November 2025 – odločitev o zakonu, ki deli vest naroda: po njihovih sadovih jih bomo spoznali

Nedelja, 23. november 2025, bo dan, ko bo Slovenija ponovno stala pred moralno in civilizacijsko prelomnico. Volivci bodo odločali o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – predlogu, ki ga zagovorniki vidijo kot izraz človekove svobode in pravice do dostojanstvene smrti, nasprotniki pa kot uvod v kulturo smrti in nevarno relativizacijo svetosti življenja.

Soočenje med obema poloma je doseglo vrhunec. Na eni strani civilne pobude in del politike, ki zakon branijo z jezikom sočutja in avtonomije; na drugi strani zdravniki, etiki, številni predstavniki stroke ter Cerkev, ki opozarjajo, da se za lepimi besedami skriva pogubna sprememba odnosa do življenja, bolezni, trpljenja in smrti.

Predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) Andrej Saje je te dni objavil zapis z naslovom Po njihovih sadovih jih boste spoznali, ki je postal moralni kompas nasprotnikov zakona. V njem opozarja, da ni mogoče utemeljiti ljubezni in sočutja z dejanjem, ki konča življenje.

»Sadovi, po katerih bomo spoznali ta zakon, ne bosta svoboda in mir, temveč osamljenost, breme in občutek, da življenje ni več dar, ampak strošek,« je zapisal. Po njegovem mnenju gre za preizkus našega odnosa do človeka: ali ga vidimo kot bitje z neodtujljivo vrednostjo ali kot posameznika, čigar življenje lahko izgubimo, če postane pretežko.

Cerkev zato poziva vernike in vse ljudi dobre volje, da 23. novembra izberejo življenje. Ne gre za politično vprašanje, ampak za vprašanje vesti in prihodnosti družbe.

Ne gre za politično vprašanje, ampak za vprašanje vesti in prihodnosti družbe.

Je življenje v trpljenju manjvredno?

Kristjani v teh dnevih po vsej Sloveniji molijo za razsodnost, pripravljajo pogovorne večere in izdajajo pričevanja ljudi, ki so preživeli hudo bolezen, a so ob pomoči bližnjih znova našli smisel. Sporočilo je jasno: pravo sočutje ni v odpravi trpljenja z usmrtitvijo, temveč v bližini, skrbi in ljubezni.

V Cerkvi se krepi zavedanje, da je dolžnost kristjana biti blizu trpečemu – ne s strupom, ki konča življenje, temveč s prisotnostjo, ki ga podpira. Škof Saje je zapisal ganljivo zgodbo: starejši bolnik ga je prosil, naj ga obišče, ker se boji, da bi ga okolje potisnilo k smrti.

»Pomagaj mi,« mu je rekel, »da bom smel živeti do konca, ne da bi se moral braniti pred tistimi, ki pravijo, da je smrt moja pravica.« To ni oddaljena dilema, temveč resnična podoba družbe, ki bi lahko z legalizacijo pomoči pri smrti odprla vrata občutku, da je življenje v trpljenju manjvredno.

Pravo sočutje ni v odpravi trpljenja z usmrtitvijo, temveč v bližini, skrbi in ljubezni. 

Bog je gospodar življenja

Cerkvena drža je jasna in enotna: življenje je dar, ki ga človek ne more poljubno končati. »Bog je gospodar življenja, ne človek,« je poudaril škof Saje. »Ko si prisvojimo oblast nad življenjem, uničimo temelj zaupanja, na katerem stoji družba.«

Podpira razvoj paliativne oskrbe, gibanja hospic in sistemov duhovne ter psihološke pomoči. To so, kot pravi Saje, »sadovi življenja, ki prinašajo mir, ne smrti«. V mnogih župnijah so nastali molitveni krogi, ki spodbujajo zaupanje, dialog in razmislek. Verniki poudarjajo, da glas za življenje ni glas proti svobodi, temveč za svobodo, ki je zasidrana v resnici o človeku.

Smisel medicine v lajšanju trpljenja

Zdravniška stroka v teh dneh soglasno opozarja, da predlog zakona pomeni etični prelom. Dr. Dušan Noč, dolgoletni zdravnik, znan po svoji predanosti paliativni oskrbi, poudarja, da zakon ne pomeni sočutja, ampak poraz medicine. »Ko zdravnik pomaga umreti, preneha biti zdravnik,« pravi.

Po njegovem mnenju je smisel medicine v lajšanju trpljenja, ne v odpravi življenja. V trenutku, ko zdravnik iz rok izpusti vrednoto življenja, se razbije vez zaupanja med pacientom in zdravnikom, ki je temelj celotnega zdravstvenega sistema.

Zdravnik Bojan Potočnik opozarja, da zakon ustvarja nevaren precedens: ko enkrat dovolimo smrt kot rešitev, jo bo težko omejiti le na izbrane primere. V državah, kjer je evtanazija uzakonjena, se postopoma razširja tudi na depresivne, starejše, celo otroke. »To ni več vprašanje svobode, ampak izguba občutka za svetost človeškega življenja,« opozarja Potočnik.

Profesor Marko Vesel dodaja, da je zakon pravno nejasen in dopušča preveč interpretacij. Po njegovih besedah gre za »požar, ki se začne z majhnim plamenom, a ga je pozneje nemogoče ustaviti«.

Dr. Dušan Noč, dolgoletni zdravnik, znan po svoji predanosti paliativni oskrbi, poudarja, da zakon ne pomeni sočutja, ampak poraz medicine. »Ko zdravnik pomaga umreti, preneha biti zdravnik.«

Razprava o pravici do smrti postavljena zmotno

Stališče zdravniške etike je v osnovi utemeljeno na Hipokratovi prisegi: zdravnik naj nikoli ne daje smrtonosnega sredstva, tudi če ga pacient prosi. Ta etični temelj ni le relikt zgodovine, temveč izraz razumevanja medicine kot služenja življenju. Zdravniki, ki danes nasprotujejo zakonu, ne zavračajo bolnikovih stisk, ampak se bojijo, da bi zakon prinesel hladno družbo, v kateri smrt postane logičen izhod, ko zmanjka upanja.

Tudi zdravniška zbornica je v svojih izjavah opozorila, da slovenski zdravstveni sistem nima razvitih mehanizmov za ustrezno paliativno oskrbo, zato bi zakon pomenil bližnjico, ki prikriva sistemske pomanjkljivosti.

Dr. Alojz Ihan, mikrobiolog in strokovnjak za etiko, opozarja, da je razprava o pravici do smrti postavljena zmotno. »Človek si ne more želeti smrti kot pravice,« pravi, »lahko si želi le dostojanstvenega življenja do konca. Če uvedemo pravico do smrti, bomo ustvarili dolžnost, da nekdo to smrt omogoči.«

Dr. Alojz Ihan: »Če uvedemo pravico do smrti, bomo ustvarili dolžnost, da nekdo to smrt omogoči.«

Ljubezen, sprejetost in spoštovanje

Zagovorniki zakona medtem trdijo, da gre za izraz avtonomije posameznika in za priložnost, da se odpravi nepotrebno trpljenje. Toda njihovi argumenti pogosto spregledajo resničnost družbenih okoliščin: osamljenost, pomanjkanje oskrbe, strah pred bolečino.

Ti razlogi so globoko človeški, a jih ne odpravlja zakon, temveč človeška bližina. Prav zato se nasprotniki zakona sprašujejo, ali je naš odgovor na trpljenje res zakon o smrti, ali pa bi morali raje ustvariti sistem, kjer človek ne bo nikoli sam, kjer bo dobil pomoč, tolažbo in smisel.

Cerkev poudarja, da se svoboda in dostojanstvo ne merita po sposobnosti odločanja o smrti, temveč po sposobnosti ljubezni, sprejetosti in spoštovanja tudi v najtežjih trenutkih.

Vprašanje prihodnosti Slovenije

Slovenija se danes, po dveh letih razprav in po številnih javnih soočenjih, sooča z resničnim vprašanjem o svoji prihodnosti. Ali bo postala družba, ki vidi vrednost v vsakem življenju, ali pa družba, ki bo začela življenje tehtati po uporabnosti?

Škof Saje v svojem zapisu opozarja, da se v tem zakonu zrcali globlja kriza duha: »Ko se narod začne bati življenja, začne izginjati vera v človeka.« Po njegovih besedah ni slučajno, da Cerkev v tem času poziva k molitvi in postu, saj gre za duhovni boj – boj med sočutjem, ki rešuje, in sočutjem, ki ubija.

Kristjani so poklicani, da pričujejo o upanju, ki ga smrt ne more izbrisati. Tudi v trpljenju obstaja smisel, če ga spremljata ljubezen in bližina.

Slovenija se danes, po dveh letih razprav in po številnih javnih soočenjih, sooča z resničnim vprašanjem o svoji prihodnosti. Ali bo postala družba, ki vidi vrednost v vsakem življenju, ali pa družba, ki bo začela življenje tehtati po uporabnosti?

Odločamo o vrednotah prihodnosti

Pred nami je torej odločitev, ki presega pravno vprašanje. Gre za odločitev, kakšna družba želimo biti. Ali bomo dovolili, da država postane upravljavec smrti, ali bomo okrepili vse tisto, kar omogoča življenje – medicino, družino, solidarnost, spoštovanje, vero.

Ko bomo 23. novembra stopili v volilne kabine, ne bomo odločali le o zakonu, ampak o vrednotah, na katerih želimo graditi prihodnost. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali,« pravi evangelij. Če bodo sadovi tega zakona smrt, osamljenost in strah, bomo izgubili več kot pravno bitko – izgubili bomo del svoje človečnosti.

Zato se ne odločamo zgolj o tem, ali dovoliti prostovoljno končanje življenja, temveč o tem, ali še verjamemo, da je življenje v vsej svoji krhkosti in bolečini sveto.

Vloga Cerkve in kristjanov v tem trenutku ni, da obsojajo, temveč da vabijo k razmisleku. Da povedo, da resnično sočutje ni v tem, da trpečega odstranimo, ampak da ostanemo ob njem, ga držimo za roko in mu pomagamo nositi breme. To je pravo dostojanstvo. In to je pot, po kateri bomo prepoznani – ne po zakonih, ampak po sadovih, ki jih bomo kot narod obrodili.

To ni oddaljena dilema, temveč resnična podoba družbe, ki bi lahko z legalizacijo pomoči pri smrti odprla vrata občutku, da je življenje v trpljenju manjvredno.