Bog nas reši (predsedničine) ljubezni, sovražnosti se bomo že sami!

Preživeli smo državni praznik. Na osrednji proslavi v Ljubljani je imela, kar je tudi edino pravilno, govor predsednica države. Vtis je, da je vplivala tudi na govorni del proslave, ki je bil poživljajoč. Glede glasbe očitno sovraži »jodl, jodl« glasbo, kot rečejo slovenski narodnozabavni na ljubljanskem radiu, in ji je bližje glasovno in oblačilno posnemanje in zviranje pevcev po tujih »urbanih« vzorih in manirah. Bog obvaruj biti originalno slovenski. Prepričana je, da smo Slovenci svetovno znani po nekaterih hropcih, Slakonji, Bog obvaruj Slatkonji, ne pa Avsenikih, ki so originalni prispevek Slovencev v evropsko ljudsko kulturo.

Osrednja proslava poteka že nekaj let na zgodovinskem prostoru. Bolj kot vse ga onečašča množica tistih v prvi vrsti, katerim osamosvojitev Slovencev ni bila intimna opcija. Ni problem v njihovih čustvih, problem je v tem, da s svojo fizično prisotnostjo na proslavi onečaščajo največji dosežek Slovencev v zgodovini. So brez kančka sramu oziroma se norčujejo iz zgodovine, onih, ki so za samostojno Slovenijo žrtvovali življenje.

Ob državnih praznikih je najbolj pomembno, kaj nam sporoča v svojem govoru državni poglavar. Govor predsednice je bil na prvi vtis lep in vsebinsko bogat. Če ga premisliš in analiziraš, pa je vtis žalosten, če ne tragičen. Osrednji poudarek govora »odgovornost« zbledi kot lanski sneg. Skrajno umazan je bil že del govora o pokopu povojnih pomorjenih. Ne sme se ga politično zlorabljati. Pravilno! Toda to ne pomeni, da se ne sme povedati, zakaj so bili pomorjeni, kdo jih je pomoril in v čigavem imenu. Cela Slovenija je polna pomorjenih, morilcev pa ni! To je shizofreno in predsednica želi to stanje očitno obdržati. Pravzaprav je s tem pojasnila svoj poniževalen odnos do svojcev umorjenih, ki ga je demonstrirala s svojo prireditvijo na morišču, ki mu je bila odvzeta tragična nota.

Zgornji primer samo nakazuje, kako ga. predsednica razume odgovornost do zgodovine, ki jo je v govoru posebno izpostavila. Zahvalila se je vsem, ki so v preteklosti skrbeli za obstoj slovenstva. Sledila je polucija hvalisanja partizanstva, brez katerega naj ne bi bilo samostojne Slovenije. To ni samo slaboumno, ampak je notorična laž. Najglobje spoštovanje borcem proti okupatorju, mojemu staremu očetu, ki so ga sami surovo s krampom pokončali, stricema borcema od 1942, ki tega nista mogla nikoli dojeti, mami, ki jim tega ni nikoli odpustila, mojim profesorjem Zwittru, Mikužu, Jarcu; Gestrinu in še mnogim drugim, zlasti Alenki Nedog, ki mi je prva s partizanske strani razkrivala ozadje revolucionarne prakse NOB. Nihče od njih ga ni zlorabljal za revolucijo in prevzem oblasti kot oni, ki jih zagovarja doktorica prava (!) ga. Pirc Musarjeva. V bistvu je II. svetovna vojna pri nas potekala zgolj in samo kot jugoslovanska zadeva in državljanska vojna, ki je prevladala nad osvobodilno, je bila sprožena zaradi politične oblike povojne oblasti: totalitarizem ali demokratična(?) monarhija. Kot samoslovencu mi je oboje tuje in odvratno. Že sama Jugoslavija je ena največjih zgodovinskih napak Slovencev. Čudim se, da ni poudarila, kako nas je osamosvojila Titova TO. Zgodovini se ne da ubežati. Prav zato ni mogoče razumeti, zakaj tako vztrajno lažejo, da brez NOB ne bi bilo samostojne slovenske države. Dejansko jo izključuje! Ehrlich je bil ubit zaradi zahteve po slovenski samostojni državi!

Po tem zgodovinarskem in moralnem padcu predsednice, podlegla je ideologiji, sledi še hujši zdrs. V gnoj naše politične preteklosti. Niti z besedo ni omenila, da je bila slovenski osamosvojitvi predpogoj zmaga DEMOS-a, poraz političnih sil njenega političnega botra Kučana. DEMOS in zgolj DEMOS je izvedel največji dosežek Slovencev v zgodovini. Govor predsednice, ki mu ni manjkalo všečnih delov, kot je pravilno omenjanje Srebrenice in Ukrajine, je sledilo pridobivanje političnih točk na račun Gaze, nesrečniki potrebujejo dejanja, ne čvekanje, je razkril, da predsednica ne mara demokracije. Dvakrat jo je omenila v govoru, pa še to v kontekstu, ki nima neposredne zveze s praznikom, ki mu je predpogoj. Zato ni nenavadno, da se ni zavzela za Muzej slovenske osamosvojitve, da ni niti malo trenila z očesom, ko so njegovega direktorja popolnoma diskreditirali in ga pognali v tujino, zaposlil se je na akademiji znanosti enih sosednjih držav, da ni vzela, tudi v imenu njenega tako ljubega spoštovanja, meritokracije, ko nas v parlamentu zmerjajo z načrtnimi ponarejevalci zgodovine.

Da ima ga. predsednica poleg zgodovine resne težave z demokracijo, je pokazala tudi v posrednem in neposrednem obračunavanju z opozicijo, s katero ni štedila. Očitno bi morala pred vlado počepati, biti »žlahtna«, kot pravi temu njen boter Kučan. Vrh je dosegla z hvaljenjem sodstva. Onega, ki je mojega nesrečnega dolenjskega rojaka skoraj desetletje držalo po nedolžnem v zaporu, ki prikriva zločinca v primeru g. dr. Novića, ki vklepa v lisice sodnike, ki ne sodijo po diktatu politike, ki ga z evropskih sodišč opozarjajo, da tako naprej ne gre več ...

Množici verjetno všečen govor je ga. predsednica zaključila z izrazom ljubezni do državljanov. Zadostuje mi odgovornost do resnice in zgodovine, spoštovanje demokracije nad vse! Bojim se je, strah me je ljubezenskih izlivov finančne oligarhije, pa če je zavita v še tako lep celofan kvazi domoljubja. Zato: »Nein, danke!«