Za vse je kriv pisatelj Jack London

To je mojega deda tako razjezilo, da omenjenemu Janezu knjig ni hotel več posojati. Celo več! Lastnoročno mu je navil uro. Tako se je temu reklo včasih, če je kdo drugega zagrabil za ušesa in mu jih nekajkrat privil do bolečine.  

Z drugimi besedami: knjige smo v naši hiši od nekdaj spoštovali. 

Moj oče in seno

Tudi moj oče Andrej (1904–1990) je bil strasten bralec, živ leksikon, vaški veljak. Večkrat je imel na grbi mnogo funkcij. Nekoč mu je soseda rekla: 

»Še dobro, Andrej, da nisi ženska.« 

»Zakaj pa to, Marinka?« 

»Zato, ker ne znaš reči NE. Če bi bil ženska, bi imel dvajset otrok.« 

Oče se je večkrat tako zatopil v branje, da je povsem pozabil, kaj se dogaja izven domačije. Nekoč so se za Krvavcem že zbirali črni oblaki in moja mama, njegova žena, je prišla k njemu nič kaj dobre volje: 

»Ja, za božjo voljo, Andrej, menda ne boš zdajle bral, ko pa imaš na travniku suho seno.« 

Oče ji je odvrnil, naj počaka samo še deset minut, toliko da bo prebral, kako se zgodba v knjigi konča. Čez pet minut ga je žena spet začela priganjati, naj gresta vendarle po seno. 

»Samo še tri minute, pa greva. Le dva lista še imam.« 

Medtem se je ulila kot iz škafa. Moja mama je bila ob tem seveda jezna: 

»No, vidiš, zdaj pa imaš mrvo (beri: seno!) vso mokro! Ej, to tvoje branje!« 

On pa ji je povsem mirno dogovoril: 

»Nič zato, če je mrvo malo poškropilo. Se bo že posušila. Glavno je, da sta se Francelj in Johana v povesti srečno poročila.« 

Zadnje novinarsko vprašanje

Ker sta bila že ded in oče vneta bralca, tudi sam nisem mogel biti slabši. Enako pa moja brata Ciril in Andrej. Že v tretjem razredu sem prebral Pod svobodnim soncem. Ko mi je brat Ciril dejal, da Finžgarjevega romana ne bom razumel, sem mu zvečer knjigo izmaknil, vzel baterijo in roman odšel brat kar na hlev, v seno. Zjutraj pa sem se bratu maščeval tako, da sem mu povedal – zaključek knjige! 

Kar pa se tiče novinarstva, je to najlepši poklic na svetu. Srečal sem okoli pet do šest tisoč ljudi in prav vsak stik me je po svoje obogatil. Ljudje smo različni, Slovenci pa smo nasploh hudi posamezniki. Zato ni čudno, da imamo dva milijona pogledov na svet. Kar je po svoje dobro, samo če nam ne bi vladali taki posebneži, ki mislijo le na svoje žepe, za prebivalstvo pa jim je figo mar. 

Ne vem, ali ste že opazili, toda navadno je zadnje novinarsko vprašanje takole: 

»In kakšne so vaše želje, načrti, sanje?« 

Vprašanje je lahko enako za vse ljudi, odgovorov pa je torej okoli dva milijona. Prav to je mene pripeljalo tudi na Aljasko. Ko sem snemal oddajo z nekim Slovencem, ki je tedaj že osemnajst let živel v Kanadi – ime mu je bilo Joža – sem ga vprašal prav to. On pa je butnil vame: 

»Da bi šel na Aljasko!« 

»Zakaj pa to?!« 

»Rad bi od blizu videl kraje, ki jih je opisoval Jack London. Posebno tiste, kjer je pred dobrimi stotimi leti divjala zlata mrzlica. Ko sem bil mlad, sem bil čisto nor na Londonove zgodbe.« 

Tako sva bila že dva, pa tudi midva – kot je že zapisno – nisva bila edina. 

Pristopil je še radijski tehnik Vojko, rekoč: 

»Tudi jaz sem rad bral Londona. Na Aljaski pa me še posebej zanimajo živali, Indijanci in plovba po reki Jukon.« 

Tako smo bili že trije možakarji. Trije v dokaj zrelih letih. Sam sem imel tedaj 56 let. Priznam, da je bila zamisel malce nora. Oditi iz Slovenije na Aljasko, po poteh Jacka Londona in zlatokopov, vendarle ni mačji kašelj. Še posebno, ker smo bili vsi trije srečno poročeni. Zato je precej težko priti domov in sporočiti ženi, da boš šel za dober mesec s prijateljema na Aljasko. Joža sem povrhu videl prvič. 

Vsi trije smo veliki strategi. V tej ali oni balkanski vojni bi zagotovo zmagali. K ženam smo namreč pristopili z besedami: 

»Nekaj smo se menili s prijateljema, da bi šli morda skupaj na Aljasko. Sami možakarji. Malce peš, malce pa s čolnom. Prijatelja že imata dovoljenji žena, ti pa tudi verjetno ne boš imela nič proti.« 

Moja najdražja si je ob tem mojem sporočilu vzela dva dni za premislek. Tretjega dne pa je izjavila zgodovinske besede: 

»Dobro, pa pojdi! Vem, da si nor na Jacka Londona in da prej v hiši ne bo miru, dokler za teboj ne bo še ta izkušnja. A vedi, da sem privolila sama od sebe, ne zaradi pritiska prijateljevih žena. In po možnosti pojdi čim prej, da se ne bova kar naprej pogovarjala samo o tem.« 

Pravijo, da je formula za inteligenco, kako se človek prilagodi danemu položaju. Ženo sem seveda takoj ves vzhičen objel, kajti šele tedaj sem spoznal, kakšen biser imamo v našem domu. Prijateljema pa sem še tisto sekundo telefoniral: 

»Joža in Vojko, jaz imam Aljasko že odobreno. Pa vidva, prijateljčka moja?« 

Malce sta potarnala, da pri njima ni šlo tako gladko. A na koncu se je vse vendarle izteklo srečno in vsi trije možakarji smo res krenili na Aljasko.  

Naročniška vsebina