V novem letu je škoda živeti ekoanksiozno

Tadeja Zabret
Vir: Pixabay

Konec leta delamo refleksijo za nazaj, mnogi delajo zaobljube za naprej. Sama že kakšni dve leti ob vsaki akciji izboljševanja sebe dodam še boj proti otopelosti, pasivnosti in pritoževanju. Vse troje žal nažira tudi mene, čeprav mi neredko močno preseda, kako sprijaznjeni so ljudje, posebej še mladi, z vso tragiko, ki jo prinaša življenje, kako zelo vdani v usodo, kako prepričani, da se itak nič ne da, kako pogosto tako preveč plehki in površinski, polni praznine, lačni smisla, ki ga nikakor ne uspejo najti, in zagozdeni v nesrečno vlačenje od dneva do dneva, ne da bi sploh vedeli, kaj hočejo, in ne da bi bili resnično protagonisti svojega življenja.

Nikakor namreč ni nepomembno, kako se lotevamo življenja. Imamo načrt ali gremo s tokom? Se za kaj borimo ali le sprejemamo udarce življenja? Razmislimo o stvareh ali sprejmemo stališča, ki jih že oblikovana od nekje dobimo na pladnju? … Tudi prelom leta je priložnost za razmislek, kako živimo in kaj bi od življenja pravzaprav radi. Novoletne želje niso le seznam za kakšnega od dobrih mož, ki, potem ko naredimo seznam, kar padejo z neba. V veliki meri je namreč pot, ki jo sami izberemo, tista, ki narekuje, koliko bomo v življenju vse tisto, kar si v teh dneh voščimo: zdravi, srečni, veseli, mirni, zadovoljni …

Nič ne daje življenju večjega smisla kot ustvarjanje novega življenja. Pa ne samo z rojevanjem, seveda. A vendar tudi tako. Prihodnost sveta so pač le vsi tisti, ki se bodo odločili za življenje.

To poleg opomnika za novo leto pišem tudi zato, ker se mi včasih zdi, da smo dan današnji vse boljši v kovanju novih izrazov, kamuflaž in tržnih produktov za težave, s katerimi bi se morali odkrito soočiti, kot pa v iskanju konkretnih smiselnih rešitev zanje. Primerov je malo morje. Debelost je že tak lep primer, kjer se to redno počne. »Filanje« s hormoni in pohabljenje otrok in mladih namesto ukvarjanja s konkretnimi duševnimi težavami je že precej resnejši primer tega. Zadnji, ki sem ga zasledila, je pa ekoanksioznost.

Zdi se mi kot skovanka za vse tiste (mlade), ki jim nihče ne zna pokazati, kako se konkretno spopasti s krutostjo sveta in življenja ter jim namesto tega dajo nalepko kvazi diagnoze, da se nato vse vrti okrog te nalepke namesto okrog reševanja vzroka za to, da človek živi v strahu pred prihodnostjo in ohromljen od nemoči in zaskrbljenosti gleda v svet, ki med njegovim ukvarjanjem s samim seboj ni nič manj klavrn. To pa je daleč od namena, zakaj vsi mi na tem svetu smo.  

»Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli,« je skavtom v svojem zadnjem pismu položil na srce njihov ustanovitelj Robert Baden-Powell. A misel v resnici velja za vsakega človeka. Gotovo pa še posebej za vse tiste, ki jih skrbi za prihodnost – tako planeta kot tudi vseh njegovih prebivalcev.

 Smisel negativnih čustev ni v tem, da se vanje zapletemo kot muha v pajčevino, ampak da usmerjena v smiselno akcijo spremenijo človekovo ravnanje, njega samega in svet okrog njega.

Prihodnost kateregakoli človeka pa tudi sveta ne bo svetla, če bomo namesto prevzema najprej lastne odgovornosti in spremembe pri sebi, ki se od tod lahko širi tudi na druge in širšo družbo, izumljali nemedicinske diagnoze za znana čustvena stanja (ki v hujših oblikah lahko potrebujejo tudi strokovno pomoč). Smisel negativnih čustev ni v tem, da se vanje zapletemo kot muha v pajčevino, ampak da usmerjena v smiselno akcijo spremenijo človekovo ravnanje, njega samega in svet okrog njega.

Jasno ne na način kot nad stanjem sveta danes mnogi svetujejo ekoanksioznim – z odločitvijo, da nimajo otrok ali da kar sklenejo svoje življenje, da bo okolje manj obremenjeno. Nič ne daje življenju večjega smisla kot ustvarjanje novega življenja. Pa ne samo z rojevanjem, seveda. A vendar tudi tako. Prihodnost sveta so pač le vsi tisti, ki se bodo odločili za življenje.

Kratki film Mož, ki je sadil drevesa  (L'homme qui plantait des arbres) nazorno pokaže, kako lahko na prvi pogled čisto majhno, a vztrajno in nesebično delo enega samega človeka ogromno prispeva k dobremu. Čeprav je osrednji lik izmišljen, je zgodba, ki je navdihnila že mnoge, povsem realna ter ob letošnjem koncu leta morda v navdih in pomoč še komu – posebej pa ekoanksioznim in drugače obupanim nad stanjem sveta.

Izbrano za naročnike
Kaj praznujemo
Svoboda bogatih in Svoboda prepovedi
Usmrtitev humanizma
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Reki in pregovori naših babic
  • 09. 03. 2025
stol, kaktus, bodice, sovraštvo
Brezčutnost
  • 28. 01. 2025
soncna elektrarna, soncne celice, energija, obnovljivi viri
Ali so obnovljivi viri energije res vedno »zeleni«?
  • 26. 04. 2025