Čas za spremembo politike do Hrvaške: vzdržimo se dvostranskih dejanj

Martin Nahtigal
9

Slovenija na arbitraži ni zmagala. To je jasno vsakomur. Tudi tistemu, ki službeno še vedno tvita o velikem uspehu Slovenije in o teritorialnem stiku z morjem. Ampak služba je pač služba. In sedaj je napočil trenutek, da se nekateri tega zavedo in pričnejo opravljati svojo službo – za začetek službo zunanjega ministra.

Hrvaška je v ofenzivi – tako notranjepolitični kot zunanjepolitični. Slovenija pa je, kot je značilno za to vlado, talka notranjepolitičnih igric za ceno zunanjepolitične zmage. Tako smo spet v dinamiki »enostranskih« dejanj – čoln tja, diplomatska nota nazaj; obisk tukaj, komentar tam.

Nekaj sardel vredne provokacije

Hrvaška izvaja svojo strategijo dosledno – ne priznava, da je arbitraža kakorkoli merodajna in izvaja nadzor in ribolov na polovici Piranskega zaliva. In tako ustvarjajo umetno napeto ozračje brez kakršnegakoli rezultata. Kar je jasno še piranskim ribičem, ki na televiziji komentirajo, da zaradi rib gotovo ne plujejo tja, saj jih v Piranskem zalivu skorajda ni več.

Vendar pa, če smo popolnoma iskreni, ne gre za mednarodne incidente, kot to interpretira Slovenija, saj arbitraža ni začela veljati kot dejstvo na dan razglasitve. Dan je rok za uveljavitev. V določbah arbitraže je jasno navedeno, da se državi lahko dogovorita drugače in da pravno gledano to ni zavezujoč dokument. Na ta način nam ga predstavlja le slovenska politična scena, da bi se lahko predstavila kot zmagovalka pred slovenskim narodom.

Karl Erjavec naj se začne obnašati kot vodja zunanjega ministrstva in se pripravi na novo serijo bilateralnih pogovorov. To, da zavrača pogovor s Hrvaško in vztraja pri vsiljevanju sprejema arbitraže, nas stiska v kot.

Kako nezavezujoča je ta arbitraža, je pred dnevi že pisalo nekaj strokovnjakov na obeh straneh meje. Gre za problematiko predzadnjega člena arbitraže, kjer piše, da arbitraža velja, v kolikor oziroma dokler se strani ne dogovorita drugače. Nenavaden dostavek k običajnim končnim členom arbitraže pušča odprta vrata bilateralnim pogovorom.

Za Slovenijo še vedno velja, kot piše v ustavi, da so naše meje take, kot so bile na 25. 6. 1991. In to je naše realpolitično izhodišče. Saj se vsako pogajanje konča s sporazumom, kjer je vsak malo popustil.

Prihodnja strategija bilateralnega tanga

Karl Erjavec naj se začne obnašati kot vodja zunanjega ministrstva in se pripravi na novo serijo bilateralnih pogovorov. To, da zavrača pogovor s Hrvaško in vztraja pri vsiljevanju sprejema arbitraže, nas stiska v kot.

Poleg tega omogoča Hrvaški, da se drži svoje znanje strategije brez resnega interesa, da bi se stanje uredilo.

Glede na preteklo spotikanje našega ministra za zunanje zadeve po diplomatskem parketu je nujno, da o prihodnji argumentaciji in strategiji pride do širšega diskurza v slovenski strokovni javnosti.

Zaradi transparentnosti postopka; razblinjanju dvoma o korektnosti dela slovenskih zagovornikov in nadaljevanja iskanja rešitve je ključno, da arbitražna dokumentacija postane javna. To je prvi pogoj, da bomo lahko kot država z množico strokovnjakov našli najboljšo strategijo za diplomatski ples po institucijah EU in v bilateralnih pogovorih, ki nas čakajo v prihodnosti.

Tako je za Slovenijo prišel čas, da tudi sama prične z enostranskimi diplomatskimi dejanji, ki bodo pokazali, da tokrat mislimo resno. Od banalnosti postrežbe slovenskega menija na Brdu do tehtnega pozicioniranja slovenske policije v Piranskem zalivu.

Slovenska politika naj se, lepo prosim, vzdrži dvostranskih dejanj – naj se neha, sicer tipično slovensko, ukvarjati s tem, kaj bodo rekli sosedje in naredi nekaj za svojo državo in svoj narod.

Je že čas.

9 KOMENTARJI

  1. “… pričnejo opravljati svojo službo – za začetek službo zunanjega ministra.”

    Oh! Preje bom jaz odtekel maraton, kot bo tovariš Erjavec pričel opravljati službo zunanjega ministra. Enostavno me zmore.

  2. Kaj je sporočal nesposobnež Erjavec malo pred razglasitvijo AS?

    “Hrvatje so živčani…čim bolj se bliža…AS”

    Kdo pa je živčan zdaj, ko je potrebna implementacija?

    Odg.: Živčan in presran je Erjavček, velika goflja rdečega Slovenistana!”

  3. Slovenci smo nerazsodni, naravnost otročji. Pred vsem na zunenjepolitičnem področju se nismo sposobni braniti, niti uveljavljati svojih zahtev.
    Razsodba arbitražnega sodišča je slaba, naravnost škaandalozna in nevredna tako visokega sodnega foruma.
    Sodišče pravzaprav ni razsodilo nič, saj je za imprementacijo sodbe potrebno sprejeti celo vrsto sporazumov med Hrvaško in Slovenijo, kar priznavata obe strani.
    Hrvati sicer sodbe v celoti ne priznavajo,Slovensci pa ugaotavljamo, da brez Hrvatov sodbe ni mogoče impelentirati.
    Razsodni pravni strokovnjaki tudi ugotavljajo, da je razsodba lahko osnova za nadaljne usklajevanje, ni pa akt, po katerem bi lahko izvedli razmejitev.
    Pustimo ob strani vprašanje, kdo je dobil in kdo izgubil.
    Poglejmo si, kaj je sodišče razsodilo.
    Na morju se je poslužilo pomorskega prava in razosodilo skladno s tem pravom tako, da je Sloveniji prisodilo še koridor, ki pa je bolj dekoracija, kot neka resna pravica, ki naj služi Sloveniji za stik z odprtim morjem.Sodišče je sicer prisodilo večji del Piranskega zaliva Sloveniji, vendar kakšnega praktičnega učinka s takšno razsodbo Slovenija ne bo pridobila. Na tistih nekaj več površinah bodo lahko le ribiči razširili svoja lovišča, kar pa ne bo omogočalo bistveno večjega ulova rib, kar za slovensko ribištvo ne bo imelo nobenega praktičnega pomena.V Sloveniji prisojenega dela piranskega zaliva se zanesljivo ne nahajajo ne naftna, ne rudna bogastva, tako da tudi v tem pogledu ni Slovenija pridobila nič bistvenega. Edino s čimer se lahko pohvali, pred vsem politika, je to, da pač Hrvati niso dobili polovice Piranskega zaliva. Torej gre le za prestiž, ki pa bo kmalu ugasnil in zatonil v pozabo.
    Potem je Sloveniji arbitraža dodelila koridor, ki sodi v hrvaške teritorialne vode, s tem,da mora Hrvaška Sloveniji zagortavljati svobodno plovbo in dovoliti služnost pri plaganju kablov in cevobvodov. Arbitri tudi niso pozabili na svobodni preket z letali. Potrudili so se celo tako, da Hrvati nimajo pravice ustavljati, ali ovirati prelete letal.
    Ja Butalcem pa lahko laskaš tudi s takšnim darilom.
    Poglejmo si praktično uporabo tako dosojenega koridorja, ki ga naši vrhunski pravniki ocenjujejo kot genialno inovacijo, ki lahko postane sodna praksa.
    Koridor je pomaknjen ob rob hrvaškega teritirialnih voda, ki mejo na Italijansko notranje morje.
    Kljub temu, da je za pomorstvo ta del morja mala mlakuža, pa je koridor toliko oddaljen od obale, da je majhna plovila,ki bodo prečkala pomorsko mejo med Hrvaško in Slovenijo ne bdo uporabljala, saj jim zakoni velevajo, da se morajo javiti v prvi luki, mejnemu prehodu. Toprej plovila, ki bodo plula iz Slovenije, se bodo morala javljati v Umagu in bodo plula ob obali in ne po dosojenemu koridorju. Podobno bo z velikimi ladjami, ki plujejo v Koper ali Trst. Te ladje imajo svoje koridorje doloćene na mednarodni ravni in prav tako ne upoštevajo sodno odločenega koridorja.
    Kaj pa si lahko počnemo s pravico polaganja kablov in cevovodov ni povsem jasno. Komu naprljati kable tam daleč v Afriko, ali cevovode, ne ve nihče in menim, da si nihče ne more predstavljati, zakaj bi Slovenija to počela. Torej gre za pravico, ki je še manj, kot golob na strehi. Še večja potegavščina so preleti z letali.
    Tisti najbolj naivni trdijo,da pa lahko koridor postane poemben v času vojne. No, pa naj ti naivneži povedo, kaj pa se v vojni sploh spoštuje?
    Meja na morju pomeni torej nekakšno zmago prestiža, nikakor pa ne bistvene pridobitve za Slovenijo.
    Seveda pa je prestiž potrebno pogledati skozi žrtve, ki jih je Slovenija utrpela na kopnem.
    Na kopnem smo izgubili del ozemlja med kanalom sv. Odorika ( regulirano Dragonjo) in med staro strugo Dragonje, vkljčno s tremi zaselki in nekaj dest prebivalci. Izgubili smo Joška Jorasa , nejgovo hišo in težko pretovorjene fosne. To pa je boleča izguba, ki je mnogo večja, kot tistih nekaj kašet rib in sveda napuh, s katerim se sedaj kiti slovenska politika.
    A ta izguba še ni najhujša. Kopenska meja med Hrvaško in Slovenijo je tako zapletena, da meji na neumnost. Kako je nastala ni vprašanje, pomembno je, da se takšna meja ne sme zakoličiti in povzdigniti v meddržavno mejo. Potek katastrskih meja, takšne kot so danes, utegnejo v bodočnosti predstavljati nenehne spore in napetosti, kar pa za medsosedske odnose ni dobro. Ni dobro zaradi tega, ker razmejitev ni jasna, nefunkcionalana.
    Zanesljivo bo potrebno počakati na čas, ko ne bo napetosti, ko se bodo menjali politikiin ko drugi, treznejši ne bodo kovali svoje slave s slepim ponavljanjem, da je razsodbo potrebno implementirati,ampak določiti mejo, ko bo sicer razmejila Slovenijo in Hrvaško, bo pa jasna in uporabna, ter ustrezna za vse, ki ob meji živijo.
    In tako smo pri dokazu, da je razsodba zmazek, ki se ga ne da in ne sme implemenitrati.
    Prav tako pa ne dovoliti,da se sedaj nesposobni politiki kitijo z zmazkom.

  4. A mi lahko prosim nekdo odpre oči, da bom razumela: kako je to možno, da je v čisto vseh vladah Karel Erjavec?

    Največji kloven klovnov in šolski primer bleferja je ves čas na vodilnih funkcijah. Tu ni nobene logike.

  5. Ej, tokrat sem pa popolnoma razočaran nad – morma reči – neukostjo komentarja. Arbitrža velaj, dokler se Hrvaška in Slovenija ne dogovorita drugače. Torej trenutno VELJA. Njaprej jo moramo uveljaviti na terenu, potem pa ja, seveda, lahko začnemo pogovore naprej. Ne vem, kdo j eavtor, ampka res nim aosnove od pojma. Če pa recimo ne bi veljala, potem Sloveniaj MORA takoj nadzirati izhodišča: cel Piranski zaliv, teritorialni dostop do odprtega morja, razglasiti ekološko ribolovno cono v odprtem Jadranu, priključiti zaselke ob Dragonji itd.
    A to si avtor želi in meni, da jerealno. Ali pa celo zahtevati mejo na Mirni?
    Mislim, takih buč pa ne bi rad več bral v Domovini, no.
    P.s.: Stalni finančni podpornik Domovine.

  6. Temu, kar je napisal APM ni kaj dodati. Propagando, ki jo izvaja vladajoči režim, ki na vsak način zahteva implementacijo te za Slovenijo neugodne sodbe, bo mogoče izpodbila hrvaška trma, ki arbitraže noče priznati. Dokler seveda ne bo spoznala, da škodi sama sebi, ker je pridobila večino, kar je zahtevala, razen tistih nekaj čebrov vode v Piranskem zalivu, ki za Hrvaško nič ne pomenijo, razen nagajanja in nerviranja Slovenije. Lahko se pa celo zgodi, da bo Hrvaška “nadmudrila” Slovenijo in hvaležno sprejela vse, kar ji je arbitraža prisodila in vztrajno zadrževala tistih par litrov vode v zalivu s svojimi ribiči in policijo, ki ji slovenska itak ne bo upala parirati.
    Edina rešitev za Slovenijo je, da pritrdi hrvaškemu stališču o kontaminirani arbitraži in od nje odstopi, ker je Hrvaška noče priznati. Tako bi rešila medsebojne odnose in začela z novimi pogajanji, ta pa bi stanje vrnila na čas pred 25. 6. 1991. Po nekaj letih ali desetletjih bi se z novimi generacijami politikov stvari razvozlale v obojestransko korist. Predvsem se mi zdi važnejša meja na Muri in v Beli krajini, predvsem pa koristi naših ljudi, ki živijo ob meji, ne pa napihovanje ali smo pomorska ali jezerska država.

  7. Da ponovim še enkrat:
    Razsodba je slaba!
    Terja sodelovanje obeh strani: Slovenske in Hrvaške.
    V nobenem primeru razsodbe ni mogoče implementirati v šestih mesecih, kar trdijo slovenski politiki z Erjavcem in Cerarjem na čelu. S svojimi izjavami se samo smešijo in razkazujejo svetu, kakšna bizgca sta, kako sta nepodkovana in nekompetentna.
    Tudi pismo, s katerim Erjavec obvešča EU o kršitvah meje je prvovrstna neumnost, saj bo mogoče o kršitvah meje govoriti šele takrat, ko bosta mejo obe strani priznali. Za sedaj obstaja le razsodba, ki pa je ni mogoče implementirati, dokler ne bodo izpolnjeni pogoji. Teh pa je še zelo, zelo dosti in če sploh bodo kdaj izpolnjeni, bo minilo še zelo dosti časa. Morda nekaj desetletij.
    Erjavec s svojo prenagljenostjo kaže le to, kakšen diletant je in kakšen klovn. Žal to počne na svetovn diplomatski sceni in ne kaže le svoje nesposobnosti, temveč smeši Slovenijo in vse Slovence.
    Tudi njega je potrebno interpelirati. Klovn sodi v cirkus, ne pa v vlado!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime