V ujetništvu Zlatoroga (2. del)

1985

Zaradi novih gostov je planinska koča postala še toplejša in bolj vlažna, pa še vonjave so se okrepile. Po toploti, vlagi in vonjavah.

Andrej predstavlja Cirila svoji družbi, medtem ko se dečki živahno posedejo okrog prazne mize, odložijo nahrbtnike in vetrovke.

»Dovoli, da ti predstavim. Moja žena Alenka,« reče Andrej Cirilu, Alenki pa, »Moj stari kolega iz vojske Ciril. Pravil sem ti o njem.«

Alenka mu seže v roke: »Me veseli! Alenka.«

»To pa sta najina prijatelja Miran in Irena,« doda Andrej.

Nato sedejo, Andreja pa zanima: »No, kako, Ciril? Si … si doštudiral?«

»Sem,« odgovori Ciril, »Pastir sem postal, kot vidiš, tole so pa moje ovčice.«

Pokaže na dečke, ki se zasmejijo, najbolj nagajiv pa pripomni: »Znamo biti pa tudi volčiči.«

Veselo vzdušje dečkov vpliva tudi na ostalo družbo. Oglasi pa se Mihec, najmanjši med njimi: »Ciril, jaz grem scat!«

Po odzivu okolice pa se takoj popravi: »No ja, lulat!«

In hitro odide ven.

»Ampak veš, da sploh nisi videti tako. In brada? Nisem vedel, da lahko nosite brado,« pripomni Andrej.

Žena pa ga dregne: »Daj no, Andrej! Saj jo je Kristus tudi nosil, ne? Ne sprašuj vendar tako neumno!«

Andrej hitro spremeni temo: »No, saj tudi jaz nisem kar tako! Veš, sekretar izvršnega sveta sem na občini,« pripomni važno. »Potem veš, da si redkokdaj privoščim takle izlet.«

V tistem trenutku pa se zabliska in močno zagrmi. Očitno je zunaj zelo blizu udarila strela. Cirila takoj zaskrbi, kaj je s fantičem, ki je odšel ven. Nemudoma se odpravi ven in zakliče za njim: »Mihec! Mihec!«

Nevihta se je očitno razbesnela že čisto blizu koče. Družba je kar onemela in nestrpno gleda v vrata, ki pa se kmalu odprejo in Ciril pripelje dečka na varno. Kar precej premočen je, tovariši pa ga olajšano sprejmejo s šalami:

»Da se nisi še posral?«

»Pokakal,« ga popravi sosed.

Takrat pa opazijo spremembo, saj Mihec potoži: »Ciril, zunaj sem izgubil očala. Ne vidim dobro.«

Ciril se takoj odloči, da se odpravi iskat dečkova očala. Andrej mu skuša to preprečiti: »Ciril, pusti to! Nevarno je!«

Medtem se zunaj nevihta še stopnjuje, skozi odprta vrata se vidi, da se neprestano bliska in treska. Temno je že. Iz teme se zasliši Cirilov glas: »Andrej, daj mi baterijo!«

Andrej se strele očitno zelo boji. Vzame svetilko in jo pomoli ven, čeprav ne prestopi praga: »Na, ti jo bom vrgel!«

Toda v tistem trenutku mu Alenka vzame svetilko iz rok in jo odnese ven. Njen mož pa za njo zapre vrata.

Zunaj močno grmi in dežuje. Temo prekinjajo bliski. Na dvorišču koče Ciril že ves premočen išče dečkova očala. Alenka mu prinese svetilko.

Ko mu jo poda, pa se njuna pogleda v soju strele srečata in za trenutek zastaneta …

Ciril pograbi svetilko in skoraj stopi na Mihčeva očala. Pobere jih in z Alenko se hitro vrneta v kočo.

V topli in zatohli planinski koči si Mihec zadovoljno briše očala. Ciril pa si preoblači pulover. Dečki so prav dobre volje. Vsi jedo in pijejo.

»Gremo jutri skupaj gor?« vpraša Miran.

Dečki pa ponosno razlagajo: »Ne, mi se že vračamo!«

»Smo jo že osvojili!« se hihitajo.

»Jutri gremo že drugam.«

»Še dva dni bomo v hribih.«

»Škoda, prav simpatična družba ste,« komentira Alenka.

Ciril pa doda: »Zlilo se bo, zjutraj boste imeli lepo vreme.«

»Ciril, morava se kaj dobiti, bova obujala spomine na južno Srbijo! Se bova enkrat zapila, ne?« predlaga Andrej, nakar obotavljajoče doda: »Saj lahko piješ, ne?«

»Saj je navajen,« se hitro vmeša eden od dečkov, Žan.

Jaka pa mu pomaga: »On ga loka vsak dan že navsezgodaj.«

Dečki se smejijo in zabavajo, drugi takoj ne razumejo.

»Pri jutranji maši! Jaz pa mu nalijem,« jim pojasni Peter.

Ciril pa se zasmeje: »Ja, pa malo preveč vode daš vmes.«

Vsa družba se naleze smeha dečkov, tudi Alenka, vendar je na njenem obrazu opaziti sled otožnosti, kot bi nekomu nekaj zavidala.

Najlepša so v planinah jutra in večeri, ko se barve spreminjajo iz minute v minuto.

Po nevihtni noči se je okolica planinske koče popolnoma spremenila. Sončni žarki sicer še niso prodrli do sedla, vendar so že vsi okoliški vrhovi ožarjeni s soncem, dolina pa je prekrita z meglicami, vse do koder sega pogled.

Planinci prihajajo ven in se pripravljajo na pot. Oblačijo si vetrovke, nekateri tudi rokavice, oprtajo nahrbtnike, preverjajo obutev.

Andrej in Alenka stojita na samem in se še odločata: »Si prepričana?«

»Ja, res, bojim se iti naprej. In utrujena sem. V dolini vas bom počakala,« reče Alenka.

»No, Cirilu te pač lahko zaupam,« se vda Andrej in vpraša Cirila, »Pa misliš, da ne bo nevihte?«

»Dopoldne je zagotovo ne bo, popoldne se boste pa že vrnili,« ga pomiri Ciril.

Mihec pa mu pritrjuje: »Se je že včeraj posc …, aja, polulalo.«

Med smehom se poslovijo. Andrej, Miran in Irena odidejo navzgor, drugi pa navzdol.

Hoja navzdol je ob lepem vremenu pravi užitek. Fantiči razposajeno tekajo naprej in se skupaj zabavajo, Ciril in Alenka pa hodita nekoliko zadaj in se pogovarjata.

»Greste večkrat takole skupaj na izlet?« vpraša Alenka.

»Časa je malo. Vsake toliko me pa le naprosijo.«

Alenki sproščeno vzdušje očitno ustreza in prav rada klepeta: »Si izkušen … joj, skoraj bi vas tikala. Ste izkušen planinec?«

»Saj se lahko tikava, še raje vidim. Ciril!« ji odvrne Ciril.

Kar spotoma si sežeta v roke.

»Alenka!«

Ciril ji z veseljem odgovori: »Kar precej sem že hodil v gore, tudi planinski vodnik sem.«

»Lepo je biti med otroki! Joj, tako si želim … Nimava otrok.«

»Tudi jaz jih imam rad.«

»Oni pa vas!« zardi Alenka, »Oprostite, tebe!«

»Ljubezen je nalezljiva oziroma odzivna. Radi me imajo, ker jih imam rad jaz.«

Dečki se medtem nekaj hihitajo in ju počakajo.

»Ciril, a si kaj zmatran?« vpraša Emil.

»A težko nosiš?« doda Jaka.

Ciril pa se pretvarja: »Ja, pa je res nekam težko! Ne vem, ali se staram ali kaj?«

Dečki se bučno smejijo, nekaj šušljajo in spet gredo naprej.

Alenka jim kar zavida: »Vi se pa res veliko skupaj presmejite, kaj? Veš, veliko nas je, ki prav to pogrešamo. Da se sproščeno nasmejimo! Zato sem se tudi odločila, da grem z vami.«

»Se mi je kar zdelo, da te ni strah. Sicer mi sinoči ne bi prinesla baterije,« se nasmehne Ciril.

»No, nekdo jo je moral! Da sem rešila družinsko čast. Andrej bi ti jo še v glavo vrgel.«

Ciril pa ji mirno odvrne: »Andrej je čudovit človek. Tako pošten, odkrit! V vojski mi je res veliko pomagal. Sicer bi se počutil tako sam v tisti množici. Nekateri, morda celo večina, me je gledala, kot da sem kužen. On pa me je sprejemal tako naravno, prijateljsko. Bil je nekoliko starejši in veliko bolj izkušen od mene. Doštudiral je že in bil veliko bolj samozavesten, kot jaz, ki sem končal šele srednjo šolo in sem se šele pripravljal za študij bogoslovja. Kot veš, samo teološki študij ni priznan kot visokošolski, da bi omogočal preložitev služenja vojaškega roka.«

»Sinoči ti je pa prav Andrej postavil nekaj neumestnih vprašanj. Če lahko nosite brado! In če smeš piti! Da mi je bilo kar nerodno,« je Alenka vse bolj iskrena.

»Ah, kaj bi tisto! Imamo že trdo kožo. Če bi bile samo take pripombe!«

Toda Alenka vztraja: »Že, že, ampak takrat, pred desetimi leti, bi bil Andrej, je bil, bolj uvideven. Zdaj pa se je spremenil. Zelo spremenil.«

»Vsi se spreminjamo. Življenje nas spreminja,« ji odvrne Ciril.

»Že, ampak tisto bistvo v nas, tisto se vendar ne bi smelo spremeniti. Tisto bi moralo ostati, tisto tu,« pokaže proti srcu, nato pa se zasmeji.

»Ali tu!« pokaže proti glavi Ciril.

»Kje, Ciril?«

»S prstom tega pač ni mogoče pokazati! In v čem se je Andrej tako spremenil?«

»V vsem. V tistem,« mu po dolgem premisleku odgovori Alenka, nato pa zakrili z rokami, ker ne ve, kam naj pokaže. »Ko sem ga jaz spoznala, je bil tak idealist.«

Knjigo ZLOM - Zgodbe iz Jugoslavije​, ki je skoraj postala film pod taktirko nekoč najboljšega slovenskega režiserja, lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo.