Aljuš Pertinač: »Funkcija pač ne naredi človeka, temveč človek naredi funkcijo«

V nadaljevanju objavljamo zapis oddaje Odmev tedna (5. 9. 2025), v katerem je bil gost Aljuš Pertinač. Pogovor je tekel o Blejskem strateškem forumu, širitvi Evrope na Balkan, Hamasu, medijskem zakonu, slovenski politični sceni in novi stranki Straža, o vlogi Cerkve na Slovenskem ipd. Pogovoru lahko prisluhnete tukaj. 

Zgodil se je Blejski forum, ki je imel letos naslov Pobegli svet. Zdelo se je, da ta pobegli svet predstavljajo vsi tisti gostje, ki so zbežali in jih ni bilo na Bled (smeh). Nataša Pirc Musar je kot predsednica imela svoj govor, na posnetku pa se vidi ignoranca do slovenske zunanje politike, saj pomembneži v prvi vrsti sploh niso ploskali, nekateri so celo brskali po svojem telefonu. Istočasno lahko vidimo srbskega predsednika in gospo Kallasovo iz Evropske unije pred prazno dvorano, kar je res porazno za ta slovenski forum. Gospod Vučić, ki je bil istočasno v Pekingu na vojaški paradi in se je srečal med drugim tudi s predsednikom Putinom, je na vprašanje, zakaj ni prišel na Bled, odgovoril, da so na Bled povabili blokaderje, verjetno je tu mislil tiste, ki skušajo Srbiji preprečiti vstop v Evropsko unijo. Kakšen je vaš komentar na slovensko zunanjo politiko? Je Palestina zdaj res naša osrednja tema? Kam nas to pelje, kam nas to poriva?

Tu je več vidikov, ki so pomembni za razumevanje tega trenutka in tudi aktualnega položaja Slovenije v mednarodni skupnosti. V prvi vrsti se kaže ta brezciljnost Golobove vlade, večinoma se vrti v krogih, zato se jim potem že pošteno vrti v glavi. Predsednica Republike pa namesto, da bi to mirila, želi pri tem sodelovati. Neugodno je, če ti povabiš najvišje predstavnike drugih držav, potem pa jih postaviš v položaj, da so tam prisiljeni ne ploskat tvojemu govoru. Neugodno je, če predsednica Republike Slovenije daje neke ocene, ki so lahko tudi legitimne, lahko se bodo v prihodnosti celo izkazale za točne, nikakor pa niso take, da bi jih ta hip lahko z neutemeljenimi izjavami sporočal naprej.

Mene ne čudi, da je bilo predsedniku hrvaške vlade neprijetno, saj bi se človek lahko mirno prepoznal v tej sintagmi, da nekateri politiki podpirajo genocidno politiko Izraela. V povezavi s to temo je že bivši predsednik Republike Borut Pahor dal predsednici Pirc Musarjevi nek poduk, da se dokler poteka postopek pred sodiščem o tem, ali gre za genocid, ni dobro izjasnjevati. Verjetno drugo leto še teh ne bo, ki so zdaj prišli, saj nikomur ne ugaja, da jim tam nekdo bere levite iz odra. Funkcija pač ne naredi človeka, temveč človek naredi funkcijo in predsednica Pirc Musarjeva je v nasprotju z napovedmi bivšega predsednika Milana Kučana, ki je izjavil, da bo vrnila ugled tej funkciji. Res je neugodno, da imamo istočasno na vseh treh najpomembnejših predsedniških funkcijah v slovenski politiki ljudi, za katere se zdi, da se prav trudijo, kako bi čim bolj zapravili ugled teh funkcij.

Funkcija pač ne naredi človeka, temveč človek naredi funkcijo in predsednica Pirc Musarjeva je v nasprotju z napovedmi bivšega predsednika Milana Kučana, ki je izjavil, da bo vrnila ugled tej funkciji. 

Blejski strateški forum je nastal kot iniciativa Slovenije in Hrvaške. Nastal je zato, ker je bila skupna ocena Slovenije in Hrvaške, da je v strateškem nacionalnem interesu obeh držav, da se ostale države Zahodnega Balkana čimprej pridružijo Evropski uniji. Zakaj je to pomembno za nas, verjetno ni treba posebej razlagat, saj poznamo zgodovino tega prostora. Konec koncev smo bili z večino teh držav dolgo v skupni državi. Ta širitev Evropske unije na Zahodni Balkan pa ne ustreza svetovnim velesilam. Predvsem to ne ustreza ZDA, tako da ZDA že od vsega začetka poskušajo ustaviti ta proces. Razlog za slabo udeležbo bi tako lahko pripisali tudi temu, v dobršnem delu pa brezciljni in kaotični zunanji politiki Slovenije.

Zakaj ti slovenski hamasovci posiljujejo Evropo in svet ter blatijo goste, ki so jih pravzaprav sami povabili?

Ker moralizirajo. Eno je moralna pozicija človeka, ki je lahko razumljiva, da nekdo čuti empatijo do ljudi, ki trpijo. Posebej do civilistov, otrok, žensk in tako naprej. Ampak ne moreš pa ti zunanje politike države voditi s temi moralnimi standardi. Tukaj šteje realna moč, ne pa moralni standardi. Na tak način si zapravljamo ugled in prijatelje. Ona pa tudi očitno misli, da ni v funkciji predsednice republike, ampak da je v funkciji neke komentatorice.

Če govorimo o širitvi Evropske unije na Balkan, očitno tudi države z Balkana tega več ne jemljejo resno. Praktično je ta forum propadel.

Se čudite? Če najvišji predstavniki Evropske unije sporočajo, da je recimo Ukrajina prej v vrsti za članstvo v EU kot pa recimo države, ki so že praktično 25 let v tem postopku. Vemo pa, v kakšnem stanju je bila Ukrajina pred to vojno in v kakšnem stanju je zaradi te vojne in koliko časa bo po vojni še treba, da bo prišla nazaj na tisti nivo. Razumem najvišje predstavnike teh držav, če ne več, verjamejo, da si Evropska unija resnično želi širitve. Podobno sporoča tudi bivši predsednik Borut Pahor zdaj, ko ni več na funkciji, in lahko to odkrito pove. Tukaj bi se morala izkazati aktualna slovenska politika; predsednica republike, predsednik vlade bi morala naše sosednje države prepričati, da vsaj mi resno mislimo pri tem. Ampak glede na to, da imamo celo komisarko za širitev na forumu, se lahko vprašamo, kaj je namen strateškega foruma, če ni fokusa na tem. Jasno je, da je za predsednika Srbije veliko bolj pomembno in koristno, če gre na srečanje z voditeljem Kitajske in s predsednikom Ruske federacije, kot da bi sedel v prvi vrsti na Bledu in tam poslušal moraliziranje Nataše Pirc Musar. Srbija, kot vemo, sklepa zelo visoke in donosne orožarske posle z Izraelom in tudi Vučić bi se lahko prepoznal med temi politiki, ki tako ali drugače podpirajo to, čemur Nataša Pirc Musar pravi genocid Izraela nad Palestinci.

Če bi bila zdaj na vladi desna opcija ali pa, če bo prihodnje leto in bo spet Blejski forum, kakšna bo zasedba gostov? Koga bi morali povabiti?

Pričakujem, da bo sledil nek zasuk. Sploh, če bo sprememba oblasti, ampak to je ravno naš problem. Na primer Hrvaška, ne glede na to, katera stranka je na oblasti, določena stališča ohranja. Pri nas se pa stališča spreminjajo že znotraj enega mandata, med mandati pa še bolj. To je težko razumeti nekim zunanjim partnerjem, ki tega niso vajeni. Ampak težava pri nas je, da smo do zdaj meli v glavnem politiko, ki je razumela nacionalni interes kot svoj strankarski interes, bojim pa se, da imamo ta hip politiko, ki razume nacionalni interes kot svoj privatni interes. Predsednica republike in predsednik vlade nam to tedensko sporočata. Morali bi doseči nek nacionalni konsenz, začeti bi morali z najširšim skupnim imenovalcem, to je gotovo članstvo v Evropski uniji in NATO, mir in stabilnost v regiji, kar pomeni tudi članstvo vseh držav Zahodnega Balkana v Evropski uniji, dobri odnosi s sosedi. Neumno je, da plavamo proti toku kot majhna nevplivna država, znotraj toka moramo nekako zapluti v mirne vode. Trenutno pa zgledamo kot nekakšna kokoš brez glave, ki je padla v vodo in ne zna plavati.

Neumno je, da plavamo proti toku kot majhna nevplivna država, znotraj toka moramo nekako zapluti v mirne vode. Trenutno pa zgledamo kot nekakšna kokoš brez glave, ki je padla v vodo in ne zna plavati.

Pri oknu direktorja SAZU je palestinska zastava. Potem Filozofska fakulteta piše 'smrt Izraelu in ZDA'. Opaziti je politizacijo izobraževalnih in znanstvenih ustanov.

Univerza v Ljubljani bi morala skrbeti za svoj zunanji videz in očistiti svoje pročelje. Gotovo pa na nobeno javno stavbo, kaj šele na nek visokošolski zavod, ne sodi napis 'smrt Izraelu in ZDA'.

Kar se pa tiče zastave, se je tu odprla Pandorina skrinjica že v preteklosti, ko smo izobešali zastave različnih držav. Imamo zakonodajo, ki opredeljuje, kako se lahko nacionalne simbole tujih držav v Sloveniji izpostavlja v javnosti in od nekih institucij bi človek pričakoval, da če že ne poznajo tega dela zakonodaje, da bi se prej o tem dali poučiti. To kaže na to, da Slovenci res ne razumemo, kaj je država in kaj je državnost Slovenije.

Vroča politična jesen, kot pravijo, se je očitno že začela. Obetajo se vsaj štirje referendumi.

Aleš Primc zbira podpise za referendum za zakon za pomoč pri končanju življenja. Potem se obeta referendum za zakon o uporabi konoplje, referendum o noveli zakona o urejanju trga dela, ki jo je vložil sindikat delavcev migrantov, da bi nekako izenačili finančna sredstva, ki jih dobijo v primeru brezposelnosti. Imamo pa še en zanimiv referendum, za katerega se tudi zbirajo podpisi, pa ni veliko obveščanja o tem. To pa je referendum od stranke Resnica, in sicer zbirajo podpise v podporo za ukinitev obveznosti plačevanja RTV prispevka. Imamo še glas upokojencev Pavla Ruparja, ki potrebuje 5.000 podpisov za vložitev zakonskega predloga, po katerem bi ljudem, ki so se upokojili med letoma 2012 in 2022 z nižjimi odmernimi odstotki, popravili pokojnino. Mogoče bo pa še referendum proti medijski zakonodaji. Kaj kažejo vsi ti referendumi?   

Če imamo oblast, ki je očitno brezciljna in lovi lasten rep, deluje pa samo v interesu neke ozke skupine ljudi, potem se pač ostala trpeča večina samo-organizira in poskuša preko referendumskih iniciativ spraviti to državo v pravo smer. Iz izkušenj vemo, da se z referendumi to ne da, edini tak primer je bil plebiscit. Z referendumi je težko določiti smer, ker je potem za realizacijo teh referendumov spet odgovorna taista oblast. Edini pravi referendum so volitve. Na volitvah si moramo volivke in volivci prizadevati, da izvolimo oblast, ki bo zastopala nas, ne samo sebe ali pa nekih privatnih interesov.

Če imamo oblast, ki je očitno brezciljna in lovi lasten rep, deluje pa samo v interesu neke ozke skupine ljudi, potem se pač ostala trpeča večina samo-organizira in poskuša preko referendumskih iniciativ spraviti to državo v pravo smer. 

Kateri od teh referendumov ima največ možnosti, da uspe?

Površno rečeno bi rekel, da je to referendum glede zmanjšanja odmerne stopnje pri pokojninah, ker vemo, da so upokojenci daleč največja volilna baza, pokojninska zakonodaja pa je izrazito neugodna za ljudi, ki se upokojujejo. Drugi na tej lestvici bi bil verjetno RTV prispevek, v katerega se kreše največ kopij in je tako predzgodovinski primer logike, ki jo sicer zastopa Golobova vlada, odkar je na oblasti. Se pravi, teh pavšalnih davkov in prispevkov, ki nam jih kar naprej nalagajo. V primeru prispevka za dolgotrajno oskrbo niti sama vlada ne ve, koliko denarja se je za ta namen nabralo, kako naj potem verjamemo, da ga bo namensko porabila, če niti ne ve, koliko je tega denarja. Ampak kot ste sami rekli, za ta referendum o RTV prispevku praktično ne vemo, ker obstaja nek medijski dogovor, da se izvenparlamentarne stranke Resnica, ki se je parlamentarne stranke upravičeno bojijo, ne spusti zraven.

Gospa Gorščak, generalna direktorica RTV je zdaj najela računovodsko firmo Grand Thornton Consulting, za katero bo plačala okoli 42 tisoč evrov, poroča Domovina. Namreč, to podjetje je najela zato, da bo podjetje pripravilo program prestrukturiranja RTV, čeprav ta uprava že ima osebe, ki so za to zadolžene. To, kar je pa višek absurda, je pa, da bo gospa Gorščak bo poleg dela generalne direktorice tudi svetovalka za moldavsko javno televizijo, za področje prestrukturiranja.

Že to, da generalna direktorica RTV Slovenija svetuje drugim radiotelevizijam, je nenavadno, saj kot generalni direktor konkurenčne televizije to res težko počneš. Posebej glede na stanje, v kakršnem je naša RTV Slovenija. Mogoče moramo zdaj spremljati, če bo ta hiša v bližnji prihodnosti sklenila pogodbo tudi z moldavsko državno televizijo; potem vemo, kdo je imel tu prste vmes. Če dam mogoče malo banalno primerjavo, tudi kokošje farme ne more voditi petelin, ki zjutraj najbolj glasno kikirika. Mi imamo pa neko to predstavo, da bo tisti petelin, ki najbolj glasno kikirika, najboljši za to, da bo urejal stvari.

Imamo nove stranke, ki tudi zbirajo podpise. Ena takih strank je nova katoliška narodna stranka Straža, ki odpira nekaj pomembnih vprašanj, ki so dejansko problem v celi Sloveniji in eno od teh je demografija. Med drugim tudi krščanstvo, domoljubje in narodno zavednost. Kaj mislite? Ali so to teme, ki bodo na naslednjih volitvah vlekle volivce?

Glede vsebine človek nima veliko težav z njihovim sporočilom. Sicer je malo arhaično, tudi na tak način podano, ampak jaz mislim, da je težava vse ostalo, ki spominja na neke pretekle čase; že ime stranke je Straža. Vprašanja, ki ste jih navedli, so neizogibno povezana z obstojem naroda. Primarni cilj, smisel vsakokratne generacije bi moral biti obstoj naroda, tako kot je smisel človeštva nadaljevanje človeške vrste. To velja tudi za Slovence in o tem bi se morali pogovarjati. Na ta način, kot je to sporočilo predala ta stranka, bo to težko prodrlo do ljudi, kvečjemu bo stigmatizirano s strani družbe ali pa bo idejo ukradla kakšna močnejša konkurenčna stranka, ki je bolj prilagojena moderni družbi. Kot stranka moraš predstavljati celoto, ne le nekega ozkega segmenta.

Primarni cilj, smisel vsakokratne generacije bi moral biti obstoj naroda, tako kot je smisel človeštva nadaljevanje človeške vrste. 

Rekli ste, in to je res, da lahko druge stranke na nek način ukradejo to temo. Čeprav, recimo, prav gospod Koman poudarja, da druge stranke do zdaj teh vprašanj niso zadovoljivo reševale.

Mogoče delno celo upravičeno. Vem recimo, da je prvak opozicije Janez Janša tudi soočen s podobnimi očitki v enem delu desnega volilnega telesa, ker ima posebej takrat, ko je v opoziciji, zelo negativno stališče do migracij in do priseljevanja in tudi na nek način do načina integracije novodobnih migrantov v slovensko družbo. Po drugi strani pa lahko vidimo neštete izkaze podpore na družbenih omrežjih pred volitvami eni izmed etničnih skupin, ki so pa za njegovo volilno bazo, tako vsaj jaz to razumem, del tega problema. Govorim pač o albanski skupnosti v Sloveniji. Jasno je, da Koman lahko tako govori, ko še zbira podpise in ko še nima ustanovne politične stranke. Ko ali če mu bo to uspelo, bo verjetno tudi on moral zamenjati ploščo. Ko si politični akter ali pa če si na javnem političnem položaju, se pač ne moraš obnašati, kot se obnašaš doma na kavču. Žalostno je, da aktualni najvišji predstavniki oblasti v Sloveniji tega nikakor ne razumejo.

Glede krščanstva, že dalj časa pogrešam aktivnejšo vlogo rimokatoliške cerkve pri nas v družbenem življenju. Ne navijam, da bi se strankarsko opredeljevala, pač pa, da bi bolj odkrito govorila o nekih vprašanjih (recimo evtanazija), saj se vsaj dve tretjini Slovencev izrekata za kristjane oziroma katolike.

Že dalj časa pogrešam aktivnejšo vlogo rimokatoliške cerkve pri nas v družbenem življenju.

O razpokah na desni strani priča tudi gospa Alenka Orel, ki je del stranke oziroma gibanja Glas upokojencev. Gospodu Ruparju obrača hrbet in ustanavlja neko svojo stranko. Kaj se dogaja na desnici?

Človek ima občutek, da se vsem potnikom v avtobusu zdi, da bi bili boljši šofer od voznika. Na levici je podobno, tudi tam je poplava nekih strank, ampak so vsaj tako samoohranitveni, da poskušajo ohranjati položaj. Na desnici so precej podlegli temu anti-Janša virusu in nekako že sami verjamejo, da jih Janša ovira pri dosegu oblasti v Sloveniji. Kar je nenavadno, saj so do zdaj vsakič, ko jim je to uspelo, to dosegli prek Janše. Če znotraj nekega relativno novega političnega podjema, kot je stranka Glas upokojencev, ki se še ni predstavila na volitvah, že prihaja do nezadovoljstva in bi že spet nekaj novega, nekaj svojega, to kaže na to, da je na žalost stopnja politične kulture in tudi politična pismenost v Sloveniji že precej nizka.

Nesoglasja obstajajo tudi med predsednikom Golobom in Urško Klakočar Zupančič.

Odkar se je predsednik vlade zaljubil v drugo, se zdi. Tudi v stranki Gibanje Svoboda se dogaja podobno kot na desnici. Jasno je, če gre največja vladna stranka s predsednikom vlade na kongres relativno blizu prihodnjih volitev, da se pričakuje, da bo to stranko še naprej vodil taisti predsednik vlade. In potem, ko predsednica državnega zbora da soglasje za kandidaturo, je jasno, da bo to povzročilo nek vihar v javnosti. Potem pa še izjavi, dala sem soglasje, ampak to ne pomeni nujno, da sem kandidirala. Spet nek poskus, kako sebe dati v center medijske in splošne pozornosti javnosti. Neka resna in največja vladna stranka si kaj takega ne bi smela privoščiti.

Tudi na strani bolj levih, liberalno usmerjenih novinarjev menijo, da bo pravzaprav Golobu ta poroka škodovala. Konec koncev je bil poročen, ima tri otroke, eden je otrok s posebnimi potrebami. Poroka sredi mandata pa deluje bolj kot marketinška poteza.

Vprašanje je, na čigave glasove Golob računa. Tina Gaber prihaja, če tako rečemo, iz bolj preprostih krogov in lahko razumem, da ima neko ambicijo, da se povzpne in s to poroko ji bo vsekakor uspelo preskočiti iz družbenega sloja. Če predsednik vlade računa na tovrstne glasove, potem ti znajo priti. Moja ocena je, da gospa Gaber ni te vrste oseba, da bi lahko v Sloveniji zagotavljala neko večinsko politično podporo. Če držijo govorice, da bo ona prvi obraz Gibanja Svoboda na volitvah, potem se zna zgoditi, da bo padec glasov še bolj strmoglav, kot bi bil recimo po naravni poti. Zakaj pa Golob, kot predsednik vlade, kot nekdo, ki je z rekordnim rezultatom dobil zadnje parlamentarne volitve, pristaja na to, da bo znotraj zakonske zveze in tudi na mestu predsednika vlade in predsednika stranke nek stranski igralec, je pa po moje že bolj vprašanje za tiste, ki se poklicno ukvarjajo s področjem psihoanalize.

Uradno se zdi, da je gospa neka vplivnica, ukvarja se z živalmi, z nekimi nevladnimi organizacijami. Mi pravzaprav res ne vemo, kaj je ona po poklicu, kaj sploh počne in seveda kakšna bo zdaj njena vloga.

Ja, tega do zdaj nismo bili navajeni. Ona se poskuša obnašati, sicer ji ne uspeva, ampak se poskuša zgledovati po prvi dami ZDA. Poskus nadgradnje kulta osebnosti, ki se ga poskuša zgraditi okrog Goloba, ni čisto uspel, okrog Tine Gaber še manj, kar je logično, saj nikoli ni šla na volitve. Zdaj pa poskušajo okrog njunega zakona zgraditi neko popularnost, neko famo.

Ona se poskuša obnašati, sicer ji ne uspeva, ampak se poskuša zgledovati po prvi dami ZDA. 

Ampak jaz mislim, da se to v Sloveniji ne da. Tega Slovenci tudi nismo bili navajeni. Res pa je, da tudi nismo bili navajeni, da bi partner ali partnerica predsednika republike dobival mesečno nadomestilo zato, da je pač v zvezi ali pa poročen s predsednikom republike. Pa vidimo, da imamo zdaj v tem mandatu soproga predsednice republike, ki vsak mesec pokasira, mislim, da že več kot tisoč evrov zato, ker je poročen s predsednico republike.  Glede Tine Gaber pa sem na to temo že nekaj pisal, državno podjetje GEN-I je na srečo zanikalo, da bi jo plačevalo, Gibanje Svoboda pa ni zanikalo, da bi jo plačevalo.

Če se vrnemo na bolj lokalni nivo, zgodilo se je sramotenje Ivana Cankarja s strani srbskega youtuberja Pera Martića. Si predstavljate, da bi nek slovenski youtuber prišel v rojstno hišo Vuka Karadžića, se ulegel na njegovo posteljo in govoril, da leži zato, ker ima občutek, da ga je stric posilil?

Priznam, nisem bil prej seznanjen s tem dogodkom, upam, da so pristojni že sprožili kakšne postopke proti tej dotični osebi. Ne moti me njegova nacionalna pripadnost, v končni fazi si človek tega ne izbere sam, to, da se pa na tak način obnaša v neki spominski hiši, da muzejsko in kulturno dediščino Slovenije sramoti na tak način, da v prisotnosti mladoletnih oseb namiguje na neko mizoginijo, krvoskrunstvo in posilstvo znotraj družine, se dela norca, potem to še veselo objavi očitno z namenom neke monetizacije, pa upam, da ne ostane nesankcionirano.

Del te balkanizacije, ki je mogoče niti ne zaznavamo več, je tudi tako imenovano fazaniranje. Ta teden je bil začetek šolskega leta tudi za srednješolce in seveda so zdaj učitelji in profesorji prepovedali to škropljenje, saj pri tem uporabljajo celo nitrite, barvila za kovino in škropijo ljudi ter delajo škodo ne samo na oblekah, dragih supergah, ampak pravzaprav na laseh. Prebrala sem namig v nekem mediju, da je pravzaprav župan rekel policiji, da ni treba ukrepati.

Morda ne vidite bistva. Bistvo je, da je nekdo zaslužil s tem, ker je bilo treba tam pač verjetno kakšen beton ali tlakovce položiti in podobno. Iz osebnega vidika, moj otrok je namreč tudi začel hoditi v srednjo šolo, mi, ki nismo iz Ljubljane, tega nikoli nismo bili na ta način navajeni. Kako leto nazaj so jih porisali s tistimi črkami F, pa že to se mi je zdelo brez veze. V tem vidim neko potrebo ljudi za izživljanje nad nekom drugim in problem družbe vidim v tem, da jim to dovoljuje.

Glede balkanizacije pa, mene etnična pripadnost ne moti. Tudi kultura, to, da so zvesti svoji kulturi, se mi zdi hvale vredno, treba pa je spoštovati slovensko družbo. Potrebno se je na enakopraven način z vsemi pravicami vključevati v slovensko družbo. Moti me to, da zdaj neko veliko srbsko, baščaršijsko politiko tukaj dejansko uveljavljamo. Eno je, če to počnejo etnični Srbi, drugo pa je, če to počne predsednik vlade Robert Golob, za katerega pa ne vem, kaj bi lahko imel skupnega s Srbijo.

To, kar je rekel gospod Pučnik, da vsi, ki zdaj ploskajo samostojni Sloveniji, niso sodelovali pri njeni graditvi – v tem jaz ne vidim nič slabega. Mogoče so se kasneje rodili, mogoče so kasneje spoznali, da so bili prej v zmoti ter da je prava pot samostojnost in suverenost. Tega jaz ne bi jemal za zlo. Bolj me skrbi, če nekdo ta hip aktivno spodkopava našo državno ureditev, naše kulturno izročilo, naše družbene standarde in to, kar smo Slovenci kot narod.

Ta teden smo se spet zbudili v neverjetne zapore na cestah, zakaj imamo v Sloveniji ta pojav, da nekaj že popravimo, potem pa spet prekopavamo. Gre samo za nek zaslužek nekih balkanskih komunalnih podjetij?

Na žalost verjetno res, generalno bi pa rekel, da je razlog v brezciljnosti, leva roka ne ve, kaj dela desna. To, da so problem podvozi v Ljubljani, ko pada dež, ne bi smelo nikogar presenetiti. In je res žalostno, da potem, ko smo že bili na nek način navajeni, da je zdaj ta podvoz odprt, je zdaj iz tega banalnega razloga, da je vmes malo močneje deževalo, spet zaprt. Letos je histerija teh gradenj, ker so drugo leto volitve in takrat, seveda, se ne sme graditi, da ne bi bili ljudje nezadovoljni zaradi prometnih zamaškov in je treba odpirati vse te silne gradnje, ki jih je oblast tačas naredila. Bi se pa kar strinjal z vašo zadnjo tezo, da je tu materialni interes zelo prisoten in da celo prevladuje. Bojim se, da se čedalje bolj gradi zaradi tega, da nekdo zasluži, ne pa zaradi tega, da bi bilo to v funkciji neke javne infrastrukture.

Letos je histerija teh gradenj, ker so drugo leto volitve in takrat, seveda, se ne sme graditi, da ne bi bili ljudje nezadovoljni zaradi prometnih zamaškov in je treba odpirati vse te silne gradnje, ki jih je oblast tačas naredila.

Cestne zapore so potem botrovale tudi poletnim dogodivščinam Nataše Pirc Musar, ki je potovala s helikopterjem iz svojega vikenda v Istri v Prekmurje, saj je po njenih besedah neprimerno, da bi predsednica države obtičala v cestni zapori.

Ne vem, če imava toliko časa, da bi opisala vso to bedo ob poskusu blišča, ki se jo gre predsednice republike. Začnimo s tem, da je že v volilni kampanji politikantsko in zlagano zagotavljala, da bo pred vsako svojo potjo preverila ogljični odtis, kot da je namen predsednice republike to, da pač zmanjšuje prisotnost CO2 v ozračju, kar vemo, da ni. To funkcijo dojema kot privatno. Po zgledu predsednika vlade si je omislila lastno varnostno službo in očitno si je zdaj omislila tudi lastno prevozno sredstvo. Da ne omenjam, da bi si ona in njen soprog lahko privoščila, če že ne nakup, pa vsaj najem helikopterja iz lastnega žepa za te domene, če se ji pač ne da voziti po slovenskih cestah tako kot ostalim navadnim smrtnikom. Da policija očitno ob tem asistira, da vrh policije in notranji minister ob tem ne povzdigneta glasu, ker se neka državna infrastruktura, kot je policijski helikopter, zlorablja na ta način, je pač res pod nivojem. Saj tudi reševalno vozilo mora kdaj skozi prometni zamašek, pa pride skozi. Ima nas za norca, ko s temi nekimi pojasnili prihaja v javnost, češ, da je polet s helikopterjem cenejši kot če bi šla s taksijem in podobne nebuloze.

Kako to vpliva na odločitev nakupa naših helikopterjev? Minister za notranje zadeve Poklukar je zdaj preko neke komisije ugotovil, da pri razpisu ni bilo nič narobe in bo zdaj podpisal to pogodbo. Helikopter, ki ga bomo kupili, pa po besedah strokovnjakov ne ustreza standardom reševanja. Ali ustreza Nataši Pirc Musar ali kaj?

Zgleda, da. Verjetno bo tudi večkrat z njim letela. Hecno je, da nekako logika odpove, ko minister Poklukar reče, da helikopterja obeh proizvajalcev izpolnjujeta vse pogoje. Če to drži, zakaj so se potem odločili za dražjega? Zakaj niso vzeli potem cenejšega, če sta oba enakovredna? Je pa jasno, da vemo, kako smo mi prišli na idejo, da rabimo tovrstne helikopterje. Bila je pač neka radijska oddaja, kjer je voditelj poklical premierjevo partnerko, ki je slučajno imela zraven predsednika vlade, ki se je javil na telefon in je pač temu človeku, ki je v studiu tega radija sedel, kar po telefonu obljubil, da bomo šli v ta nakup.

Je pa jasno, da vemo, kako smo mi prišli na idejo, da rabimo tovrstne helikopterje. Bila je pač neka radijska oddaja, kjer je voditelj poklical premierjevo partnerko, ki je slučajno imela zraven predsednika vlade, ki se je javil na telefon in je pač temu človeku, ki je v studiu tega radija sedel, kar po telefonu obljubil, da bomo šli v ta nakup.

Ta teden smo govorili tudi o proračunskem dolgu, ki je visok že eno milijardo. Fiskalni svet opozarja, naj vlada malce pazi, kako troši. Obenem pa so se letos povečale plače v javnem sektorju in tudi zdaj v oktobru se spet povečujejo. Kam nas vse to pelje?

Pelje nas v situacijo, v kateri se bo treba slej ko prej zavedeti, da imamo državo, ki jo vodijo ljudje, ki trošijo denar, ki ni njihov. Milijarda, dve milijarde, tri milijarde, to njim nič ne pomeni, ker ne gre iz njihovega žepa, dokler gre njim ali njihovim prisklednikom ali pa za neke populistične načine potrošnje denarja, skratka metanje z lopato skozi okno, je vse v redu. Jasno je, da so se plačne reforme lotili tako, da niso pravilno ocenili finančnih posledic in da lahko pred volitvami pričakujemo še veliko takih predvolilnih bombončkov, in jasno je, da tega ne bodo plačevali oni, ampak mi.

Zdaj je sprejeta medijska zakonodaja, za katero se napoveduje naknadni zakonodajni referendum. Ta nova medijska zakonodaja, ki jo podpira Asta Vrečko, bo zdaj močno finančno podprla javne medije, ki jim služijo. Kaj se bo zgodilo?

Dejansko bo država financirala tajkunske lastnike medijev, ki medije bodisi rabijo za izčrpavanje bodisi so jih spravili v nek slab finančni položaj s svojo zmotno poslovno politiko ali pa jih imajo kot sredstvo pritiska, da jim zagotavlja vpliv na politiko in pridobivanje poslov. Se pravi, to ne bo šlo za medijsko svobodo, to ne bo šlo za pluralizem. V končni fazi ne bo šlo niti za plače teh nikogaršnjih hlapcev. Ne verjamem, da se bodo njihove plače kaj povišale, bodo pa zaslužili lastniki teh medijev.

Dejansko bo država financirala tajkunske lastnike medijev, ki medije bodisi rabijo za izčrpavanje bodisi so jih spravili v nek slab finančni položaj s svojo zmotno poslovno politiko ali pa jih imajo kot sredstvo pritiska, da jim zagotavlja vpliv na politiko in pridobivanje poslov.

Podobno tudi Amerika, torej doktor Aleš Štrancar je v mediju, ki se imenuje USA Today, torej Amerika danes, objavil plačani članek Slovenija se dviguje kot evropski inovativni inkubator, to je prevod naslovne teme. Dr. Štrancar je povedal, to dovolil objaviti in za to tudi plačal, da je podjetniška svoboda v Sloveniji v zadnjih letih hitro upadla in potem navaja vse davke, ki so se povečali, in da je tudi osebna svoboda vse bolj omejena. Pove še, da je večina medijev pod nadzorom nekdanjih članov komunističnih strank in podobno. Objektivno je kritiziral razmere, vse to pa je v bistvu tudi navedeno kot njegovo mnenje, pa so ga vendarle cenzurirali. Pri tem postopku so po splošnem vladnem naročilu sodelovali Matevž Frangež, Asta Vrečko, Zoran Janković.

To je v bistvu paradoks paradoksov. Mi živimo v kapitalizmu, kjer človek plača, za to, da lahko pove svoje mnenje. Denar vzamejo, mnenja pa ne sme povedati. Vsi tisti, ki se upravičeno zgražajo ali pa spominjajo časov, ko smo imeli medijsko cenzuro v bivšem sistemu, bivše skupne države, vidimo, da je zdaj še hujše. Tam ni bilo treba plačati za to, saj so ti le prepovedali objavo (smeh). Kljub postopkom, ki bodo nedvomno sproženi zoper gospoda Štrancarja zaradi svojih zapisov na družbenem omrežju X, je sreča v nesreči, da so naleteli na človeka, ki ima čas, voljo in predvsem sredstva, da se lahko proti temu bori. Drži pa, da je to bolj slaba tolažba, ker če to počnejo njemu, potem vemo, kaj lahko pač počnejo vsem nam ostalim. Veste, kako se definira sovražni govor v Sloveniji. Če rečeš kaj kritičnega o Robertu Golobu ali pa o Nataši Pirc Musar, je to že sovražni govor.