Volivci leve opozicije najbolj zaupajo RTV Slovenija in Mladini, volivci koalicije pa najmanj

Rok Čakš
7

Raziskava Valicona o zaupanju v institucije je prejšnji teden pokazala zelo nizko zaupanje v medije na splošno ter občuten padec zaupanja v RTV Slovenija, ki se je zgodil od naraslega zaupanja ob začetku epidemije. Tako za medije kot RTV Slovenija na splošno velja, da jim več ljudi ne zaupa kot zaupa.

Zaupanje v RTV Slovenija je padlo predvsem zaradi izjemno nizkega zaupanja, ki ga do nacionalnega medija gojijo simpatizerji koalicijskih strank, ugotavljamo v anketi Domovine. V njej je sodelovalo čez tisoč naših bralcev, med njimi tudi več kot sto volivcev štirih opozicijskih strank. Pri slednjih pa je zaupanje v posamezne medije ravno obratno kot pri podpornikih aktualne oblasti. 

V komentarju uredništva ugotavljamo, kaj bi vodstvu RTV Slovenija moralo povedati dejstvo, da se (ne)zaupanje v javno hišo ne porazdeljuje neodvisno od nazorskega in političnega prepričanja državljanov, temveč ji državljani levih nazorov izrazito zaupajo, državljani konservativnih pa izrazito ne zaupajo. Obenem pa RTV Slovenija ne zaupa tudi polovica politično neopredeljenih, oziroma tistih, ki ne hodijo na volitve. 

Zadnja raziskava Valicona je pokazala, da je zaupanje Slovencev v RTV Slovenija negativno (-18 %), kar pomeni, da je med Slovenci precej več tistih, ki nacionalni RTV ne zaupajo kot pa tistih, ki ji zaupajo. Še slabše pa je z mediji na splošno, saj imajo ti razmerje med tistimi, ki jim zaupajo in ostalimi, ki jim ne zaupajo, kar -31.

Nas pa je zanimalo, katerim medijem konkretno Slovenci zaupajo, oziroma ne zaupajo. Natančneje, odnos do različnih medijev nas je zanimal med bralci našega portala, saj nimamo dostopa do reprezentativnega vzorca za vso Slovenijo.

Kljub vsemu je v naši anketi sodelovalo 1042 ljudi, od tega 2/3 visoko izobraženih ter 72 odstotkov moških. Da bi se bolj približali realni oceni zaupanja med različno razmišljujočimi ljudmi, smo njihove odgovore križali z njihovo naklonjenostjo bodisi strankam politične koalicije, bodisi strankam politične opozicije.

Našteli smo jim 19 slovenskih medijev ter jih prosili, da na štiristopenjski lestvici ocenijo, koliko jim zaupajo. 1 je “sploh ne zaupam”, 2 “bolj ne zaupam,” 3 “bolj zaupam” in 4 “zelo zaupam”. Nato smo zračunali povprečno zaupanje.

Med sodelujočimi simpatizerji koalicije je najvišjo stopnjo zaupanja dobila Domovina, pred Radiom Ognjišče, Požareportom Družino ter Novo24TV.si, povprečje katere pa je že bilo precej nižje od prvih štirih. Simparizerji koalicije pa najmanj zaupajo RTV Slovenija, POP TV-ju, Večeru, Dnevniku in Mladini.

Zanimivo je, da je slika zaupanja medijem pri podpornikih štirih levih opozicijskih strank diametralno nasprotna. Ti RTV Sloveniji najbolj zaupajo od vseh medijev, takoj nato pa radikalno levi Mladini. Sledijo Delo, POP TV, Večer in Dnevnik.

Najmanj pa zaupajo ravno tistim, ki so pri simpatizerjih koalicije med najbolj zaupanja vrednimi: Radiu Ognjišče, Družini, Požareportu, Demokraciji in Novi24TV.si.

 

V skupini neopredeljenih, oz. tistih, ki ne bi šli na volitve, pa je povprečno zaupanje medijem drastično nižje od politično opredeljenih sodelujočih v naši anketi.

Tako so na prvem mestu Finance s povprečjem 2.45, oziroma 55 % anketirancev iz te skupine, ki Financam bodisi “bolj zaupa”, oziroma “zelo zaupa” in 45 % tistim, ki Financam “bolj ne zaupa”, oziroma “sploh ne zaupa”. Na drugem mestu je s povprečjem 2.35 RTV Slovenija, a tej jih med politično neopredeljenimi volivci že več ne zaupa (53 %) kot zaupa (45 %)

Če na takšen način pogledamo še zaupanje v RTV Slovenija med simpatizerji koalicije in leve opozicije, je med prvimi kar 71 %, ki nacionalni RTV hiši “sploh ne zaupa”, ter zgolj  4 % ki ji “bolj zaupa” ter 0,4 %, ki ji “zelo zaupa”. Med sodelujočimi podporniki leve opozicije pa jih 46 % zelo zaupa, 43 % pa bolj zaupa. Zgolj 9 % ji bolj ne zaupa in 2 % sploh ne zaupa.

Če bi vsote na položnicah RTV naročnine določali glede na zaupanje v njeno delo, bi jo plačevali praktično le levičarji

Na RTV Slovenija se radi pohvalijo, da uživajo visoko zaupanje javnosti v njihovo delo, pri čemer pa jih zanikajo tudi bolj reprezentativne raziskave od naše.

Kljub vsemu pa je naša anketa zanimiva v smislu, da ponuja vpogled v odnos do nacionalne hiše med nadpovprečno izobraženimi in družbeno bolj angažiranimi slovenskimi državljani različnih svetovnih nazorov.

In podatek, da se (ne)zaupanje le-teh v RTV Slovenija ne porazdeljuje neodvisno od nazorske usmerjenosti anketirancev, temveč je izrazito vezano na njihovo nazorsko in politično prepričanje, bi za vodstvo RTV moral biti šokanten. Težko bi namreč trdili, da zgolj levo usmerjen del državljanov resnično prepoznava kvalitetno in nepristransko delo televizije, medtem ko je praktično celoten desno nazorski pol zmanipuliran in v svojih ocenah izrazito pristranski.

Še posebej, ker velika stopnja nezaupanja ni prisotna le pri volivcih SDS, temveč tudi pri volivcih Nove Slovenije – več kot pol teh RTV Sloveniji “sploh ne zaupa”, in nadaljnjih 39 % ji “bolj ne zaupa”. Od 240 sodelujočih volivcev stranke NSi je zgolj eden označil, da RTV Sloveniji “zelo zaupa”. Tudi med politično neopredeljenimi je takšnih zgolj 15 odstotkov, medtem ko jih med “sploh ne zaupa” najdemo slabo tretjino.

Kaj torej reči ob takšnih razmerjih (ne)zaupanja v nacionalno RTV hišo, ki naj bi zastopala praktično vse državljane, kakor jo tudi navsezadnje plačujemo?  je torej kriva približno polovica Slovencev, ali pa je z uravnoteženostjo, oziroma nepristranskostjo nacionalke vendarle nekaj močno narobe?

Mislim, da je odgovor vsakemu do resnice poštenemu opazovalcu več kot na dlani. Zato govorjenje o  tem, da bo ta vlada z imenovanjem nekaj novih članov nadzornega odbora ali programskega sveta spolitizirala sedaj nepristranski in neodvisni javni medij, zveni kot farsa. Če bo to desnosredinska koalicija storila, bo kvečjemu nekoliko zmanjšala vpliv politične in ideološke levice v nacionalni hiši, še zdaleč pa je ne tudi uravnotežila.

Za kaj takšnega, kaj šele, da bi jo obrnila na “svojo stran”, bi potrebovala vsaj dva ali tri politične mandate in globoke reze v nacionalkino kadrovsko sestavo. Za kaj takšnega pa smo lahko prepričani, da se ne bo zgodilo.

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Prispevek RTV bi moral biti prostovoljen. Oz, še bolje,dosedanji prispevek bi moral biti opcijsko usmerjen. Državljan ga lahko da kateremkoli mediju želi. Na ta način bi se lahko financirali manjši, bolj okretni in prilagojeni mediji in medijsle vsebine po želji uporavnikov. Real-soc mastodonte pa bi pobralo.

  2. Analiza je verjetno korektna, čeprav z vprašanji zavajujoča, saj ne loči informativnega programa od drugih vsebin, ki jih kreira RTV SLO.
    Žal mi je otrok volilcev koalicije, ki jim starši zaradi neuravnoteženosti ne dovolijo gledati Malih sivih celic in drugih oddaj otroškega in mladinskega programa, vernikov, ki morajo spremljati pristranske svete maše Čezvesoljske Zombi Cerkve blaženega zvonenja, in ljubiteljev zborovske glasbe, ker program Ars predvaja le Kombinatke.

  3. Nihče v javnosti ni opazil in opozoril na finančno otipljivo in objektivno izmerljivo dejstvo, da je državna/javna RTV Slovenija v času uradno razglašene epidemije koronavirusa praktično na minimum znižala obseg svojih programov: razen aktualnih informativnih programov z jasno in nedvoumno protijanšistično neprofesionalno tendenciozno in aktivistično “tarčno” oz. “linčno” napadalnostjo so odpadla vsa snemanja in posredovanja svežih igranih, umetniških, igranih programov za odrasle in mladino, odpadle so vse zabavno-glasbene oddaje in podobni “šov programi”, razen vnaprej posnetih, odpadli so vsi neposredni športni prenosi iz domovine in tujine, odpadla je zaključna izbira popevke Evrovizije, odpadli so največji teniški turnirji, evropska in svetovna prvenstva, najspektakularnejše dirke … in ne nazadnje olimpijske igre na Japonskem.
    Za vse to (in še za marsikaj drugega) so imela uredništva na voljo vnaprej zagotovljena namenska programska sredstva in najbrž tudi dogovorjena sponzorska sredstva, a vsega tega ni bilo in v večini ne bo. Športne redakcije so se nekaj tednov reševale z zaprašenimi arhivskimi in neposredno komentiranimi oddajami po zgledu “Še pomnite, poročevalci, poslušalci, športni junaki …”, kar pa niti približno ni terjalo toliko finančnih stroškov, kot bi jih terjali neposredni prenosi, potovanja in bivanja poročevalcev, snemalcev, spremljevalnega osebja … na krajih dogodkov ipd.
    Skratka, državni javni zavod RTVS je v času epidemije koronavirusa bistveno manj ustvarjal, proizvajal, vlagal in je imel tudi temu ustrezno bistveno manj stroškov. O “kolateralnih” prihrankih nismo nič slišali.
    Resnici na ljubo je imel državni zavod RTVS gotovo tudi manj prihodkov od ekonomske propagande, sponzorjev in donatorjev. A dejstvo je, da o teh ogromnih programskih in stroškovnih spremembah oz. bistvenih osiromašitvah programov direkcija in nadzorni svet RTV Slovenija javnosti nič ne obveščata. Vemo le, da imajo še iz lanskega poslovnega leta zajetno izgubo, ki ne obeta nič dobrega. Pomenljivo pa je, da si je generalni direktor RTVS skušal za slabo poslovanje v minulem poslovnem obdobju izsiliti celo finančno nagrado, kar pove veliko o njegovi poslovni in človeški etiki.
    Zdi se, da tudi v časih aktualnega invalidnega kapitalizma in invalidne politične pluralne demokracije “po slovensko” za državni zavod RTV Slovenija še vedno velja anekdota iz časov totalitarnega samoupravnega socializma.
    Že tedaj je nekdo vprašal enega od državnih uslužbencev oz. privilegiranih členov v najvplivnejšem organizmu “četrte veje oblasti”:
    “Koliko jih pa dela pri vas?”
    Pa mu je državni uslužbenec RTV Slovenija takoj in brez zadrege odgovoril:
    “Polovica!”

    • Opazili nekateri nismo, ker sploh ne gledamo. Zame osebno so RTVS, 24 kur in A-kanalizacija izguba časa. Nekako podobno kot branje starih številk Komunista ali Borca.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime