Po velikem kmečkem shodu v središču Ljubljane smo se pogovarjali z Doris Letina, vodjo področja za mlade kmete in kmetijsko politiko pri Zvezi slovenske podeželske mladine ter mladi kmetici s sadjarske kmetije Letina z Goričkega.
Ko kmet protestira, je situacija običajno res slaba. Oziroma, če citiram enega od transparentov s shoda kmetov, ko kmet protestira, država krvavi. Kaj je ključno sporočilo, ki ga kmetje pošiljate državi?
To sporočilo je zagotovo zelo nazorno. Naše glavno sporočilo je: "Dovolj je!" Kmetje smo se znašli v zelo nezavidljivi situaciji, pravzaprav kar na prelomu, kjer se sprašujemo, ali nadaljevati s kmetovanjem ali poiskati drug vir dohodka, ki bo zagotavljal varnost in dostojno življenje. Zahteve in omejitve, ki nastajajo skozi leta, tako zelo omejujejo kmetovanje, da kmetje s kmetovanjem ne moremo več nadaljevati trajnostne zgodbe, ki si je vsi želimo.
Pri trajnosti običajno pomislimo na okoljski vidik, pozabljamo pa na ekonomskega in socialnega. Kmet v rdečih številkah ne more biti "zelen". V verigi preskrbe s hrano pa smo kmetje šibki, saj cen ne postavljamo, ampak jih sprejemamo. Zato potrebujemo tako okolje, v katerem bo kmetovanje sploh mogoče in bo omogočalo dostojen vir dohodka.
Kmetje se najbolj zavedamo, kako pomembno je biti eno z okoljem, saj to že stoletja počnemo. Tudi področij Nature z raznovrstno biodiverziteto ne bi imeli, če tega ne bi nekdo ohranjal. In ta nekdo je skozi zgodovino bil kmet.
Slovenija bi morala odločno zavrniti trgovinski sporazum Mercosur z državami Južne Amerike, ki predvideva uvoz živil, pridelanih po nižjih standardih, kot jih imamo v Evropi.
Ni pa vsa odgovornost na kmetu. Potrošnik in širša družba s tem, kar kupujeta danes, določata kakšno kmetijstvo želimo imeti jutri. Kmet pa je tisti, ki to kmetijstvo razvija. Omejitve in zahteve pa se nanašajo neposredno na kmete in nas obravnavajo tako, kot da smo edini v tej okoljski zgodbi, čeprav je del odgovornosti tudi pri ostalih deležnikih.
S katerimi konkretnimi zahtevami prihajate pred vlado?
S protestom smo želeli opozoriti, da je dovolj omejitev in zahtev. Omejitve na območjih Nature 2000, na občutljivih območjih, na področjih trajnega travinja ter habitatne in vse ostale direktive so nas pripeljale tako daleč, da je kmetovanje v določenih segmentih praktično onemogočeno oz. kmetijstva ni več mogoče razvijati. Brez razvoja pa se bomo prisiljeni preusmeriti v druge dejavnosti. To pa bi privedlo do zaraščanja, širjenja invazivnih rastlin, bolezni in škodljivcev, česar nihče ne želi. Vsi imamo radi zeleno podeželje, pozabljamo pa da je kmet tisti, ki ga ohranja in skrbi zanj.
Okoljski in podnebni ukrepi, zapisani v strateškem načrtu Skupne kmetijske politike, morajo biti kmetu dostopni, uporabni in izvedljivi ter seveda administrativno nezahtevni.
Prenehati je treba povečevati davčne obremenitve. Tukaj gre za obdavčitev OMD, katastrski dohodek in druga davčna bremena, ki naraščajo. Seveda pa tudi za obdavčitev medgeneracijskega prenosa znanja in intervencije Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov. Tudi in predvsem mladi kmetje so tukaj v zelo zapostavljenem položaju.
Slovenija bi morala odločno zavrniti trgovinski sporazum Mercosur z državami Južne Amerike, ki predvideva uvoz živil, pridelanih po nižjih standardih, kot jih imamo v Evropi. Na policah skupaj z našimi izdelki bi se znašla hrana, ki vsebuje tudi v Evropi nedovoljene aktivne snovi, ne smemo pozabiti na požiganje in krčenje pragozda. S tem naša hrana izgublja na vrednosti, kmet pa se znajde v nekonkurenčnem položaju.
Pomembno zahtevo pa predstavlja tudi izvajanje masnih bilanc, kjer bi potrošnik lahko jasno razbral, od kod prihajajo živila v njegovi nakupovalni vrečki, s tem pa bi se izognili številnim špekulativnim uvozom in končno vzpostavili transparentno označevanje.
Mladi kmetje smo jasno povedali, da mladi želimo kmetovati, vendar ne za vsako ceno. To pa se kaže tudi v podatku, da je med kmeti le 4,6 % mladih kmetov – nosilcev kmetijskih gospodarstev, kar je manj od evropskega povprečja in ostaja nespremenjeno že od leta 2005. Če želimo ta odstotek dvigniti, moramo nekaj spremeniti. Od tega je namreč odvisna prehranska varnost naše države.
Opozarjate tudi na neenak položaj v primerjavi s kmeti iz drugih evropskih držav. Kje se to najbolj kaže?
Predvsem pri območjih Nature 2000 in uredbi, ki na teh območjih prepoveduje uporabo fitofarmacevskih sredstev oz. sredstev za varstvo rastlin. Če potegnemo primerjavo s človekom, bi lahko govorili o zdravilih in vitaminih, ki jih včasih potrebujemo, da se zdravimo oz. bolje delujemo. Prav tako je z rastlinami.
Z njihovo prepovedjo na občutljivih območjih (vključno z Naturo), kot to predvideva evropska uredba, smo slovenski kmetje v nekonkurenčnem položaju, saj je Slovenija npr. v Naturo 2000 vključila kmetijska zemljišča, medtem ko gre drugod v veliki meri za nekmetijske površine, parke, površine okrog cerkva ... Slovenija ima tudi najvišji delež površin med vsemi članicami v EU, zato slovenskega kmeta ta uredba najbolj prizadene. Brez prilagoditev to znova vodi v zaraščanje kulturne krajine, širjenje bolezni, škodljivcev, invazivnih rastlin. Že zdaj pa je uporaba sredstev za varstvo rastlin zelo omejena, dostopnih alternativ pa praktično skorajda ni.
Ta uvaja nekakšno živalsko policijo, ki bi jo sestavljali posamezniki iz nevladnih organizacij za zaščito živali, ki bi opravili 40-urni tečaj in imeli pravico nadzorovanja živali v naših hlevih. Oni bi nadomestili inšpektorje.
Opozarjamo pa tudi na problematiko poceni uvoza, predvsem žit in moke iz Ukrajine. Nekatere evropske države so uvoz od tam že prepovedale, Slovenija ne, zato te poceni surovine prihajajo na naš trg in majejo naše dobavne verige. Tudi tu je treba poiskati ustrezno rešitev. Zavedamo se pomembnosti solidarnosti, ki jo delimo s kolegi kmeti drugod, vendar je naša dolžnost, da poskrbimo tudi za svojo zaščito.
Kmetje opozarjate na težke razmere že dolgo časa, še nikoli pa nismo slišali, da bi prišli na točko preloma, kjer kmetovanje nadaljujete, ali pa ne. Kaj je sodu izbilo dno?
Predvsem gre za okoljske omejitve in zahteve, ki onemogočajo kmetovanje na nekaterih območjih, sankcije in znižanja plačil za kmete, ki so napisane po zelo striktnih omejitvah (in ne predvidevajo potrebnih izjem, ki so jih ostale države vzpostavile, pri nas pa to ni bilo možno in sedaj ugotavljamo, da določenih kultur več ne moremo po teh novih pravilih pridelovati – tudi česen, hren in krompir, na primer). Izpostavila pa bi še eno točko, ob kateri pa res nismo mogli ostati tiho. Gre za predlog novele zakona o zaščiti živali.
Ta uvaja nekakšno živalsko policijo, ki bi jo sestavljali posamezniki iz nevladnih organizacij za zaščito živali, ki bi opravili 40-urni tečaj in imeli pravico nadzorovanja živali v naših hlevih. Oni bi nadomestili inšpektorje, ki nadzorujejo rejne živali na kmetijah, kar je za nas nesprejemljivo. To popolnoma diskreditira delo veterinarskih in drugih inšpektorjev, ki se leta izobražujejo in potem opravljajo še razne specializacije in prakse, česar ne more nadomestiti tečajnik s 40-urnim tečajem.
Gre tudi za vprašanje biovarnosti. V času, ko pretijo razne bolezni, kot je afriška prašičja kuga, ptičja gripa in ostale, ne more kar nekdo hoditi od hleva do hleva, saj to močno povečuje tveganje za okužbo.
Ostro obsojamo vse, ki mučijo živali in jih imajo v neprimernih razmerah. In zavedamo se, da so dobri in slabi ljudje povsod. Tudi pri reji živali se žal najdejo slabe prakse. Ampak zaradi nekaj slabih ne moremo kaznovati vseh v kmetijstvu. Predlog tudi ni usklajen niti z nami, ki bomo nadzorovani, niti z veterinarsko stroko. To je pa res bila kaplja čez rob.
Vlada pravi, da to ni inšpekcija, ampak svetovalci za zaščito živali. Zakaj ne verjamete, da gre za pomoč kmetom?
Če so strokovne službe kadrovsko podhranjene, jih je potrebno okrepiti, ne pa diskreditirati strokovnega dela tistih, ki vrsto let pridobivajo svoje znanje in se pri svojem delu tudi lahko soočajo s težkimi izzivi. Mislim, da je vsakomur jasno, da je 40-urni tečaj daleč od tega, da bi nekdo pridobil vse potrebno znanje.
Okoljevarstvene organizacije se morajo zavedati, da če kmeta enkrat več ne bo, ne bo nihče izvajal funkcij zelenega podeželja in ohranjal biodiverzitete.
Torej ne verjamete, da bi vam takšni "svetovalci" iz nevladnih organizacij lahko pomagali pri skrbi za živali?
Svetovalci so vedno dobrodošli. Ampak svetovalci v pravem pomenu besede, ki imajo strokovno znanje in izkušnje, ki nas znajo usmeriti in videti širšo sliko. Znanje, ki se nenehno razvija in posodablja, je zagotovo eden izmed izzivov za kmeta. Nikakor pa to znanje ne more biti pridobljeno v enem tednu. To, kar vidimo v tem zakonu, v spornih členih, enostavno ni sprejemljivo.
Poznate katerokoli državo na svetu, ki bi poznala podobno zakonodajo, kot je ta zakonski predlog?
Mi nismo zasledili ničesar podobnega. Tudi ko smo govorili z nekaterimi profesorji, so rekli, da zagotovo s 40 urami nikjer ne postaneš strokovnjak. Ne v kmetijstvu, ne na kakšnem drugem področju.
To je vprašanje tudi biovarnosti, etične odgovornosti, če se slučajno razširi kakšna bolezen. Teh pandemij je bilo kar nekaj. Kdo potem odgovarja in prevzame odgovornost za sankcije za nastalo škodo? Težko je tudi spremljati sledljivost takšnih tečajnikov, sploh če bi jih bilo veliko.
Kmetje imamo omejene resurse. Z veseljem prisluhnemo in razložimo, kako delujejo stvari na kmetijah. Ozaveščamo, organiziramo dneve odprtih vrat, imamo turistične kmetije, prodajo na kmetijah. Če bi ljudje radi videli, kako kmetije delujejo, so vedno toplo dobrodošli.
Vas skrbi, da bi prihajalo do incidentov, kot se je že zgodilo na eni izmed ljubljanskih kmetij, ko so veganski aktivisti okupirali hlev in niso pustili kmeta do njegovih živali?
To je, kot bi nekdo lahko kadarkoli prišel k vam domov v kuhinjo in preverjal, če imate posodo prav postavljeno. Seveda po svojih "pravilih". Kmetje smo vajeni inšpekcijskih nadzorov, še posebej kmetje z rejnimi živalmi. Ampak to mora biti izvajano s strani služb, ki so zato pristojne.
Kakšen je sicer odnos med kmeti in nevladnimi organizacijami, predvsem na področju okolja?
Glede trgovinskega sporazuma Mercosur smo zelo dobro sodelovali, saj so naša stališča skupna. Verjamem, da če vsi jasno predstavimo argumente, jih lahko tudi zbližamo, saj imamo navsezadnje isti cilj: trajnost. Je pa pot do njega včasih drugačna, kot si kdo predstavlja.
Tukaj bi citirala mladega kmeta Jana Modica, ki je v oddaji Vroča tema na Domovini opozoril, da območij Nature 2000 pred vstopom v Evropsko unijo nismo imeli, pa smo tudi takrat na teh območjih ohranjali okolje, da ga imamo danes v stanju, kot ga imamo. Kmetje smo ga ohranili. Žalosti me, da se nam ta vrednost ne prizna.
Vedno znova pozabimo, ali pa se sploh ne zavedamo: Od kmetovanja nas živi malo, vedno manj, od kmetijstva pa prav vsak od nas!
Na naši kmetiji se ukvarjamo s pridelavo jabolk. Naši nasadi so pokriti s protitočnimi mrežami in opremljeni z namakalnimi sistemi. Imamo integrirano pridelavo, kar pomeni, da jabolka tretiramo s sredstvi za varstvo rastlin. Hkrati pa smo neizmerno ponosni, da imamo v sadovnjaku smrdokavro, redko ogroženo ptico, pa rogače, pikapolonice, tančarice in gnezda raznih drugih ptic, ki jim naše protitočne mreže služijo tudi kot zaščita pred plenilci. Vse te živali se ne bi vračale v naš sadovnjak, če ne bi kmetovali okolju prijazno. Imamo tudi stike s krajinskim parkom Goričko, k nam prihajajo opazovalci iz društva za opazovanje ptic. Nikakor ne bi mogla reči, da smo na različnih bregovih. Upam, da bodo tudi oni kdaj bolj na glas povedali, da pa kmetijstvo lahko tudi varuje biodiverziteto in jo razvija.
Smrdokavra v sadovnjaku, foto: Doris Letina
Opozoriti je potrebno na pomen kmeta. Tudi okoljevarstvene organizacije se morajo zavedati, da če kmeta enkrat več ne bo, ne bo nihče izvajal funkcij zelenega podeželja in ohranjal biodiverzitete. Nepošteno je, da so določene okoljevarstvene zahteve prišle v strateški načrt kmetijske politike povsem mimo nas.
Kmetje že zdaj izvajamo mnoge okoljske prakse in ne drži, da jih ne želimo. Radi pa bi, da se to izvaja na način, da je za kmeta uporabno, izvedljivo in da nam omogoča opravljati naše temeljno poslanstvo, zagotavljanje prehranske varnosti Slovenije.
Vaša kmetija leži na območju Krajinskega parka Gorička, Nature 2000 in ekološko občutljivih območij. Kaj je to za vas pomenilo do zdaj in kaj po novem?
Sadjarske kmetije smo v Sloveniji zaradi vremenskih in drugih tveganj precej na prepihu. Kljub temu smo uspeli kmetijo razviti do te mere, da smo opremljeni s protitočnimi mrežami in namakalnim sistemom in to ni bilo enostavno. Kaj točno nas čaka v prihodnje, težko rečem. Omejitev uporabe fitofarmacevtskih sredstev, ne samo za nas, ampak za večino slovenskih sadjarjev, pa ne samo sadjarjev, tudi ostalih panog, pomeni resno grožnjo. Zahtevalo bi popolno prestrukturiranje kmetije, pri čemer nimamo nobenih pravih alternativ, ki bi jih kmetje lahko izvajali. Te omejitve zato za nas niso sprejemljive.
To delamo z ljubeznijo, ker verjamemo, da zdrava, lokalno pridelana, slovenska hrana, ki ji lahko zaupamo, ni samo nekaj, kar nas vsak dan nahrani, ampak veže nase tudi druge funkcije.
Ni narejena nobena študija, ki bi ocenila, kaj točno bi to pomenilo za slovensko kmetijstvo in za prehransko varnost Slovenije. Moramo pa se zavedati, da je hrana lahko najboljše zdravilo, ali pa najpočasnejši strup. In zanimivo je, da pri potrošnikih včasih deset centov razlike v ceni odloča o nakupu pri hrani, drugod pa rade volje porabimo več deset evrov. Varčujemo pri hrani, ne pa pri luksuznih dobrinah.
Tudi potrošnik se mora zavedati, da je del te zgodbe, tudi ko govorimo o varstvu in kakovosti okolja. Vsi skupaj, kmetje, potrošniki, nevladne organizacije in odločevalci bi morali biti na isti strani. Končni cilj bi nam morala biti prehranska varnost in trajnostno kmetijstvo. To pa temelji na vseh treh stebrih – ekonomskem, ekološkem in socialnem.
Z veseljem sprejmemo omejitve, če predvidevajo alternative, ki omogočajo kmetovanje. Ljudje se morajo zavedati, da kmetje zase pridelamo bolj malo. Vse ostalo pridelamo za vas. To delamo z ljubeznijo, ker verjamemo, da zdrava, lokalno pridelana, slovenska hrana, ki ji lahko zaupamo, ni samo nekaj, kar nas vsak dan nahrani, ampak veže nase tudi druge funkcije. Kmetija zagotavlja tudi zaposlenost in razvoj življenja na podeželju.
Zamislimo se nad podatki, da smo v Sloveniji na vrhu po trgovskih površinah na prebivalca in na dnu po kmetijskih površinah na prebivalca. Kaj bomo kupovali v premnogih trgovinah, če bomo vedno manj lahko pridelali?
Poudarjate ekonomski in socialni vidik, ki sta pogosto spregledana …
Večina kmetov si ne izplačuje plače, kar že nekoliko postavlja pod vprašaj ekonomski vidik. Vlagajo pa v razvoj, kar je nujno, če želimo slediti tehnološkemu razvoju, ekonomičnosti in okoljskim zahtevam. Tudi tukaj smo se s tehnologijo že močno prilagodili.
Glede socialnega vidika pa bi opozorila na to, da kar nekaj posameznikov (predvsem žensk) po kmetijah nima urejenega socialnega zavarovanja. To je v 21. stoletju nesprejemljivo. Kmetje si pogosto tudi ne znamo vzeti prostega časa. Med kmeti je tudi štirikrat več samomorov kot med drugimi poklicnimi skupinami. To kaže, da so nujno potrebne drugačne strategije. Ampak Slovenija se osredotoča predvsem na okoljski vidik, kjer pa se dejansko že precej dela. Vsekakor bi se dalo narediti več, ampak menim, da v primerjavi z drugimi evropskimi državami na tem področju delo opravljamo z odliko, šepamo pa drugje.
Kar nekaj posameznikov (predvsem žensk) po kmetijah nima urejenega socialnega zavarovanja. To je v 21. stoletju nesprejemljivo.
Kmetovalec Andrej Golob je pred slabim letom v intervjuju za Domovino povedal, da je sodobno naravovarstvo rak rana sodobne družbe, ker se ljudje, ki nimajo pojma o naravi, začenjajo vtikati v vse, tudi kmeta, ki je z naravo delal že od pamtiveka. Kako gledate na to oceno?
O tem vsak malo ve in na koncu se nam zdi, da vsi vemo vse. To je podobno, kot če bi kmet šel na en tečaj in potem poskusil operirati. Ne gre, za to so potrebna leta vaje.
Tudi odvetnik ne more biti vsak, ali pa mehanik – potrebna so specifična znanja in veščine.
Kmetijstvo moramo približati ljudem. Potrošniku in širši družbi. On se na koncu odloči, kakšno kmetijsko politiko želi imeti. Te omejitve, ki so zdaj predlagane, morajo postati prostovoljne, potem pa naj se vsak sam odloči, v katero smer bo šel.
Kakšno kmetijsko politiko bi si kmetje želeli od državne oblasti?
Želimo si kmetijsko politiko, ki podpira trajnostni razvoj kmetijstva in zagotavlja prehransko varnost države.
Kakšne ukrepe to pomeni v praksi?
To pomeni nabor različnih ukrepov, ki jih kmet lahko uporabi glede na svoje potrebe in presojo. Slovenija je specifična država, ker imamo zelo raznoliko kmetijstvo. Imamo od mikro, do malih, srednje velikih in velikih kmetij, ki se razlikujejo po panogah, tehnološkem razvoju, od tradicionalne tehnologije do specialne tehnologije, pametnega kmetijstva in robotike. Imamo različne načine pridelave, ekološko, konvencionalno, integrirano ...
Vsak kmet si mora narediti takšno strategijo, ki je za njegovo kmetijo najbolj primerna. Kmetije imamo različno strukturo tudi znotraj panog. Zato morajo biti ukrepi takšni, ki naslavljajo vse, ki kmetujejo in pridelujejo hrano, in da omogočajo raznovrstnost glede na posamezno kmetijo, od ekoloških, podnebnih, investicijskih do razvoja znanja. Da je kmet tisti, ki je središče kmetijske politike, ne samo v besedi, ampak tudi v praksi.
Zagotovo je to politika, kjer mora vsak (od)igrati svojo vlogo. Vključno s kmetom, ampak ne samo s kmetom.
Zahtevate, da denar iz kmetijske politike ostane pri kmetu. Kam gre torej danes, ko temu ni tako?
Po različnih kanalih. Mi želimo, da je prejemnik sredstev tisti, ki skrbi za prehransko varnost. Ko pade kmetijstvo, pade država, ker ni več prehranske varnosti. To se je zelo dobro pokazalo na začetku epidemije covida, pa na začetku ukrajinske krize. Vedno, ko se zgodi kakšna kriza, kmet pride v ospredje, ampak se nanj žal zelo hitro pozabi. Čeprav smo ključni za to, da ima vsak od nas vsak dan, večkrat na dan, kaj na krožniku. Vedno znova pozabimo, ali pa se sploh ne zavedamo: Od kmetovanja nas živi malo, vedno manj, od kmetijstva pa prav vsak od nas!
Dobro povedano, se z vsem strinjam, samo bojim se, da v naši socialistični Sloveniji ne bo padlo na plodna tla. Kmetje pa naj na naslednjih volitvah pametno volijo.
problem je v statusni ureditvi. organizirajte so v eno od oblik gospodarskih družb in plačujte prispevke, kot ostali. ker tko kot je zdaj, ko je nek minimum, je tudi rezultat temu ustrezen...
helena_3
29. 04. 2023 23:01:340
Plačujte prispevke, problem rešen!
Kje boste pa dobili denar za več od minimuma, pa ni naš problem. Ob dejstvu, da je pogosto na kmetiji samo eden zavarovan, ker ni denarja, da bi se plačevalo za dva. delata pa (najmanj!) dva, pa še ostali družinski člani po šihtu - brez plačila, seveda.
Lahko je biti pameten - papir vse prenese.
Zanimivo je, da mlada kmetica nič ne omenja uporabe gensko spremenjenih semen in zaščitnih pripravkov ameriške multinacionalke Monsanto.
Friderik
28. 04. 2023 17:59:430
Filčr..., mimogrede, Monsanto ni ameriški ampak nemški.
Friderik
28. 04. 2023 18:06:340
Filčrtj... mlada kmetica tudi ni omenila problemov v zvezi z vzrejo kun ev. Spustila je tudi kokoške nesnice, da o koloradskmu hrošču ne go orimo. Ta je šele zgaga! Ona pa kar tiho! Eden od komentatorjev bi ji zaradi tega rekel, da je vsegliharka.
'Kmete v fabrke' je bila agenda komunistov v jugi in sicer z namenom da bi bilo celo ljudstvo odvisno od režima. Vse se začne pri hrani, ki nudi samozadostnost. V 5oih še koze niso smeli imeti doma.. Imajo enako agendo dandanes tudi kulturni marksisti?
Očitno se je začela ihta za kmečke glasove, sicer si ne znam razlagati, da je tudi Dmovina nenadoma odkrila kmete in jim posvetila celo več nadaljevanj.
Račun brez krčmarja.
Kmetje so večinsko volili za Svobodo in za Goloba, zato sta tudi na ruralnih območjih oba prejela neobičajno veliko glasov.
Aktualna ljudska oblast jih bo odpravila z drobtinicami in jih bo tako znova kupila za naslednje volitve zase ali za instant stranko, ki bo zamenjala sedanjo instant Svobodo.
Še najmanj bosta s kmeti pridobili SLS in Nova Slovenija, sicer bi se SLS že na zadnjih volitvah vrnila v državni uzbor, Nova Slovenija pa bolje odrezala.
Ne pozabite, na čelu kmečkega sindikata je vseglihar!
9 komentarjev
Andrej Muren
Dobro povedano, se z vsem strinjam, samo bojim se, da v naši socialistični Sloveniji ne bo padlo na plodna tla. Kmetje pa naj na naslednjih volitvah pametno volijo.
darko
problem je v statusni ureditvi. organizirajte so v eno od oblik gospodarskih družb in plačujte prispevke, kot ostali. ker tko kot je zdaj, ko je nek minimum, je tudi rezultat temu ustrezen...
helena_3
Plačujte prispevke, problem rešen! Kje boste pa dobili denar za več od minimuma, pa ni naš problem. Ob dejstvu, da je pogosto na kmetiji samo eden zavarovan, ker ni denarja, da bi se plačevalo za dva. delata pa (najmanj!) dva, pa še ostali družinski člani po šihtu - brez plačila, seveda. Lahko je biti pameten - papir vse prenese.
fiLčrTjaK
Zanimivo je, da mlada kmetica nič ne omenja uporabe gensko spremenjenih semen in zaščitnih pripravkov ameriške multinacionalke Monsanto.
Friderik
Filčr..., mimogrede, Monsanto ni ameriški ampak nemški.
Friderik
Filčrtj... mlada kmetica tudi ni omenila problemov v zvezi z vzrejo kun ev. Spustila je tudi kokoške nesnice, da o koloradskmu hrošču ne go orimo. Ta je šele zgaga! Ona pa kar tiho! Eden od komentatorjev bi ji zaradi tega rekel, da je vsegliharka.
Realist
'Kmete v fabrke' je bila agenda komunistov v jugi in sicer z namenom da bi bilo celo ljudstvo odvisno od režima. Vse se začne pri hrani, ki nudi samozadostnost. V 5oih še koze niso smeli imeti doma.. Imajo enako agendo dandanes tudi kulturni marksisti?
MEFISTO
Očitno se je začela ihta za kmečke glasove, sicer si ne znam razlagati, da je tudi Dmovina nenadoma odkrila kmete in jim posvetila celo več nadaljevanj.
Račun brez krčmarja.
Kmetje so večinsko volili za Svobodo in za Goloba, zato sta tudi na ruralnih območjih oba prejela neobičajno veliko glasov.
Aktualna ljudska oblast jih bo odpravila z drobtinicami in jih bo tako znova kupila za naslednje volitve zase ali za instant stranko, ki bo zamenjala sedanjo instant Svobodo.
Še najmanj bosta s kmeti pridobili SLS in Nova Slovenija, sicer bi se SLS že na zadnjih volitvah vrnila v državni uzbor, Nova Slovenija pa bolje odrezala.
Ne pozabite, na čelu kmečkega sindikata je vseglihar!
AlojzZ
Ajajaj! Lepa ženska ponuja jabolko? Zadnjič se to ni dobro končalo, morali smo iz raja.
Ajajaj! Bežimo!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.