V Kataloniji pred referendumom napeto; na čigavo stran se bosta postavili mednarodna skupnost in Slovenija?

Embed from Getty Images

Razmere v najbogatejši španski pokrajini Kataloniji se pred jutrišnjim referendumom o neodvisnosti zaostrujejo, čeprav policija zatrjuje, da ne namerava uporabiti sile.

Prihajajo tudi že prvi mednarodni pozivi k spoštovanju volje katalonskega ljudstva in izvedbi referenduma.


Najnovejši ukrep oblasti je bilo današnje zaprtje okoli 1.300 od 2.315 šol po Kataloniji, na katerih naj bi jutri potekalo glasovanje in zasedba telekomunikacijskega centra katalonske vlade z onesposobitvijo elektronskega sistema glasovanja.

Od kod izvira katalonska želja po nedovisnosti in česa se boji Madrid

Dogajanje zadnjih dni je dejansko le višek dolgoletnih katalonskih prizadevanj za neodvisnost, ki si jim je vlada v Madridu vztrajno skušala postaviti po robu, pa najsi je šlo za Francovo diktaturo, ki je manjše narode v Španiji trdo zatirala, ali pa demokracijo 21. stoletja.

Dejstvo je, da ima ta najbolj severovzhodna španska pokrajina v veliki meri lastno identiteto, jezik in kulturo ter da ne želi več delati gospodarskih kompromisov na račun drugih španskih regij - je namreč gospodarsko najrazvitejša in najbogatejša, za katero predvsem zahodne in južne pokrajine hudo zaostajajo.

Katalonci pa niso edini narod ali skupnost v Španiji z lastno identiteto in željami po večji samostojnosti. Skozi srednji in zgodnji novi vek se je namreč na Iberskem polotoku oblikovalo več krščanskih držav (poleg tega so zadnji muslimanski vladarji polotok zapustili šele v 15. stoletju), ki jih je nato sicer politično združila skupna španska krona, a so ljudje pogosto ostali zvesti regionalnim opredelitvam.

Namočnejše separatistične težnje so tako poleg Kataloncev prisotne pri Baskih, enemu najstarejših narodov v Evropi, ter Galicijcih na severozahodu. To je tudi eden glavnih razlogov za trdo stališče Madrida - premier Rajoy in ostali se namreč bojijo t. i. učinka domin.

Razmerja pred referendumom

Osrednja vlada tako niti v zadnjih letih ni bila pripravljena na nikakršna pogajanja ali kompromise okoli statusa Katalonije (ki sicer že uživa precejšnjo avtonomijo) ter izvedbe referenduma o neodvisnosti. L. 2014 so katalonske oblasti izvedle neobvezujoč referendum, na katerem se je ob zelo nizki udeležbi okoli 80 % volivcev izreklo za neodvisnost.

Ko so nato lani v katalonskem parlamentu odločali o razpisu obvezujočega referenduma, so pro-španski/unitaristični poslanci glasovanje bojkotirali. Tako sta obe strani že več let vsaka na svojem bregu, brez kakršnegakoli resnega dialoga ali diplomacije.

Zato ne čudi, da je osrednja vlada napovedala blokado referenduma za praktično vsako ceno in v regijo poslala več kot 20.000 dodatnih policistov ter celo vojaško ladjo. Velik faktor pa bo tudi regionalna policija, t. i. Mossos d'Esquadra, ki trenutno večinoma sledi zakonu in (španski) ustavi ter pomaga španski policiji.

Stališča mednarodne skupnosti in diplomacije

Zaenkrat Katalonci pri svojih prizadevanjih (še) nimajo trdne podpore mednarodne skupnosti. Čeprav mnogi nekdanji državniki in intelektualci širom zahodnega sveta (več kot 70 akademikov iz ZDA, Kanade in Mehike je denimo podpisalo Pismo podpore Kataloncem) opozarjajo na pravico vsakega naroda do samoodločbe in svobodne izbire svoje prihodnosti, je bilo izjav uradne diplomacije zelo malo.

Večinoma so se vrtele okoli vljudnih besed o pravicah Kataloncev in Špancev, pravici madridske vlade do zaščite španske ustave in pozivov k nenasilju. Dejstvo je, da ima Španija namreč po svetu in predvsem v Latinski Ameriki še vedno precejšen vpliv.

Poleg tega se tudi mnogi drugi evropski politiki bojijo omenjenega učinka domin, ki bi denimo lahko zajel Belgijo, Italijo in pa (zopet) Združeno kraljestvo, ter bolj ali manj odkrito nasprotujejo katalonskemu referendumu. Tudi uradna EU še ni podala nikakršne konkretne izjave; kot bi vsi nekako čakali na nadaljnji razvoj dogodkov.