Ekskluzivno: tožilka Lucija Helbl zaščitila sodnico Gordano Malović, ki se je z nezakonito prisilno privedbo na sodišče izživljala nad nekdanjim sodnikom Zvjezdanom Radonjićem v času bolezni

V Sloveniji še ni bilo primera, da bi bil kateri od sodnikov obsojen po 288. členu Kazenskega zakonika, ki sankcionira krivično in pristransko sojenje. Očitno za takšno zavržno ravnanje ne bo obsojena niti celjska sodnica Gordana Malović – ne glede na to, da je, kot vse kaže, zavestno ravnala protipravno zoper nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića. Protizakonito ga je dala privesti na sodišče, odredila celo vklepanje z lisicami, in to v času, ko je bil na bolniški zaradi anksiozno-depresivne motnje. Sam je to ocenil kot sadistično izživljanje. A Malovićevi se ne bo zgodilo nič, za to je protipravno poskrbela tožilka Lucija Helbl, ki je kazensko ovadbo zoper sodnico neutemeljeno zavrgla, namesto da bi jo kazensko preganjala.

Okrožna državna tožilka Lucija Helbl s tožilstva v Slovenj Gradcu je pred nekaj dnevi zavrgla kazensko ovadbo zoper celjsko okrožno sodnico Gordano Malović, ki je bila osumljena za kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu Kazenskega zakonika. Naj omenimo, da do postopka v zvezi z Malovićevo sploh ne bi niti prišlo, če ne bi pri tedniku Domovina oktobra lani na okrožno državno tožilstvo v Celju poslali vprašanje, ali so začeli postopek zoper to sodnico zaradi njene nezakonite odreditve prisilne privedbe nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića na sojenje v Celje.

Odgovorili so, da so naše navedbe »evidentirali kot glas o kaznivem dejanju in bomo ukrepali v skladu z našimi pristojnostmi«. Zadevo so nato poslali v reševanje na tožilstvo v Slovenj Gradcu.

Do postopka v zvezi z Malovićevo sploh ne bi niti prišlo, če ne bi pri tedniku Domovina oktobra lani na okrožno državno tožilstvo v Celju poslali vprašanje.

Začetek zgodbe 'sojenje Milku Noviču

Preden se lotimo analize povsem neverodostojne obrazložitve tožilke Lucije Helbl, zakaj je zavrgla ovadbo zoper sodnico Malovićevo, velja pojasniti ozadje celotne zadeve. Sodnik Zvjezdan Radonjić je postal znan širši javnosti po oprostilni sodbi za Milka Noviča, ki je bil obtožen umora direktorja Kemijskega inštituta v Ljubljani Janka Jamnika.

Okrožna sodnica Špela Koleta je Noviča brez dokazov obsodila na 25-letno zaporno kazen, kar so škandalozno potrdili tudi na višjem sodišču (v senatu so bili sodniki Stanka Živič, Tatjana Merčun in Milan Štrukelj). K sreči je vrhovno sodišče sodni zmazek okrožnega in višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo, na ponovljenem sojenju pa je Radonjić Noviča gladko oprostil.

S tem zadeva sicer ni bila zaključena, na koncu je bil Novič še enkrat oproščen, kakor je odločila sodnica Sinja Božičnik. Vrnimo se na prvo oprostilno sodbo: v njej je Radonjić ob razglasitvi oprostilne sodbe opozoril na pritiske nanj, da bi Noviča obsodil, in na nepripravljenost tožilke Blanke Žgajnar za pregon dejanskega naročnika umora in storilca. Nakazal je na drugačno ozadje umora Jamnika: nezakoniti posli na Kemijskem inštitutu, ki sta jih vodila libanonski kemik Michel Stefan in njegova partnerka Barbara Mohar.

Izpostaviti velja eno od anomalij slovenskega sodstva. Sodnica Koleta, zaradi odločitve katere je Novič brez krivde tri leta in pol prebil v zaporu, je kasneje celo napredovala na položaj višje sodnice.

Prisilna privedba na sodišče

V zvezi z zadevo Novič je v kazenskem postopku nato pristal (nekdanji) sodnik Radonjić. Zoper njega je na Okrožnem sodišču v Celju teklo sojenje, tožilstvo mu je namreč očitalo kaznivi dejanji razžalitve in obrekovanja proti ljubljanski višji sodnici Andreji Sedej Grčar in tožilki Blanki Žgajnar, ki je vodila pregon v primeru Noviča.

V poročilu predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani Marjanu Pogačniku (slednji je v postopku razrešitve zaradi hudih kršitev pravil dodeljevanja zadev sodnikom) je namreč Radonjić zapisal, da je Grčarjeva hodila k njemu v pisarno in ga spraševala, kako bo razsodil v primeru Novič.

Prepričan je, da je šlo za pritisk nanj v smeri obsodbe. Grčarjeva naj bi to počela v navezi s tožilko Žgajnarjevo. Obe sta očitke zavrnili in dali pobudo tožilstvu za pregon Radonjića. Tožilka Renata Inkret pregona sploh ne bi smela prevzeti, šlo je za zlorabo prava.

V primeru kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja namreč pregon vodi tožilstvo zgolj, če je storjeno zoper uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe. Zatrjevani pritisk na Radonjića pa ni bil del njune službe, torej bi pregon lahko vodili kvečjemu zasebno. Zadevo je v roke dobila celjska sodnica Gordana Malović.

Radonjić se je že prej zaradi hudih pritiskov umaknil s funkcije sodnika, imel je tudi psihične težave, zaradi česar je bil med sojenjem v Celju na bolniški. A Malovićeva je kljub temu zoper njega za obravnavo 10. oktobra lani odredila prisilno privedbo. Policista sta se zgodaj zjutraj pojavila na vratih njegovega doma in ga odpeljala v Celje. Kot je že tedaj pojasnil za Domovino, je Malovićeva ob tem vedela za psihiatrično izvedensko mnenje, pridobljeno za potrebe vzporednega sodnega postopka zoper njega na Okrajnem sodišču v Mariboru. V njem je bilo jasno zapisano, da do 30. novembra lani iz zdravstvenih razlogov ni sposoben za udeležbo na sojenju. Na bolniški je bil zaradi anksiozno depresivne motnje.

Ob prisilni privedbi na sodišče je sprva mislil, da gre za pomoto. Sodišče je namreč seznanil tudi z odločbo ZZZS z zdravniškim potrdilom, da ima bolniško odsotnost od 2. julija do 19. oktobra lani. Zaradi zdravstvenega stanja se v tem času ni mogel udeleževati obravnav. A ne le, da ga je dala Malovićeva nezakonito sodno privesti, pač pa je zanj, potem ko je ob zaključnem govoru tožilke zapustil sodno dvorano, odredila, naj ga policista vklenjenega pripeljeta nazaj.

Zaradi zdravstvenega stanja anksiozne depresije ga je vse skupaj spravilo v hudo tesnobo. Nato ga je sodnica obsodila na denarno kazen devet tisoč evrov zaradi razžalitve in obrekovanja Grčarjeve in Žgajnarjeve.

Ne le, da ga je dala Malovićeva nezakonito privesti, pač pa je zanj, potem ko je ob zaključnem govoru tožilke zapustil sodno dvorano, odredila, naj ga policista vklenjenega pripeljeta nazaj.

Malovićeva je vedela

Višje sodišče v Celju je v senatu višjih sodnikov Jožice Arh Petković, Saša Kmeta ter Barbare Žumer Kunc sodbo razveljavilo. Razlog: sodnica pred narokom ni upoštevala oziroma dodatno preverila zdravstvenega stanja Radonjića, zaradi katerega ni bil sposoben ne pasivno ne aktivno sodelovati na sojenju.

Kot so zapisali na višjem sodišču, je šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, morda tudi na njeno pravilnost. Višji sodniki so opozorili, da bi moralo okrožno sodišče že po uradni dolžnosti paziti na procesno sposobnost obtoženca (zdravstveno stanje). Okoliščin, ki jih je Radonjić sporočal sodišču, slednje ni preverilo.

Ravno zaradi suma, da je sodnica Malovićeva glede odreditve prisilne privedbe naklepno ravnala nezakonito zoper Radonjića, smo vprašali na tožilstvo, ali bodo zoper njo začeli kazenski pregon na podlagi 288. členu Kazenskega zakonika, ki sankcionira krivično in pristransko sojenje. Vedeli smo, da nihče od sodnikov po tem členu še ni bil obsojen, a tu je šlo res za eklatantne kršitve in dobesedno izživljanje nad človekom v času zdravniško potrjene anksiozno depresivne motnje.

Primer je dobila v reševanje, kot rečeno, slovenjgraška tožilka Lucija Helbl. Pred tednom dni je izdala sklep o zavrženju ovadbe, češ da ni podan sum za omenjeno kaznivo dejanje. Sklep je tudi obširno obrazložila in ravno ta obrazložitev bo za vedno ostala temni madež na tožilski karieri Helblove (svoj čas je bila celo članica državnotožilskega sveta).

Tožilka je najprej korektno zapisala, da iz dokaznega gradiva izhaja, da je osumljenka (sodnica Malovićeva) od izdaji odredbe za prisilno privedbo na sodišče razpolagala z elektronskimi sporočili Radonjića, da je v bolniškem staležu in ne more pristopiti na glavno obravnavo. Razpolagala je tudi s podatki o odločbi ZZZS o delovni nezmožnosti nekdanjega sodnika. Prav tako, da je je bilo v drugem kazenskem postopku zoper Radonjića pridobljeno izvedensko mnenje psihiatra glede njegovega stanja. A opravičila slednjega vseeno ni štela za utemeljenega.

Nihče od sodnikov po tem členu še ni bil obsojen, a tu je šlo res za eklatantne kršitve in dobesedno izživljanje nad človekom v času zdravniško potrjene anksiozno depresivne motnje.

Tožilka namesto pregona ovadbo zavrgla 

Kljub vsemu zapisanemu pa potem v obrazložitvi tožilke Helblove sledi povsem nelogičen zaključek. Pravi, da Malovićeva ni resno dvomila v sposobnost Radonjića za udeležbo na sojenju, »saj dejansko ni bila seznanjena z vsebino in ugotovitvami izvedenskega mnenja iz istočasno potekajočega kazenskega postopka«. Dodala je, da sodnica ni bila seznanjena z naravo in intenzivnostjo obtoženčeve bolezni.

Poudariti velja naslednje besede tožilke: »Preveritve v smeri, da bi se s temi podatki seznanila, pa (Malovićeva) ni opravila.« Toda po mnenju tožilke tega ni storila naklepno, pač pa je šlo za subjektivno presojo za prisilno privedbo, ki je bila sicer lahko zmotna ali preuranjena, »vendar ugotavljam, da ne izhaja dokaz, da je presojo (o prisilni privedbi) … napravila zlonamerno, s hotenim in zavestnim kršenjem ali neupoštevanjem zakonskih določb ali zlorabo svojih pravic in pristojnosti.«

Po besedah tožilke nepravilno odrejena prisilna privedba sama po sebi še ne pomeni kaznivega dejanja sodnice, če ne gre za namen škodovati obtožencu.

Lahko se samo primemo za glavo ob takšnem sklepanju tožilke: najprej korektno našteje okoliščine, ki vsekakor kažejo na utemeljen sum, da ja Malovićeva vse skupaj naredila naklepno, potem pa zapiše, češ da naklepa ni bilo.

Eden od vrhunskih kazenskih sodnikov (je še v aktivni službi, zato ne želi biti imenovan) poudarja: ker je Malovićeva vedela za psihiatrično izvedensko mnenje glede Radonjića, bi ga vsekakor pred obravnavo morala pridobiti in preveriti njegovo vsebino. To so osnove kazenskega procesnega prava, ki jih pozna vsak kazenski sodnik. Ker pa tega ob vseh drugih okoliščinah v tej smeri (odločba ZZZS o delovni nezmožnosti) ni storila, ampak je odredila prisilno privedbo, vsekakor obstaja utemeljen sum, da je storila naklepno kaznivo dejanje. Zato bi morala tožilka zoper njo začeti kazenski pregon, ne pa ovadbo zavreči. Tožilka je jasno navedla, da »preveritve v smeri, da bi se s temi podatki seznanila, (Malovićeva) ni opravila«. Pa bi jo morala. Pred tem sploh ne bi smela nadaljevati obravnave, kaj šele odrediti prisilne privedbe.

Vse torej kaže, da je vse skupaj storila zavestno. Vsekakor utemeljen sum za to obstaja, kar je podlaga za kazenski pregon zoper njo. Radonjić ni bil sposoben za obrambo, ni mogel biti subjekt v postopku. S prisilno privedbo ga je v opisanem stanju spravila v izredno veliko stisko. Tožilka Helblova je torej protipravno pred pregonom zaščitila sodnico Malovićevo, ki se je protipravno znesla nad Radonjićem. Mar še koga čudi nizko zaupanje Slovencev v pravosodje?

Tožilka Helblova je torej protipravno pred pregonom zaščitila sodnico Malovićevo, ki se je protipravno znesla nad Radonjićem. Mar še koga čudi nizko zaupanje Slovencev v pravosodje?