Boj homoseksualcev: ne gre za to, kaj si želijo, ampak za princip

POSLUŠAJ ČLANEK

Takoj ko je Ustavno sodišče razveljavilo sklep državnega zbora s katerim so zavrnili referendum o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, se je zdelo, kot bi vrag ušel iz steklenice.

Mediji, tako imenovani ''osrednji'', so ponoreli, številne nevladne organizacije in posamezniki pa prav tako. Slišati je bilo ostre odzive, češ, da so se odprla vrata nadaljnjemu ogrožanju pravic posameznikov in parov, proti katerim naj bi bil referendum uperjen. Sploh pa je bila ta odločitev za mnoge še en korak k nazadovanju že itak ksenofobne Slovenije.

''Država bo spet vrgla stran nekaj milijonov eurov za izvedbo javne krivice, okoli nas pa toliko revnih in lačnih'', so trdili drugi. Besedišča o tem, kaj bi bilo treba narediti z glavnima akterjema, Primcem in Zevnikovo, ne bom omenjala, ker takšnega prostaštva moj računalnik ne prenese.

Demokracija brez pogovorov


Na srečo živim v krajih, ki so na nek način daleč stran od ponorelega sveta, tudi čas pri nas teče počasneje, zato sem bila referenduma vesela, saj še nisem pripravljena(med drugim), da bi me kot mamo kdorkoli želel poimenovati z osebo 1, oziroma osebo 2.

Ne bom se spuščala v podrobnejšo vsebino vročega kostanja, ker me bolj skrbi to, da se Slovenci o žgočih temah še zmeraj ne znamo in ne zmoremo pogovarjati. Pozabljamo tudi, da (vsaj) na papirju živimo v demokraciji, da se piše leto 2015!

Skrbi pa me zlasti to, da še zmeraj ne doumemo, da je v tem, da stvari, ki so pomembne in odločujoče za naše skupno sobivanje, vztrajno, kot domine, padajo na Ustavnem sodišču, nekaj hudo narobe..
Kdorkoli nas posluša, si lahko misli, da smo edini v širnem Vesolju, ki znamo in zmoremo reševati svet. A ko je treba besede zamenjati z dejanji, se hitro izkaže, da smo navadne riti: kot razvajeni otroci bi radi imeli vse, s takšnimi in drugačnimi pravicami pa ravnamo, kot bi bile pisane zgolj za ene, za druge pa ne.

Kot laik, ki zna sešteti zgolj 1+1, na višjo matematiko, s katero se baranta v kakšnih drugih krogih se, žal, ne razumem preveč, si drznem reči, da bi nas to slednje moralo zelo skrbeti. Pa ne zgolj zaradi te, zadnje odločitve Ustavnega sodišča, še zdaleč ne!

Komu sploh zaupati, verjeti?


Neštetokrat, malodane vsak dan se sprašujem, komu v tej družbi še lahko verjamem. Kdo vse me hoče poceni in ceneno prinesti okoli. Resno se sprašujem, mar se moji sodržavljani ne zavedajo, da se lahko sleherni med nami prej ali slej znajde v neusmiljenem kolesju napačnih sodnih ali kakšnih drugih odločitev. Saj veste, kako to gre že od vekomaj: danes meni, jutri tebi.

Tudi zato bi se bilo potrebno pogovarjati, skupaj držat, delati kompromise, iskati tisto, kar nas v tej državi povezuje in ne, da s takšnim užitkom drugim kopljemo jamo, potem pa se razburjamo, če sami pademo vanjo.

Trdim, da bi Družinski zakonik že zdavnaj postal del našega vsakdana, če ne bi bili tako preklemansko sovražni drug do drugega!

Republika Floskulandija


Še več: vse tako kaže, da se je Slovenija – kdaj točno, ne vem - spremenila Floskulandijo. Ne vem, če še kje po svetu ''zraste'' toliko praznih floskul in besedičenj kot ravno pri nas.

Kdorkoli nas posluša, si lahko misli, da smo edini v širnem Vesolju, ki znamo in zmoremo reševati svet. A ko je treba besede zamenjati z dejanji, se hitro izkaže, da smo navadne riti: kot razvajeni otroci bi radi imeli vse, s takšnimi in drugačnimi pravicami pa ravnamo, kot bi bile pisane zgolj za ene, za druge pa ne.

Pa da se vrnem k otrokom, ki nam – kot je slišati te dni – pomenijo največ na svetu. Koliko resnice je v tem, žalostno ponazarja nedavna zgodba z Gorenjskega.

Sosedje so lep čas opozarjali, da priseljena ženska, grdo ravna z lastnim sinom, no, tudi z živalmi. In kaj se je zgodilo?! NIČ! Parade državnih uslužbencev, ki bi morali kaj storiti, so prihajali, gledali, modrovali, kimali- a storili niso nič. Ne z ubogim otrokom, ne z živalmi.

Potem pa se je zgodila tragedija, deček je bil ob morilskem pohodu svoje matere celo prisoten, vsi, ki bi morali že zdavnaj ukrepati, pa so se skrili kot miši v luknje, češ, kaj moremo, saj smo storili ''vse'', kar ''smo lahko''.

V čudni evforiji, v kateri živimo, bi bilo lahko razmišljanje o še kakšnem drugem otroku, ki bi se znašel ob nepravem kraju na nepravem mestu, celo nevarno.

Kar pa se Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tiče, se bojim, da je veliko več tistih, ki jih ''briga'', kot pa je dejansko onih, ki si takšno ''skrb'' želijo.

Skratka, včeraj sva bili s prijateljico, ki ima rada ženske, na kavi. Pa sem jo vprašala, zakaj takšna histerija okoli tega zakona, ko si ne ona ne ostale (ostali) ki jih poznam, otrok sploh ne želijo.

''To sploh ni pomembno, kaj si jaz ali mi želimo, pomemben je princip'', mi je odgovorila.

Tako.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike