Zmotne predpostavke, s katerimi operirajo komentatorji v medijih, vodijo v zmotne odločitve volivcev

Foto: Posnetek zaslona
Tako v znanosti, kot tudi v družbi in vsakdanjem življenju vsakodnevno sprejemamo odločitve, na podlagi podatkov in informacij, ki so nam na voljo, iz katerih potegnemo sklepe. Ti so seveda točni, v kolikor so osnovna dejstva, na podlagi, katerih sklepamo, točna. V matematiki bi temu rekli aksiomi.

Če pa je osnova oz. aksiom, iz katerega potegnemo sklep, netočen, potem je tudi sklep netočen, četudi logično sledi iz danih, a napačnih aksiomov. Pojavi se zmota krožnega sklepanja, kot bi temu rekli v debatnem žargonu. Ob spremljanju političnih debat, včasih pa tudi sodelovanju v njih, tako zaznavam celo serijo netočnih predpostavk, ki pa jih komentatorji, nevladniki in novinarji tako zvesto ponavljajo, da se v ljudeh ustvari vtis, da gre v resnici za dejstva, aksiome, na katerih potem gradijo svoje sklepe in odločitve, posebej še, kdaj bodo šli na protest, kje se bodo vključili v družbeno dogajanje in koga bodo izbrali na volitvah, referendumih itd.

Eden takšnih napačnih aksiomov je, da je naravno stanje demokracije takrat, ko je na oblasti leva politična opcija, naj bo to Komunistična partija, ali njene pravne oz. mentalne naslednice, od LDS, do Socialnih demokratov, enomandatnih strank poimenovanih po svojih voditeljih ali v zadnji iteraciji, Gibanje Svoboda.

Boj za »demokracijo« katerega glavni cilj je preprečiti izmenjevanje na oblasti


Ko se zgodi, da oni niso na oblasti, se to predstavlja kot eksces, anomalijo oz. po besednjaku nevladnikov zadnje oddaje Tarča na RTV Slovenija: »demontaža vseh državnih sistemov, napad na pravno državo in na svobodo medijev.« Samo dejstvo, da na oblasti ni leva opcija, je zanje razlog za obsedno stanje, ponavljajoče se proteste in ustvarjanje histerije po vsej državi.

Njihov boj tako ni usmerjen v zaščito demokracije, kot sicer radi trdijo, ampak v ravno nasprotno, njen konec, saj je prav izmenjevanje političnih polov na oblasti eden osnovnih temeljev demokracije. To se je zelo plastično pokazalo v zadnjem času, ko sicer demokracije polnih ust nevladniki ob hudih ekscesih poseganja v policijo, razpadu zdravstva, korupcijskih tveganjih »pro bono« nekdanjih specialcev, ki harajo po ministrstvih in vsesplošni kadrovski čistki, še ne pripravljajo koles za nove proteste.

 

Pri kadrovski čistki se namesto tega pojavlja še en zmoten aksiom. Vsakdo, ki miselno pripada pomladnemu polu in ima kakšen položaj v javni upravi, državo drži v krempljih »virusa janšizma«. Samo na ta način je namreč mogoče pred javnostjo zagovarjati že totalitarne kadrovske čistke vseh in vsakogar, ki ne razmišlja točno tako kot elita, ki diktira politiko Roberta Goloba in ustvarja še en aksiom, da predstavlja celotno ljudstvo in je posledično njegov glas.
Ko se zgodi, da oni niso na oblasti, se to predstavlja kot eksces, anomalijo oz. po besednjaku nevladnikov zadnje oddaje Tarča na RTV Slovenija: »demontaža vseh državnih sistemov, napad na pravno državo in na svobodo medijev.«

»Depolitizacija«, ki uničuje življenja


V medijskih debatah se kar privzema, da politično kadrujejo samo desne oz. »Janševe« vlade, pri čemer so tako učinkovite, da tudi po Golobovem globinskem čiščenju niso odstranili vseh, zaradi česar država ni tako uspešna, ko bi lahko bila. Golobova kadrovska čistka in politično kadrovanje pa je poimenovana kot »depolitizacija«, kar pomeni da je »OK«.

Nihče se tako niti ne vpraša, kdo so ti novi kadri, ki prihajajo in koliko je s tem uničenih karier ljudi, ki so imeli to smolo, da so se zaposlili ravno v času napačne vlade ali še več, so v času Janševe vlade, čeprav morda sploh ne pripadajo tej opciji, zgolj strokovno opravljali delo, za katero so zaposleni, ne pa blokirali celotne države, dokler se oblast znova ne »normalizira«.

Povsem apolitičnim kariernim policistom denimo grozi karierno nazadovanje ali celo odpoved delovnega razmerja zaradi profesionalnega obvladovanja protestov v času največjega diplomatskega dogodka v zgodovini samostojne Slovenije. Ne samo uničevanje karier, tudi ustrahovanje je, ne le v policiji, stalna praksa, le da je v policiji Bobnarjeva s svojim odstopom to javno obelodanila in v zadrego spravila mnoge, ki se prodajajo kot zaščitniki demokracije, zdaj, ko je le ta ogrožena bolj kot kdaj prej, pa se ukvarjajo s preganjanjem zavodov, ki pomagajo nosečnicam v stiski in božičnega obdarovanja.

Vse to v imenu ustvarjanja vtisa v javnosti, da je Janševa vlada bila totalitarna oz. slaba v vseh pogledih. Tako poslušamo, kako nas je vlada totalitarno zaprla v občine in nam omejevala gibanje, pozabimo pa, da je bil to čas svetovne pandemije, ko so to počele vse demokratične vlade v Evropi in so bili ukrepi pri nas sorazmerno mili, glede na druge evropske države. Vprašate državljane jedrnih držav EU, denimo Francoze, Špance, Nizozemce, ki so nam tako radi za zgled, pod kakšnimi ukrepi, omejitvami gibanja in dejansko nasilnim preganjanjem protestnikov so bili oni v času, ko je covid dejansko bil resna grožnja javnemu zdravju.

»Slaba vlada« z odličnimi rezultati


Ob vsem tem je vlada, ob proti sebi nastrojenih medijih in protestnikih, sprejela serijo protikoronskih ukrepov, zaradi katerih je Slovenija iz pandemije izšla kot zmagovalka, po mnenju tujih analitikov druga najboljša v vsej Evropi, hkrati z odliko opravila predsedovanje Svetu Evropske unije v težkih, pandemičnih razmerah in izvedla serijo ukrepov v korist državljanov, od izboljšav za družine, nižjih obdavčitev dela, z mrtve točke premaknila serijo infrastrukturnih projektov, sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, dvignila moralo v Slovenski vojski in Slovenijo znova uvrstila na zunanjepolitični in diplomatski zemljevid.

Seveda je delala tudi napake in kdaj nerodno komunicirala, a ob primerjavi s trenutno in nekaj preteklimi je, če smo iskreni, izrazito nadpovprečno opravila svoje delo. V enakem času, kot je prejšnja vlada sprejela pet svežnjev ukrepov, se aktualna vlada ukvarja s prvim, minister Han pa spoznava, kako težko je dejansko to delo. Delo, ki ga skušajo na vsak način zakriti in celo odpraviti. Pa proti sebi nima nastrojenih medijev (z redkimi izjemami), ljudje ne kolesarijo vsak petek in zdi se, kot da se je končno vrnila normalnost na sončno stran Alp.

Analitiki poraz Anžeta Logarja ali neprimernost kandidature za župana Ljubljane v primeru Aleša Hojsa pripisujejo temu, da ne moreta uiti dejstvu, da sta sodelovali v "totalitarni vladi", ki je »zaplinjala Ljubljano«. Vladi, ki je bila sicer deležna verjetno najstrožjega sistema zavor in ravnovesij, s strani organov, ki skrbijo za demokracijo in so pod Golobom, ko so dejansko vsi podsistemi podrejeni eni opciji, praktično povsem odpovedali.

Mednje spadajo tudi civilna družba in mediji, za katere se zdaj posebej očitno kaže, da jih praktično nimamo. Imamo namreč podaljške ene politične opcije inpretežno ideološka trobila, ki se prodajajo kot civilna družba in mediji, v javnosti pa ustvarjajo aksiom, da je vsakršna kritika na njihov račun napad na civilno družbo in svobodo medijev. To seveda ne velja, ko oni udrihajo po nekaj medijih, ki razmišljajo drugače. Te se lahko ustrahuje s parlamentarnimi komisijami in v javnosti blati, celo preganja oglaševalce, ki si pri njih »drznejo« oglaševati. To se potem imenuje svoboda medijev, uredniška neodvisnost in podobno.

Boriti se, ali sprejeti življenje v laži


Naj za konec omenim še nekaj splošnejših aksiomov, s katerimi operirajo. Denimo, da so stranke nekaj slabega, da je vse, kar diši po zasebnem kapitalu, bognedaj ustvarjanju dobička nekaj, kar je treba preganjati, podržaviti, zapreti. Nekateri to propagirajo, ker imajo od tega sami neposredno kapitalsko ali drugo korist, dobiček, če hočete, drugi pa so prek našega izobraževalnega in medijskega sistema enostavno kupili te socialistične pravljice kot dejstvo in jih imajo zdaj za svoj aksiom. Dejstvo, da nekdo razmišlja drugače, pa je zanje nekaj nepredstavljivega, saj se stalno gibljejo v svojem mehurčku.

Ko jim tega potem v razmerju enega proti štirim rahlo predre kdo, ki razmišlja drugače, so šokirani, da kdo sploh v dobri veri lahko razmišlja drugače kot oni. Govorim iz osebne izkušnje četrtkove Tarče, ko se je med oglasi in po oddaji razvnela zanimiva debata, ki je pokazala, kako drugačni so aksiomi nekaterih od tega, kako sam vidim, spoznavam in razumevam realnost.

Še enkrat znova pa mi postaja jasno, da bomo v družbi, kjer živimo na različnih predpostavkah o realnosti, vse bolj razdeljeni in vse bolj zavedeni, kar se pozna tudi na volitvah, kjer ljudje glasujejo v dobri veri. Posebej še, če se sliši samo ene argumente. Za spremembo družbe bo potrebno veliko energije vložiti v aktivacijo civilne družbe in pluralizacijo medijskega prostora. Alternativa je žal, da pristanemo na lažne aksiome in tudi sami začnemo živeti v laži. Ampak ta opcija, čeprav na videz ta trenutek udobnejša, se je še vedno v zgodovini končala slabo.

Ne vem za vas, sam sem rajši na »pravi strani zgodovine«, čeprav je tudi to prevečkrat zlorabljena beseda.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00