V ujetništvu Zlatoroga

V okviru Zavoda Iskreni je ob koncu avgusta izšla knjiga Antona Tomažiča z naslovom Zlom. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki ponujajo “insajderski pogled” in prikazujejo realno vzdušje v bivši državi. Za vas smo izbrali eno izmed njih, ki bo v nadaljevanjih vsako nedeljo zjutraj objavljena na našem portalu.

---

Kamniške planine se sicer ne morejo ponašati s svojo višino, a se v svoji lepoti lahko kosajo tudi z vsemi drugimi deli Alp. Relativno nizka gozdna meja razkriva ostre nazobčane skale Ojstrice, mogočne Planjave, očarljive Skute in Turske gore, najvišjega Grintovca, vse do prepadne Brane.

Najprej ledeniki in kasneje hudourniki so izdolbli ozke soteske z žuborečimi potočki na obe strani pogorja. Glavnina ledenikov se je ob koncu ledenih dob očitno spuščala na južno stran in s seboj nosila in porivala ogromne količine skal, grušča, peska in mivke ter jih odlagala po površini zdajšnje ljubljanske kotline.

1985

Prve kaplje dežja …

Skupina planincev se hitro spušča po markirani poti navzdol do sedla, da bi čim prej dosegli varno zavetišče v planinski koči. Na čelu je mladi vodnik Ciril Hribar z velikim nahrbtnikom. Star je približno 30 let, krepke postave, temna brada pa še poudarja njegov inteligentni videz.

Za njim hiti skupina petih dečkov v starosti od 12 do 14 let v planinski opremi, z manjšimi nahrbtniki. Mrači se že.

Ker se bo nevihta vsak čas razbesnela, skupina že skoraj teče, molče in strnjeno. Ciril kdaj pa kdaj pogleda nazaj, če so še vsi za njim.

Ko se za ovinkom na sedlu prikaže koča, veselo vzkliknejo, še pospešijo in končno vstopijo na varno.

Notranjost planinske koče je kot pribežališče, vedno pravo nasprotje narave. Velika sprememba v temperaturi, vlažnosti in vonjavah prišleka kar omami, če ima očala, jim mora kar sneti in obrisati, saj se mu hipoma zarosijo. Po navadi sledi slačenje, včasih je nujno tudi preoblačenje, vsa odložena oblačila pa hitro na obešalnike, po možnosti blizu kakšnega ogrevala.

Čaj z rumom je najpogostejše prvo naročilo, za hrano se tako ne mudi. Včasih je kar težko najti prostor na kakšni klopi, tokrat pa je gostov planincev le nekaj.

Za eno od miz sedijo štirje planinci. Med njimi sta zakonca Mlinar, Andrej in Alenka. Kar lep par sta, zanimivo, da imata celo lase precej podobne, svetlo rjave. Prav prijetna sta na pogled, podobne velikosti, on je star približno 35 let, ona nekaj manj.

Skupina, ki je pravkar vstopila, glasno pozdravi. Ciril se razgleda po prostoru, in ko zagleda Andreja, se njune oči zaiskrijo.

»Ciril!«

»Andrej«

Veselo si sežeta v roke, se objameta, trepljata po ramenih in smejita.

Saj ni čudno, deset let je kar dolga doba!

Ker se človek vsak dan gleda v ogledalu, niti ne opazi, kako se spreminja. Toda po desetih letih je razlika očitna, zato se Ciril in Andrej kar ne moreta nagledati drug drugega.

1975

Vojašnica mešanega tankovsko-pehotnega bataljona v Južni Srbiji je od daleč videti lepo urejena in dobro organizirana, od blizu pa malo manj.

Ciril, mlad in čeden fant, mirno stoji v vrsti vojakov, ki so očitno vsi začetniki.

»Ko je ovdje pop?« se zasliši rezko vprašanje.

Ker se nihče ne oglasi, ponovi še glasneje: »Rekao sam, ko je ovdje pop?«

Ker nihče ne odgovori, postane vzdušje napeto. Vojaki ne vedo, kaj bi. Sosed na skrivaj sune Cirila pod rebra. Temu je vse bolj nerodno.

Poročnik postaja nestrpen: »Šta je sad ovo? Jesam li ja pitao nešto ili nisam?«

Ciril v zadregi, rdeč v obraz, menca in končno izjavi: »Ja sam išao u semenišče, ako to mislite.«

Poročnik strogo: »Što se onda ne javiš?«

V Cirila je uprto več sto obrazov in zato mu je zelo nerodno: »Ja, ja, nisam pop. Možda ču postati duhovnik.«

Poročnik hodi sem in tja pred postrojenimi vojaki in se dere:

»Nemoj da me zajebavaš! Sve je to isto! Dobro, dobro, samo nemoj ovdje slučajno nešto da pokušavaš! Je'l jasno? Ovdje smo svi vojnici, a ne neke babe!«

Zaključi pa z običajnim: »Na mestu voljno!«

Približa se njegov nadrejeni, major, ki je očitno slišal zadnje besede. Poročnik mu salutira, major pa ga potegne malo stran:

»Dakle to je onaj? Pripazi na njega, poručniče, pripazi!«

Poročnik mu zagotavlja: »Hoću, druže majore! Bez brige! Srediću ja njega!«

Major odide, poročnik pa zafrkantsko sprašuje Cirila, ki mu je vse bolj nerodno:

»Pa dobro mladiću!« se smeje, »Zar ti nisi išao u školu? Je'l nisi učio, da čovjek potiće od majmuna? Kako možeš, da veruješ u Boga?«

Ciril menca, vojaki pa se hihitajo. Poročnik uživa:

»Eto vidiš, svi tvoji drugovi su pametniji od tebe! Oni žive u dvadesetom veku. Svi su oni odani socializmu i našoj društvenoj zajednici. Je'l tako drugovi vojnici?«

Vojaki veselo pritrjujejo, se smejijo in komentirajo, Ciril pa le gleda v tla. Takrat se oglasi nekdo iz druge vrste, tudi s slovenskim naglasom: »Pa i on može da je odan …«

Ciril ga hvaležno pogleda, poročnik pa se spet razburi:

»Pazi, pazi! Da nije ovdje još jedan od onih čuvenih slovenačkih intelektualaca? Polako maldiću!« se približa Andreju, »Nemoj slučajno ovdje, da praviš neku opoziciju! Pred tobom je godina dana! Zaboravićeš ti, i šta si i ko si!«

Ciril in Andrej se nemo, tovariško spogledata.

Dolgo bo to leto, dolgo ...

(konec 1. dela)