Neznosna lahkost korupcije

Slovenijo pretresajo šokantni posnetki, na katerih vplivne političarke, bivše političarke, vplivne odvetnice čisto brez zadržkov, z osupljivo lahkoto in samoumevnostjo govorijo o stanju pravne države v Sloveniji, povedano natančneje in naravnost, o stanju koruptivne države v Sloveniji ali še natančneje o stanju ugrabljene države. Kaj drugega kot to so posnetki, ki neizprosno izpovedujejo o zlorabah oblastnih položajev, o kraji javnih sredstev in korupciji kot načinu upravljanja z državo? Njihova objava je pretresla marsikoga, še posebej ob gledanju večernih poročil 12. marca na največji komercialni televiziji, na kateri je prof. Pirnat vidno šokiran in prizadet ugotavljal, da je Republika Slovenija ugrabljena država.

Večplastnost problema

Navedena razkritja odpirajo vrsto vprašanj, ki presegajo pravne razsežnosti afere, kot je pravna ocena ravnanj neznanih oseb, ki so nezakonito vdrle v zasebnost vplivnih gospa in enega gospoda ter razkrile, kaj so povedali svojim sogovornikom/sogovornicam. Segajo na področje sociologije omrežij, sociologije prava in države ter se spogledujejo s političnim trilerjem.

Komentiranje teh dogodkov ter njihovega vpliva na stanje demokracije in vladavine prava se zato izmika strogi pravni analitičnosti in klasičnemu pravnemu argumentiranju. Kliče po vključitvi širših socioloških dimenzij, vprašanj o osnovah vladavine prava, mehanizmov upravljanja z državo, fenomena ugrabljanje države, vloge medijev, aktivnega državljanstva, specifičnosti slovenske tranzicije in postavitvi hipotez o tem, kje, kdaj in zakaj so bile storjene odločilne napake na prehodu iz totalitarne v nominalno demokratično ureditev. A najprej na kratko o vdorih v komunikacijsko zasebnost, prisluhih in nedovoljenem snemanju zasebnih pogovorov pod pretvezo lobističnih sestankov ter o vplivu tega početja na volitve.

Nedovoljeno snemanje in prisluhi med zasebnimi subjekti – konflikt pravic

Prisluhi in neavtorizirana prikrita snemanja nedvomno pomenijo protipravno vdiranje v zasebnost. Gre za eklatantno kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena ustave. A je to le pol resnice.

Drugo polovico tvori svoboda izražanja tistega, ki je posnetke objavil. Posnetki so bili namreč narejeni in pridobljeni zato, da bodo predstavljeni slovenski javnosti, da jo bodo informirali o delovanju vplivnih elit, ki izza kulis botrujejo pomembnim oblastnim odločitvam. Ne kadarkoli, temveč v odločilnem času volilne kampanje pred verjetno najusodnejšimi državnozborskimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije. Zato je to primer kolizije pravice do komunikacijske zasebnosti s svobodo izražanja, torej konflikt človekovih pravic na horizontalni ravni.

Prisluhi in neavtorizirana prikrita snemanja nedvomno pomenijo protipravno vdiranje v zasebnost.

Za take primere velja ustaljeno stališče ustavnega sodišča, da so nekatere zahteve, ki izhajajo iz varstva človekovih pravic, takšne, da jih je po naravi stvari mogoče uporabiti le pri poseganju države v temeljne pravice posameznika. Po tem stališču pogoji iz drugega odstavka 37. člena ustave ne morejo biti upoštevni, ko gre za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma. Za presojo takih zadev je odločilna zgornja premisa prvi odstavek 37. člena ustave, ki varuje komunikacijsko tajnost kot poseben vidik zasebnosti.

Metoda, po kateri se rešuje kolizija človekovih pravic na horizontalni ravni, pa je praktična konkordanca. Primere kolizije človekovih pravic različnih nosilcev ustavno sodišče rešuje na način usklajevanja med (navideznimi) nasprotji med določbami ustave o človekovih pravicah, pri čemer si z vzajemnimi popuščanji na skrajnih robovih prizadeva ohraniti jedrno vsebino vrednot, ki so si v konfliktu.

Po stališču ustavnega sodišča praktična konkordanca ne pomeni posegov v človekove pravice. Pri uporabi te metode ne gre za omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena ustave, temveč »za pristop, po katerem lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega«. Na načelni in doktrinarni ravni je to stališče lahko še kako sporno, ne pa tudi na izvedbeni in praktični ravni. Usklajevanje namreč poteka na podlagi razčlenjenih meril, kot jih je razvila bogata sodna praksa ESČP in ustavnega sodišča, kar tehtanje močno približa testom presoje pri posegih v pravice.

Praktično usklajevanje

Kako bi se v primerih objavljanih posnetkov prisluhov in skrito posnetih kakor »poslovnih«, v resnici pa nameščenih pogovorov izšlo praktično usklajevanje med pravico do komunikacijske zasebnosti in svobodo izražanja? Dvomim, da bistveno drugače, kot v zadevah Up-538/20 in Up-683/20, kjer je šlo za objavo časopisnih člankov s povzemanjem oziroma reproduciranjem prisluhov, pridobljenih z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij, ki je bil v predkazenskem postopku odrejen zoper pritožnika.

Ustavno sodišče je ob izdatnem sklicevanju na sodno prakso ESČP dalo prednost svobodi izražanja, predvsem zaradi velikega interesa javnosti, da se seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti. Čeprav pritožnik ni bil politik, ki mora trpeti najintenzivnejše posege v svojo zasebnost in osebnostne pravice, je bilo ključnega pomena, kakšno vlogo je imel pri privatizaciji družbe Mercator, saj je javna, tudi medijska razprava o tej temi v velikem in pomembnem javnem interesu.

Čeprav pritožnik ni bil politik, ki mora trpeti najintenzivnejše posege v svojo zasebnost in osebnostne pravice, je bilo ključnega pomena, kakšno vlogo je imel pri privatizaciji družbe Mercator, saj je javna, tudi medijska razprava o tej temi v velikem in pomembnem javnem interesu.

Sodna praksa ESČP je v koliziji med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, kjer je bila torišče spora objava nezakonito pridobljenih posnetkov, redno dajala prednost svobodi izražanja, seveda pod pogojem, da je šlo za objavo, ki zadeva pomembno javno temo. Obravnavanemu primeru objave prisluhov in prikritih posnetkov (poslovnih) pogovorov je posebej podobna zadeva Haldimann in drugi zoper Švico, kjer so novinarji prikrito snemali zavarovalniške posrednike za televizijski dokumentarni film, ki je obravnaval po oceni strasbourškega sodišča pomembno javno temo; razkrival je malomarno in neprofesionalno delovanje zavarovalniških agentov. Ti niso bili javne osebnosti in so imeli tudi razumno pričakovanje zasebnosti.

Novinarji so bili pred domačimi sodišči kazensko obsojeni, a je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena EKČP. Interes javnosti je prevladal nad posegom v zasebnost, izrečene sankcije pa so bile nesorazmerne. Snemanje ni bilo odločilno vprašanje; odločilno je bilo uravnoteženje z 8. členom. Pri tem je bilo bistveno, da je bilo snemanje osredotočeno na način delovanja zavarovalniških posrednikov in ne nanje osebno, ter da četudi je posrednik upravičeno menil, da so ga novinarji prevarali, novinarjem ni bilo mogoče očitati, da so namerno kršili poklicno etiko.

Tej podobna je zadeva Alpha Doryforiki zoper Grčijo, kjer je šlo prav tako za tajno snemanje, tokrat politika v kontekstu razširjenosti elektronskega hazardiranja in s tem prevladujočega interesa javnosti za to temo. Žrtev prikritega snemanja in televizijske objave teh posnetkov je bil poslanec grškega parlamenta in predsednik medstrankarske komisije za elektronske igre na srečo. V tej zadevi je ESČP opredelilo naslednja merila kot pomembna za iskanje ravnovesja med nasprotujočimi si pravicami:

• prispevek poročila k razpravi v javnem interesu;
• stopnja notornosti prizadete osebe in predmeta poročila;
• prejšnje ravnanje zadevne osebe;
• okoliščine, v katerih je bil video posnet, način pridobivanja informacij in njihova verodostojnost;
• vsebina, oblika in posledice predvajanja;
• resnost izrečene sankcije.

Televiziji je bila izrečena globa v višini 100.000 evrov za vsako od dveh predvajanj in naložena objava odločitve nacionalnega sveta RTV, ki je izrekel sankcijo. ESČP je ugotovilo, da je bila z izrečeno globo televizijski hiši kršena pravica iz 10. člena le glede prvega posnetka, to pa zato, ker je bil narejen na javnem kraju. Žrtev je bila namreč posneta ob vstopu v igralnico in med igranjem na dveh avtomatih, kjer prizadeti, tudi glede na poslansko funkcijo, ki jo je takrat opravljal, ni imel razumnega pričakovanja zasebnosti. Drugače je bilo s preostalima videoposnetkoma, ki sta bila narejena v pisarni sodelavca voditelja televizijske oddaje, kjer je politik utemeljeno pričakoval zasebnost.

Predstavljeni primeri kažejo, da je nepooblaščeno snemanje ter objavo tega mogoče upravičiti s svobodo izražanja, če obstaja pristen javni interes in je poseg v zasebnost sorazmeren, vendar morajo domača sodišča še vedno skrbno uravnotežiti konkurirajoči si pravici.

Predstavljeni primeri kažejo, da je nepooblaščeno snemanje ter objavo tega mogoče upravičiti s svobodo izražanja, če obstaja pristen javni interes in je poseg v zasebnost sorazmeren, vendar morajo domača sodišča še vedno skrbno uravnotežiti konkurirajoči si pravici.

Presoja obravnavanega primera

Kako bi sodišča odločila v slovenskih primerih, lahko samo ugibamo. Sam se nagibam v korist svobode izražanja in informiranja slovenske javnosti o dejstvih, ki so za življenja državljanov ključnega pomena. Zadevajo namreč temelje življenja v Republiki Sloveniji, način delovanja oblasti, tako državne kot lokalne, ustavne temelje ureditve, vprašanje demokratičnosti in vladavine prava ter integriteto temeljnih institucij pravne države.

Objava posnetkov, ki je omogočila vpogled v drobovje delovanja oblasti, je namreč osupnila slovensko javnost in kliče po ukrepanju – vendar ne Knovsa, temveč najprej policije in tožilstva. Interes javnosti po razkritju delovanja, kot pravi profesor Pirnat, »ugrabljene države« je tu tako zelo prevladujoč, da preglasi vse druge kriterije, ki jih je treba imeti pri tehtanju pred očmi – od pričakovanja zasebnosti, načina nastanka posnetkov, okoliščin, v katerih so posnetki (prisluhi) nastali, do posledic predvajanja posnetkov za prizadete vplivne gospe in gospoda.

Objava posnetkov, ki je omogočila vpogled v drobovje delovanja oblasti, je namreč osupnila slovensko javnost in kliče po ukrepanju.

Vpliv na veljavnost volitev

Nadaljnje vprašanje, ki se je v zvezi s to afero pojavilo v javnosti, je možnost, da bi se z zadevo ukvarjalo ustavno sodišče. Ugleden pravnik, profesor prava je namreč dopustil možnost, da bi »skupina državljanov vložila ustavno pritožbo«. Njegove zamisli ne razumem prav dobro. Ne vem, na kateri pravni podlagi bi »skupina državljanov, ki bi zatrjevala, da so jim bile kršene pravice, lahko sprožila postopek z ustavno pritožbo«. Ne najdem je niti v ustavi niti v zakonu o ustavnem sodišču, pa tudi ne v katerem od drugih predpisov.

Kaj bi bil tu sploh predmet izpodbijanja in na čem bi temeljilo upravičenje (legitimacija) za vložitev ustavne pritožbe, s čim bi bil utemeljen pravni interes pritožnikov, kako številna bi morala biti taka »skupina državljanov«?

Ugleden pravnik, profesor prava je namreč dopustil možnost, da bi »skupina državljanov vložila ustavno pritožbo«.

Če so posnetki verodostojni in pristni – glede na dosedanja preverjanja strokovnjaka IT (dr. Nika Gamulina, ki je posnetke preizkusil z devetimi testi) vse kaže, da tudi so – ni razlogov, da bi bile zaradi njihovega možnega vpliva na volilno voljo državnozborske volitve neveljavne. Nasprotno, objava teh posnetkov kvečjemu prispeva k pravilnemu, vsestranskemu in verodostojnemu informiranju volivcev o bistvenih vprašanjih dejanskega upravljanja javnih zadev in vodenja države.

Lahko se samo strinjam z zapisom dr. Lahovnika na omrežju X, da stališče, po katerem bi objava omenjenih posnetkov pomenila nedovoljen vpliv na volijo volivcev, »v bistvu pravi, da volivci pred odločanjem na volitvah ne bi smeli izvedeti, kaj ta oblast v resnici počne, ampak da moramo poslušati, kaj ta oblast govori, in ne gledati, kaj dela«. Tudi če bi se izkazalo, da je v ozadju objave teh posnetkov kaka tuja oseba – špekulacije o tem segajo vse tja do Mosada – primer ne bi dosegel razsežnosti ruskega vpliva na predsedniške volitve v Romuniji konec leta 2024.

Romunsko ustavno sodišče je razveljavilo prvi krog predsedniških volitev, v katerem je slavil kandidat Calin Georgescu. Razveljavitev je bila posledica razkritja masovnega tujega vpletanja v volitve, agresivnih hibridnih napadov s strani Rusije, kar je povzročilo bistveno hipnost volilnega postopka in izkrivljenost volilnega izida. Romunsko ustavno sodišče je poudarilo velikansko razliko med prijavljenimi sredstvi kampanje in kandidatovo navzočnostjo na spletu. To neskladje kaže na neprijavljene vire financiranja, ki so lahko povezani z zunanjimi subjekti ali tretjimi akterji, ki delujejo v nasprotju z nacionalno zakonodajo. Sodišče je še navedlo, da takšne prakse odražajo širši trend strateške korupcije.

Ključna vprašanja v romunski zadevi vključujejo: financiranje s strani tretjih oseb, pri katerem nerazkrita in neregulirana sredstva tečejo prek posrednikov za financiranje digitalnih kampanj, s čimer se prikrije njihov izvor in obidejo zakonske omejitve; hibridna politično-finančna vojna, kjer zunanji akterji financirajo informacijske kampanje ali povečujejo spletno izpostavljenost, pri čemer izvajajo neupravičen vpliv, hkrati pa ostajajo skriti pred javnim nadzorom; in šibek nadzor s strani organov za nadzor volitev, ki so slabo opremljeni za nadzor nad izdatki za spletna oglaševanja, ki se izvajajo prek zapletenih digitalnih omrežij in platform.

Sodišče je še navedlo, da takšne prakse odražajo širši trend strateške korupcije.

Skratka, ob predpostavki pristnosti posnetkov ni videti prav nobene možnosti, da bi bil zaradi pretresljivih razkritjih, ki kažejo, da je v Sloveniji korupcija edina igra v mestu, volilni izid razveljavljen. Nasprotno, nazorne informacije o delovanju vzporednih vzvodov moči in vpliva ter kakšno je dejansko (in ne le formalno, teoretično in retorično) stanje vladavine prava in demokracije, so v času neposredno pred volitvami še kako dobrodošle.

Ob predpostavki pristnosti posnetkov ni videti prav nobene možnosti, da bi bil zaradi pretresljivih razkritjih, ki kažejo, da je v Sloveniji korupcija edina igra v mestu, volilni izid razveljavljen.

Onkraj prava

Ko odpoveduje klasičen imunski sistem družbe, vgrajen v ustavni mehanizem zavor in ravnotežij, ko so instrumentalizirane nadzorne institucije, ki jih v našem pravnem sistemu sploh ni malo, ko so instrumentalizirane institucije pregona, ki izvajajo selektivno pravičnost, ko velja enako za sodne institucije, pred katerimi ključne figure korupcijskega vrtiljaka uživajo prislovično imuniteto in se o tem celo hvalijo na nacionalni televiziji sosednje države, ko dominantni mediji, prav tako instrumentalizirani, ne igrajo svoje vloge psov čuvajev demokracije, pač pa so psi čuvaji korupcijskega omrežja, ko je ena civilna družba utišana/prezrta, druga pa prek kričavih prorežimskih NVO-jev zlorabljena, ko se nam ključni podsistemi sesuvajo eden za drugim, ko o koruptivnih dobaviteljskih verigah v državnem zdravstvu ve že vsak kralj ulice, ko najodgovornejše politične figure v iztekajočem se proračunskem letu iz sredstev rezerv izvedejo koruptiven nakup podrtije na Litijski in se nikomur od njih ne zgodi nič, ko gre več kot deset tisoč računalnikov v nebo, ko imamo za predsednika vlade človeka, ki so mu v Romuniji ukradli identiteto in z njo odprli račun, pri čemer organov pregona to niti malo ne zanima, ko pravzaprav ne vemo, kdo vodi Slovenijo – original ali njegov ponaredek, ko Rado Pezdir v monografiji na več kot šeststo straneh razgali primer Farrokh in vzporedni finančni mehanizem in nadzorne institucije ter organi pregona ne naredijo absolutno ničesar, potem pride intervencija nekoga, ki Slovenijo šokira s posnetki, kot smo jih doživeli prejšnji teden, kot čisti blagoslov. Toliko bolj, ker prihaja v odločilnem času pred odločilnimi volitvami.

Marsikomu se za nazaj odvija film in počasi začenja razumeti, zakaj nekateri vplivneži, npr. v sodstvu, tako krčevito branijo nepravnomočno razrešenega predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, zakaj so bili zoper nekatere sodnike sproženi represivni postopki, zakaj nekatere sodnice na zadevah Janković ne delajo ničesar, zakaj nepojasnjeni enkratni ad hoc odstopi od ustaljene sodne prakse (npr. v zadevi patria ali pa balkanski bojevnik) itd.

A vse to je samo površje, vse to so samo simptomi. Kaj je resnični vzrok te bolezni, nam lahko razkrije le temeljit, razčlenjen in predvsem kritičen pogled v sociologijo slovenske tranzicijske zgodbe. Nujen bi bil raziskovalec, kot je na Madžarskem Bálint Magyar s svojo monografijo o anatomiji ugrabljene države na Orbanov način. Veliko podobnosti in vzporednic bi našli s slovensko zgodbo o zavoženi tranziciji. Malo tvegam, če rečem, da je klinično mrtva pravna država in z njo demokracija. Čez tri dni bodo sicer volitve, nekateri temu pravijo praznik demokracije. A vedeti moramo, da volitve še zdaleč niso demokracija. Ali je država demokratična, se pokaže šele po njih.

Pravna država je klinično mrtva in z njo demokracija.