Znebiti se moramo idolov, ničevih stvari, in graditi svoje življenje na bistvenem

Postni čas je za vse nas ugodna priložnost, da prehodimo pot spreobrnjenja. Obnovimo naše krstne obljube: odpovejmo se Satanu in vsem njegovim delom ter zapeljivostim – kajti on je zapeljivec –, da bi hodili po Božjih poteh in prispeli do velike noči v veselju Svetega Duha.

Evangeljski odlomek 1. postne nedelje pripoveduje, kako je Sveti Duh Jezusa po krstu v Jordanu za štirideset dni odvedel v puščavo, da bi se tam odprto soočil s Satanom, preden je nato začel svoje javno delovanje. Skušnjavec poskuša Jezusa odvrniti od Očetovega načrta oziroma od poti darovanja, ljubezni, ki v pokori ponudi samo sebe. Satan želi, da bi se Jezus odločil za lažjo pot uspeha in oblasti. Da bi ga torej odvrnil od poti križa, ga opozarja na »lažna mesijanska upanja«. To so ekonomska blaginja, ki jo nakazuje možnost spremenitve kamnov v kruh; spektakularen in utopičen stil, o katerem govori ideja, da bi se vrgel z vrha jeruzalemskega templja in bi ga rešili angeli; ter navsezadnje bližnjica do oblasti in gospodovanja, v zamenjavo za dejanje počastitve Satana. To so tri skupine skušnjav, ki jih tudi mi dobro poznamo.

Jezus odločno zavrne vse te skušnjave in poudari neomajno voljo, da bo sledil poti, ki jo je določil Oče. In sicer brez vsakega kompromisa z grehom in logiko sveta. Poglejte način, kako Jezus odgovori. On se s Satanom ne pogovarja, kot je to storila Eva v zemeljskem raju. Jezus dobro ve, da se s Satanom ni mogoče pogovarjati, ker je zelo prebrisan. Zato se Jezus, namesto da bi se pogovarjal, kot je storila Eva, odloči, da se zateče k Božji besedi in odgovori z močjo te Besede. Spomnimo se tega v trenutku skušnjave, v naših skušnjavah: nič argumentov s Satanom, pa vendar vedno zavarovani z Božjo besedo. To nas bo rešilo.

Spomnimo se tega v trenutku skušnjave, v naših skušnjavah: nič argumentov s Satanom, pa vendar vedno zavarovani z Božjo besedo.

V Jezusovih odgovorih Satanu, uporabljajoč Božjo besedo, nas Gospod tako spomni na tri stvari. Najprej, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust«. To je tisto, kar nam daje moč, kar nas podpira v boju proti posvetni mentaliteti. Ta človeka »ponižuje na raven primarnih potreb« in zaradi nje človek »izgubi lakoto po tistem, kar je resnično, dobro in lepo, lakoto po Bogu in njegovi ljubezni«. Zatem Gospod spomni, da se Boga ne skuša, kajti »pot vere gre tudi preko teme in dvoma« ter se hrani »s ponižnostjo in vztrajnim pričakovanjem«. Nazadnje pa nas Jezusovi odgovori spomnijo še: »Pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!'« Znebiti se moramo idolov, ničevih stvari, in graditi svoje življenje na bistvenem.

Jezusove besede se ujemajo z njegovimi kasnejšimi dejanji. Njegova absolutna zvestoba Očetovemu načrtu ljubezni ga bo čez približno tri leta pripeljala do končnega obračuna z 'vladarjem tega sveta', to bo v uri trpljenja in križa, kjer bo Jezus dosegel svojo dokončno zmago, zmago ljubezni!

(Papež Frančišek, Angel Gospodov, 9. marec 2014, prvotno objavljeno na Hozana.si)