Zakaj mora premier Cerar Andreju Baričiču po krščansko pokazati vrata

»Vem, da me imate vsi vi iskreno radi. Ker vem, da smo vsi mi vzgojeni v krščanskem duhu in krščanski duh nas uči, da je treba človeka ljubiti.«  

Zgornji citat ni, kot bi morda kdo pomislil, iztrgan iz navdihujočega govora misijonarja Opeke v Tivoliju, ampak iz odkrito posmehljive predstavitve kandidata za direktorja UKC Ljubljana Andreja Baričiča pred predstavniškim organom ustanovitelja – parlamentarnim odborom za zdravstvo.

Z besedami »tako žaljivega odnosa do poslank in poslancev še nisem videl v svoji karieri,« je njegov nastop pred izbranci ljudstva najbolje povzel podpredsednik vlade Republike Slovenije Dejan Židan.

Izven domačega konteksta se zdi pričujoč odnos kandidata za delovno mesto nepredstavljiv. Težko si je zamisliti, da bi s tovrstno cinično aroganco nekdo denimo odgovarjal na razgovoru za vodjo slovenske podružnice Microsofta.

Ker lahko, zdravorazumskim pomislekom navkljub, norost pri pacientu Baričiču izključimo, se dozdeva, da je resnica bližje drugi domnevi. Človek se pač zaveda, da je vse skupaj zgolj formalizirana predstava za javnost, zagovor pred klovni brez besede in glasu za zadostitev navidezni demokratizaciji postopka.

Mislili bi si, da je človek bodisi popolnoma nor, bodisi pa akter v zrežirani farsi, ki ne pomeni nič in ne odloča o ničemer.

Muhe pacienta Baričiča

Ker lahko, zdravorazumskim pomislekom navkljub, norost pri pacientu Baričiču izključimo, se dozdeva, da je resnica bližje drugi domnevi. Človek se pač zaveda, da je vse skupaj zgolj formalizirana predstava za javnost, zagovor pred klovni brez besede in glasu za zadostitev navidezni demokratizaciji postopka.

Naj se sliši še tako bizarno, Baričič ima po svoje prav. Zakaj bi izgubljal čas za priprave, se trudil z gradivi in razlaganjem vizij, ko pa je vendar že vnaprej vse jasno, odločeno in zabetonirano z najtrdnejšim betonom.

Ta drži tako močno, da si izbranec elite na račun izbrancev ljudstva lahko privošči brezmejno aroganco, vzvišenost, žalitve in poniževanja.

Z malce lažne skromnosti bi lahko povedal stavek ali dva o tem, kako kani voditi klinični center, ob kavici še malo pokramljal z novinarji, čez teden dni gladko postal direktor in čez dober mesec pozabil, da je sploh kdaj sedel v tisti sobi.

A zakaj le, če se človek lahko v lastno veselje malo ponorčuje iz ljudi?!?

Kaj narediti s spoštovanim dr. Baričičem?

Predpostavimo, da je dr. Andrej Baričič, kot nas prepričuje svet zavoda UKC Ljubljana, res daleč najboljši strokovnjak za omenjeni položaj in da se nas je dotaknilo javno žuganje predsednika sveta Glažarja, da bo ob morebitni zavrnitvi »vlada odgovorna za posledice«.

Predpostavimo tudi, da so vse naveze med Baričičem in njegovimi podjetji z vplivnimi ljudmi in lobiji v zdravstvu zgolj zlonamerne novinarske blodnje ter da je do vseh teh poslov v zdravstvu prišel kot najbolj ugoden, sposoben in prepričljiv ponudnik.

Upoštevajoč vse to in krščansko etiko, ki jo izpričuje, bi se morda kvalificiral celo za papeža, če mu ne bi drselo v ključnem kriteriju tako za ta, kot tudi za položaj direktorja UKC Ljubljana.

Recimo, da mu imena Janez Zemljarič ter Borut Miklavčič ne pomenita popolnoma ničesar in da je Gregorja Golobiča enkrat v življenju slučajno videl na televiziji.

Upoštevajoč vse to in krščansko etiko, ki jo izpričuje, bi se morda kvalificiral celo za papeža, če mu ne bi drselo v ključnem kriteriju tako za ta, kot tudi za položaj direktorja UKC Ljubljana.

Največje zdravstvene ustanove, tega zatočišča šibkih, nebogljenih in ubogih, ne more in ne sme voditi človek, ki mu je tako tuje spoštovanje do soljudi, ne glede na to, kaj si sam misli o njih in kaj si oni mislijo o njem.

Prav tako UKC Ljubljana ne more voditi človek, ki kaže tako malo spoštovanja do demokratičnih institucij, izvoljenih predstavnikov oblasti in navsezadnje do novinarjev kot branilcev javnega interesa.

Zato mora premier Miro Cerar, če želi ohraniti samospoštovanje ter obraniti ugled demokratičnih institucij, ki jih predstavlja, z vso krščansko ljubeznijo, ki jo premore, gospodu Andreju Baričiču pokazati vrata.

Če tega ne stori, potem vlada, parlament in kar je še te demokratične navlake, ni vredna več od provincialnega teatra nenadarjenih glumačev.