Ateistka in podpornica splava na Papeški akademiji za življenje: kaj bi naredil Karol Wojtyła?

POSLUŠAJ ČLANEK
Črnilo se še niti ni posušilo, odkar smo nazadnje pisali o dogajanju v zvezi z Akademijo za življenje pri Svetem sedežu, pa smo že pri naslednji temi oziroma škandalu. Prejšnji je bil sicer bolj povezan z monsinjorjem Vincenzem Paglio, njenim predsednikom, a zaradi močne povezave med njim in »njegovo« ustanovo kritike zadnje čase (upravičeno) letijo kar vsevprek.

Spomnimo, Akademija je bila na željo papeža Janeza Pavla II. ustanovljena leta 1994 in je namenjena študiju, informiranju in oblikovanju katoliških mnenj o glavnih problemih biomedicine in prava.

Njen prvi predsednik, danes častitljivi božji služabnik (torej »kandidat za svetništvo«) Jérôme Lejeune, je postavil pravilo, ki je od članov akademije zahtevalo, da podpišejo izjavo, v kateri so zapisali: »Pred Bogom in ljudmi pričamo, da je za nas vsako človeško bitje oseba« ter da je »od trenutka nastanka zarodka do smrti to isto človeško bitje, ki raste, se razvija in umre«.

Od leta 2016 ima Akademija nove statute, potrjene od papeža Frančiška, od tedaj pa je ta izjava, ki so jo morali podpisati novi člani Akademije, opuščena. S tem je opuščena tudi obljuba, da bodo branili človeško življenje v skladu z naukom Cerkve.

In prav na tem področju se je te dni zataknilo: 15. oktobra so se tej Papeški akademiji pro vita, ki bi ji lahko rekli tudi papeška »pro-life služba«, po papeževem imenovanju pridružili novi redni in dopisni člani, nov pa je tudi nadzorni svet. Akademija sedaj šteje 162 članov, ki naj bi s svojim delom prispevali k zgoraj omenjenim ciljem.

Nova imenovanja so povzročila razburjenje zaradi ene izmed novih članic, italijansko-ameriške ekonomistke Mariane Mazzucato, ki je sicer ateistka, zagovornica splava in povezana z gospodarskim forumom v Davosu. Mazzucatova dela na University College London, v oči pa posebej bodejo njeni tviti izpred nekaj mesecev, v času odločitve Dobbs vs Jackson, ko je ameriško vrhovno sodišče odločanje o izvajanju splavov vrnilo zveznim državam. Takrat je nova članica papeške pro-life službe na Tweeterju jasno izražala podporo »pravici« do splava. Vrh vsega njeno imenovanje nikakor ni (bilo) edino in prvo tovrstno imenovanje, odkar ima Akademija nove statute.

Ti ponavljajoči se dogodki sprožajo nekatera zoprna vprašanja, na katera ni lahko najti odgovorov, posebej če se želi ostati naklonjen svetemu očetu in njegovi vodstveni ekipi.

Zakaj ravno ona?


Prvič, vprašanje se opazovalcu postavlja v zvezi s člani Akademije, ki gojijo drugačna prepričanja, kot naj bi jih v tej službi zastopali: kaj pravzaprav delajo v ustanovi, ki zastopa povsem drugačna stališča? Nadškof Paglia je 20. oktobra pojasnil, da niso vsi člani Akademije katoličani in torej tudi ne izpovedujejo vsi načel katoliške vere, zato pa njene dokumente predhodno preveri tudi Dikasterij za nauk vere. Mazzucato je bila po besedah Paglie izbrana kot ekonomistka, na podlagi priporočil več akademikov, da bi Akademija lahko bolj podrobno preučevala  napade na življenje, ki so posledica strukturnih, družbenih neenakosti, denimo podhranjenosti. Res se postavlja vprašanje, če se ne da najti nobenega drugega strokovnjaka s tega področja, ki bi bolje sodil v idejni kontekst svoje nove svetovalne službe.
Opazovalcu se nehote postavlja vprašanje, če Karol Wojtyła ne bi raje kar zaprl takšne Akademije (ali vsaj zamenjal vodstva), kot je ta njena današnja različica, ki vsaj na videz skrbi bolj za vprašanja kot pa odgovore.

Predvsem pa tak odgovor ne zadovolji, ker to ne ustreza namenu, s katerim je bila Akademija pred skoraj tridesetimi leti ustanovljena. Tudi v primeru Inštituta Janeza Pavla II. – na katerem je drugo vodstveno delovno mesto istega nadškofa Paglie – imamo podoben pojav: ustanovo z jasnimi cilji, ki pa brez spremembe imena (kakor slišim iz Rima, neuspešno) deluje naprej z novimi statuti. Ime se ohranja in s tem navidezna kontinuiteta, pod njim skrita stvarnost pa je precej drugačna, kar v bistvu dahni po prevari.

Nadalje, treba je zapisati, da se tovrstni dogodki na 77-letnega nadškofa Paglio zadnja leta kar »lepijo«. Pred mesecem dni je bil denimo s strani voditeljice televizijske predvolilne oddaje povprašan glede vloge splava v italijanski družbi, pri čemer je je tako verne kot neverne gledalce osupnil z odgovorom, da je ta zakon po njegovem »steber italijanskega družbenega življenja«. Kasneje je Akademija to izjavo sicer nekako razložila, a grenak okus je ostal.

Dober mesec pozneje pa smo se te dni znašli pred podobnim problemom, tokrat s podpisom papeža Frančiška. Takih dogodkov je od leta 2017 enostavno preveč, kar kaže na to, da je odločnost papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. glede problematik, zaupanih »originalni« Akademiji pro vita, očitno popustila. In to zopet sproža vprašanje, če je prav, da se vse to dogaja v imenu »prejšnje« institucije, izpred novih statutov.

Tretji razmislek pa dolgujem včerajšnjemu godu svetega Janeza Pavla II. Dan, ko se ga spominja vsa Cerkev, opazovalcu pa se nehote postavlja vprašanje, če Karol Wojtyła ne bi raje kar zaprl takšne Akademije (ali vsaj zamenjal vodstva), kot je ta njena današnja različica, ki vsaj na videz skrbi bolj za vprašanja kot pa odgovore. Kolikor sem preučeval učenje svetega papeža, resnično dvomim, da bi pustil, da prihaja do nejasnih usmeritev pri temi, ki mu je bila tako zelo pri srcu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike