V ujetništvu Zlatoroga (3. del)

V zagovor profesorju

Leon Jagodic
1

V okviru Zavoda Iskreni je ob koncu avgusta izšla knjiga Antona Tomažiča z naslovom Zlom. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki ponujajo “insajderski pogled” in prikazujejo realno vzdušje v bivši državi. Za vas smo izbrali eno izmed njih, ki bo v nadaljevanjih vsako nedeljo zjutraj objavljena na našem portalu.

1. del zgodbe v Ujetništvu Zlatoroga najdete na tej povezavi, 2 del pa tule.


1973

Tam, kjer so včasih sestankovali politiki in se je oblikovala prva slovenska narodna vlada, v Deželnem dvorcu, je zdaj manjša univerzitetna dvorana.

Na sestanku v zakajenem prostoru je navzočih približno 40 ljudi, precej več profesorjev kot študentov. Spredaj delovno predsedstvo miri prisotne.

Toda Andrej se ne da: »S takšnimi postopki se ne strinjam!«

Ko predsedujočemu le uspe nekoliko utišati hrup, nadaljuje: »Profesor Glavar je med študenti izredno priljubljen. Njegova predavanja so vedno najbolje obiskana. Edini je, pri čigar predavanju smo enkrat celo zaploskali.

Veste, kaj to pomeni? To pomeni, da je vzpostavil tisti pravi stik s študenti, da ga ne poslušamo le zaradi izpita, temveč zato, ker nas uči pravilno misliti. Misliti s svojo glavo.«

A ga predsedujoči prekine: »To je demagogija! Profesor Glavar si pridobiva popularnost s cenenimi frazami zahodne meščanske demokracije. To pa je, kot veste, formalna demokracija, ki se ne da niti primerjati z našo samoupravno socialistično demokracijo.«

Večina mu prikima, zato še povzdigne svoj glas: »Naj se spet vrnemo v čas predvojne Jugoslavije, ko so se številne stranke izživljale v medsebojnih obračunavanjih pod krinko parlamentarne demokracije, medtem ko so kapitalisti mirno izkoriščali delavski razred in si meli roke?«

»Pa saj profesor Glavar ne zagovarja kapitalizma! Uči nas socializem, ampak tak pametni, realni socializem,« ugovarja Andrej.

»Aha, realen?« ga prekine mladi ambiciozni študent Kocijančič, tudi član predsedstva. Andrej pa se dopolni: »Oprostite, zareklo se mi je. Pravo nasprotje od realnega socializma, kakršnega smo že preizkusili in kakršnega še niso preboleli na vzhodu! On uči humani socializem, če hočete, predvsem pa …« to zelo poudari, »… znanstveno utemeljen socializem, ne pa tak, ki je sad političnih parol in blefov

Predsedujoči se spet oglasi: »Te stvari smo že večkrat premlevali. Menim, da s primerom profesorja Glavarja dvigamo več prahu, kot ga zasluži. Dejstvo je, da so bile osnovne razprave že zaključene, da je podal svoje mnenje univerzitetni komite zveze komunistov in da …«

Tokrat ga prekine Andrej, ki je že zelo razburjen: »Kakšne razprave? Kje? Med študenti? Nikakor ne! Med profesorji na fakulteti? Dvomim.«

Po šepetajočem prigovarjanju drugih članov predsedujoči skuša zadevo pospešiti: »Sicer vas pa opozarjam, da je tole sestanek osnovne organizacije zveze komunistov na fakulteti in da si ne morete prilastiti, pa čeprav kot predsednik izvršilnega odbora študentske organizacije, pravice, da bi debatirali le vi. Menim, da je dokaz demokratičnosti že to, da smo vas povabili na sejo, saj kolikor mi je znano, niti niste član ZK. Sicer pa ta forum ne odloča o odstavitvi profesorja Glavarja. To bodo, če bodo, storili samoupravni organi fakultete. Popolnoma samostojno! Mi bomo le podali družbenopolitično oceno.«

»Seveda že vemo kakšno! Ta ocena je bila že zdavnaj izrečena. Kaj vem, kje tam zgoraj! Profesorja Glavarja pa na vse te debate, ki so se do zdaj odvijale, niti enkrat ni nihče povabil, čeprav se je razpravljalo o njem! Hvala lepa za tako materialno demokracijo! Imam pa že raje formalno, samo da je je vsaj nekaj,« izgublja živce Andrej.

Predsedujoči pa tolče po mizi: »Prosim vas, mladi mož! Vzel sem vam besedo in naslednji ukrep bo odstranitev iz dvorane!«

V tišini, ki zavlada, se oglasi, sprva bolj tiho in bojazljivo, nato pa vse bolj odločno, mlada študentka Alenka: »Tovariš sekretar! Če on ni član zveze komunistov, sem pa jaz in kljub temu ali pa ravno zato, bi rada dokončala njegovo misel.«

Člani predsedstva se nezadovoljno spogledujejo, vendar Alenka nadaljuje: »Menim, da je moj predhodnik želel povedati, da ima večina študentov profesorja Glavarja rada in da so vsi ogorčeni ob govoricah, da ne bo več predaval. Čeprav še nisem v četrtem letniku, sem že nekajkrat obiskala njegova predavanja. Študentje najbolje vedo, da profesor ne govori nič proti socializmu. Nasprotno, izredno konstruktivno skuša prispevati k njegovi realizaciji. In če predava tudi zahodne sociološke in organizacijske teorije, jih zato, ker so že dolgo časa v svetu znanstveno potrjene in uveljavljene. Mi bi v njih lahko našli veliko koristnega, predvsem pa bi se lahko izognili številnim dragim napakam in prenehali negovati geslo na napakah se učimo

Ker vidi, da je dosegla pozornost, še mirneje nadaljuje: »Če profesor Glavar, ki je velik znanstvenik, pri naših načrtovanih ukrepih, tudi zdaj, ob sprejemanju nove ustave, že vnaprej predvidi določene pomanjkljivosti in nanje opozarja, mu je verjetno pametno prisluhniti in ga upoštevati ter se s tem izogniti napakam, ali pa z argumenti zavreči njegove argumente. Prav tega pa zdaj ni! Mislim, da bi morali tovariši z univerzitetnega komiteja, ki so pobudniki te akcije proti profesorju Glavarju, kdaj priti na njegova predavanja in jim prisluhniti. Toliko!«

»No, da ne bomo slišali le ene strani, pa poslušajmo, kaj o tem mislijo drugi študenti. Besedo ima tovariš Rudi!« spregovori predsedujoči.

V prvi vrsti vstane študent, ki ima svoj prispevek že napisan in ga precej suhoparno prebere: »Študentje se pridružujemo oceni, ki jo je izdelal univerzitetni komite ZK o dejavnosti profesorja Glavarja. Študentje, ki se aktivno vključujemo v družbenopolitična dogajanja, predvsem v sedanjem zgodovinskem trenutku sprejemanja nove ustave, menimo, da bi nas morali naši predavatelji navduševati za novo ustavo, ne pa da že zdaj, ob samem začetku, govorijo o njenih napakah. Kako naj z vsemi silami jutri kot vodilni kadri delovnemu ljudstvu pomagamo uporabiti delegatski sistem, to najvišjo obliko neposredne demokracije v vsej zgodovini človeštva, če bomo že danes, vnaprej, do tega sistema kritični? Kako naj čim bolj pospešujemo razvoj svobodne menjave dela, če že danes skeptično govorimo o brezpogojnem orodju za dosego tega cilja, o samoupravnih interesnih skupnostih?« Obriše si potno čelo in nadaljuje: »Pripombe profesorja Glavarja o preteklem delu mejijo že na cinizem!«

Med njegovim govorom se Andrej in Alenka spogledata. Andrej nenadoma vstane, da bi zapustil dvorano. Ko se med vrstami približa Alenki, pa ji zašepeta, namigujoč proti Rudiju: »Rit!«

Alenka se odobravajoče namuzne in nenadoma odloči, da gre tudi ona iz dvorane. Rudi pa med tem še vedno govori, no, bere.

Ko zapustita dvorano, se za ovinkom predstavita, rokujeta: »Jaz sem Andrej.«

Alenka pa zardi: »Vem. Tebe vendar vsi poznamo. Jaz sem pa Alenka.«

»Me veseli, me veseli!« si jo dopadljivo ogleduje Andrej.

(konec 3. dela)

Knjigo ZLOM – Zgodbe iz Jugoslavije​, ki je skoraj postala film pod taktirko nekoč najboljšega slovenskega režiserja, lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo.

1 komentar

  1. Tu je zelo lepo pokazano, kako so v Titovi svobodi, vpletli KOMUNIZEM tudi na univerze.
    Najboljši profesor, “Glavan”, je bil namenjen za “odstrel” po “samoupravni poti”, tako, kot je določil – UNIVERZITETNI KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV.

    Temu je oporekal študent ANDREJ, pa ga je štident (komunist) Kocjančič zaustavljal, češ, da “Glavan ni napreden”.
    Če dobro premislimo, tudi danes manka na fakulteti takih profesorjev, kot je bil “Glavan”. Tudi taki študenti, kot je bil “Andrej so utišani.

    Po ulicah, pa DANES veselo “kolesarijo Kocjančiči”.
    In tudi pismo 137- veleumov” – podpisnikov “Foruma za demokracijo”, nam pokaže, da imajo na UNIVERZI – še vedno delujoči – “Univerzitetni komite zveze Komunistov”.

    Tako, da je ta knjiga – ANTONA TOMAŽIČA, še kako aktualna tudi za današnji čas – leta 2020.
    Sem jo prebrala in vem, da lepo pokaže dogajanja od leta 1960 do 1991 zelo dobro. Vse to pa vpliva tudi v letošnje MENJAVANJE vlade – z demonstracijami in teptamnem demokracije.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime