Splav v Italiji postal politično orožje, na mino stopil predsednik Papeške akademije za življenje

Foto: profimedia.si


Pretekli teden je katoliško javnost v Italiji, pa tudi širše, razburil nadškof Vincenzo Paglia, predsednik Papeške akademije za življenje.

Papeško akademijo Pro Vita je leta 1994 ustanovil Janez Pavel II. 1994, njen namen pa je preučevati probleme, povezane z zaščito življenja, zlasti z medicinskimi in pravnimi vidiki. Po domače povedano, gre za papeževo osebno pro-life službo, in to na najvišji ravni, saj naj bi vključevala do sedemdeset največjih strokovnjakov s področja zaščite človeškega življenja.

Pravica do splava kot steber družbenega življenja?


Nadškof Paglia, njen trenutni predsednik, imenovan od papeža Frančiška, se je že nekajkrat znašel na tnalu opazovalcev, nazadnje ta teden, ko je bil s strani voditeljice televizijske oddaje povprašan glede vloge splava v italijanski družbi. Mnoge katoličane je osupnil njegov odgovor: »Menim, da je Zakon 194 zdaj steber našega družbenega življenja.«

Zakon 194 se nanaša na zakonodajo iz leta 1978, ki je v Italiji dekriminalizirala in uredila dostop do splava. Ta je pri zahodnih  sosedih možen v prvem trimesečju iz praktično kateregakoli razloga, dostop do splava pa je bil z močno večino potrjen tudi na referendumu leta 1981.

Predvolilna tekma v Italiji


Najprej je treba opozoriti, da gre pri dogajanju okrog izjave nadškofa Paglie predvsem za nadaljevanje volilnega dogajanja v Italiji, o katerem je Domovina te dni že pisala. V Italiji ima za izvolitev dobre možnosti desna sredina, pri čemer prednjači stranka Fratelli d’Italia, na čelu katere je trenutno precej priljubljena Giorgia Meloni. Ker drugi načini diskreditacije niso uspeli, jo njeni nasprotniki sedaj poskušajo očrniti tako, da poudarjajo temo splava, pri čemer se je v kampanjo vključila tudi italijanska manekenka in influenserka, Chiara Ferragni.

Le-ta je Italijo »opozorila«, da bo splav, če bo izvoljena desna sredina s Fratelli d’Italia na čelu, vedno bolj omejen, s tem pa se je pravica do splava znašla v središču pozornosti predvolilne kampanje.

Nič čudnega torej, da je tudi predsednik Akademije za življenje dobil vprašanje v tej smeri, in sicer, če bo po njegovem mnenju splav pomembno vprašanje na volitvah. Nadškof Paglia je v odgovoru tako imenovani »Zakon 194« nekoliko nerodno označil za »steber družbe« in voditeljici oddaje na koncu pritrdil, da ta zakon nikakor »ni pod vprašajem«.

Pravna, ne moralna veljava


Tak odgovor nadškofa, ki je od svetega očeta pooblaščen za teme varovanja človeškega življenja, je seveda marsikoga negativno presenetil. Pozneje je Akademija v odzivu pojasnila, da je nadškof »Zakon 194« označil za »steber italijanske družbe« v smislu njegove nedvoumne pravne uveljavljenosti, in da po njegovem mnenju nobena od konkurenčnih političnih strank na prihajajočih volitvah prav zato tega vprašanja ne odpira in ga tudi ni uvrstila v svoj program. Skratka, italijanski zakon o splavu je Paglia označil za »steber« v smislu njegove uveljavljenosti v italijanskem pravnem sistemu, ne pa v smislu moralnega odobravanja.

Pri tem je zanimivo opazovati, kako nasršeni so nekateri katoličani do vplivnega nadškofa, ki si je sicer v preteklosti dovolil kar nekaj dvomljivih ali dvoumnih izjav in odločitev. Med drugim je v nasprotju z dovoljenji Svetega Sedeža izjavil, da bi človeka, ki se odloči za samomor z zdravniško pomočjo, pri tem »držal za roko«, torej ga kot duhovnik spremljal tudi na poti v samomor; veliko prahu pa so dvignile tudi njegove kadrovske menjave na Akademiji Pro Vita in na Inštitutu Janeza Pavla II.

Zadnje v nizu takšnih presenečenj za katoličane pa je bila objava zbornika pod taktirko Akademije za življenje, v katerem so bili objavljeni tudi prispevki avtorjev, ki zanikajo moralno spornost kontracepcije.

V tej novi, še sveži publikaciji, so namreč svoje prispevke objavili tudi moralni teologi, ki zagovarjajo razlikovanje med »absolutnimi moralnimi normami«, kot je denimo katoliška obsodba kontracepcije; in pastoralno uporabo teh istih norm v konkretnih okoliščinah. Po mnenju teh teologov bi katoliški pari v nekaterih okoliščinah lahko upravičeno uporabljali kontracepcijo, tako razmišljanje pa je bilo predstavljeno celo v zvezi z umetno oploditvijo.

Taka mnenja sicer niso nova, pojavljajo se vsaj od objave okrožnice Humanae Vitae leta 1968; novo pa je to, da jih sedaj, pod vodstvom nadškofa Paglie, zasledimo tudi med tistimi strokovnjaki, ki sodelujejo z eno glavnih vatikanskih izpostav za moralno teologijo, Papeško Akademijo za življenje.

Tri zaključke lahko potegnemo iz vsega povedanega, pa tudi širšega dogajanja v Katoliški cerkvi.

Težave pro-life gibanja


Prvi je vezan na pro-life gibanje. Zadnja epizoda z nadškofom Paglio je pokazala, kako težaško delo čaka tiste, ki ostajajo v taboru zagovornikov človeškega življenja, saj je nadškofu treba dati prav: splav je globoko zajeden v naše pravne sisteme in prizadevanja za spremembo zakonodaje se zdijo kot preveč visokoleteč cilj, in prizadevanje za ta cilj lahko prinese celo nasprotne učinke. Do prevlade razuma nad idejami in lobiji je torej še dolga pot, in tega se zaveda tudi vatikanska pro-life služba.
Drugi zaključek je ta, da ni dobro, če se Cerkev vmeša v politične debate nekega naroda.

Katoliška morala in dnevna politika ne gresta skupaj


Drugi zaključek je ta, da ni dobro, če se Cerkev vmeša v politične debate nekega naroda. Nadškof Paglia je bil potegnjen v kontekst predvolilnega dogajanja, kar se mu nikakor ni obrestovalo: ena sama nerodna beseda je poskrbela, da je v katoliških medijih širom sveta kar završalo ob možnosti, da se je sam predsednik papeževe pro-life institucije postavil na stran podpornikov splava.

Paradoks je v tem, da je bil Paglia zgolj koristen člen v razgreti predvolilni tekmi v naši zahodni sosedi, pri čemer pa splav pravzaprav nikogar ne zanima, se pa s to temo sedaj »umetno« ukvarjajo z namenom pridobivanja političnih točk in diskreditacije nasprotnika.

Bolj dialoška drža vatikanskih uradov


Zadnji zaključek je, da da tudi katoliška moralna teologija v sedanjem pontifikatu prehaja v bolj dialoško držo, ki gre mnogim sicer zelo na živce. Medtem ko smo bili navajeni desetletij »pribijanja« moralnih norm, kot na primer prepovedi kontracepcije, s strani Učiteljstva Cerkve, sedaj glas dobivajo tudi drugače misleči, kar seveda povzroča veliko negotovosti. Paradoks pa je ta, da tema kontracepcije, denimo, za večino katoličanov sploh ni vprašanje, ampak si o vsem skupaj mislijo (in delajo po) svoje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike