Evroislam?

Po terorističnih napadih, ki so se zgodili po svetu v zadnjih desetletjih se sprašujemo, ali je sobivanje t.i. Zahodne civilizacije z islamom sploh mogoče. Ali je prišlo do trka civilizacij in bo preživala samo ena, močnejša, bolj vitalna in nasilna?

V resnici se Evropa in islam ”poznata” že dolgo časa, lahko bi rekli od vedno, in v preteklosti se je že izkazalo, da se je kljub nasilju rodilo uspešno sodelovanje ter kulturni napredek.

Islam je lahko nevarno orožje

Po terorističnih napadih minulih desetletjih bi moralo postati jasno, da je lahko islamska vera brez ustreznih kontrolnih mehanizmov in duhovno-intelektualnega vodstva islamskih voditeljev zelo nevarno orožje.

Evropa se je v svoji zgodovini že večkrat bolj ali manj uspešno in miroljubno srečala z islamom (v Španiji v 7. in 8. stoletju, na Siciliji v 9. stoletju, od 15. stoletja na Balkanu itd.).

Poleg konfliktov je prišlo tudi do pomembnih kulturnih, znanstvenih in umetniških pridobitev za obe strani.

Islam je velik in razvejan sistem, sestavljen iz več duhovnih smeri, interpretativnih modelov, sekt in ločin. Nekatere od teh nimajo prav nič zveze z intelektualnostjo, kar smo lahko opazili v minulih dneh.

Muslimanska kultura je dedič antike Bližnjega Vzhoda in Azije, tiste civilizacije, ki se je helenizirala in z islamom prišla v stik z evropsko kulturo.

Veliki prevajalci v antiki niso bili Rimljani, ampak Arabci, ki so kasneje prenesli del znanja v Evropo. Največji obseg njihovih prevodov je bil v času med 9. in 11. stoletjem, predvsem na področju matematike in astronomije, medicine, alkimije in filozofije.

Zametki tistega islama so skozi stoletja ostali na naših tleh in so sobivali z nami, ne kot naši sosedje ali tujci, ampak kot del nas in naše (evropske) kulture.

Pri tem želim pokazati na zgodovinskost islama in na intelektualno povezanost Evrope kot celine s to vero, ki je obenem tudi civilizacija in kulturni sistem.

Toda ob tem ne gre metati vsega v isti koš. Islam je velik in razvejan sistem, sestavljen iz več duhovnih smeri, interpretativnih modelov, sekt in ločin. Nekatere od teh nimajo prav nič zveze z intelektualnostjo, kar smo lahko opazili v minulih dneh.

Islam, ki v zadnjih desetletjih prihaja in se razvija v Evropi, je neke vrste ”izpostava” arabskega političnega sistema, ki razume svoje vernike in verske voditelje kot ”agente” na pokvarjenem Zahodu, brez vrednot in kulture.

Jasno je, da kdor nagovarja vernike k nasilju in pri tem zlorablja božje, ime ali se sklicuje na verske argumente, nima nobene zveze z moderiranim islamom, še manj pa s kulturo in intelektualnostjo. Za tako vero v Evropi ni prostora.

V Evropi bi bila potrebna inkulturacija islama

Številni evropski islamski intelektualci opozarjajo na potrebo, da bi se na območju stare celine Mohamedova vera inkulturirala v okolje demokracije in evropskega razsvetljenstva ter tako sobivala z lokalno kulturo.

Eden takih je francoski musliman, antropolog Malek Chebel, ki je v svojem Manifestu za razsvetljeni islam leta 2004 predlagal 27 točk za reformo islama.

Islam se lahko in se mora integrirati v evropsko družbo, pri tem pa mora upoštevati večtisočeltno zgodovino, ki s(m)o jo ustvarili in je sestavni del naše genetike, identitete.

Med temi je zanimiva zahteva, naj se posameznika ne podreja skupnosti, družbene zadeve pa ne ureja več islam, ampak demokratična državna ureditev. Opozoril je na tisto, o čemer je papež Janez Pavel II. pisal v okrožnici Vera in razum, kjer zagovarja stališče, da morata vera in razum sobivati skupaj v vzajemnem odnosu.

Islam se lahko in se mora integrirati v evropsko družbo, pri tem pa mora upoštevati večtisočeltno zgodovino, ki s(m)o jo ustvarili in je sestavni del naše genetike, identitete.

Slovenija kot dober primer sobivanja Islama v Evropi

Primer dobrega sobivanja islama v Evropi je Slovenija. Pogosto spregledamo, da smo na področju medverskega dialoga veliko bolj uspešni od velikih zahodnih demokracij.

Mislim, da nikjer v Evropi muslimanski in krščanski verski voditelji niso sposobni takega sodelovanja, kakor se to dogaja v Sloveniji: skupne izjave, prijateljska srečanja, islamski verouk v katoliških župniščih… Nihče drugemu ničesar ne vzame, vsi lahko nekaj prispevamo.

In s tega bi morali jemati zgled, da pot ni lahka, je pa mogoča in potrebna. Tak model je daleč od islamizacije Evrope, saj gre za integracijo in inkulturacijo, torej za model nekega ”evro-islama”.

Prepričan sem, da smo Evropejci sposobni sprejeti tudi ta velik izziv in narediti iz njega nekaj velikega in lepega. To nedvomno zahteva inovativnost, znanje, potrpežljivost, pa tudi ponižnost … a ne gre brez ponosa nad lastnimi vrednotami, kulturo in istovetnostjo.