Vas skrbi za prihodnost NSi? Moralo bi vas, če bi bil z njo zadovoljen Janša

POSLUŠAJ ČLANEK
Histerija okrog napovedanega repozicioniranja stranke NSi proti politični sredini v siceršnjem avgustovskem političnem vakuumu kar ne pojenja. A penasti so predvsem uporabniki družabnih omrežij, ki po svoji spletni zgodovini sodijo v krog nedvoumnih podpornikov Janševe SDS, medtem ko siceršnjih privržencev NSi po videnem jeza pretirano ne stresa.

Pravzaprav tako žolčnega izlivanja besa po političnih sopotnikih ni bilo vse odkar je s svojo liberalno stranko politično sredino skušal zajeti Gregor Virant. Oziroma od legendarne izjave Ljudmile Novak na polnem Kongresnem trgu, da bi desnica morala postati bolj demokratična.

No, očitno se v zadnjem desetletju kaj bistvenega ni spremenilo. Viranta resda ni več v politiki in Novakova je ponovno v Bruslju, z demokracijo na desnici je »tako-tako«, Janšo pa še vedno najdemo tam, kjer smo ga vajeni; v opoziciji.
Zanimivo in globlje misli vredno je opažanje, da iz krogov dominantne desne stranke vedno izbruhne, ko se tako ali drugače skuša preseči ta status quo, ki postaja nekakšna stalnica slovenske politike;

Ne dotikajte se statusa quo!


Zanimivo in globlje misli vredno je opažanje, da iz krogov dominantne desne stranke vedno izbruhne, ko se tako ali drugače skuša preseči ta status quo, ki postaja nekakšna stalnica slovenske politike; levico v različnih izvedbah imamo na oblasti, desnico v eni izvedbi: dominantni SDS + strančica ali dve okoli, imamo v opoziciji; vse skupaj v razmerju 2:1 v prid levice.

Izven polja teorij zarot o tem, da sta si Kučan in Janša Slovenijo v resnici razdelila, je zelo malo logičnih razlag za ta bistroumni nesmisel – zakaj se namreč, če ima resno ambicijo po oblasti, Janša tako zagrizeno oklepa obstoječega stanja in tako močno udari, ko kdorkoli želi glede tega kaj spremeniti; vključno po tistih iz njegove lastne stranke?!?

Podobno vprašanje se je izrisovalo že ob lanski debati na neprimerljivo višjem nivoju, okoli tega, ali Janez Janša iz junaka osamosvojitve in enega ključnih politikov pomladne desnice zadnjih treh desetletij morda ne postaja ovira za ponovni vzpon desne sredine na oblast.

Takrat so se njegovi podporniki oglasili z argumentom, ki ga je težko izpodbiti. Namreč, da je SDS z Janšo na volitvah dobila daleč največ glasov, medtem ko so ostali na desnici zgolj na slabi tretjini tega ali pa se sploh niso uvrstili v državni zbor. Ter da je predsednikovanje SDS-u stvar članov stranke in se drugi v strankine zadeve nimajo pravice vtikati.

Njihovi argumentaciji sem v komentarju: Prav imajo, ni kriv Janez Janša, prikimal tudi sam in to pojasnil takole: »Od kod pravzaprav ideja, da bi predsednik SDS moral delovati na način, ki bi presegal zgolj koristi stranke, ki jo vodi? Na način, ki bi pripeljal do nove politične večine že davno razbitega in razdrobljenega pomladnega bloka?«

In če želimo doumeti, zakaj je Janši in njegovim ob novi samostojni akciji nekoga desno od sredine spet dvignilo pokrov, je treba njegovo razmišljanje, logiko političnega udejstvovanja, razumeti v teh okvirih.


Nadšef desnice?!?


In potrebno je doumeti odnos vodje dominantne stranke do vseh drugih političnih skupin, ki se pojavijo na radarju njegovega okrožja.

Okrog tega je ključno vprašanje, od kod samoumevnost, da Janša z nekakšne nadpozicije stresa cinične slabšalnice na račun notranjih odločitev in strategij drugih samostojnih strank v političnem prostoru?

Ali ne bi bilo v normalnih okoliščinah običajno in povsem racionalno pričakovati, da bi, če se že mora oglasiti, političnim kolegom pri izvajanju nove strategije zaželel veliko sreče in uspeha ter izrazil upanje, da bo ta doprinesel k boljšemu rezultatu pomladne opcije na naslednjih volitvah?!?

Navsezadnje je politično sredino v zlatih časih njegove prve vlade zasedal sam in se ji kasneje, s strategijo obrata v (konservativno) desno, zavestno odrekel.

Mar ne bi, če bi resnično verjel, da NSi z novo strategijo zapušča določen krog volivcev, kot ambiciozen politik to potihoma izkoristil in »pobasal« še preostali del krščansko-demokratske baze, ki je iz Bajukove NSi ni počrpal pred desetletjem in jo je kasneje k političnemu življenju reanimirala Ljudmila Novak?
Prej kot pristna skrb se vse skupaj zdi kot ustvarjanje navidezne resničnosti, v kateri bi volivci verjeli, da se NSi dejansko odreka svojih krščansko-demokratskih korenin in zavezanosti idealom slovenske pomladi.

Od kod po vseh teh letih razprtij, prerekanj in medsebojnih obtoževanj naenkrat takšna zaskrbljenost nad usodo izvorne krščansko-demokratske stranke?!? Ne pozabimo, nazadnje, ko je bil Janez Janša z NSi iskreno zadovoljen, oziroma ga za njeno usodo ni pretirano skrbelo, je ta izpadla iz parlamenta.

(Bo)ste kupili?


Prav zato se prej kot pristna skrb vse skupaj zdi kot razpihovanje megle, oziroma ustvarjanje navidezne resničnosti, v kateri bi volivci verjeli, da se NSi dejansko odreka svojih krščansko-demokratskih korenin in zavezanosti idealom slovenske pomladi.

Zakaj se idealom krščanske demokracije s pomikom proti sredini NSi prejkone približuje, smo že pojasnili, oziroma je to za nas storil spoštovani profesor dr. Anton Stres. Prepričati volivce v nasprotno pa je trenutku prilagojena spretna in legitimna politična igra, vredna stratega dominantne stranke, ki samosvoje tekmece že kar nekaj časa skuša izriniti iz konservativnega, demo-krščanskega političnega prostora.

Tveganje, da bo Janši to vsaj delno uspelo, so očitno v Novi Sloveniji, v izogib nadaljnji stagnaciji, bili pripravljeni sprejeti. A strankina zgodovina zadnjega desetletja kaže, da kadar je Janez Janša nad njihovim ravnanjem izražal javno nezadovoljstvo, so volivce kvečjemu pridobivali in ne izgubljali.

Zato so Janševi cinizmi v formulo uspešnega repozicioniranja NSi v sredino morda celo vračunani.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01