Zakaj je na sodišču padel primer afere preskakovanja čakalnih vrst v zdravstvu

vir: pixabay.org

Javnost je včeraj razburila vest o oprostitvi vseh obdolženih v aferi preskakovanja čakalnih vrst. Ljudje so se posledično spraševali, ali je torej podkupovanje v javnem sektorju nepregonljivo, in kaj se je pravzaprav zgodilo, da so po petih letih od policijskih preiskav prišlo do oprostitve skoraj vseh vpletenih, razen enega od obtoženih, ki je krivdo priznal na predobravnavnem naroku.

Zgodba ima dolgo zgodovino. Po hišnih preiskavah v ljubljanskem UKC in njegovem oknkološkem inštitutu oktobra 2016 je tožilstvo spisalo obtožnico, v kateri je Urošu Smiljiću očitalo sprejemanje podkupnine v denarju, dobrinah in uslugah za to, da bi mimo čakalne vrste uredil zdravniške storitve več ljudem.

Kasneje so Smiljića na ljubljanskem UKC odpustili, a je na delovnem sodišču dokazal, da je bil odpuščen iz fiktivnih razlogov.

Sodišče: Delo hišnika in opravljanje zdravniških storitev ni gospodarska dejavnost

Za oprostilno sodbo ljubljanskega okrožnega sodišča, ki sicer še ni pravnomočna, je bilo, kot je opozorila sodnica Nina Drozdel Draganić, odločilno, da se očitano kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril nanaša na gospodarsko dejavnost.

Prav tako glede na opis kaznivega dejanja prvoobtoženi Uroš Smiljić v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja v UKC Ljubljana delal kot hišnik, s čimer ni opravljal ne zdravstvene in ne gospodarske dejavnosti. Hkrati pa kot nekdo, ki opravlja negospodarsko dejavnost pri očitanem kaznivem dejanju ne more biti v vlogi storilca, poleg tega pa je pri dejanju domnevno posredoval in torej ni bil storilec. Ker pa naj bi predan denar domnevno zadržal zase, bi lahko šlo za preslepitveno kaznivo dejanje, če bi ga tožilstvo dokazalo.

Prav tako sta obtožena zdravnika Rado Janša in Tomaž Malovh izvrševala zdravniške dejavnosti, kot so pregledi in posegi, zato ne moreta biti storilca očitanega kaznivega dejanja, je dejala sodnica. Opozorila je, da če bi zdravnika storitev opravila mimo čakalne vrste, kot je trdilo tožilstvo, bi s tem kršila zakon o pacientovih pravicah. Tožilstvo bi pri tem moralo dokazati, da sta z nedovoljeno zdravstveno storitvijo zanemarila korist organizacije ali druge fizične osebe.

Poleg omenjenih so bili oproščeni še Ivan Miklič, Aleš Miletić, Saša Žaljc, Robert Gradišar, Franc Frelih, Stanko Raner ter podjetji Digit in Glasstech. Je bil pa na pogojno kazen dveh let zaporne kazni s preizkusno dobo petih let po priznanju, da je Smiljiću plačal 20.000 evrov za to, da bi njegovi hudo bolni partnerki uredil hitrejšo operacijo in zdravljenje raka pri kirurgu na Onkološkem inštitutu Ljubljana Eriku Breclju, obsojen Iztok Požar, ki je na predobravnavnem naroku krivdo priznal.

Kovačič Mlinar: Napaka je na strani tožilstva, šlo je za napačno kvalifikacijo kaznivega dejanja

Kot je za Domovino povedal odvetnik in strokovnjak za kazensko pravo dr. Blaž Kovačič Mlinar, v primeru sicer odvetnik oproščenega Franca Freliha, je šlo v tem primeru za napačno pravno kvalifikacijo s strani tožilstva, saj ni opravljanje gospodarske dejavnosti, da je nekdo hišnik v nekem javnem zavodu. Prav opravljanje gospodarske dejavnosti pa je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

Prav tako Smiljić ni prejel podkupnine zase oz. mu tega niso očitali. Kot je dejal, je vprašljivo, ali sploh gre za kaznivo dejanje, saj vse, kar se zdi kaznivo, ni tudi zares kaznivo, če zakon tako ne določa.

Kot je za naš portal še dejal Kovačič Mlinar, ni problem v preozki dikciji očitanega kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku, niti odločitev ne daje signala, da je dovoljena vsakršna korupcija v zdravstvu ali javnem sektorju. A da mora tožilstvo, ko toži, vedeti, kaj toži, in pokazati, da je dejansko prišlo do podkupovanja v smislu koristi za nekoga. V tem primeru pa tožilstvo tega ni pokazalo, niti poskušalo pokazati, prav tako po njegovih besedah ni pokazalo, da je kdorkoli izgubil mesto v čakalni vrsti ali da je bilo oškodovano zdravje kogarkoli oz. bi bila zanemarjena korist organizacije.

Izrazil je dvom, da bi odločitev padla na višjem sodišču, saj je po njegovih besedah pravilna in korektna.

7 komentarjev

  1. No, čisto v stilu bivše državne tožilke, pokojne Zdenke Cerar: Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje.
    Kakšno sporočilo daje ta razsodba: podkupujte, kolikor hočete, saj to ni kaznivo dejanje, če ne gre za gospodarsko dejavnost. Študentje, če vam kakšna stvar ne gre, zahtevajte od fotra denar in podkupujte prfokse po mili volji. Če pa slučajno ne rata, tudi kaznovani ne boste. Res, kam plovemo?

  2. Ponovna sramota za tožilstvo.
    Tožilstvo ima dovolj kadra, da bi se lahko organiziralo in preprečilo take škodljive blamaže.
    Rešitev je v tem, da tim najboljših tožilcev preveri ali je tožilec, ki obravnava zadevo pravilno kvalificiral kaznivo dejanje.
    Brez tega nujnega organizacijskega ukrepa, se stanje ne bo izboljšalo.

    Drug nujen ukrep pa je – uveljavljanje odgovornosti tožilcev za nevestno delo.

  3. Sramota za sodstvo.
    Tipičen primer in rešitev “po naše”. Dovolj “pravih” je vpletenih v ta primer, zato tudi takšna rešitev.
    Ta hišnik bo sedaj še tožil državo in – glej ga zlomka – tožbo zaradi nesposobnosti našega sodstva – tudi dobil.
    Dokler se sodniki prestopnikom, tistim, ki so kršili zaradi pandemije varnostne predpise, opravičujejo, nam ni pomoči.

Komentiraj