Duhovna misel: Marijino vnebovzetje: Lk 11, 27–28

Praznik Marijinega vnebovzetja poudarja pomen spreminjanja – tako v Marijinem življenju kot v življenju vsakega človeka. Marija ni le ponižna dekla, temveč močna in samozavestna žena vere, ki je sprejela Božjo besedo in s tem spremenila tok zgodovine. Sodobnim ženskam je lahko navdih, ker pooseblja notranjo preobrazbo, ki presega zunanje vloge in stereotipe. Njena podoba je univerzalna, saj jo umetnost skozi stoletja prikazuje raznoliko, a vedno kot lik, ki nagovarja človečnost. Praznik vnebovzetja tako odpira upanje, da je tudi za nas mogoče preseči zemeljsko in vstopiti v novo, duhovno življenje.

Marijino spreminjanje

Praznik Marijinega vnebovzetja je ob božiču najbolj priljubljen praznik v celotnem cerkvenem letu. Zakaj je temu tako?

Mnogim danes Marijina podoba ni blizu, ker se je v preteklosti o njej v cerkvenem okolju govorilo na vzvišen in človeku odtujen način. Poudarjalo se je njeno materinstvo in to, da je bila »dekla Gospodova« – kar se danes sliši starokopitno in ponižujoče za ženski svet.

Tudi sodobne emancipirane ženske – še posebej, če svojo ženskost doživljajo z izzivalno rdečo barvo seksizma ali z družbenim aktivizmom ženskih kvot v političnem in javnem življenju – se težko prepoznajo v Marijinem liku. Spet druge svojo vero vežejo izključno in popolnoma na Marijo in njena prikazovanja.

Če pogledamo v zgodovino upodabljanja Jezusove matere, lahko odkrijemo spekter podob in kipov, ki pričajo o tem, kako univerzalen in občečloveški lik pooseblja Marija – sicer ne bi mogla biti navdih tolikim umetnikom od prvih stoletij krščanstva do danes. Nenazadnje je vsaka njena upodobitev drugačna. Pomislimo na Fatimo, Lurd in Medžugorje: ena in ista oseba – v tako različnih podobah. Kako je to mogoče in zakaj je tako?

Pater Anselm Grün in njegova sestra Linda sta skupaj izdala knjigo z naslovom Kraljica in divja žena, v kateri sta predstavila različne svetopisemske ženske like. Mariji sta pripisala lastnosti žene, ki pooseblja spreminjanje. Pri tem sta spomnila na arhetipsko podobo žene, ki ima že iz pradavnine značilnosti spreminjanja. V njej se dogajata rojstvo in smrt, v njej raste življenje in se spreminja. Spreminja se otrok v materinem telesu in spreminja se žena, ki je zanosila. Starodavna podoba žene je bila, da njeno telo predstavlja posodo, tudi zemljo, v kateri se vse preobraža.

Doživljanje spreminjanja je blizu tudi sodobnim ženskam. Te se veliko bolj kot nekoč zavedajo različnih obdobij svojega življenja in tega, da v posameznih obdobjih same sebe različno dojemajo in razumejo. Sodobna ženska išče svojo samopodobo tudi tako, da se v zreli dobi zave, da v preteklosti ni bila to, kar v resnici je. Njena samopodoba je pogosto v nevarnosti, saj je odvisna od modnih trendov in moškega pogleda na žensko. Ko se zave, da je del svojega življenja živela v tej odvisnosti, si želi spremembe, poišče novo samopodobo in hoče postati to, kar v resnici je – ne to, kar so ji drugi prišepetavali, da naj postane. Za odkrivanje same sebe in svoje izvirne podobe je Marija lahko tudi sodobni, emancipirani ženski vzor in navdih.

Pri evangelistu Luku je Marija žena, ki jo vse, kar se dogaja, globoko gane. Je žena vere, pripravljena spremeniti svoj način življenja in slediti besedi, ki jo angel prinese v njeno življenje. Bogu se popolnoma zaupa in mu je na razpolago, prepričana, da on ve, kaj je zanjo in za svet dobro. Kot preprosta judovska deklica raste v zrelo osebnost, ki je sposobna sprejeti najtežje preizkušnje, tudi to, da v naročju drži mrtvega sina.

To, da se imenuje »dekla Gospodova«, nima nobene zveze s socialnim pomenom tega izraza, ki smo ga podedovali iz agrarne kulture prejšnjih stoletij. Dekla ni manjvreden izraz za dekle, podrejeno gospodarju. Ravno nasprotno – Izrael kot skupnost, kot narod, se je imenoval Božji hlapec. Ti Božji hlapci pa so v zgodovini pogosto zatajili. V odnosu do Boga Jahveja so se vse bolj zapirali in se oklepali tradicionalnih predstav. Medtem pa se Marija odpre Božji besedi in se postavi na mesto svojega ljudstva – kot dekla namesto hlapca. Postane predstavnica izraelskega naroda, saj sprejme Božjo besedo in rodi Odrešenika. Očitno ji ni manjkalo samozavesti, da je sprejela Božji izziv, ki je bil v marsičem nasproten verskim učiteljem tistega časa. S svojim »zgôdi se mi po tvoji besedi«, se začne zgodovina pisati na novo – po Kristusu. S prihodom krščanstva se začne preobrazba človeške zgodovine.