Bi se krščeni neverujoči smeli cerkveno poročiti? Mednarodna teološka komisija v Vatikanu je povedala svoje.

Mednarodna teološka komisija v Vatikanu želi z novim dokumentom razjasniti odnos med vero in zakramenti. »Vse pogosteje se krščuje otroke tudi v družinah, kjer ni pričakovati, da bodo deležni kakršne koli verske vzgoje,« poroča avstrijski Kathpress.


Še bolj problematično je, da se krščeni zaročenci poročajo cerkveno, ne da bi sploh verovali v delovanje zakramenta svetega zakona. Podobni primeri so v dokumentu »Vzajemnost med vero in zakramenti v zakramentalnem načrtu odrešenja« navedeni tudi za birmo in prejemanje svete evharistije.

Zakramentalna narava vere

Dokument je potrdil kardinal Luis Ladaria, perfekt Kongregacije za doktrino vere, njegovo objavo je potrdil tudi papež Frančišek. Vzajemnost v naslovu govori o katoliškem nauku, da oseba mora imeti določeno stopnjo vere, da lahko prejme zakramente in obenem zakramenti okrepijo ter obogatijo osebno vero.

Sam dokument prinaša temeljito razmišljanje in razpravo o naravi zakramentov in prejemu le-teh, kot tudi številne teološke in pastoralne vpoglede v situacijo. En najpomembnejših skupnih poudarkov je ta, da po sami naravi zakramentalnosti gre za dvojnost, ki je hkrati komunicirana v vsakem zakramentu: globlje razumevanje realnosti in pomoč pri pravem odzivu v Kristusu. Zato je nemogoče govoriti o veri kot popolnoma subjektivni entiteti (fides qua) brez intrinzične povezanosti z Božjo resnico (fides quae), ki je predmet razodetja in jo ohranja Cerkev.

Tako se soočamo z globoko enostjo med dejanjem vere in vsebino, s katero se strinjamo. V krščanstvu ni mogoče misliti vere brez zakramentalnega izraza, sploh v luči subjektivne privatizacije vere, niti zakramentalna praksa ni mogoče brez vere znotraj Cerkve, ki se postavlja proti zgolj običajem, običajni razsežnosti dogodka prejema zakramenta. Kjer vera izključuje indentifikacijo z izpovedjo vere in življenjem v Cerkvi, tam ni več integrirana s Kristusom (51. poglavje dokumenta).

Zakrament krsta

Pri tem zanimivo, ob zakramentu krsta lahko v omenjenem dokumentu preberemo, da je krst dojenčkov praksa že zelo dolgo časa ter je upravičen zaradi želje staršev, da bi bili njihovi otroci deležni zakramentalne milosti, postali del Kristusa in Cerkve, postali člani Božjega občestva, kajti krst je učinkovito orodje odrešenja, odpuščanja grehov začenši z izvirnim grehom in prenosom milosti (91. poglavje).

Vendar ali zakrament brez vere prinaša sadove? Pisci dokumenta zapišejo, da se otrok zavestno ne odloči za "članstvo" v svoji naravni družini ampak, če sledi običajna socializacija, bo to kot mlad odrasel storil s hvaležnostjo. S krstom dojenčkov je poudarjeno, da gre za vero znotraj Cerkve, rast v njej pa se zgodi tudi zahvaljujoč skupnosti, ki nas obdaja. Starši pri krstu tako delujejo kot predstavniki občestva, ki sprejemajo novega člana medse. Gre za odgovornost staršev za vzgojo v veri, podobno kot gre za odgovornost za vzgojo v drugih sferah življenja, še zapišejo avtorji.

Vedno večja težava pa ostaja, kot večkrat poudarijo pisci, v praksi, saj prevečkrat odrasli želijo krstiti svoje otroke v smislu obeleženja določenega mejnika v življenju ter priložnosti za praznovanje, brez dovoljšnje vere, iz katere bi črpali za to svojo dolžnost vzgoje v veri.

Poroka med dvema krščenima neverujočima

Eno izmed tudi medijsko bolj izpostavljenih poglavij pa je bilo posvečeno zakramentu zakona oz. poroki. V dokumentu zanimivo lahko preberemo, da tako kot pri vsakem drugem zakramentu, tudi v zakramentu svetega zakona pride do prenosa Božje milosti, ki se ne zgodi zaradi vere sodelujočih, ampak je Kristusovo darilo, ki je dejavno prisoten v tej zavezi ter darilo Svetega duha.

Čeprav v dokumentu ni popolnoma eksplicitnih odgovorov, pa so člani teološke komisije zavrnili dve skrajnosti. Zavrnili so t.i. zakramentalni avtomatizem, po katerem je zakrament vsaka sklenitev vsakršne zakonske zveze med dvema krščenima samo zaradi minimalne prisotnosti vere skozi naravo krsta kot zakramenta. Kot drugo pa navajajo, da zagovarjajo t.i. elitstični zakramentalni skepticizem, po katerem katera koli stopnja odsotnosti vere že pomeni prisotnost naklepa oz. namena in že zaradi tega razveljavi vrednost zakramenta.

V zaključku pa so člani teološke komisije še zapisali, da duhovniki ne bi smeli sprejemati prošenj za cerkveno poroko s strani "krščenih neverujočih", ki jasno nasprotujejo cerkvenemu učenju o nerazvezljivosti ter namenu svetega zakona.

Celoten dokument je zelo usmerjen v vprašanja prakse ter občestvenega življenja in navad, zato bo zanimivo spremljati tudi njegov vpliv na prihodnje smernice slovenske katoliške Cerkve.