Anton Laščak: slovenski arhitekt v Orientu

Sredi 19. stoletja so se evropske sile lotile velikega projekta. Zgradile so Sueški kanal, ki je pomenil najkrajšo vodno pot med Azijo in Evropo ter preusmeritev s poti okoli Afrike. Prekop je bil dokončan leta 1869 in je v Egipt privabil veliko število Evropejcev, ki so v tej orientalski deželi našli obilo priložnosti za delo, življenje in zaslužek. 

Eden od njih je bil tudi leta 1856 v Gorici rojeni Anton Laščak. Bil je sin slovenskih staršev, govoril je slovensko in bil poročen s Slovenko. Kljub temu se je imel za Italijana in v času svoje poklicne poti postal Italijan pod imenom Antonio Lasciac. Na Dunaju se je izšolal za arhitekta in ustvarjal predvsem v Egiptu za takratnega egiptovskega kediva Abasa II. Prejel je plemiški naziv beg, ki ustreza baronu. Precejšen del svojega življenja je ustvarjal na Jutrovem in v Egiptu postavil vrsto zgradb. 

Od gorice do Kaira 

V Aleksandriji je v letih 1882–1886 ustvaril galerijo Mensasce, vilo Mazloum paše, vilo Laurens, palačo Aghion, glavno železniško postajo, v Kairu pa v letih 1897–1939 palačo Suarez, palačo velikega vezirja, kraljevski klub Lous, sedež narodne banke Misr; v Trstu pa stavbo Assicurazioni Generali, kraljevo rezidenco Abudin, cerkev sv. Petra. V Gorici je na Trgu sv. Roka 1908. leta postavil obelisk s fontano. 

 Po prvi svetovni vojni so egiptovskega podkralja odstavili, zato se je moral za nekaj let umakniti iz države. A nato se je vrnil in v Kairu živel do svoje smrti leta 1946. Danes je pokopan na latinskem pokopališču v mestu, kjer so pokopani predvsem zahodni kristjani.  

Evropejci smo na življenje v Egiptu v marsičem vplivali, saj se je v 19. stoletju dežela svetu na široko odprla. Vpliv pa ni bil le enosmeren, saj so se številni Evropejci v deželo naravnost zaljubili. Laščak je bil prav gotovo eden od njih. V srcu je bil razpet med daljnim Egiptom in domačo Gorico. 

Številni Evropejci so se v Egipt naravnost zaljubili. Laščak je bil prav gotovo eden od njih. V srcu je bil razpet med daljnim Egiptom in domačo Gorico. 

Neoislamska vila 

Leta 1914 je dal po lastnih načrtih na griču nad naseljem Pristava v dolini Rafut postaviti vilo, ki je poleg dvorca Jelše edini objekt neoislamske arhitekture v Sloveniji. Ob Kostanjeviški cesti stoji vstopni objekt, skozi katerega vstopimo v botanični vrt; do vile na griču nas popelje zavita pot. Tako vstopni objekt kot sama vila sta posebna zaradi arhitekturnih značilnosti in svoje zanimive zgodovine. Laščak si je tako dal zgraditi vilo, ki posnema islamsko gradnjo, a je zaradi uporabe modernih materialov in tehnik bistveno presegla kakovost te gradnje v smislu dimenzij in razpetin v notranjih prostorih. Vila ima 800 kvadratnih metrov površine, zaznamuje pa jo 28 metrov visok stolp po vzoru minareta z razkošnimi balkoni, terasami in notranjo opremo, ki so jo kot večino drugih gradbenih delov pripeljali iz Egipta.  

V vili je živel v poletnem času, ko je v Kairu nemogoče vroče, pozimi pa je živel in delal v Kairu, ko so temperature precej bolj ustrezne.  

Vila Rafut je bila ob svoji izgradnji na najboljši poti, da postane eden najlepših primerkov kulturne krajine v Evropi. Pa vendar je bila rojena pod nesrečno zvezdo. Že leta 1915, ko je izbruhnila vojna med Italijo in Avstro-Ogrsko, je bila Gorica prav na frontni črti. Vila je bila v vojni poškodovana, a jo je Laščak obnovil, po drugi svetovni vojni pa je ostala na jugoslovanski strani meje, kjer komunistične oblasti do buržoaznih gradenj niso imele kakega posebnega razumevanja. Posestvo je bilo nacionalizirano in v njem je do leta 2003 deloval Zavod za zdravstveno zavarovanje. Po tem letu je bilo vse prepuščeno propadu: park se je zarasel, vila pa se je začela sesedati sama vase. 

Vila Rafut ima 800 kvadratnih metrov površine, zaznamuje pa jo 28 metrov visok stolp po vzoru minareta z razkošnimi balkoni, terasami in notranjo opremo, ki so jo kot večino drugih gradbenih delov pripeljali iz Egipta. 

Obnova parka 

Na dragoceno zemljišče niso pozabili. Leta 2007 so pripravili konservatorski načrt, a je obnova zastala. Pozneje so jo še večkrat skušali obnoviti, vendar brez uspeha. Leta 2018 so vilo celo nameravali prodati, pa so se domačini uprli in občina je morala popustiti.  

Potem pa so kljub vsemu prišli boljši časi. Nova Gorica je skupaj s sosednjo Gorico leta 2025 evropska prestolnica kulture. Iz tega naslova so se našla tudi sredstva evropskega proračuna. Tega leta je bila dokončana obnova parka, ki spet sije v nekdanji lepoti. Obnova vile pa še čaka. 

(D223, 52-53)