Alojz Kovšca: »Aktivistom sem dejal, da se z medvedi ne bo dobro končalo«

Intervju: Alojz Kovšca, predsednik Lovske zveze Slovenije

Vsakič znova so prestavili odstrel medvedov. Če jih letos nismo odstrelili sto, se jih bo sto več naslednje leto parilo, in če govorimo o 50 samcih in 50 samicah, bomo imeli naslednje leto 50 medvedov več. – Minister me je presenetil, ker je upošteval stroko in je to odločbo pripravil že lani, letos pa jo je samo izdal, ker so bila opažanja medvedov v naravi zelo visoka. – Ti napadi so pravzaprav izhod v sili za medveda, saj se bolj bojijo drug drugega kot pa človeka. Močnejši medvedi pa odrivajo od sebe manjše medvede, ki se znajdejo na robu gozda.

Niste več v politiki, je zgodba za vas zaključena? 

Da, odločil sem se, da ne bom več kandidiral. Mislim, da je 15 let v državnem svetu dovolj, dal sem vse od sebe. Čas je za nove generacije, za ljudi z novimi idejami. Ko ti volivci enkrat pokažejo pot k izhodu, mislim, da ni smiselno početi to, kar počnejo nekateri. Mi imamo zdaj veliko kompostiranih in recikliranih novih starih obrazov. Sam se ne štejem v to kategorijo, posebej zato, ker znam v življenju početi še kaj drugega in poskrbeti zase in za družino. Nisem s popkovino vezan na politiko, nisem življenjsko odvisen od nje. To dokazujem tudi zdaj na Lovski zvezi Slovenije. Kar lepo sem se našel v tej vlogi, in ker je lov moj edini hobi poleg dela, sem združil prijetno s koristnim. No, rezultat bomo videli čez dobri dve leti in pol, ko zaključim mandat, če bodo lovci zadovoljni. 

Prej ste rekli, da so vam volivci pokazali pot, ostal pa je vendarle nek grenak priokus, saj bi projekt Povežimo Slovenijo lahko končal v parlamentu, ker ni veliko zmanjkalo. Če bi se vse skupaj sestavilo malce drugače, morda z Aleksandro Pivec, morda s kom drugim kot vodilnim na soočenjih ... Ali je vam ostal grenak priokus, da v bistvu ni veliko zmanjkalo? 

Grenak priokus je predvsem zaradi tega, ker je ekipa, s katero sem sodeloval, imela nek dogovor, kako bomo to počeli, kako se bomo pojavljali na volitvah, potem je bil ta dogovor zaradi posameznikov prekršen. Naredili smo nekatere napake, kot 'frontmani' so se pojavljali ljudje, ki so s seboj nosili – recimo temu – neko politično prtljago iz preteklosti. 

Govorite o Zdravku Počivalšku? 

In gospodu Podobniku. Vedno govorim brez dlake na jeziku, in če povem, da smo volitve izgubili zaradi njunega pojavljanja v javnosti, potem to tudi resno mislim. To so moji občutki. Kar zadeva Aleksandro Pivec, sem jo poskušal večkrat nagovoriti, da bi sodelovala z nami, ampak je bila na podlagi nekih rezultatov anket prepričana, da lahko uspe sama. Takrat mi je tudi zatrdila, da teče na dolge proge; tudi če tokrat ne pride v parlament, bo pa naslednjič. Jaz sem bil mnenja, da se male stranke lahko pojavijo na volitvah enkrat do dvakrat, potem pa se ta možnost zapre. Nihče namreč ne voli 'luzerjev'. Malo so nam pomagali tudi nasprotniki. Spomnim se ravno nekega soočenja na Pop TV, kjer so me potem tisti, ki me poznajo, opozarjali, da je bil moj glas čisto drugačne barve in da so bile tehnične motnje. Mnogo stvari se je dogajalo, za katere se danes pravzaprav čudim, kako so šle skozi.  

Golobova vlada je slovensko politično sceno do konca radikalizirala, do konca jo je polarizirala. Skupni rezultat te vlade je ideološki boj proti nasprotnikom in nič drugega. 

Zdaj smo zakorakali že skoraj v volilno leto, zadnje leto mandata Golobove vlade. V teh dneh praznujejo tretjo obletnico. Na tiskovni konferenci je bilo veliko samohvale, češ da so naredili preboj, da so prepričani o še enem mandatu, ker delajo dobro za ljudi, da so sprejeli zgodovinske reforme. Živijo morda v vzporedni realnosti?  

Če pogledamo ekipo, ki jo je Golob zbral in iz nje sestavil vlado, so to sami reciklirani politiki, ki so že od volivcev dobili rdečo luč, tako kot sem jo dobil tudi jaz. Pričakovati je bilo, da ta ekipa najprej ne bo ubrana in da ne bo uspešna, ker so imeli že vsi svoje možnosti, ki jih niso izkoristili – tudi kot predsedniki vlad. Rezultat me je še bolj razočaral, kot sem pričakoval. Golobova vlada je namreč slovensko politično sceno do konca radikalizirala, do konca jo je polarizirala. V bistvu bi lahko rekel, da je skupni rezultat te vlade ideološki boj proti nasprotnikom in nič drugega. Od vsega obljubljenega je bilo realiziranega zelo malo. Slovenci bomo to trpeli še kar nekaj časa. V zunanji politiki se dogajajo takšni spodrsljaji, ki nas porivajo na obrobje Evropske unije, nas izrivajo iz zavezništva NATO, postavljajo pod vprašaj kredibilnost slovenske politike. Pravzaprav zdaj že njih nihče več ne razume, na kateri strani smo. Naši politiki se oglašajo takrat, ko ni treba, ko Slovenija ne more vplivati na nič. Tiho pa so takrat, ko bi lahko kaj postorili, in zdi se mi, da je ta vlada – to je čisto moja osebna ocena – najslabša vlada, kar jih je imela Republika Slovenija doslej. 

Zdi se mi, da je ta vlada – to je čisto moja osebna ocena – najslabša vlada, kar jih je imela Republika Slovenija doslej. 

Ste obrtnik, urar. V kakšni klimi zdaj delate podjetniki, gospodarstveniki? Iz osebne izkušnje – kako vam je vlada zagrenila življenje s temi davki? 

Eno je, kako podjetniki zaznavajo sedanjo situacijo, drugo je pa, kakšno situacijo podjetniki pričakujejo v prihodnje. In to drugo je bolj nevarno. Veste, počasi se ustvarja vtis, da se bo ta zgodba ponovila. Če podjetnik živi in dela v krizi ter vidi na koncu izhod iz te krize, bo še vztrajal. Če pa ljudje izgubijo upanje, da se bo kdaj kaj spremenilo, se začnejo ozirati najprej čez mejo, kakšni so pogoji tam. Potem se začne siva ekonomija, saj noben pameten ne bo plačeval davkov in vplačeval v javno blagajno, zato da bodo to trošili tisti, ki praktično ne dajo temu narodu in tej državi nobene koristi. Mi imamo zdaj neko hiperfinanciranje nevladnih organizacij, tudi njihov pomen raste, vse z enim ciljem, da se pripravi en volilni blok za naslednje leto, ko bodo volitve. Podjetniki vidijo, da je to lahko že vnaprej izgubljena bitka. To predvsem obrtnike spodbuja k temu, da se izmikajo plačevanju davkov, da optimizirajo svoje davke in da iščejo druge načine, da se bodo začeli seliti v tujino. 

Kako ste razumeli Golobove ideje, naj se ljudje pač preselijo na Hrvaško?  

Politično nezrelo.  

Če ti ljudje potem ne bodo davkov plačevali v Sloveniji, od kod jih bo država pobirala? 

Predsedniku Golobu lahko očitamo predvsem aroganco. On nastopa vedno z nekega položaja vzvišenosti, kjer ima on vedno in vse prav, kjer je vse v redu in dobro, samo butalci tega ne vidijo. Ta njegov sarkastični poziv, če komu kaj ni všeč, naj pobere šila in kopita, pa gre, bo na koncu priletel nazaj kot bumerang. Mogoče bodo tudi njemu rekli, če ti kaj ni všeč, lahko pobereš šila in kopita in greš. Veste, ljudem, ki polnijo javne blagajne, ljudem, ki ustvarjajo delovna mesta, ljudem, ki s svojim kapitalom jamčijo za to, kar počnejo, reči, če ti kaj ni všeč, se pa poberi, dolžen si nam dati toliko, kako boš to zaslužil, nas pa ne zanima – to je že malo preveč tudi za take, ki imajo obilico potrpljenja. Enkrat ga pač zmanjka. 

Ljudem, ki polnijo javne blagajne, ki ustvarjajo delovna mesta, ki s svojim kapitalom jamčijo za to, kar počnejo, reči, če ti kaj ni všeč, se pa poberi – to je že malo preveč tudi za take, ki imajo obilico potrpljenja. 

Precej zgražanja sem videl na družbenih omrežjih, ko glas povzdigujejo v Klubu slovenskih podjetnikov, ki ga vodi gospod Pečečnik. Rekoč, saj Robert Golob je vse to napovedoval pred volitvami, pa ste ga tudi vi podpirali.  

Veste, podjetniki se vedno obnašajo oportunistično. Tisti, ki dvigne glavo in pred volitvami podpre kakšno izmed strank, ki potem ne zmaga, plača ceno. Ena značilnost Republike Slovenije je, da je gospodarstvo v zelo zelo veliki meri odvisno od države. Država je vedno največji investitor. Vsi vemo, da se razpisi dobivajo, če si naš; če nisi, pač ne. Podjetniki se tega zavedajo. Vedno bodo ostali v defenzivi in vedno bodo na koncu podprli tistega, za katerega so prepričani, da bo zmagal. Ne nazadnje sta njihovo premoženje in uspešnost odvisna od tega. Ko enkrat v državi postaviš take razmere, da so vsi tiho zaradi ljubega kruhka, potem je ta država sama po sebi na poti v avtokracijo. Delavci volijo stranke, ki jim obljubljajo socialne transferje, pa teh transferjev ne bi potrebovali, če bi imeli normalno državo, normalne plače, normalne obremenitve plač. Molčijo zato, ker vedo, da ne bodo dobili posla, kjer je država glavni investitor. To je en takšen začarani krog, ki se vedno regenerira. Lahko se menjajo novi obrazi, kmalu tudi to ne bo več potrebno, ker je apatija tako velika, da če bo ta ekipa še enkrat vodila državo, bodo ljudje uvideli, da se tako in tako nič ne spremeni, in bodo izgubili vso voljo. 

Medved ima dve emociji. Potrebo po hrani in potrebo po razmnoževanju, pa npr. še potrebo po svojem prostoru. Vse, kar je med njim in med zadovoljevanjem teh potreb, je v nevarnosti. 

Vi ste imeli gospodarsko stranko, zdaj podobne cilje zasleduje vaš naslednik v državnem svetu Marko Lotrič, in sicer s stranko Fokus. Menite, da je lahko uspešen? Ankete mu sicer ne kažejo preboja v parlament. 

Razlika med Markom Lotričem in mano je, da je Marko Lotrič veliko bolj aktiven na terenu. Očitno si je že ob samem nastopu mandata v državnem svetu zastavil cilj, da bo nadaljeval politično pot v izvršni veji oblasti. Jaz nikoli nisem imel tega motiva. Preprosto sem gledal samo mandat. Do konca mandata sem želel oddelati vlogo predsednika državnega sveta najbolj učinkovito za državo in za državni svet. Marko je tu bolj sistematičen, kot sem bil jaz. Mislim pa, da še niso vse karte na mizi. Zaradi tega, ker – kot sem že rekel – so podjetniki zadnji, ki se odločajo. Če bo Lotričevi stranki uspela povezava še s katero izmed strank in če podjetniki to zaznajo, bi se znal pokaditi beli in ne črni dim, mogoče bi podpora kar naenkrat narasla. 

Je aktualno vprašanje odstrela 206 medvedov po vašem mnenju že postalo predmet ideološkega političnega boja? 

Spremljamo ponavljajoče se vzorce, ki prinašajo slabo podobo. Izumijo novo bojišče. To bojišče je za narod, za državo bolj malo pomembno. In potem se mu da velika teža in s pomočjo medijev se mobilizira javnost okrog problema, ki pravzaprav ni tako velik problem, ampak ga kot problem ustvarijo. Zaščita posameznih živalskih vrst pingvinov na Antarktiki, medvedov pri nas, volkov je odlično politično vprašanje. Odlično zaradi tega, ker vedno lahko najdeš nekoga, ki mu očitaš, da je krvoločen, da ni za naravo, da razmišlja samo komercialno, in ga ožigosaš. Potem ko imaš nekaj takih točk, na katerih lahko nasprotniku prilepiš negativno etiketo, si praktično že na pol poti do volilne zmage. Ljudi prepričati, da je nekaj, kar dejansko ni pomembno za preživetje naroda in države, izjemno pomembno, in pri tem še dobro vklopiti njihova človeška čustva je odlično politično orodje. 

Ampak sliši se grozno, gospod Kovšca, da moramo iz narave odstraniti 206 medvedov. 

Seveda, do te situacije ni prišlo kar tako čez noč, ampak je prišlo zaradi tega, ker smo medvede – recimo temu po domače, po slovensko – šparali. Kadarkoli je stroka rekla, da je medvedov preveč in da bodo sledili neljubi dogodki, da si medvedi med seboj konkurirajo za prostor, da si konkurirajo tudi z drugimi zvermi in vsejedi, da prehranska zmožnost v prostoru, v katerem mi in medvedi živimo, ni zadostna za to število medvedov, so se oglasili aktivisti. Vsakič znova so prestavili odstrel medvedov. Če jih letos nismo odstrelili sto, se jih bo sto več naslednje leto parilo. In če govorimo o 50 samcih, 50 samicah, bomo imeli naslednje leto 50 medvedov več, kar je preveč že na to številko. In če se ta situacija ponavlja iz leta v leto in ne zmanjšujemo populacije medvedov na vzdržno raven, potem pridemo do nekega leta, ko se zgodijo napadi. In to se je zgodilo letos. Minister je imel pravzaprav srečo, da je prisluhnil stroki in je odredil odstrel 206 medvedov na podlagi znanstvenih utemeljitev. 

Kadarkoli je stroka rekla, da je medvedov preveč in da bodo sledili neljubi dogodki, so se oglasili aktivisti. Vsakič znova so prestavili odstrel medvedov. 

Bila je torej strokovna odločitev. 

Seveda. Ta odločitev je bila sprejeta prej. Sprejeta je bila na podlagi raziskav. Lovci smo – da bodo ljudje natančno vedeli, za kaj gre – zbirali medvedje iztrebke. Na podlagi mitohondrijske genetske analize smo ugotavljali, koliko medvedov je te kakce pravzaprav pustilo v naravi. Tako je neizpodbitno dokazano, da je število medvedov prešteto, ne le ocenjeno. Takšno, kot je. Potem smo pa pogledali, kje smo mi to zbirali. Zdaj govorimo o tem, da je nekje 800–850 medvedov po najbolj konservativnih ocenah. Dejstvo pa je, da mi nismo mogli najti prav vseh iztrebkov, prav vseh medvedov. Slovenski teritorij, kjer živi medved, je ogromen, lovcev nas je pa 20.000. 

Lovci smo zbirali medvedje iztrebke. Na podlagi mitohondrijske genetske analize smo ugotavljali, koliko medvedov je te kakce pravzaprav pustilo v naravi. 

Koliko ta številka medvedje populacije lahko variira? 

Govori se, da je možnost napake, število je nekje od 600 do 1000, lahko je tudi tisoč medvedov. Minister me je presenetil, ker je upošteval stroko in je to odločbo pripravil že lani, letos jo je pa samo izdal, ker so bila opažanja medvedov v naravi zelo visoka. Drugo, tudi kmetje so začeli groziti, da bo prišlo do upora, če se število zveri ne bo zmanjšalo. Minister je ravnal preudarno, upošteval jo stroko, predvidel je posledice, izdal je odločbo. Tisti dan, ko je bila odločba izdana, so se pojavili aktivisti in grozili, da jo bodo sodno ustavili. To so že poskušali in na sodišču izgubili. In spet so želeli poskusiti. Pred dnevi sem že dejal, da se to ne bo dobro končalo. In naslednji dan, po tej moji izjavi, se to ni dobro končalo. 

Rekli ste, da medved jé človeka – in bili kritizirani. 

Seveda. In bom tudi ponovil. Izjava je vzeta iz konteksta, ampak bom ponovil. Človek ni na medvedovem meniju. Medved se človeka pravzaprav boji. Ampak situacije, ki so jih že doživeli po svetu, ko je preveliko število medvedov (in mi imamo zdaj preveliko število medvedov, preveliko število volkov, preveliko število šakalov), kažejo, da se bo v nekem trenutku zgodilo, da bo gozd prazen. Ne bo dovolj hrane in živali se bodo približale bivališčem; v tistem trenutku bi lahko prišlo tudi do tega, da bo človek na meniju. Medved človeka ne jé samo zaradi enega razloga: zaradi tega, ker se ga boji, ker se mu umika. Ti napadi so za medveda pravzaprav izhod v sili. Medvedi se bolj bojijo drug drugega kot človeka. Močnejši medvedi zasedajo večji prostor v bolj mirnih delih gozda. Odrivajo od sebe manjše medvede, ti odrivajo še manjše in vsi skupaj odrivajo samice. Medved je samotar. Vse medvedke so matere samohranilke. V zelo težki situaciji so, sploh če imajo dva medvedka. V tem času, ko medvedki že prosto vandrajo z njimi po naravi, so tudi njihove prehrambne potrebe veliko večje. Medvedka mora skrbeti, da ima mladiče pri sebi, mora skrbeti, da je dovolj hrane in da jih odrasli medvedi ne pokončajo. Medved namreč brez usmiljenja pokonča mlade potomce drugega medveda, svoje lastne pa odžene od samice, zato da bi se ta ponovno parila. Medvedke se tem medvedom, ki bi se radi parili, izogibajo, zato prihajajo v bližino vasi. Drugi razlog je, da če mi vsak vikend pečemo čevapčiče v hiši, ki je na robu gozda, je to vabilo živalim. Zavedati se moramo, da če imajo živali dovolj hrane, vabila ne sprejmejo, če pa hrane ni dovolj, in to se zdaj dogaja, pa sprejmejo vsako vabilo na prehranjevanje. Če pri tem srečajo človeka, so potem posledice lahko slabe. Če bo medved pojedel človeka, se ne bo zgodilo prvič. V sili hudič še muhe žre, medved pa je vsejed. 

Medved človeka ne jé samo zaradi enega razloga: zaradi tega, ker se ga boji, ker se mu umika. Ti napadi so za medveda pravzaprav izhod v sili. 

Kako je prišlo do obeh napadov pri Škofljici? 

Vsi podatki niso znani. Oškodovanka je, potem ko jo je medvedka poškodovala, nekako prišla do doma. Tam se je pogovorila s svojo materjo. Oškodovanka je stara 58 let, hudo je poškodovana. Policija seveda ne govori zaradi zaščite osebnih podatkov, lovci na terenu mogoče vedo kaj več, ampak teh podatkov ni treba razlagati javnosti. Gospa je bila v spremstvu psa, najprej je medved očitno napadel psa, potem pa še gospo. Formula za težave z medvedom je, da se sprehajate v tem času, ravno zdaj, ko bo jagodičevje rodilo in ko medvedke intenzivno iščejo hrano z mladiči. Formula za napad je, da s seboj peljete psa in ga spustite z verige. Pes bo razjaril medveda, mogoče celo ugriznil mladiča, samica bo odreagirala samozaščitno, prišla bo za psom in obračunala z obema, z lastnikom in psom. Toliko zdaj vemo o tem nesrečnem dogodku.  

Imate kakšen nasvet, kako se človek lahko obrani, če se znajde v stiku z medvedom? 

Vse te formule, ki jih dajemo ljudem, kaj storiti, ko se že enkrat soočiš z medvedom, so včasih odveč, bi pa rekel takole: bodite čim bolj tiho, po najkrajši poti hodite vzvratno, ko je pa možno, ko medveda več ne vidite in slišite, se obrnite in z največjo možno hitrostjo stecite stran. Medvedi niso tako kot delfini, ki se radi igrajo z ljudmi in so absolutno nenevarni. Medved ima dve emociji. Potrebo po hrani in potrebo po razmnoževanju. Vse, kar je med njim in med zadovoljevanjem teh potreb – pa npr. še potrebo po svojem prostoru, kjer ščiti možnost za razmnoževanje in možnost za prehranjevanje – je v nevarnosti. Če se enkrat znajdemo z medvedom iz oči v oči, je situacija odvisna samo še od medveda, ne od nas. Lahko se odloči, da bo napadel, lahko se odloči, da ne bo napadel. Na nas je, da povzročamo čim manj hrupa, da ga ne preplašimo. 

Medved brez usmiljenja pokonča mlade potomce drugega medveda, svoje pa odžene od samice, zato da bi se ta ponovno parila.

(D203: 16-19)