Za vse je kriv pisatelj Jack London

Gremo na Ajasko - 9/1 

Poleti se radi odpravimo na krajše ali daljše potovanje. Da vam ne bo prevroče, dragi bralke in bralci, se odpravimo precej daleč od doma, v najbolj severno ameriško državo, na Aljasko. Sliši se nekoliko eksotično, pa v bistvu niti ni tako. Po aljaškem veletoku Jukon se je vozilo s čolni že veliko Slovencev, še več pa pozimi s sanmi in pasjo vprego. Mnogi so svojo opotečo srečo skušali ujeti z izpiranjem zlata, pri tem pa jih je nekaj celo obogatelo. 

Mnogi smo v mladih letih na Aljasko potovali samo v mislih. S knjigami ameriškega pisatelja Jacka Londona. Verjetno med starejšimi bralci ni človeka, ki ne bi prebral vsaj ene od knjig z naslovi Krištof Dimač, Beli očnjak, Zgodbe s severa in juga, Dolina meseca itn.  

Sam sem z velikim užitkom prebiral dela domačih klasikov ter dveh tujih – znanstveno fantastiko Julesa Verna in pustolovske romane Jacka Londona. Domači pisatelji so mi približali rodno domovino, tuja dva pa sta mi razgibala domišljijo v neverjetne daljave. Veliko naključje, ki pa niti ni bilo naključje, me je odneslo po poteh pustolovskega Jacka in o tem bo teklo kar devet nadaljevanj. 

»Sivčov fotr« 

Moj ded je bil strasten bralec. Bil je kmet, lovec in knjižni pustolovec. Čeprav vas Moste pri Komendi, kjer živi moj rod že več kot štiristo let, ni velika, je imel ded pravo malo knjižnico. Tisto, da je en rod pred njim znal še slabo brati, pa tudi velja. V Prešernovem in Slomškovem času je bilo povsem običajno, da je bil v družini vsaj eden toliko pameten, da je lahko na glas bral knjige, vsi drugi pa so ga z veliko pozornostjo pač samo poslušali. V bistvu je bil takšen bralec na vasi prvi radio in televizija. 

Ko mi je v tretjem razredu brat Ciril dejal, da Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem ne bom razumel, sem mu zvečer knjigo izmaknil, vzel baterijo in odšel brat kar na hlev, v seno. 

Ko je živel moj ded Johan (1864–1946), je znalo brati seveda že precej več vaščanov. S knjigami pa jih je po pripovedovanju mojega očeta zalagal prav moj ded. Knjige je menda posojal sila rad, le enkrat je bil hudo jezen. 

Nekoč je neko lepo knjigo z ilustracijami posodil Janezu z vasi, le-ta jo je natančno prebral. Ko pa je naletel na sličico nekega lovca, ki drema na štoru, je kar v knjigo napisal: 

»To je pa Sivčov fotr.«