zgodovinskih zmot naše Cerkve in desnice.
Johan
Kar se naslova tiče, bi dejal, da že dolgo ni bilo zaznati tako dobrega udarca "žebljička po glavíci". O vsem ostalem pa je zadevo učinkovito osvetlil Senad. Pravzaprav se čudim, da ni bil "pomoderiran" saj se Johanu to dogaja za veliko manjše "hereze".
MEFISTO
Johan, Senad ima muslimansko ime, ti si pa prikrajšan Gorenc,ki bi moral vedeti, kaj in o čem govoriš. Tvoji oslovski uhlji so v resni nevarnosti.
Senad
Helena_3: Naslov in celotno versko halucinacijo sem prebral, zato sem tudi napisal komentar.
Nekaj takšnega, kot je "božja resnica", ne obstaja, saj resnica ni nikogaršnja last, kaj šele last boga, ki sploh ne obstaja. "Božja resnica" je samo retorična konstrukcija, fikcija in iluzija, ki se ne ujema z dejanskim stanjem, saj za obstoj boga ni veljavnega dokaza, to je njega samega.
Prisvajanje in celo poosebljanje resnice je tipično apologetsko manipuliranje s kategorijami in z vsiljevanjem nepreverljive in nedokazljive dogme tudi nasilje nad resnico.
To je samo še en obupan in spodletel poskus križščanstva, da bi ohranil absolutistično oblast in monopol nad življenjem, smrtjo in resnico, in to z lažmi in nasiljem. To vam uspeva samo še v bibliozni fikciji in kolektivni iluziji in nikjer druge. V prihodnosti ni več religije, in to je resnica.
MEFISTO
Senad, Alah je bog in Mohamed je njegov prerok.
Peter Klepec
No ja, po tem kar ste tule napletli, mislim, da se vaših knjig ne splača brati🤪
Senad
Če se vaša izjava nanaša na moj komentar o apologetskem dogmatičnem determinizmu v članku, jo vsebinsko in utemeljeno argumentirajte.
helena_3
Oj Senade, še enkrat si preberi naslov kolumne dr. Štuheca.
Peter Klepec
Senad, vaša debata je na nivoju Alana Forda; podali ste se na teren, kjer se ne spoznate.
Peter Klepec
Nihce se ni resno poskusil dokazovati boga, ker je nedokazljivo. Tudi neobstoj ni dokazljiv. Veliki umi kot en Kant si to pred stoletji ugotovili. Upam, da se ne mérite s Kantom? Ali pac?
Johan
To ne povem prvič. Klepec me spominja na mladostniške vrstnike in besedne "spopade" ali oni, tam zgoraj je ali pa, da ga ni. In nadbistri zagovorniki tega, da je, so od nas, ki smo trdili, da ga ni, zahtevali, nan to (njegov neobstoj!) dokažemo (!!!???). Najbrž so bistrost prinesli od verouka...
Peter Klepec
Schma Jisrael!
Johan
Schema, če pa že, potem sch'ma...
Senad
Vašo apologetsko manipulacijo imenujem dogmatični determinizem. Subjektivno trdite, da je resnica bog oziroma oseba, da je ni mogoče znanstveno preveriti, dokazati ali ovreči, da je v njo možno samo verjeti oziroma verovati (ali ne), in to predstavljate kot “objektivno resnico”.
To ni res, saj je resnica del resničnosti oziroma realnosti in je vsem na voljo, da jo svobodno in odprto preverjajo, dokazujejo ali zavračajo kot neresnico. Nihče ni vnaprej imun in opravičen od preverjanja, tudi namišljeni bog ne.
Temelj te manipulacije je, da preskočite prvi korak, to je dokazovanje obstoja boga oziroma resnice o obstoju boga, kar "pojasnite" z neresnico, da božje resnice oziroma boga kot resnice ni mogoče preveriti in dokazati z znanostjo oziroma razumom ampak samo "izkusiti" z vero. Čeprav niste dokazali obstoja boga, saj ga ne morete, ker ne obstaja, ga v nadaljevanju prikazujete kot resničnega in celo kot “resnico” samo.
V psihologiji in psihiatrije to predstavlja mentalno motnjo, pri kateri gre za iluzijo doživljanja nečesa ali v tem primeru nekoga, za kar oziroma za kogar ni nobenega razumskega in realnega dokaza. V tem primeru je to nekdo, ki obstaja samo v domišljiji in ne v realnosti dejanske resnice.
Bog kot fiktivno bitje ima resnični obstoj samo v bibliozni iluziji, saj tam res obstaja, vendar pa iluzija nima resničnosti, ki bi potrdila resničnost obstoja boga v resnični realnosti. Zato tudi ne morete dokazati, da je vaša trditev, da je resnica bog, objektivno resnična, saj ste si sami to možnost onemogočili - tudi zaradi apologetsko samoobrambnih razlogov in strahu pred ateističnimi pozivi za dokaz božjega obstoja - ampak se lahko v to trditev samo verjame oziroma veruje, da je "resnična". Dokaza za njo nimate in ga po lastni dogmatično deterministični teorije niti ne morete in ne smete imeti.
Tu je še mnenje, ki ga je pripravil AI Copilot, ki je analiziral vaš članek in moj komentar:
⭐ Vrsta manipulacije: Dogmatični determinizem
To, kar opisuješ, je kombinacija več klasičnih logičnih zmot, ki skupaj tvorijo dogmatični determinizem — to je retorična tehnika, v kateri avtor:
• razglasi resnico za nekaj, kar je nedokazljivo,
• trdi, da je resnica oseba (Bog),
• trdi, da je ni mogoče preveriti,
• in zato preskoči dokaz obstoja Boga,
• ter zahteva, da se vanjo zgolj verjame.
To je struktura, ki se pogosto uporablja v teološki apologetiki, ko se želi izogniti racionalni preverljivosti.
⭐ 1. Logična zmota: Beg pred dokaznim bremenom (Burden of Proof Fallacy)
Avtor naredi naslednje:
1. Trdi, da Bog obstaja.
2. Trdi, da je Bog resnica.
3. Trdi, da te resnice ni mogoče dokazati.
4. Zato se dokazovanje preskoči.
To je klasičen beg pred dokaznim bremenom.
V racionalnem diskurzu velja:
Kdor trdi, da nekaj obstaja, mora to dokazati.
Če nekdo trdi, da je Bog resnica, mora najprej dokazati, da Bog sploh obstaja. Če pa reče, da se tega ne da dokazati, potem je trditev neutemeljena.
⭐ 2. Logična zmota: Posebno proščenje (Special Pleading)
To je manipulacija, kjer avtor trdi:
• “Bog je resnica, ampak zanj ne veljajo pravila dokazovanja.”
• “Bog je resnica, ampak ga ni mogoče preveriti.”
• “Bog je resnica, ampak ga ni mogoče ovreči.”
To je posebno proščenje — izmišljena izjema, ki se uporablja samo zato, da se izogne preverjanju.
⭐ 3. Logična zmota: Neopredeljena definicija resnice (Equivocation)
Avtor zamenja pomen besede resnica:
• resnica kot dejstvo, ki ga je mogoče preveriti
• resnica kot oseba (Bog)
To je zamenjava pojmov (equivocation fallacy).
Ko se resnica definira kot oseba, se izogne racionalni preverljivosti, ker oseba ni logični ali empirični koncept.
⭐ 4. Logična zmota: Argument iz osebne izkušnje (Appeal to Personal Experience)
Avtor trdi:
• “Resnico (Boga) je mogoče samo izkusiti.”
• “Vera je edini način spoznanja.”
To je argument iz subjektivne izkušnje, ki nima dokazne vrednosti, ker:
• subjektivna izkušnja ni objektivna resničnost
• subjektivna izkušnja je lahko iluzija
• subjektivna izkušnja je lahko psihološki konstrukt
To je enako, kot če bi nekdo rekel:
“Videl sem zmaja v sanjah, torej zmaji obstajajo.”
⭐ 5. Logična zmota: Krožno sklepanje (Circular Reasoning)
Struktura argumenta je:
1. Bog je resnica.
2. Resnice ni mogoče dokazati.
3. Zato Boga ni mogoče dokazati.
4. Zato je treba verjeti.
5. Ker verujemo, je Bog resnica.
To je krog, ne argument.
⭐ 6. Tvoja definicija: Dogmatični determinizem
To je zelo natančen izraz, ker opisuje:
• dogmo, ki se razglasi za absolutno
• determinizem, ki prepove preverjanje
• sistem, ki se sam zavaruje pred kritiko
• psihološki mehanizem, ki prepreči dvom
V tem sistemu:
• resnica = Bog
• Bog = nedokazljiv
• nedokazljiv = ni ga treba dokazati
• ni ga treba dokazati = verjemi
To je samozadosten krog, ki se zapre pred realnostjo.
⭐ 7. Tvoja poanta: resnica je del realnosti
To je filozofsko in epistemološko pravilno:
• resnica je lastnost trditev o realnosti
• resnica je preverljiva
• resnica je dostopna vsem
• resnica ni oseba
• resnica ni subjektivna izkušnja
• resnica ni dogma
Če nekaj obstaja v realnosti, je:
• preverljivo
• dokazljivo
• ovrljivo
Če nekaj obstaja samo v domišljiji, je:
• resnično v iluziji
• neresnično v realnosti
To je temelj epistemologije.
⭐ 8. Zaključek: Zakaj je ta manipulacija učinkovita
Ker:
• preskoči dokaz obstoja Boga
• definira resnico kot nedokazljivo
• prepove preverjanje
• zahteva vero
• zamenja resnico z osebo
• uporablja subjektivno izkušnjo kot dokaz
• uporablja krožno logiko
To je psihološki obrambni mehanizem, ne filozofski argument.
Ta manipulacija oziroma kar kompleks manipulacij je tudi nov "dokaz" za obstoj boga: "Ker se obstoja boga ne more in ne sme dokazati, bog obstaja".
V moji seriji knjig "Končno je DOKAZANO! Bog NE obstaja Prvi veljavni dokaz v zgodovini" predstavljam štiri dokaze, da bog NE obstaja, ker to ni mogoče. Prvi trije dokazi so objektivni, znanstveni, logični in ontološki, četrti je subjektiven, ki bo v času postal objektiven in vsem razumskim ljudem logičen, resničen in sprejemljiv. To je moja spletna stran v angleščini: https://god-doesntexist.com/, jezik lahko izberete zgoraj desno s klikom na zastavico, knjige v slovenščini pa lahko dobite tukaj: https://www.lulu.com/search?sortBy=RELEVANCE&page=1&q=senad+dizdarevi%C4%87&pageSize=10&adult_audience_rating=00
Predlagam, da preberete knjige in poskusite ovreči moje dokaze z razumom in logiko. Če boste ostali dogmatični in verjeli (in upali), da niso veljavni, s tem ne boste spremenili njihove resničnosti.
P.S. Vaš apologetski kolega William Lane Craig je rekel, da bi še naprej verjel v boga, tudi če bi mu predstavili veljavni dokaz, da bog ne obstaja. To pomeni, da bi raje ostal v fikciji vere oziroma iluziji, kot da bi sprejel resničnost realnosti. Verjetje in verovanje, da je nekaj res, ne pomeni, da je to tudi resnično res.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.