Doživljanje razpadanja našega mesa in Božja zvestoba do groba

»In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Rim 8,11)

Ko različne sociološke ankete prikazujejo verovanje sodobne družbe, pogosto – celo med tistimi, ki se deklarirajo za verne – izpostavljajo nizko stopnjo vere v vstajenje po smrti oz. v večno življenje. Razmišljanje o smrti je tisto, kar je za nas najtežje – a vsaj vsakič, ko izgubimo nekoga, ki smo ga imeli radi, se moramo soočiti z njegovo neizpodbitno resničnostjo. Evangelij se ne izogne resničnosti smrti in zgolj, če bi ga brali zelo površno, bi lahko pomislili, da je tema vstajenja zgolj nekakšna tolažilna poteza za premagovanje tesnobe v človeškem srcu. Dejansko se Jezus ne izogne prehodu smrti, ampak jo preprosto odpre novi luči. V krščanski perspektivi je zato Gospodova smrt, ki daje življenje, neločljivo povezana s skrivnostjo osebnega doživljanja smrti slehernika.

»Zaupanje kristjanov temelji na vstajenju mrtvih. S tem ko verjamemo vanj, smo to, kar trdimo, da smo. To vero zahteva resnica: resnico razkrije Bog. Množica pa se posmehuje, saj misli, da po smrti ne ostane nič več.« (O vstajenju mesa 1.1–2)

Tako beremo v začetku spisa prvega latinskega krščanskega teologa, vélikega kartažanskega učitelja Tertulijana († ok. 220). Od nedavnega je to delo, skupaj še z njegovimi šestimi ostalimi, prvič na voljo tudi slovenskim bralcem. Omenjeni traktat O vstajenju mesa, nasploh prvi znotraj latinskega teološkega izročila, je bil v izdajo vključen prav z namenom, da bi se sodobni človek na temeljit in razumski način lahko srečal s to bistveno prvino krščanske vere, ki je bila prisotna vse od začetka, danes pa se zdi, da sega bolj in bolj v polje nekakšnega ezoterizma.

Toda že v Tertulijanovem času, kot smo videli, je bil nauk o vstajenju telesa, predmet posmeha poganskih množic, ki pa so – kot to z vso mojstrsko ironijo izpostavlja kartažanski katehet – še vedno častile in bogato gostile sežgana telesa svojih mrtvih. Tertulijan dobro ve, da so tudi filozofi in prvi krščanski krivoverci, kot so Markion, Bazilid, Valentin in Apel, priznavali nesmrtnost duše, vendar izpostavlja njihovo zanikanje vstajenje telesa. Temu se Kartažan zoperstavi z izjemnim hvalospevom telesu, saj Bog namreč ni mogel opustiti tega, kar je bila zunanja oblika njegovega lastnega Kristusa, ki mu je bil dražji od vseh drugih.

»Tako velika je bila stvar, ki je bila v rokah, saj je nastala iz te snovi (tj. gline)! Tako je snov vselej počaščena, ko jo obdelujejo Božje roke, ko se je dotaknejo, ko jo odtrgajo od grude, ko jo gnetejo, ko jo oblikujejo. Pomisli, da se je Bog v celoti ukvarjal s to glino in se zanimal zanjo, z roko, umom, delom, mislimi, modrostjo, previdnostjo in zlasti s tisto naklonjenostjo, ki je določala telesne poteze. Kajti ne glede na to, kakšno obliko je imela glina v sebi, je bil v njej mišljen Kristus, ki naj bi postal človek, to je glina, in je bila mišljena Beseda, ki naj bi postala meso, kar je bila takrat zemlja.« (O vstajenju mesa 6.2–3)

Tertulijan nadalje trdi, da je vstajenje mesa po smrti pravzaprav logično nujno, če priznamo, da je Božja sodba popolna. Tertulijan ne priznava nobene duševne dejavnosti, ki ne bi bila odvisna od telesa, zato je telo, enako kot duša, sestavni del enega moralnega subjekta, ki bo odgovarjal za svoja dejanja: tako tista, ki so bila storjena samo v notranjosti, kot tudi tista, ki so storjena s telesom.

Lazar v tej prizmi postane utelešena ikona Božjega razodevanja resničnosti o človeku in o samem sebi, v kateri lahko zaznamo tudi svojo usodo: tako tisto končno, eshatološko, ob naši smrti, kot drugo, vsakdanjo, ko s podleganjemu grehu vsakodnevno doživljamo male smrti.

V osrednjem delu traktata O vstajenju mesa se Tertulijan dotakne razprave o dokazih za vstajenje na podlagi Svetega pisma in razpravlja o tem, ali je pri tem mišljena zgolj duša ali tudi telo. V Ezekielovem videnju (prim. Ezk 37), denimo, ko je govora o tem, da bo Gospod odprl grobove in svoje ljudstvo vzdignil iz njih, Tertulijan vidi veliko več kot preprosto alegorijo, kar so trdili krivoverci, češ da se to nanaša zgolj obnovo Izraela. Ezekiel je želel privzgojiti vero v vstajenje mesa – pri čemer je potrebno glede načina vstajenja preprosto zaupati Božji moči. Tudi evangeliji po Tertulijanovo pričajo o telesnem vstajenju, med drugim tudi Janezovo poročilo o obuditvi Gospodovega prijatelja Lazarja:

»Kajti pri Lazarju, prvem primeru vstajenja, je bilo meso, ki je ležalo v slabosti, meso, ki je skoraj razpadlo v nečast, meso, ki je medtem začelo zaradi razpadanja smrdeti: in vendar je vstal Lazar kot meso, in sicer skupaj z dušo, vendar z dušo, ki ni bila razpadla, ki je nihče ni obvezal z lanenimi trakovi, nihče ni položil v grob, nihče ni opazil, da smrdi, in nihče je ni videl pokopane štiri dni prej. Vse, kar je bil Lazar, vse, kar se je zgodilo ob njegovi smrti, še danes doživlja vse človeško meso, vendar tega ne doživlja nobena človekova duša.« (O vstajenju mesa 53.3–4)

Lazar v tej prizmi postane utelešena ikona Božjega razodevanja resničnosti o človeku in o samem sebi, v kateri lahko zaznamo tudi svojo usodo: tako tisto končno, eshatološko, ob naši smrti, kot drugo, vsakdanjo, ko s podleganjem grehu vsakodnevno doživljamo male smrti. Tertulijan verjame, da je Kristus s tem, ko je obudil mrtve, dal tako rekoč porok za splošno vstajenje, in sicer s čudeži, ki so bili poleg tega veliko manjši od čudeža njegovega lastnega vstajenja. Tudi nam – kot je to genialni dojel že veliki Hieronim, ki je v pismu  prijatelju (Pismo 4) zapisal: Hieronyme, veni foras,  kot svojo osebno željo, naslovljeno na Boga – Gospod govori: »Miha, Klavdija, N.N. – pridi ven (iz groba)!«

Bog nas ljubi do te mere, da nikomur od nas ne more dovoliti, da bi odšel v nič, v praznino, v preprost razkroj. Njegova ljubezen je tako velika, da nas pride pobrat iz brezna tega neizprosnega konca, ki zaznamuje stvarstvo.

Kot je razvidno iz Stare zaveze, je Izrael možnost vstajenja začel dopuščati zelo pozno. Toda tega ni začel početi s prepričanjem, da je duša nesmrtna, ampak z zavedanjem, ki se je postopoma krepilo: Božja ljubezen je tako zvesta, da mora biti večna. In prav zato, ker je ta ljubezen večna, postane načelo vstajenja. Bog nas ljubi do te mere, da nikomur od nas ne more dovoliti, da bi odšel v nič, v praznino, v preprost razkroj. Njegova ljubezen je tako velika, da nas pride pobrat iz brezna tega neizprosnega konca, ki zaznamuje stvarstvo.

Način, s katerim Bog uresničuje to odrešenje, je njegov Sin, Gospod Jezus. O smrti lahko razmišljamo kot o skoku v praznino, v kateri nas čaka rešilen Gospodov objem. Brez Njega bi lahko imeli dober razlog za obup, z Njim pa lahko živimo in umremo v velikem zaupanju. A to zaupanje ne izhaja iz osebnega prepričanja, kaj šele iz prepričljivega utemeljevanja, čeravno je tudi to koristno in potrebno, kot dokazuje Tertulijan. Gre za dar, dar vere, za katerega smemo prositi Gospoda, Vsedržitelja in Človekoljubca, ki se je »zjokal« ob smrti prijatelja (prim. Jn 11,35) – saj le On, ki je zase dejal, da je »vstajenje in življenje« (Jn 11,25), resnični Premagalec smrti.