Doris Letina: "Mladi želimo kmetovati – vendar ne za vsako ceno!" (2. del)

V prvem delu intervjuja z mlado kmetico in vodjo področja za mlade kmete in kmetijsko politiko pri Zvezi slovenske podeželske mladine Doris Letina smo spregovorili o razlogih za veliki protestni shod kmetov v začetku tedna ter številnih izzivih, s katerimi se srečuje slovensko kmetijstvo danes.

V drugem delu pa smo spregovorili tudi o življenju na kmetiji in še nekaterih izzivih, ki pestijo mlade in druge kmete v Sloveniji.

Med slovenskimi kmeti je samo 4,6 % mladih prevzemnikov kmetij, kar je bistveno manj od evropskega povprečja. Zakaj imamo v Sloveniji tako malo mladih prevzemnikov kmetij?

V torek je bilo na več transparentih zapisano: Mladi želimo kmetovati – vendar ne za vsako ceno!

Verjetno je odgovor na vprašanje: ravno zato, ker ne vidijo v tem nekega dostojnega življenja. Ker je v kmetijstvu težko oddelati “samo” osem ur na dan, naši delavniki so vedno daljši. Ni prave ločnice med poklicnim in zasebnim življenjem. Na kmetiji delaš z istimi ljudmi, kot ješ večerjo. V običajni službi si doma varen pred “službenimi” konflikti. Kmetijstvo je tudi precej samotno delo, mreža ljudi okoli kmeta je običajno nekoliko manjša.

Kljub temu, da imamo dobre ukrepe na področju mladih kmetov. Mladi kmetje lahko prejmejo podporo za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov. Imamo plačila za mlade kmete, kar pomeni, da pri neposrednih plačilih mladi kmet prejema nekaj več neposrednih plačil na hektar. Kljub temu ostajamo pri zgolj 4,6 %. En razlog je dostop do finančnih sredstev, ki je precej onemogočen. Celo evropska investicijska banka je opozorila Slovenijo, da smo slovenski kmetje, in še posebej mladi kmetje, tisti, ki imamo še bolj otežen dostop do finančnih sredstev, obrestne mere so višje, pridobitev dolgotrajneša, potrebno zavarovanje zelo veliko, mladi kmetje pa so tudi v povprečju večkrat zavrnjeni. Če pa želi nekdo prevzeti in razviti kmetijo, finančna sredstva nujno potrebuje. Za potrebne posodobitve, vlaganja in ostale investicije.

Eden izmed glavnih razlogov za vedno manj prevzemov je tudi dohodkovna nestabilnost. Včasih se je večina mladih kmetov, ki so prevzeli kmetijo in kandidirali na razpisu za mladega prevzemnika, zaposlilo na kmetiji. Zdaj pa je vse več tistih, ki si ob kmetiji najdejo še kak drug vir dohodka. Gredo še v neko drugo službo in ob tem vlagajo del prihodka v kmetijsko dejavnost. In ti mladi pogosto potem ostanejo v tistih službah, kjer imajo še socialno varnost, bistveno lažje si vzamejo dopust. Mi sicer ves čas poudarjamo, kako pomembno je, da si kmet vzame dopust in čas še za kake druge stvari. Vsak rabi oddih. Tako kot mora gozdar nabrusiti sekiro, da ta potem bolje seka, si moramo tudi mi nabrati moči.

Seveda se zgodbe, ki odgovarjajo na vprašanje, zakaj ta odstotek že več kot 15 let ostaja na tako nizki ravni, razlikujejo od primera do primera. Včasih so razlog tudi medgeneracijski izzivi, odnosi, kakor tudi dostop do kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča niso cenovno ugodna. Mladi kmetje rajši najemajo kmetijska zemljišča, ker je zanje to ceneje. Pri Zvezi slovenske podeželske mladini smo podali predlog zemljiškega lizinga, ki bi deloval podobno kot pri npr. avtomobilu, kmet bi odplačeval najemnino oz. lizing in na koncu imel možnost odkupa zemljišča. Kljub temu, da se kmetijska zemljišča izgubljajo zaradi pozidav, marsikje nastane težava tudi zaradi tega, ker kmetje ne morejo širiti kmetijske proizvodnje, zgraditi nekih objektov na kmetiji. Dvojna merila, torej.

Zelo zanimiv je primer mlade prevzemnice z Obale, ki si že več let prizadeva za izgradnjo prostorov za kmetijsko dejavnost. Že več let jo onemogočajo, ne dobi te možnosti, medtem ko se pa turistični in ostali objekti nemoteno zidajo. Smo v neenakopravnem položaju.

Ključni razlog pa je po mojem mnenju dohodek. Kmetje smo tisti, ki prevzemamo cene in jih ne postavljamo (razen v redkih primerih). V verigi vrednosti preskrbe s hrano smo šibek člen z nizko pogajalsko močjo. Cene, ki s težavo pokrivajo proizvodnje stroške. Ti so tudi v kmetijstvu, tako kot v ostalih gospodarskih panogah, precej narasli. Iz tega pa je težko slediti vsem omejitvam in zahtevam, ki še dodatno omejujejo ta dohodek. Predvsem zato, ker nismo konkurenčni z ostalimi državami in igralci.

Kot zadnje, vendar zagotovo ne edino, pa je tu še vrednost poklica kmet. Samo v Sloveniji smo besedo kmet izrabili kot nekaj slabšalnega. Besedo, ki bi morala opisati prav vsakogar. Ne le, da nam močno primanjkuje zdrave kmečke pameti, ki je pomemben temelj modrosti, ampak tudi gospodarnosti. Družba mora spremeniti negativni prizvok besede kmet, ki ga je vcepila v glave ljudi. Morda je to povezano tudi s tem, da je bil kmet vedno ponižen, ker potrošniki hrano jemljemo kot samoumevno. Mora biti poceni in dostopna, saj je osnovna dobrina. Ne zavedamo pa se, kako dragocena je v resnici. Kmetijstvo mora postati vrednota vsakogar. Kmet vloži ves svoj čas, svoje znanje, energijo in delo v to, da imamo zajtrk, kosilo in večerjo, pa še kaj vmes. Si predstavljate dan brez kmeta? Brez kmeta ni nas.

Pa vendar imamo neverjetne mlade kmete. Vsak s svojo zgodbo, izkušnjo in strategijo, vendar z vsem skupno vztrajnostjo in ljubeznijo do kmetijstva. Podprimo jih!



Kaj je vas navdušilo za delo na kmetiji? Kaj vas motivira?

Življenje na kmetiji ti lahko pokaže vse največje radosti kmetovanja, življenja z naravo, biodiverziteto. Je pa tudi tisto, ki ti čez noč obrne stvari na glavo. Čez noč ti lahko pokaže, kako težko je življenje. Kdor živi in dela na kmetiji, lahko potrdi, da je verjetno ljubezen do kmetijstva tista, ki je največji motivator. Se pa od ljubezni ne da živeti. To je verjetno tudi odgovor, zakaj imamo v Sloveniji neugodno starostno strukturo.

Kakšna je zgodba vaše kmetije? Kako poteka dogajanje pri vas v zadnjih letih?

Na kmetiji se ukvarjamo s pridelavo jabolk, imamo pa še slive, namizno grozdje, orehe in kostanj. Kmetijo je razvijala mama, ki je premagovala neštete ovire (vseh vrst in oblik) ter vztrajno vlagala v nakup in zaokroževanje kmetijskih zemljišč, tehnologijo in posodobitve. Zelo uspešno, saj je kljub težkim letom in premnogim izpadom dohodka uspela.

V zadnjih sedmih letih smo zaradi pozebe petkrat izgubili večino pridelka. Suša, toča, tržni pritiski.

Del pridelka prodamo grosistu, nekaj pa tudi na trgu. Zagotovo je tudi korekten odnos grosista tisti, ki je pripomogel k stabilnosti kmetije.

Kaj vas drži pokonci?

Jeklena volja. In to, da verjamemo, da delamo dobro. Da se to odraža v zaupanju in lojalnosti strank, biodiverziteti v sadovnjakih … Vse to ti na koncu dneva daje potrditev, da delaš nekaj prav.

Kako pomembno je znanje ekonomije pri vodenju kmetije?

Zelo. Sploh v kmetijstvu, kjer je treba vsak evro obrniti štirikrat, da ga pravilno razdeliš, da lahko pokriješ vse stroške, vložiš v razvoj in ostale predvidene in nepredvidene odhodke.

Ekonomija je, bom zelo ostro rekla, verjetno eden izmed temeljev, ob kmetijskem znanju, ki je nujno potrebno. NIkakor pa ni dovolj, saj tudi če nekaj dobro proizvedeš in tega ne znaš prodati, nimaš dobre prodajne ekonomike, to ni dovolj. Veliko kmetij se je že zaprlo, ker ekonomika ni delovala.

Brez te ekonomske logike, ki jo je mama izjemno dobro izkoristila, naša kmetija zagotovo ne bi obstala.

Pogosto slišimo, da je izziv za kmetije, kako proizvajati tudi izdelke z višjo dodano vrednostjo, ne zgolj osnovnih sestavin. Kako se pri vas soočate s tem izzivom?

Dodana vrednost je lahko tudi v kvaliteti. Tudi osnovnih surovin. Še posebej v slovenskem kmetijstvu, saj smo zelo majhni v primerjavi s povprečnim evropskim kmetom. Samo kvaliteta nam daje konkurenčno prednost in dodano vrednost.

Seveda dodano vrednost lahko dodaš proizvodu tudi s tem, da ga predelaš, drugače prodaš. Precej pa je pomembno tudi sodelovanje na različnih nivojih. Veliko mladih kmetov se poslužuje tega. Sodelovanje pri izmenjavi znanj. Imamo razna srečanja, kjer je ključno, da si izmenjujemo znanje in dobre prakse, pa tudi slabe, da nekdo drug ne naredi iste napake. Da predstavimo svoje izkušnje, poglede in razmišljanja. Potem sodelovanje pri strojnih storitvah. Poslovno sodelovanje na različnih poteh. To je zgodba povezovanja, ki se nadgradi v sodelovanje. To moramo še graditi in izgraditi, da bo dodana vrednost še večja. Da bomo skupaj močnejši.

Omenili ste tudi duševno zdravje in problem samomorov. To je izziv, ki se ga naslavlja že nekaj let. Je viden kakšen napredek?

Pri Zvezi slovenske podeželske mladine smo izvedli projekt neMOČ podeželja, kjer smo začeli ozaveščati o pomembnosti duševnega zdravja na kmetijah, saj je pri tem še vedno prisotna velika stigma. Kmet bi namreč vedno moral biti trden, moral bi pokazati, da zmore sam. Mi smo želeli opozoriti, da je v redu, če ni vse v redu. S tem projektom smo prišli do zaključka, da potrebujemo profil svetovalca, ki se bo profesionalno ukvarjal s tem in naslavljal kmečko populacijo. Znotraj KGZS je sedaj zaposlena ena oseba, ki pokriva psihosocialno svetovanje kmetom. Znotraj tega pa imajo tudi svetovanje o socialnem varstvu in različnih drugih tematikah. Zagotovo pa je to potrebno še podkrepiti.

Kmet je dokaj samoten poklic. Kmet živi in dela z istimi ljudmi. Pri zajtrku si z istimi ljudmi, s katerimi se popoldne skregaš, in z istimi sediš pri večerji. Nimaš prostora, kamor bi lahko dal te težave. Težko je ločiti, kdaj se delo konča in začne prosti čas. Socialna mreža kmetov je manjša. Vse to so razlogi, ki vodijo k temu. Raznorazni izzivi, o katerih sva že prej govorila, socialni, vremenski, dohodkovni problemi. Vse to se nakopiči in zato je tukaj potrebnega še veliko dela. Ne samo, da ozavestimo o tej tematiki, ampak da bodo tudi kmetje tisti, ki bodo videli, da je potrebno poiskati pomoč koga drugega ter da je pomembno, da se pogovarjamo še o kakšnih drugih tematikah, ne le kmetijstvu.

Odstrel zveri je ministrstvo za naravne vire najprej odobrilo, potem ga je premier zablokiral, nato se je omehčal. Tudi sicer se običajno z odstrelom zveri zapleta, populacija zveri pa medtem narašča in škoda z njo. Kako gledate na situacijo okrog zveri?

Daleč od oči, daleč od srca. Vsi bi radi imeli zveri, ampak ne na svojem dvorišču. Vsi se strinjamo, da so živali neverjetna bitja. Ampak ko ti volk raztrga jagenjčka, pa ni enostavno, že s psihološkega vidika, kaj šele z vidika gospodarske škode, ki nastane.

Ne le ubita žival. Cela čreda se zmede, živi v strahu, spremeni se mlečnost, živali so v stresu … Upravljanje z zvermi mora biti učinkovito. Mislim, da nihče ne zagovarja, da zveri ne bi smelo biti. Samo njihovo upravljanje mora biti učinkovito. Tako z zvermi kot z divjadjo.

Kmetje pravite, da ste danes bolj povezani kot kadarkoli prej. Kaj lahko pričakujemo v naslednjih tednih in mesecih, če vam vlada ne bo prisluhnila?

Zahteve in omejitve so se močno okrepile. videli smo, da tako več naprej ne gre in da nam omejujejo kmetovanje. Kmetje smo zato podali petnajst zahtev, ker je stanje postalo nevzdržno.

Po prvem opozorilnem shodu se je znotraj vzpostavljenih “delovnih" – čeprav bi morale biti "pogajalske” – skupin strukturiral način dela. Ampak gradiva, ki je bilo zgolj v obliki pojasnjevanja, zakaj je stanje, ki ga imamo, ustrezno, in pa z rešitvami, ki so predvsem zajemale zgolj neka prizadevanja in odlaganja ter prehodna obdobja, nikakor nismo mogli sprejeti. Bile so premalo otipljive rešitve (če lahko to sploh tako poimenujemo), da bi odgovorile na naše zahteve. Potem se je zgodil še zakon za zaščito živali. Strinjamo se, da je z živalmi treba ravnati primerno in ostro obsojamo vsakršno mučenje živali. Ne pa tudi z uvajanjem inšpekcije prek tečajnikov s 40-urnim tečajem.

Zato smo imeli v torek vseslovenski protestni shod kmetov, ki je bil zelo miren, zelo kulturen. Če ste imeli priložnost poslušati zgodbe, ki so jih predstavili kmetje, njihova stališča, poglede, videnja in zahteve, ste lahko videli, da si prizadevamo samo za to, da bomo lahko kmetovali, da bomo imeli takšno politiko, da nam bo to omogočala, da bomo lahko trajnostno razvijali svoje kmetije in sebe.

Podali smo dve ključni zahtevi. In sicer, da se umakne uredba o upravljanju območij Natura 2000 in novela zakona o zaščiti živali. To sta dve ključni stvari. Poleg tega pa trdno ostaja, da odgovorijo na ostalih petnajst zahtev, ki smo jih podali konec marca, vse v roku 14 dni in sicer s konkretnimi rešitvami, ki bodo za kmete sprejemljive, ne samo prizadevanji in predlogi. To so koraki. Če se to ne bo zgodilo, se lahko pričakuje stopnjevanje protestnih aktivnosti.

Na enem izmed transparentov je v torek bilo zapisano: Ne kmetujemo samo za nas, ampak predvsem zaradi vas.

Bi kaj dodali? 

Vsi skupaj in vsak posebej moramo prevzeti svojo odgovornost. Skupaj soustvarjamo naše kmetijstvo. Ne samo kmet, ampak tudi vsi členi verige vrednosti preskrbe s hrano, potrošnik in odločevalci. Zato ne potrebujemo politike omejevanja, ampak politiko grajenja.

V torek se je res lepo pokazalo, da si kmetje želimo tvornega sodelovanja. Imeli smo miren, kulturen protest. Svoje zgodbe so predstavljali mladi kmetje, ženske, starejši … Pokazali smo, da smo različni, ampak, da imamo skupen cilj: kmetovati in si s tem zagotoviti dostojno življenje in trajnostni razvoj kmetij (v vseh treh vidikih trajnosti – ne le okoljskem, temveč tudi ekonomskem in socialnem). Za naše preljubo zeleno podeželje, za prehransko varnost Slovenije.