Volkswagen padel na dvojni morali okoljevarstvenih standardov

POSLUŠAJ ČLANEK

Ob nedavnem izbruhu škandala glede prirejanja škodljivih izpustov, ki očitno še ni pokazal vseh razsežnosti, se pojavljajo različni odzivi in napovedi. Nemški medijski prostor se odziva, sicer ogorčeno, a z distanco in pričakovanjem razpleta. Jasno je obsojanje goljufije, istočasno pa so vse oči uprte v koncern VW in pričakovano rešitev.

Očitno zaupanje v Volkswagen še ni zapravljeno, saj je videti, da nekako z zaupanjem pričakujejo predlagano rešitev, ki naj bi popravila in omejila škodo, čeprav se domine podirajo ena za drugo. Pri tem ne gre spregledati nemškega raziskovalnega novinarstva, ki je očitno na visoki ravni.

Koncern VW, kljub nemoralnemu zavajanju, zavzema držo, ki je v našem poslovnem okolju nismo vajeni. Prevzema namreč polno odgovornost in obljublja povrnitev škode v največji možni meri ter napoveduje obstanek. Morda bi mu v dobro evropskega gospodarstva veljale besede: Pojdi in ne greši več!

Kako globok bo padec Volkswagna?


Kar nekaj je ugibanja, kako bo ta škandal vplival na nemško avtomobilsko industrijo in na celotno nemško gospodarstvo, katerega gonilo je ravno avtomobilska industrija. Bo globalna znamka Made in Germany še sinonim kvalitete in dovršenosti?

Izkušnje iz preteklosti sicer kažejo, da se VW-ju ob primernem odzivu na krizo ni treba pretirano bati padca prodaje. Spomin kupcev je namreč precej kratkoročen (spomnimo se na Toyotine serijske napake zavor ali losovega testa pri Mercedesu A, ki je kasneje postal prodajna uspešnica).

Ob primernem odzivu in spretnem spinu ni nujno, da dolgoročno VW iz tega ne bo izšel močnejši. Breme -še posebej finančno- bodo najverjetneje pomagali nositi podizvajalci (tudi slovenski), saj ni verjetno, da bi VW varčeval na kvaliteti ali zviševal cene končnih izdelkov.

V nemških medijih je slišati tudi pozive naj bo ta kriza priložnost za postavitev posla na bolj »ekoloških« temeljih v smislu razvoja hibridnih in električnih avtomobilov, ki so v nemški industriji slabo zastopani.

Dvojna morala okoljevarstvenih standardov


Še bolj pa bi to morala biti priložnost za postavitev na realna tla, kar se tiče okoljskih standardov na svetovni ravni. Ti so namreč pogosto, mnogo bolj kot v službi okolja in zdravja, v službi kapitala in sredstvo za dosego gospodarskih in političnih ciljev.

V stroki je že dolgo znano dejstvo, da so zahtevane stopnje izpustov za osebna vozila pretirane, da prehitevajo čas in stanje tehnike.

Če pogledamo v ozadje, vidimo da dovoljene stopnje izpustov izvirajo iz proizvodnje programa tovornih vozil, kjer so, oziroma bi bile upravičene, če bi vozila, ki ne ustrezajo standardom, šla v uničenje. Tako pa se množično izvažajo v tretji svet, ki z nami sicer ne deli visokih okoljskih norm, deli pa okolje in atmosfero.

Okoljski standardi so zadnje desetletje zelo modni, a pogosto tudi na najvišji ravni nepristni in v službi kapitala in politike. V zadnjih letih smo bili na evropski ravni v imenu okoljevarstva priča precejšnjemu protekcionizmu (onemogočanje nizkocenovnih avtomobilov neevropskih proizvajalcev…), katerega namen prvenstveno ni bilo okolje, ampak  interesi evropskih avtomobilskih proizvajalcev. Med drugimi tudi Volkswagna.

Tudi sicer ne gre pri stalnem zviševanju okoljskih standardov in manjših dajatvah za avtomobile z nižjimi izpuhi le za okolje, ampak tudi in predvsem za spodbujanje prodaje in potrošništva. Tokrat se je pač »ameriški protekcionizem« postavil proti evropskemu.

Kriza kot priložnost?


Ne gre torej v prvi vrsti za ekološko-etični problem Volkswagnovega prirejanja rezultatov izpustov. Gre za igro, veliko igro kapitala. Koncern VW je le igralec, ki to ve in je dobro, celo odlično igral in igra naprej tudi zdaj. Igralci, sicer zgolj statisti, smo tudi mi, ki se tega praviloma ne zavedamo.  

Morda je to priložnost, da zavemo. In počasi in premišljeno izstopimo iz igre kompulzivnega potrošništva. K temu nas vabi papež Frančišek v svoji »okoljski« encikliki Laudato si. Pa ne gre za dizel ali izpuste. Gre za resnično in povsem osebno spreobrnjenje. Za majhne korake majhnega posameznika, ki se zaveže k  spremembi življenjskega sloga, proizvodnje in potrošništva ter miselnosti, po kateri se imajo in imamo za »lastnike in gospodarje« Zemlje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike