Dr. Marko Noč: Reforma zdravstva je koristna le, če koristi bolnikom

Odhodi nekaterih vodilnih strokovnjakov iz bolnišnic so prve posledice vladne reforme, katere cilj ni bil razširitev obsega zdravstvene dejavnosti, pač pa monopolizacija državnih ustanov in oviranje zasebne iniciative v sistemu javnega zdravstva, je v intervjuju na nacionalni televiziji dejal prof. dr. Marko Noč, eden najuglednejših in mednarodno priznanih slovenskih zdravnikov. Krizo v zdravstvu dojema kot simptom širše krize vrednot v družbi, ki je med drugim tudi posledica zanemarjanja vloge družine kot osnovne celice za vzgojo novih generacij. 

Dr. Noč, doma ste z Jesenic, torej »trde« Gorenjske. Kako vas je domače okolje oblikovalo? 

Rojen sem bil na Jesenicah, potem sem živel v bližnji Radovljici. Tam sem obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa na Jesenicah. Na otroštvo in šolska leta imam zelo lepe spomine, mislim, da smo se imeli veliko lepše kot sedanje generacije, ne glede na to, da smo materialno imeli neprimerljivo manj. Več smo se družili in imeli boljše medsebojne odnose. 

V kakšen poklic bi šli, če ne bi bili zdravnik? 

Nimam pojma. Vedno sem si želel biti samo zdravnik. Ne vem, kaj bi drugega počel v življenju. 

Vaša kariera je impresivna. Štiri leta ste bili v ZDA, izobraževali ste se v najboljših ustanovah. Kaj takšna izkušnja prinese človeku – ne le po strokovni plati, ampak tudi obče? 

Poleg strokovne plati je, kot ste dejali, to tudi izjemna človeška izkušnja. Takrat sem bil mlad in spoznal sem popolnoma drugačen družbeni sistem, ne le bistveno bolj napredno medicino. To je izkušnja, ki ti ostane za vedno, in ko se vrneš, iz nje črpaš pozitivne stvari, da jih preneseš v naš prostor. Obenem se poskušaš izogniti tudi negativnim praksam in pastem najbolj razvitega sveta. 

Kaj najbolj pogrešate doma, če primerjate slovenski in ameriški zdravstveni sistem? 

V ZDA sem bil res v vrhunskih institucijah, kjer se je nenehno prepletalo sodobno klinično delo z bolniki, vrhunsko raziskovalno delo in izobraževanje nas, mlajših generacij. Na vsakem koraku je bilo čutiti pozitivno energijo in željo po napredku. Tako ustvarjalnega ozračja pri nas ne prej ne pozneje nisem zaznal. 

Kaj konkretno kot zdravnik počnete, katere so vaše specialnosti? 

Sem interventni kardiolog. To pomeni, da to, kar srčni kirurg naredi tako, da odpre prsni koš in na primer zamenja zaklopko ali naredi žilne obvode, skušamo narediti »na daljavo«, preko ene izmed krvnih žil bodisi na roki ali v dimljah. Poseg je zato manj invaziven in hitrejši, bolnik je krajši čas v bolnišnici, rehabilitacija pa je hitrejša.  

Leta in leta ste delali v urgentni medicini ... 

V kliničnem centru, kjer sem stoodstotno zaposlen že od leta 1987, delam v največji intenzivni enoti v državi, 20 let pa sem bil tudi njen predstojnik. Sočasno sem dežural tudi na urgenci, opravljal helikopterske prevoze kritično bolnih in seveda interventne kardiološke posege pri bolnikih s srčnim infarktom ali srčnim zastojem ter uvajal mehanične podporne sisteme v primeru popolne odpovedi srca ali pljuč. 

Prav na področju ukrepanja po srčnem zastoju je vaš prispevek kar revolucionaren. V času študija v ZDA, nekje v začetku 90. let, ste s sodelavci postavili tezo oziroma našli boljši način, kako naj ukrepa laik, ki je soočen s srčnim zastojem svojega bližnjega. Do takrat je veljalo, da gre za masažo srca in za umetno dihanje. Nova doktrina, ki ste jo vi takrat uspešno uvajali, pa je prišla tudi k nam. V čem je njena posebnost? 

V tistem obdobju, med letoma 1991 in 1993, sem bil v Chicagu, kjer sem delal kot raziskovalec pri enem izmed »očetov« srčnega oživljanja. Takrat smo postavili zanimivo hipotezo, da naj laik, ki je priča bolniku z nenadnim srčnim zastojem, izvaja samo stiskanje prsnega koša (zunanjo masažo srca) brez sočasnega umetnega dihanja usta na usta. S poskusi na živalskih modelih smo to hipotezo potrdili. Zanimivo je, da je približno istočasno in povsem neodvisno od nas do enakih zaključkov prišla tudi raziskovalna skupina iz Arizone.  

Ker smo bili prvi na svetu, je naša najdba takrat predstavljala pravo strokovno herezijo. Kamor si prišel, so te čakali nasprotniki. A stvari so se počasi začele premikati v smer znanstvenih dokazov in že več let mednarodno sprejete strokovne smernice za oživljanje laikov priporočajo le zunanjo masažo srca brez umetnega dihanja usta na usta. Šlo je nedvomno za zelo praktično pomemben prispevek naše raziskovalne skupine v zakladnico medicinskega znanja. Takrat se nisem zavedal, da smo opravili pionirsko delo. A bil sem pač v pravem trenutku na pravem mestu.  

Med letoma 1991 in 1993 smo postavili hipotezo, da naj laik, ki je priča bolniku z nenadnim srčnim zastojem, izvaja samo zunanjo masažo srca brez sočasnega umetnega dihanja usta na usta. Bili smo prvi na svetu.

A če smo laiki soočeni s srčnim zastojem, pogosto vladata panika in zmeda. Žal se celo dogaja, da človeka nekateri fotografirajo, namesto da bi mu pomagali. Če sva praktična: kaj storiti v takšnem primeru? Kaj je najbolje? 

Naj najprej poudarim, da je pri srčnem zastoju v več kot 95 odstotkih primerov prisoten le laik. Od njegovega pravilnega in pravočasnega ukrepanja je odvisno preživetje bolnika. Če laik pravilno ukrepa, zlasti če uporabi tudi elektrošok (zunanji avtomatski defibrilator), se verjetnost preživetja poveča za trikrat do petkrat. Izobražen laik zato lahko reši bistveno več življenj kot mi kasneje v bolnišnicah z vsemi sodobnimi aparaturami. Ravno zaradi tega smo prišli do ideje, da bi bilo smiselno, po vzoru nekaterih držav Zahodne Evrope, uvesti pouk oživljanja kot obvezen predmet tako v osnovno kot tudi v srednjo šolo. S to pobudo smo prišli do takratnega predsednika republike Boruta Pahorja, ki nam je takoj prisluhnil. Stvari so se hitro začele odvijati v pravo smer. Žal je nato prišel kovid, za njim pa volitve in vse skupaj je zamrlo. Vendar še vedno verjamem, da je to edina prava pot. Temu pouku bi lahko priključili še spoznavanje in pravilno ukrepanje ob srčnem infarktu, možganski kapi in nezavesti.  

Ocenili ste, da gre za glavni razlog smrti v razvitem svetu. A če greva po vrsti. Kako se pravilno uporablja defibrilator? 

Defibrilator je pripomoček, ki na srcu izvede tako imenovan elektrošok. To je podobno, kot če na računalniku, ki se »zacikla«, pritisnemo tipko »reset«. Elektrošok so v preteklosti lahko uporabljali le zdravniki, a razvoj tehnologije je omogočil, da imamo zdaj aparat (avtomatski zunanji defibrilator), kjer laik samo pritrdi elektrode in pritisne gumb, vse ostalo pa izvede aparat sam, brez nevarnosti poškodbe laika, ki skuša pomagati. 

Koliko časa pa je še možno preživetje po nenadnem srčnem zastoju izven bolnišnice? 

Načeloma velja, da vsaka minuta zamude do elektrošoka pomeni deset odstotkov manj možnosti za preživetje. Če laik nima na voljo avtomatskega zunanjega defibrilatorja (ti so danes sicer nameščeni na številnih lokacijah po vsej Sloveniji), naj do prihoda reševalne medicinske ekipe izvaja vsaj stiske prsnega koša brez umetnega dihanja, kar upočasni prej opisano krivuljo umiranja.  

Kako pa se izvaja pravilna masaža srca? 

Tega bralcem seveda ne morem pokazati v intervjuju. Svetoval bi, naj si to ogledajo na spletu, kjer je zelo veliko informacij in posnetkov. Osebno bi priporočil ogled spletne strani »Get trained, save life«, ki smo jo pripravili v Evropski nogometni zvezi (UEFA) s pomočjo predsednika Aleksandra Čeferina. Gre za mednarodno izjemno uspešen projekt, v katerem smo izkoristili popularnost nogometa in zvezdniških igralcev ter trenerjev za promocijo laičnega srčnega oživljanja.  

Vidim, da popolnoma zaživite, ko govorite o teh stvareh. Kaj za vas pomeni biti zdravnik? Je to samo poklic ali kaj več? 

Vem, da bo zvenelo kot fraza, ampak zame je to način življenja. To pomeni, da nikoli ne moreš popolnoma »odklopiti«, da te vedno spremljajo telefoni in razna sporočila, tudi na dopustu. To ti velikokrat omogoča, da na daljavo pravočasno ukrepaš, ni pa več tistega miru, ki smo ga imeli v časih brez sodobnih komunikacijskih naprav. 

Ste v vrhu tistih slovenskih zdravnikov, ki veliko objavljajo v tujini, v uglednih tujih revijah. Na tak način prispevate k razvoju medicine v svetu. Ste tudi prejemnik številnih nagrad. Katera vam je najbolj pri srcu? 

Zelo sem hvaležen vsem, ki so mi podelili nagrade. Nikoli pa mi ni bila nagrada primarni cilj, prihajale so »za zraven«. In če se ozrem samo na svojih več kot 11.000 interventnih posegov na srcu, lahko rečem, da bi dal vse nagrade, če bi si prihranil kakšnega izmed hudih zapletov, ki se seveda dogajajo. Tudi zdravniki smo namreč le ljudje in nismo vsemogočni.  

Krasi vas lep odnos do bolnikov, to je znano. Ljudski glas pravi, da je odnos zdravnika do pacienta pogosto že pol zdravja. Kako vi pristopate do bolnika? Govorimo o holističnem, celostnem pristopu, ne le tistem fizičnem delu. 

Pri urgentnih situacijah, v katerih rešuješ življenje, seveda nimaš prave priložnosti vzpostaviti stik z bolnikom. Poskušaš čim prej narediti najbolje, kar znaš, da ga rešiš. Ko pa se ne mudi, si moraš vzeti čas za pogovor. Na lastna ušesa moraš slišati, kakšni so njegovi zdravstveni problemi, in mu natančno razložiti, kako mu lahko pomagaš. Tudi kakšna so realna pričakovanja in seveda možne komplikacije. Le na podlagi takega pogovora se bolnik lahko pravilno odloči in zgradi prepotrebno zaupanje v zdravnika.  

Zdravniki zdravite fizično plat človeka. Jasno pa je, da ima človek še duševno plat, ki takrat, ko je človek fizično bolan, lahko tudi zelo trpi. In tu je še duhovna komponenta človeka. Kako zaznavate slednjo, kako je moč pomagati bolnikom po duhovni plati? 

Moja osebna izkušnja je, da ko si starejši, daješ vedno večjo težo psihični komponenti bolezni. Ko sem bil mlad, sem verjetno preveč razmišljal le o »telesni« plati bolezni. Danes me zanima, kaj bolnik pričakuje od posega in kako lahko njegovo življenje izboljšam. In včasih bolj pomaga dober pogovor, kjer bolnik nima občutka, da se ti mudi, kot najbolj zapleten poseg. 

Kaj pa duhovna oskrba v bolnišnicah? 

Na intenzivnem oddelku se že skoraj 40 let praktično vsak dan srečujem s številnimi stiskami bolnikov in svojcev ter seveda tudi z umiranjem. Tu je duhovna pomoč zelo pomembna in velikokrat je to še edino, kar lahko dobrega naredimo. Vesel sem, da imamo v kliničnem centru že dolga leta duhovnika. Temelje bolnišnične duhovne oskrbe je postavil gospod Miro Šlibar, s katerim sva vrsto let zelo dobro sodelovala in sva še danes vesela, če se kje po naključju srečava. Še zlasti, če je to pri maši na Kredarici na Marijin praznik.  

Kako pa vi v duhovnem smislu sprejemate bolnika in delo z njim? Imate tudi zdravniki, sploh verni, potrebo po duhovni oskrbi? Kako je s tem v operacijski dvorani, ko gre zares? 

Zagotovo. Sem kristjan; pred posegom in tudi med njim prosim za Božjo pomoč. Kolegi, ki imajo drugačno vero ali niso verni, verjetno prosijo na drugačen način.  

Delujete na področju, ko ste dnevno razpeti med življenjem in smrtjo. Vseh bolnikov ne morete rešiti. Gotovo se dogajajo tudi pomanjkljivosti, napake. Kot pravite, edino tisti, ki ne dela, ne dela napak. Umirajo starejši in včasih umrejo tudi mladi. Kako to deluje na vas, kako se s tem soočate? 

Smrt ima zelo različne obraze. Pri nekom, ki je doživel lepo starost in imel bogato življenje, ima smrt povsem drugačen obraz kot na primer pri mlajšem človeku, ki ga pripeljejo zaradi nenadnega zastoja srca in pri katerem si naredil vse, a ni uspelo. Pred oddelkom pa čaka žena, doma pa predšolski ali šolski otroci ...  

V svoji karieri sem, lahko rečem, videl praktično vse obraze smrti. Nekaterih bolnikov ne bom nikoli pozabil. Točno vem, na kateri bolniški postelji so ležali. In te stvari bom vseskozi nosil v sebi. Sprva mi je to predstavljalo psihično obremenitev, a sčasoma ugotoviš, da te taki dogodki tudi bogatijo, in na vse skupaj gledaš kot privilegij. Da ti je bilo dano, da si bil poleg, ko se je človek poslavljal od življenja. 

Nekaterih bolnikov ne bom nikoli pozabil. Točno vem, na kateri bolniški postelji so ležali. Te stvari bom vseskozi nosil v sebi. 

Pri vašem profesionalnem delu se vse vrti okrog boja za ohranitev življenja, za izboljšanje zdravja. Kako v tej luči gledate na zadnji poskus vlade in dela civilne družbe, ki sta predlagala zakonsko rešitev – pravzaprav pomoč pri samomoru? V zakonu je bilo predvideno, da bi pri tem imeli pomembno vlogo prav zdravniki. Kako ste to sprejemali? 

Meni je bila ta ideja od vsega začetka popolnoma tuja, saj se celo svojo poklicno kariero borim za življenje. Tudi zaradi tega sem se aktivno vključil v kampanjo proti zakonu in res sem bil vesel, da je bil zakon na referendumu zavrnjen. Namesto poskusov prilagajanja tega zakona in morebitnega ponovnega referenduma menim, da bi zdaj morali vso energijo vložiti v pripravo ustrezne zakonodaje za zadnje obdobje življenja. Tu imam v mislih paliativno oskrbo, ureditev domov za starejše, negovalnih oddelkov in bolnišnic, pomoč na domu, hospice in seveda psihosocialno podporo v zadnjem obdobju življenja.  

Vseskozi se zgledujemo po razvitih državah, tudi po Kanadi, Nizozemski, Belgiji … Nekateri pravijo – tam imajo to uzakonjeno, a v drugačni obliki. 

Seveda, a ni nujno, da povzamemo vse slabe stvari. Raje kopirajmo dobre stvari, kot je na primer sodoben evropski model javnega zdravstva. 

Tega pa ne kopiramo, kajne? 

Ne, tukaj smo pa nagnjeni k izumljanju tople vode. 

Tu ne moreva mimo zgodbe, afere s preplačevanjem žilnih opornic. Dobro desetletje je tega, kar ste dokazali, da v velikih bolnišnicah kupujejo žilne opornice dvakrat do trikrat dražje, kot so na trgu v razvitih državah. S to intervencijo ste takrat uspeli. Za kaj je šlo in kako se je takrat končalo? 

Če ponazorim s prispodobo: to je bilo nekaj podobnega kot preboj soške fronte pri Kobaridu. Izjemno uspešna akcija, ki pa ni imela vpliva ne na izid soške fronte in ne prve svetovne vojne. Na področju nabav medicinskega materiala in pripomočkov se namreč od takrat ni prav nič spremenilo. A zadnja stvar, ki si jo želim, je, da bi si me ljudje zapomnili samo po tej nesrečni aferi. Veliko raje bi videl, da bi se me spominjali zaradi zdravljenja številnih bolnikov, raziskovalnega dela in poučevanja naših naslednikov. 

No, saj tam ste naredili dobro delo. Dokazali ste, da se da kupovati dvakrat ali trikrat ceneje. Zdi se neverjetno, da so takrat obstajali nekateri vaši kolegi in tudi vodstva bolnišnic, ki so raje kupovali dražje, in da se to še vedno dogaja. Saj veva, kaj to pomeni … 

Takrat sem naredil, kar sem mislil, da je prav, in v to sem prepričan tudi danes. Imam čisto vest in to je edino, kar šteje. Kljub številnim maščevalnim ukrepom – tudi tistih, ki sem jim prihranil veliko denarja. Če bi politika res želela spremeniti sistem nabav v medicini, niso dovolj posamezni »borci« proti korupciji, ampak sistemski ukrepi, ki so izvedljivi le ob konsenzu celotne politike, tako koalicije kot opozicije. Stvar ni zapletena, Slovenija bi morala izkoristiti članstvo v Evropski uniji ter medicinski material in pripomočke kupovati na enotnem evropskem trgu, in sicer tam, kjer so najcenejši. To pa sta praviloma Skandinavija in Nemčija. Ob bistveno nižji ceni medicinskega materiala bi za isti zdravstveni denar lahko več in bolje zdravili.  

Stvar ni zapletena, Slovenija bi morala izkoristiti članstvo v EU ter medicinski material in pripomočke kupovati na enotnem evropskem trgu, in sicer tam, kjer so najcenejši.  

Kaj se dogaja v odnosu aktualne oblasti in zdravnikov, da je toliko konfliktov? Nekje ste celo izrekli, da se kot zdravnik počutite kot razredni sovražnik. Kako uspešni so vladni poskusi, da bi uredili razmere v zdravstvu? 

Vemo sicer, da so, sicer morda v manjši meri, na udaru tudi kmetje, obrtniki in podjetniki. Ampak zakaj si je vlada izbrala ravno zdravnike, je vprašanje zanje in ne zame. Osebno racionalne razlage ne vidim. 

Z vidika bolnikov gre kar za hude stvari. Odšli so trije najboljši strokovnjaki z ortopedskega oddelka, odhajajo maksilofacialni kirurgi … Vodstva bolnišnic pravijo, da je vse v redu. Pa so bolniki v resnici na boljšem, kot zagotavljajo? 

To so že prve posledice vladne reforme na področju zdravstva, katere cilj ni bil razširitev obsega javnozdravstvene mreže, kar bi čim več bolnikom omogočilo pravočasno in kakovostno storitev, ki jo finančno pokrije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Sedaj je že dokaj jasno, da je namen reforme monopolizacija državnih ustanov in onemogočanje zasebnikov znotraj sistema javnega zdravstva. Logično je, da se bo zato obseg zdravstvenih storitev zmanjšal, saj bodo zasebniki delali manj, v državnih ustanovah pa z omejevanjem popoldanskega dela zdravnikov pri koncesionarjih ne bo nič več narejenega. Ozko grlo je namreč drugje. Gre za vedno večje pomanjkanje medicinskih sester in tehnikov ter posledično zapiranje bolniških postelj in oddelkov v praktično vsaki slovenski bolnišnici. In če krčimo obseg javnozdravstvenih storitev, je logično, še zlasti ob vedno večjem staranju prebivalstva, da se čakalne vrste ne morejo skrajšati. Dodaten problem predstavlja tudi to, da več kot 100.000 Slovencev nima osebnega zdravnika, ki predstavlja vstopna vrata v javni zdravstveni sistem. Zaradi tega in ob omejenem obsegu javnozdravstvenih storitev bo tisti, ki ima denar, šel k zasebniku in storitev plačal iz lastnega žepa. Zato sedanja reforma paradoksalno vodi v vse večjo privatizacijo medicine in razslojevanje prebivalstva glede na finančno zmožnost. Ravno v to, proti čemur se leva politična opcija, vsaj deklarativno, vseskozi bori. 

Osebno v sistemu javnega zdravstva državne institucije in zasebnike vidim kot komplementarne in ne kot kompetitivne. Z drugimi besedami, se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo. Določene storitve bodo vedno domena državnih bolnišnic, veliko pa je takih, ki jih lahko kvalitetno in ceneje opravi zasebnik.  

Sedanja reforma paradoksalno vodi v vse večjo privatizacijo medicine in razslojevanje prebivalstva glede na finančno zmožnost.  

Vladi so očitno šli zelo na živce ti izjemni zaslužkarji med zdravniki. Gotovo so se dogajale tudi sporne stvari … 

Če želiš na svojo stran pridobiti Slovence, je najlažje, da objaviš zaslužke posameznikov. Praviloma bruto in brez opisa vsega, kar je nekdo naredil za ta denar. V našem primeru dežurstva, pripravljenosti, delo v prostem času … Vsaka normalna država je vesela ljudi, ki veliko delajo in s poštenim delom ter legalno veliko zaslužijo, saj z davki obilno prispevajo v državno blagajno. So pa v vsakem poklicu nepošteni posamezniki, ki kvarijo ugled, a tega se ne sme posploševati na celotno poklicno skupino. Je pa po drugi strani zanimivo, da se pravnomočno obsojenim zdravnikom zaradi jemanja podkupnin, razen »vikend zaporov« in podobnih »olajšav«, nič ne zgodi. 

Če želiš na svojo stran pridobiti Slovence, je najlažje, da objaviš zaslužke posameznikov. Praviloma bruto in brez opisa vsega, kar je nekdo naredil za ta denar. 

Ste tudi vi kdaj deležni pritiskov? 

Tega je bilo kar nekaj, a če veš, da nisi naredil nič narobe, pritiske lažje prenašaš in te ne iztirijo. Ko vidiš, s katerih strani prihajajo, te to velikokrat utrdi v prepričanju, da si na pravi poti. Še več pa nizki udarci povedo o ljudeh – njihovi zahrbtnosti, nenačelnosti in upogljivosti trenutnim »vladarjem«. A take stvari hitro pozabim in se ne ukvarjam z njimi. No, kar nekaj časa pa ne bom pozabil lanskega inšpekcijskega nadzora s strani kulturnega ministrstva v Medicorju v Izoli, saj so od mene zahtevali potrdilo o izpitu iz slovenščine oziroma vsaj maturitetno spričevalo. Da, včasih človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ali kar oboje …  

Če pogledava širše. Ali ni kriza v zdravstvu del nekega širšega, recimo globalnega problema zahodnega sveta, odsev neke moralne krize, krize vrednot? 

Se strinjam. Nobenega izmed družbenih podsistemov ne moremo gledati izolirano. Drug na drugega vplivajo s pozitivnimi in tudi negativnimi stvarmi. Osebno vidim kot izvirni problem globalno krizo temeljnih človeških vrednot, s katero se sooča zahodni svet. In kot rečeno, tudi zdravstvo ne more biti imuno.  

Kaj je po vašem mnenju razlog za to krizo vrednot v družbi, pa tudi v politiki? 

Mislim, da je glavni problem v tem, da je vedno bolj zanemarjena družina, ki bi morala predstavljati temeljno celico vzgoje prihajajočih generacij. In to se potem nadaljuje tudi na področju šolstva, kjer rušimo avtoriteto in avtonomnost učiteljev. Ko sem hodil v osnovno šolo, sem bil, če sem kaj ušpičil, upravičeno kaznovan. Dodatna ura bivanja v šoli, naloga … In zadnja stvar, ki sem si jo želel, je bila, da bi za moj zdrs zvedeli doma, saj bi bili starši absolutno na strani učitelja. Lahko bi zato sledila še domača kazen, na primer nekaj dni brez popoldanskega druženja s prijatelji, morda nedelja brez smučanja … Danes je za vse avtomatično kriv učitelj in niso redki primeri, ko starši v šolo pridejo celo z odvetnikom.  

Kot izvrsten strokovnjak z referencami v tujini ste imeli veliko možnosti, da bi tja tudi »zbežali« oziroma odšli, kot so to storili številni kolegi. Zakaj ste ostali? 

Veliko je bilo priložnosti, tako v času izobraževanja v ZDA kot tudi pozneje na področju Evropske unije, zlasti v obdobju med afero s stenti (opornicami) in po njej, ko mi velikokrat ni bilo lahko. A nekako sem se vedno odločil za Slovenijo, kjer zelo rad živim. Poseben privilegij pa je zdraviti slovenske bolnike. 

(D238, 30-34)